Bilo je v času, ko je Kristus razglašal ljudem svoj nauk. Ta nauk
je bil tako jasen in bilo mu je lahko slediti, ker je očitno reševal ljudi iz
zla; nemogoče je bilo, da ga ne bi sprejeli in nič ni moglo preprečiti
njegovega širjenja.
Belcebub, oče in poveljnik vseh vragov, je bil vznemirjen. Jasno
je videl, kako bo njegove oblasti nad ljudmi za vedno konec, če se Kristus ne
odreče svojemu nauku. Bil je vznemirjen, a ni obupal, ampak je hujskal farizeje
in pismouke, ki so mu bili pokorni, naj Kristusa čim bolj žalijo in mučijo.
Kristusovim učencem je prišepetaval, naj bežijo od njega in ga pustijo
samega. Upal je, da bodo obsodba na sramotno kazen, žalitve in dejstvo, da so
ga zapustili vsi učenci, in nazadnje samo trpljenje in kazen, prisilili
Kristusa, da se bo v zadnjem trenutku odrekel svojemu nauku. Če bi se odrekel
svojemu nauku, bi uničil vso njegovo moč.
Delo se je končalo na križu, ko je Kristus rekel: „Moj Bog, moj
Bog, zakaj si me zapustil?“ Belcebub je pel. Ujel je okove, ki jih je
pripravil za Kristusa, jih namestil na svoje noge, in sicer tako, da se ne bi
mogli raztrgati, ko jih bo prikoval na Kristusa.
Toda naenkrat so se na križu zaslišale besede: „Oče, odpusti
jim, saj ne vedo, kaj delajo.“ Takoj nato je Kristus spregovoril:
„Dopolnjeno je!“ in izpustil dušo.
Belcebub je spoznal, da je zdaj zanj vse propadlo. Hotel je sneti
verige s svojih nog in pobegniti, a se ni mogel premakniti z mesta. Okovi so se
zarasli z njim in mu zvezali noge. Hotel se je dvigniti s krili, a jih ni mogel
razširiti. Belcebub je videl, kako je Kristus v bleščeči svetlobi stal pri
peklenskih vratih, kako so grešniki od Adama do Juda prišli iz pekla, videl
je, kako so se razbežali vsi vragi, videl je, kako so stene pekla neslišno
razpadle na vse štiri strani. Tega ni mogel več prenašati in je s trpečim
cviljenjem padel skozi razpoko v podzemlje.
II.
Minilo je 100, 200, 300 let. Belcebub ni meril časa. Okoli njega
sta bila mrak in mrtvaška tišina. Nepremično je ležal in se trudil, da ne bi
razmišljal o tem, kar je bilo, a je vseeno mislil in nemočno sovražil krivca
svojega propada.
Nenadoma - ni več pomnil in vedel, koliko let je minilo od takrat
- je zaslišal nad seboj zvoke, podobne topotu nog, prepiru, kriku in škrtanju
z zobmi.
Belcebub je dvignil glavo in začel prisluškovati. Ni mogel
verjeti, da bi se pekel po Kristusovi zmagi lahko obnovil, toda topot, stokanje,
kriki in škrtanje z zobmi so postajali vse glasnejši.
Belcebub je dvignil svoje telo, izpod sebe povlekel kopitaste
dlakave noge, pri čemer so mu na njegovo začudenje z nog odpadli okovi.
Zaplapolal je s svobodno razširjenimi krili in zažvižgal na način,
s katerim je v prejšnjih časih poklical k sebi svoje služabnike in pomočnike.
Šele ko je zajel zrak, se je nad njim pokazala odprtina.
Zaplapolal je ognjeni plamen, vragi so se, stiskajoč se v trumi, prerivali iz
odprtine v podzemlje, tako da so padali vse naokoli in nato posedli okrog
Belcebuba.
Vragov je bilo veliko; velikih in malih, debelih in suhih, z
dolgimi in kratkimi repi, z ravnimi, ostrimi in zakrivljenimi rogovi. Eden od
vragov, popolnoma gol, le z ogrinjalom preko hrbta, bleščeče črn, okroglih
lic brez brade in brkov, z ogromnim visečim trebuhom, je sedel tik pred
Belcebubovim obrazom, odpiral in zapiral je svoje ognjene oči, se neprestano
nasmihal in vsevprek mahal s svojim dolgim tankim repom.
III.
„Kaj pomeni ta
zvok?“ vpraša Belcebub in pokaže navzgor. „Kaj je tam?“
„Vse je isto, kot je bilo,“
odgovori bleščeče črn vrag z ogrinjalom.
„Pa je kaj grešnikov?“ vpraša
Belcebub.
„Veliko,” odgovori bleščeči.
„Kako pa kaj nauk tistega, ki
ga ne bom imenoval?“ vpraša Belcebub.
Vrag v ogrinjalu se je zasmejal, tako da je pokazal svoje ostre
zobe, med vsemi vragi pa se je zaslišalo pritajeno hihitanje.
„Nauk nas ne moti. Oni ne
verjamejo vanj.“ reče vrag v ogrinjalu.
„Ampak ta nauk jih očitno rešuje
pred nami in On ga je izpričal s svojo smrtjo,“ odvrne Belcebub.
„Jaz sem ga predelal,“ reče
vrag v ogrinjalu in začne hitro udarjati z repom po tleh.
„Kako - predelal?“
„Predelal tako, da ljudje ne
verjamejo Njegovemu nauku, ampak mojemu, ki pa ga imenujejo z Njegovim
imenom.“
„Kako si to naredil?“ ga
vpraša Belcebub.
„Naredilo se je samo po sebi.
Jaz sem samo pomagal.“
„Poročaj na kratko,” reče
Belcebub. Vrag v ogrinjalu spusti glavo in počasi obmolkne, kot da bi zbiral
svoje misli. Potem začne pripovedovati:
„Ko se je zgodil tisti strašni dogodek in je bil pekel porušen
ter se je oče in naš gospodar oddaljil od nas, sem odšel v mesta, kjer se je
širil nauk, ki nas je skoraj pogubil. Hotel sem videti, kako živijo ljudje, ki
se držijo nauka. In videl sem, da so ljudje, ki so živeli po tem nauku, dokončno
srečni in nam nedostopni. Niso se jezili drug na drugega in niso se predajali
ženskim čarom. Niso se ženili, oziroma če so se, so imeli le eno ženo. Niso
imeli imetja, kajti vse so imeli za skupno lastnino, niso se branili pred
napadalci, zlo so plačevali z dobroto. Njihovo življenje je bilo tako dobro,
da so pritegnili vedno več ljudi. Ko sem to videl, sem pomislil, da je vse
propadlo, in sem hotel oditi.
Tedaj pa se je zgodilo nekaj povsem nepomembnega, toda meni se je
zdelo vredno pozornosti, zato sem ostal. Zgodilo se je, da so med ljudmi eni
trdili, da se morajo vsi obrezati in da se ne sme jesti žrtvovano, istočasno
pa so drugi trdili, da obrezovanje ni potrebno in da je dovoljeno jesti vse. Jaz
sem vplival na prve in na druge, da je to nesoglasje zelo pomembno in da ne ena
ne druga stran ne sme popustiti, ker je to stvar, ki kaže na predanost Bogu.
Verjeli so mi in spori so postajali vse resnejši. Oboji so se začeli jeziti
drug na drugega in tedaj sem jaz tako enim kot drugim prigovarjal, kako lahko
resničnost svojega nauka dokažejo s čudeži, čeprav je bilo očitno, da čudeži
ne morejo dokazati resničnosti nauka. Vsi so hoteli imeti prav in so mi
verjeli, jaz pa sem jim pokazal čudeže. Ni jih bilo težko prikazati, saj so
verjeli vsemu, kar je potrjevalo njihovo željo po tem, da bi imeli prav.
Eni so govorili, da so nad njih prišli ognjeni jeziki. Drugi so
govorili, da so videli samega Učitelja in še mnogo drugega. Izmišljali so si
to, česar nikoli ni bilo in lagali nič slabše od nas, v imenu tistega, ki nas
je imenoval lažnivce, samo da tega niso opazili. Drug drugemu so govorili: 'Vaši
čudeži niso resnični, temveč naši.'
Stvar se je dobro odvijala, toda bal sem se, da bi spregledali moje
očitne prevare, zato sem si izmislil „Cerkev“. Ko so verjeli v Cerkev, sem
se umiril. Dojel sem, da smo mi rešeni in pekel obnovljen.”
IV.
„Kaj je to - Cerkev?“ strogo
vpraša Belcebub, ker ni želel verjeti, da bi bili njegovi sluge pametnejši od
njega.
„Cerkev pomeni, da se ljudje, ko lažejo in občutijo, da jim
drugi ne verjamejo, sklicujejo na Boga z besedami: 'Prisežem pri Bogu, da
govorim resnico!' - to pravzaprav je Cerkev, samo s to posebnostjo, da so ljudje
prepričani, da s tem, ko sebe razglasijo za Cerkev, postanejo nezmotljivi. Ne
glede na to, kakšno neumnost izrečejo, tega ne morejo več zanikati. Tako se
gradi Cerkev: ljudje prepričujejo sebe in druge, da je Bog, njihov učitelj,
zato, da ne bi bil po Njem objavljeni Zakon napačno razumljen, izbral določene
ljudi in da samo oni ali tisti, ki jim oni predajo to oblast, lahko pravilno
razlagajo Zakon. Tako ljudje, ki se imenujejo Cerkev, trdijo, da govorijo
resnico, ne zato, ker je tisto, kar pripovedujejo, resnica, temveč zato, ker
imajo sebe za edine zakonite naslednike nauka in končno samega Učitelja –
Boga. Čeprav je bilo v tem nasledstvu prav tako nerodno kot pri čudežih, da
so namreč ljudje o sebi lahko istočasno trdili, da so člani edine resnične
Cerkve (kakor je vselej tudi bilo) - in zaradi svojega, na tej trditvi
postavljenega nauka, niso več mogli preklicati, kar so rekli. Rekli pa so
marsikaj grdega in govorili so tako, kot je bilo všeč drugim ljudem.“
„Zakaj je Cerkev narobe
razlagala nauk v našo korist?“ vpraša Belcebub.
„To so naredili zato,” je poročal vrag v ogrinjalu, „ker so
ti ljudje s proglasitvijo sebe za edine razlagalce Božjega zakona o tem prepričali
tudi druge in postali najvišji sodniki človeške usode ter tako dosegli največjo
oblast nad njimi. Z dosego te oblasti so postali oholi in se večinoma pokvarili
ter s tem proti sebi izzvali negodovanje in sovraštvo ljudi. V boju s svojimi
sovražniki so uporabljali samo nasilje, preganjanje, kaznovanje in sežiganje
tistih, ki niso priznavali njihove oblasti. Tako so bili prisiljeni napačno
razlagati nauk, da bi upravičili svoje položaje,
svoje popačeno življenje in strogost, ki so jo uporabljali proti svojim sovražnikom.
Oni so tako tudi delali.”
V.
„Toda nauk je bil tako enostaven in jasen,“ reče Belcebub, kot
da še ne želi verjeti, da so njegovi sluge uspeli narediti, kar njemu ni padlo
na pamet, da bi bilo mogoče nauk: 'Delaj drugemu to, kar želiš, da bi on
delal tebi' napačno razlagati. Kako se lahko to razume napačno?”
„Zato so po mojem nasvetu
uporabljali več metod,“ reče vrag v ogrinjalu. „Pri ljudeh obstaja
pripovedka o tem, kako je dobri čarovnik spremenil človeka v pšenično zrno,
da bi ga rešil pred zlobnim čarovnikom. Zlobni čarovnik se je spremenil v
petelina, da bi zrnje pozobal. Dobri čarovnik pa je nanj nasul mernik zrnja.
Zlobni čarovnik ni mogel pozobati vseh zrn, niti ni mogel najti pravega. Isto
so oni naredili z naukom tistega, ki je učil, da je ves Zakon v tem, da delaš
drugemu to, kar želiš, da bi on delal tebi. Razglasili so 49 knjig s svetimi
razlagami Božjega zakona in v teh knjigah so vsako besedo razglasili za Božje
delo in delo Svetega Duha. Oni so na enostavno, razumljivo resnico, nasuli množico
izmišljenih svetih resnic, da je postalo nemogoče vse opaziti ali med njimi
najti tiste, ki so za ljudi pomembne. To je njihova prva metoda.
Druga metoda, ki jo uspešno uporabljajo več kot tisoč let, pa
je, da enostavno pobijejo in zatrejo vse, ki želijo odkriti resnico. Zdaj se je
ta metoda prenehala uporabljati, vendar je ne odklanjajo, čeprav ne sežigajo
več ljudi, ki želijo odkriti resnico, jih pa zato tako klevetajo in jim
zastrupljajo življenje, da se samo zelo redki odločijo razkrinkati jih.
Tretja metoda je, da so se razglasili za eno s Cerkvijo, torej za
nezmotljive, in ko je potrebno, poučujejo prav nasprotno od tega, kar je rečeno
v Pismu, tako da pustijo svojim učencem, naj se sami izmotajo in izvlečejo iz
nesmislov, kakor vedo in znajo. Tako je v Pismu na primer rečeno: Eden je vaš
Učitelj, Kristus, in nikogar na Zemlji ne imenujte Oče, kajti samo eden je vaš
Oče - tisti, ki je v nebesih. In nikogar ne kličite učitelj, ker je edini Učitelj
vaš Kristus. A oni pravijo: Samo mi smo očetje, samo mi smo učitelji ljudi.
Rečeno je: 'Če hočeš moliti, moli sam, v tišini, v svoji notranjosti in Bog
te bo uslišal' – oni pa učijo, da morajo moliti v svetiščih, vsi skupaj s
pesmijo in glasbo. V Pismu je rečeno: 'Ne prisezite nikomur' – a oni učijo,
da je treba prisegati pokornost oblastem, brez pomislekov, kar koli bi te
oblasti zahtevale. Rečeno je: 'Ne ubijaj!' – oni pa učijo, da je to mogoče
in da je dolžnost ubijati v vojni in po odločitvi sodišča. Rečeno je tudi:
'Moje učenje je duh in življenje, hranite se z njim kot s kruhom.' A oni učijo,
da se takrat, ko se dajo koščki kruha v vino in se nad njimi izgovarjajo določene
besede, kruh spreminja v telo in vino v kri in da je jesti ta kruh in piti to
vino koristno za rešitev duše. Ljudje verjamejo v to in goreče jedo to juho,
potem pa pridejo k nam in se čudijo, da jim ta juha ni pomagala,” dokonča
vrag v ogrinjalu, pripre oči in spači usta vse do ušes.
„To je zelo dobro,“ je rekel
Belcebub in se nasmehnil in vsi vragi so zagrmeli z gromkim krohotom.
VI.
„Ali je pri nas še vedno
toliko prešuštnikov, razbojnikov in morilcev kot nekoč?” že veselo vpraša
Belcebub. Vragi so, prav tako veseli, spregovorili v en glas, želeč se
izkazati pred Belcebubom.
„Ne kot nekoč, celo več jih
je kot prej,“ je vpil eden.
„Prešuštnikov ni več mogoče
spraviti v prejšnje obleke,“ je žvižgal drugi.
„Današnji razbojniki so hujši
od prejšnjih,“ je tulil tretji.
„Ne moremo preskrbeti goriva
za morilce,“ je trdil četrti.
„Ne govorite vsi na en mah,
naj odgovarja samo tisti, ki ga sprašujem.“
„Kdo upravlja z razvratom?
Izstopi in pripoveduj, kako to delaš z učenci tistega, ki je prepovedal
menjavati žene in jih poželjivo gledati.”
„Jaz!“ odgovori vrag,
podoben ženski, temno siv, zabuhlih lic in slinastih ust, s katerimi je
neprestano žvečil. Vrag se je privlekel naprej iz skupine drugih vragov, počepnil,
nagnil glavo na stran in porinil koničasti rep med noge, začel mahati z njim
in popevajoč govoriti.
„To delamo na star način, ki
smo se ga od tebe, našega očeta in gospodarja, naučili še v raju, na način,
ki nam je predal v oblast ves človeški rod, kakor tudi po novi cerkveni
metodi. Po tej novi cerkveni metodi delamo tako: ljudem vsilimo trditev, da
pravi zakon ni sestavljen iz tega, iz česar zares sestoji – iz skupnosti moža
in žene - temveč da se je treba ogrniti v najlepšo obleko, iti v za to
zgrajeno stavbo, dati na glavo posebne kape in ob zvokih raznih pesmi trikrat
obiti stolček. Mi poučujemo ljudi, da je samo to pravi zakon. Ljudje to
verjamejo in seveda menijo, da je vsako združenje moža in žene brez teh
pogojev samo prosta zabava, ki z ničemer ne obvezuje in ne zadosti higienskim
potrebam, zato se brez pomislekov predajajo tej zabavi.”
Ženski podoben vrag je nagnil zabuhlo glavo na drugo stran in
obmolknil, kakor da bi čakal, kako bodo njegove besede delovale na Belcebuba.
Belcebub je kimal z glavo v znak odobravanja in vrag, podoben ženski, je
nadaljeval:
„S to metodo, s katero ne opustimo niti prejšnje, v raju
veljavne metode prepovedanega sadu in radovednosti,” nadaljuje on, očitno želeč
polaskati Belcebubu, „dosegamo najlepše uspehe. Ker si domišljajo, da lahko
sklenejo pošten cerkveni zakon po združenju z mnogimi partnerji, ljudje
menjujejo na stotine partnerjev in se pri tem navadijo na razvrat, tako da isto
počnejo tudi po sklenitvi cerkvenega zakona. Če se jim zahteve, povezane s tem
cerkvenim zakonom zaradi česar koli zazdijo težke, si to olajšajo tako, da
gredo drugič okoli stolčka, prvo pot okoli njega pa imajo za neobstoječo.”
Ženski podoben vrag je obmolknil in si z vršičkom repa obrisal
slino, ki mu je napolnila usta, naslonil glavo na drugo ramo in molče gledal
Belcebuba.
VII.
„Enostavno in dobro,“ reče
Belcebub. „Odobravam! Kdo vodi razbojnike?“
„Jaz!“ izstopi odgovorni
vrag, debel in z velikimi zakrivljenimi rogovi, z navzgor zavihanimi brki in z
ogromnimi krivo nasajenimi šapami. Ta vrag se prerine naprej kot prejšnji, si
z vojaško kretnjo popravlja brke in čaka na vprašanje.
„On, ki je zrušil pekel,”
reče Belcebub, „je ljudi učil, da naj žive kot ptice pod nebom in
zapovedal, da naj tistemu, ki hoče ukrasti srajco, dajo tudi plašč. Rekel je,
da je treba vse imetje deliti. Kako ste vi ljudi, ki so to slišali, potegnili v
krajo?“
„Mi to delamo tako,” reče vrag z brki in veličastno zamahne z
glavo nazaj „popolnoma enako, kot je delal naš oče in gospodar, ko je izbral
Savla za carja. Popolnoma enako je. Kakor so ljudi učili takrat, jih učimo
tudi mi, da je namreč lepše, kot krasti drug drugemu, dovoliti, da jim krade
en človek; tisti, ki mu prepuščajo oblast nad seboj. Novo je v našem načinu
samo to, da tega človeka, ki mu bomo dali dovoljenje, da ropa, peljemo v hram,
mu damo posebno kapo, ga posadimo v visok oblazinjen stol ter mu v roke damo
palico in kroglo, ga v imenu Boga in Njegovega Sina mažemo s konopljinim oljem
in to maziljeno osebo proglasimo za svetega človeka. Tako se kraja, ki jo
opravlja ta človek, smatra za sveto in nič mu tega ne more preprečiti.
Duhovništvo in njegovi pomočniki ter pomočniki pomočnikov – vsi nenehno
ter brez obžalovanja in posledic ropajo ljudstvo. Pri tem najpogosteje
postavljajo take zakone in tak red, po katerem brezdelna manjšina lahko vedno
brez kazni ropa večino, ki se muči in dela. Kot vidiš, naš oče in gospodar,
je metoda, ki jo uporabljamo, v resnici stara. Novo v njej je samo to, da smo jo
naredili bolj splošno in prikrito ter razširjeno v prostoru in času ter
trajno.
Splošnejšo smo to metodo naredili tako, da so se ljudje prej
samovoljno podredili tistemu, ki so ga izbrali, mi pa smo poskrbeli, da se zdaj
oni, povsem neodvisno od svoje želje, ne podrejajo tistim, ki jih izbirajo,
ampak tistemu, ki je na oblasti. To metodo smo prikrili tako, da zdaj oropani
pri ureditvi tlake in davkov, posebno neporavnanih, ne vidijo tistih, ki jih
ropajo.
Večja razširjenost te metode v svetu je nastala tako, da tako
imenovani krščanski narodi niso zadovoljni s tem, da kradejo samo svojim,
temveč pod različnimi, najbolj nenavadnimi izgovori - predvsem pod izgovorom,
da širijo krščanstvo - ropajo tudi tuje narode, kjer imajo kaj oropati. Danes
je ta nova metoda bolj razširjena kot prej - glede na ureditev občinskih in državnih
dolgov. Zdaj se ne ropa samo sedanjih, ampak tudi prihodnje rodove. Trajnejšo
smo to metodo naredili tako, da so glavni grabežljivci nedotakljivi in se jim
ljudje ne upajo upirati.
Tako sem jaz naredil poskus in za nekaj časa na oblast drugo za
drugo postavil same najgnusnejše ženske, neumne, nepismene in razvratne, in za
povrh še zločinko, ki je ubila svojega moža in zakonitega naslednika. In
ljudje je niso raztrgali, niti je niso bičali kot vse druge, ki so ubile može,
ampak so se ji mnoga leta suženjsko pokoravali, dovoljevali njej in njenim neštetim
ljubimcem, da so jim kradli ne samo njihovo premoženje, temveč tudi svobodo.
Tako je v našem času javna kraja, torej nasilno odvzemanje denarja, konj,
oblek in dela, komaj milijonti del teh zakonitih kraj, ki jih neprestano
opravljajo ljudje, ki jim položaj to dopušča. V našem obdobju so kraje
nekaznovane, skrite, očitna in splošna pripravljenost na krajo med ljudmi pa
je taka, da je glavna naloga skoraj vseh ljudi kraja, ki je omejena samo na
medsebojni boj tatov.”
VIII.
„To je zares dobro!“ reče
Belcebub. „Kaj pa umori, kdo upravlja z njimi?“
„Jaz!“ Iz množice izstopi
odvratni vrag krvavo rdeče barve, z okli, ki mu štrlijo za ušesi, z ostrimi
rogovi in z navpično vzdignjenim nepremičnim debelim repom.
„Kako prisiliš učence
Tistega, ki je rekel : 'Ne vračaj zlo z zlim, ljubi sovražnika,' da postanejo
morilci? Kako iz teh ljudi narediš morilce?“
„Mi to po stari metodi delamo tako,” odgovori krvavo rdeči
vrag z oglušujočim in škripajočim glasom, „da v ljudeh prebudimo
koristoljubje, prepir, oholost, maščevanje in prav tako po stari metodi prepričamo
učitelje ljudi, češ da ljudi najbolje odvrnemo od ubojev tako, da sami učitelji
ubijejo tiste, ki so ubijali. Ta metoda nam ne prinaša toliko ubijalcev, kolikor
jih pripravlja za nas. Številnejše ubijalce nam je dajal in daje nov nauk o
nezmotljivosti Cerkve, nauk o krščanskem zakonu in krščanski enakosti. Nauk
o nezmotljivosti Cerkve nam je v prejšnjih časih dajal veliko ubijalcev. S
proglasitvijo sebe za člane nezmotljive Cerkve so ljudje menili, da je greh
pustiti lažnim razlagalcem nauka, da kvarijo ljudi. Posledično so verjeli, da
je ubijanje takih ljudi Bogu všečno delo in so pobijali cela mesta ter
kaznovali in zažigali na stotisoče ljudi.
Pri tem je smešno, da so tisti, ki so kaznovali in sežigali
ljudi, kateri so začeli dojemati resnični nauk in ga uresničevati - torej nam
nevarne ljudi – imeli te ljudi za naše služabnike, torej vražje služabnike.
Tisti pa, ki so kaznovali in sežigali na grmadah in so bili v resnici naši
pokorni sluge, so sebe imeli za svete izvršitelje Božje volje. Tako je bilo v
starem obdobju. V našem času nam veliko množico morilcev prinaša nauk o krščanskem
zakonu in enakosti. Nauk o zakonu nam daje pravico, da soprogi ubijajo žene in
matere otroke. Možje in žene se ubijajo med sabo, ko se jim zahteve zakona in
običaji cerkvenega zakona zazdijo pretežki. Matere ubijajo otroke večinoma
takrat, ko se zveza, iz katere so prišli otroci, ne prizna s poroko. Taki uboji
se opravljajo stanovitno in ves čas. Ubijanja, izzvana s krščanskim naukom o
enakosti, se opravljajo periodično, zato so takrat, ko se opravljajo, zelo številna.
Po tem nauku se uči, da so pred zakonom vsi ljudje enaki. Okradeni ljudje občutijo,
da to ni resnica. Vidijo, da je ta enakost pred zakonom samo v tem, da grabežljivci
lahko še naprej kradejo, a ker jim je to neprijetno trpeti, se razburjajo in
kradljivce napadajo. Tedaj pride do medsebojnega ubijanja, kar nam od časa do
časa prinese hkrati tudi desettisoče ubijalcev.“
IX.
„Kaj pa ubijanje v vojni? Kako
nanj napeljete učence Tistega, ki je rekel, da so ljudje otroci enega Očeta in
da je treba ljubiti sovražnike?“ Rdeči vrag se je spačil, bruhnil ognjeni
plamen in dim ter se z debelim repom veselo udaril po hrbtu.
„Mi to delamo tako: Vse narode prepričamo, da so prav oni
najboljši na svetu. „Deutschland über alles,” Francija, Anglija, Rusija
“über alles“. In da mora prav ta narod vladati vsem drugim. Glede na to, da
vse narode usmerjamo enako, se ti neprestano počutijo ogrožene od svojih
sosedov, zato se vedno pripravljajo na obrambo in se jezijo na svoje sosede in
čim bolj se pripravljajo na obrambo pred drugimi, tem bolj se jezijo drug na
drugega. Tako so vsi ljudje, ki so prejeli nauk Tistega, ki nas je imenoval
ubijalce, pripravljajo na ubijanje in samouničenje.“
X.
„To je zares bistroumno,”
spregovori Belcebub po dolgem premoru.
„Kako to, da izobraženi
ljudje, ki so prepoznali prevaro in spoznali, da je Cerkev popačila nauk, tega
nauka niso popravili? “
„Oni tega ne morejo narediti,” samozavestno nadaljuje vrag v črni
kuti brez sijaja, s ploščatim nizkim čelom, z udi brez mišic in velikimi štrlečimi
ušesi.
„Zakaj?“ strogo vpraša
Belcebub, nezadovoljen z vragovim samozavestnim tonom. Neprizadet nad povišanim
glasom Belcebuba je vrag v kuti, prav nič hiteč, mirno počepnil kot vsi
drugi, na vzhodnjaški način prekrižal noge brez mišic in začel govoriti
brez zaletavanja s premišljenim glasom.
„Tega ne morejo narediti zato, ker neprestano odvračam njihovo
pozornost od tega, kar bi tudi oni morali vedeti, in jih usmerjam na to, česar
jim ni treba vedeti in nikoli ne bodo izvedeli.”
„Kako si to naredil?“
„Delal sem in delam na različne načine, odvisno od časa,”
odvrne vrag v kuti. „V starih časih sem prepričeval ljudi, da je zanje
najpomembneje čim več vedeti o medsebojnem odnosu trojstva, o izvoru Kristusa,
o Njegovi naravi, o lastnostih Boga in tako naprej. Oni so na dolgo in široko
presojali, dokazovali, se prepirali in jezili. Ta presojanja so jih tako
zanimala, da sploh niso več razmišljali o tem, kako je treba živeti, niti jim
ni bilo pomembno vedeti, kaj jim je njihov Učitelj govoril o življenju.
Potem, ko so se že tako zapletli v ta presojanja, da niti sami
niso več razumeli, o čem govorijo, sem ene prepričal, da je zanje
najpomembneje preučiti in razložiti, kar je napisal človek z imenom
Aristotel, ki je živel pred tisoč leti v Grčiji, druge sem prepričal, da je
zanje najpomembneje najti kamen, iz katerega bi bilo mogoče narediti zlato in
takšen eliksir, ki bi zdravil vse bolezni ter ljudi naredil nesmrtne.
Najpametnejši in najbolj učeni med njimi so svoje umske sile posvetili temu.
Tiste, ki jih to ni zanimalo, sem prepričal, da je najpomembneje
vedeti, ali se Zemlja vrti okoli Sonca ali Sonce okoli Zemlje? Ko so spoznali,
da se Zemlja vrti okoli Sonca, so določili, koliko milijonov milj je od Zemlje
do Sonca. Bili so zelo zadovoljni in od takrat še bolj zavzeto preračunavajo
razdalje med zvezdami, čeprav vedo, da tem razdaljam ni in ne more biti konca,
da je število zvezd neskončno, in čeprav vedo, da jim tega sploh ni treba
vedeti. Poleg tega sem jih prepričal, da je zelo pomembno poznati izvor vseh živali,
rastlin in neznansko majhnih živalic. Čeprav je povsem jasno, da je to nemogoče
izvedeti, ker je, tako kot zvezd, tudi živali neskončno veliko, oni tem in
podobnim raziskovanjem materialnega sveta kljub temu posvečajo vse svoje
duhovne moči. In bolj ko se navdušujejo nad tem, da čim več zvedo o stvareh,
ki jim jih ni treba vedeti, tem več ostaja tistega, česar ne morejo spoznati.
Čeprav je očitno, da sorazmerno z njihovim raziskovanjem področje tega, kar
je treba raziskati, postaja vse širše in širše in predmet raziskovanja vedno
bolj zapleten ter da se odkritja znanosti vse manj lahko uporabijo v življenju.
To jih niti najmanj ne moti, saj so popolnoma prepričani v pomembnost svojega
dela in še naprej raziskujejo, pišejo, tiskajo in prevajajo rezultate svojih
raziskav v razne jezike, največkrat brez cilja, v redkih primerih pa so
namenjene samo zabavi bogate manjšine in poslabšanju položaja večine siromašnih.
Da se ne bi nikoli več spomnili, da je zanje edino, kar je
pomembno, spoštovati življenjske zakone, postavljene v Kristusovem nauku, jim
vcepljam, da jim ni treba poznati zakonov duhovnega življenja in da je vsak
verski nauk, torej tudi Kristusov nauk, zabloda in praznoverje. Kako morajo živeti,
pa lahko spoznajo iz moje izmišljene znanosti, imenovane sociologija, ki jo
sestavlja raziskovanje tega, kako slabo so živeli ljudje v preteklosti. Namesto
da bi sami poskrbeli za to, da bi po Kristusovem nauku živeli bolje, mislijo,
da je treba samo preučiti življenje ljudi iz prejšnjih rodov in iz tega preučevanja
narediti splošne življenjske zakone - ter da morajo zato, da bi dobro živeli,
živeti po teh zakonih, ki so si jih sami izmislili.
Zato pa, da jih še bolj utrdim v tej prevari, učim, da obstaja
znanstvena zapuščina, ki se imenuje znanost, in da so trditve tega nauka
nezmotljive. Čim se tisti, ki se imajo za izvršitelje nauka, prepričajo v
svojo nezmotljivost, seveda za nezmotljive resnice proglasijo ne samo najmanj
potrebne, temveč pogosto tudi nelepe neumnosti, ki jih, ko jih izrečejo, ne
morejo več preklicati.
Zato vam povem, da tisti, ki jih bom jaz vzpodbujal k upoštevanju
pomembnosti in klečeplazenju pred tem naukom, ki sem si ga jaz izmislil, nikoli
ne bodo razumeli Nauka, ki nas je skoraj pogubil.”
XI.
„Zelo dobro. Se
zahvaljujem!” je rekel Belcebub in njegov obraz je zasijal. „Zaslužite si
nagrado in jaz vas bom dostojno nagradil.”
„A na nas ste pa pozabili?”
so zaklicali raznodlaki, majhni, veliki, krivonogi, debeli in suhi vragi.
„Kaj pa delate vi?“
„Jaz sem vrag tehničnih
izboljšav.“
„Jaz - delitve dela.“
„Jaz - prometa!“
„Jaz - tiska!“
„Jaz - umetnosti!“
„Jaz - medicine!“
„Jaz - kulture!“
„Jaz - prosvete!“
„Jaz - izboljšanja ljudi!“
„Jaz - dobrodelnosti!“
„Jaz - socializma!“
„Jaz - feminizma!“ zavpijejo
vsi hkrati in se prerinejo pred Belcebuba.
„Govorite eden za drugim in na
kratko!” zavpije Belcebub.
„Ti,” se je obrnil k vragu
tehničnih izboljšav. „Kaj delaš ti?“
„Jaz navajam ljudi, da je zanje čim bolje, če imajo vedno več
stvari in vedno hitrejše naprave. Ljudje izgubljajo življenje pri izdelovanju
predmetov, dela jih vedno več in več, ne glede na to, da ti predmeti niso
potrebni tistim, ki jih silijo, da jih ustvarjajo, in so nedostopni tistim, ki
jih delajo.“
„Dobro! Kaj pa ti?“ Belcebub
se obrne k vragu delitve dela.
„Jaz prepričujem ljudi, da je predmete laže delati s stroji kot
s človeškimi rokami, zaradi tega je treba ljudi spremeniti v stroje - in oni
to delajo. Ljudje, spremenjeni v stroje, sovražijo tiste, ki so jim to
storili.”
„Tudi to je dobro. Ti?“
Belcebub se obrne k vragu prometa.
„Jaz prepričujem ljudi,¸da je za njihovo dobro nujno, po možnosti
čim hitreje potovati iz kraja v kraj. In ljudje, namesto da bi si lepšali življenje
v svojem kraju, prežive večji del življenja na potovanju iz kraja v kraj.
Zelo so ponosni, da lahko v eni uri prepotujejo 50 milj in več.”
Belcebub je tudi njega pohvalil. Izstopil je vrag tiska. Pojasnil
je, da je njegovo delo v tem, da čim večje število ljudi seznanja z vsemi
ogabnostmi in neumnostmi, ki se dogajajo po svetu in o katerih pišejo.
Vrag umetnosti je pojasnil, da pod to krinko v ljudeh vzbuja vzvišene
občutke in s prikazovanjem privlačnih oblik godi njihovim čutom.
Vrag medicine je pojasnil, da je njegovo delo prepričevati ljudi,
da je najnujnejša stvar zanje skrb za njihovo telo in ker teh skrbi ni nikoli
konec, ljudje s pomočjo medicine skrbijo za svoje telo in pri tem pozabljajo ne
samo na življenja drugih, temveč tudi na lastno življenje.
Vrag kulture je pojasnil, da prepričuje ljudi, da uporabljajo vse,
s čimer upravljajo vragi tehničnega napredka, delitve dela, prometa, tiska,
umetnosti in medicine, da je to vrlina in da je človek, ki uporablja vse to,
lahko popolnoma zadovoljen s sabo in mu ni treba skrbeti, da bi postal boljši.
Vrag prosvete je pojasnil, da prepričuje ljudi, da lahko nemoralno
živijo in ne vedoč, kaj je dobro življenje, otroke učijo o dobrem življenju.
Vrag opijanjanja je rekel, da uči ljudi, da je namesto reševati
se pred nesrečami, povzročenimi zaradi težkega življenja, bolje na vse to
pozabiti pod vplivom opijanja z vinom, opijem, tobakom ali morfijem.
Vrag dobrodelnosti je rekel, da prepričuje ljudi, da so
dobrodelni, če kradejo na vagone, okradenim pa dajejo na kilograme ter da jim
ni treba biti popolnejši, kar jih seveda dela nedostopne za dobro.
Vrag socializma se je hvalil, da v imenu najvišje obče ureditve
življenja ljudi med sloji prebivalstva vzbuja sovraštvo.
Vrag feminizma se je hvalil, da zaradi še bolj popolne ureditve življenja
poleg sovraštva med sloji prebivalstva vzpodbuja še sovražnost med spoli.
„Jaz sem udobje! Jaz sem
moda!“ so kričali in piskali še drugi vragi, plazeč se k Belcebubu.
„Kaj mislite, da sem tako star
in neumen, da ne razumem, da je takoj, ko je nauk o življenju lažen, to, kar
bi nam lahko škodovalo, nam v resnici koristno,“ vzklikne Belcebub in se
gromko zahihita. „Dovolj! Hvala vsem!“ Udarjajoč s krili, skoči na noge.
Vragi obkrožijo Belcebuba in zaplešejo kolo. Na enem koncu je vrag v
ogrinjalu, na drugem vrag v plašču.
Vraga si podata šapi in krog se zapre.
Vsi vragi hihitajoč se, žvižgajoč in cvileč začnejo udarjajoč
in mahajoč z repi krožiti in plesati okoli Belcebuba. Belcebub je razširil
krila ter udarjajoč s krili in visoko brcajoč z nogami plesal v sredini. Od
zgoraj pa so se slišali krik, jok, prepiri in škripanje z zobmi.
___________
