Cerkev in kapital

Ker s podatki o bogastvu Katoliške cerkve v Sloveniji ne razpolagamo, podajamo nekaj dejstev o cerkvenem bogastvu (tudi v evangeličanski cerkvi) v Nemčiji, Avstriji, Švici in seveda v Vatikanu ter o nastanku tega bogastva

Katoliška cerkev razpolaga po ocenah tednika Der Spiegel s premoženjem zemljiške posesti in nepremičnin okoli 400 milijard nemških mark. Poleg tega še z okoli 80-100 milijard kapitala in naložb, torej akcije, vrednostni papirji (Focus, 30.12.1996).

O premoženju zemljiške posesti in nepremičnin evangeličanske cerkve ne obstaja skupna ocena. Kapitalsko in naložbeno premoženje se verjetno giblje v podobnem obsegu kot katoliško, ker evangeličanska cerkev letno razpolaga s skoraj prav takšnimi "dohodki iz premoženja" - z obrestmi - kot katoliška: 2,3 milijarde mark (evangeličanska) nasproti 2,8 milijardam mark (katoliška) (Der Spiegel, 6.3.1995).

Podatki iz posameznih škofij in deželnih cerkva to oceno potrjujejo: finančni prihranki škofije Rottenburg so ocenjeni na milijardo, v nadškofiji Köln znašajo 1,5 milijarde. Evangeličanska deželna cerkev Rheinland razpolaga s preko 1,1 milijarde prihrankov (Publik-Forum, 17.1.1995).

V Nemčiji je največji nedržavni zemljški posestnik katoliška cerkev, drugi največji pa evangeličanska cerkev. Skupaj razpolagata s površino enako skupni velikosti Posarja, Bremna, Hamburga in Berlina.

Pripominjamo pa, da so posestna in premoženjska razmerja obeh cerkva skrajno nejasna. Mnogo se skriva v samostanih in ustanovah, ki so vselej lastni gospodarji. Samo naložbeno in posestniko premoženje katoliške Caritas je ocenjeno na 65 milijard (Suddeutsche Zeitung, 24.12.1994).

Obe cerkvi, kljub ogromnemu premoženju, ne plačujeta niti davka na darila, dedičino in premoženje niti davka na dohodke pravnih oseb.

Tudi na področju množičnih občil obe cerkvi kopičita občutno moč. Po poročilu tednika Focus (1/98) imata skupaj 3 tiskovne agencije, 55 časopisov, 279 revij, 48 radijskih redakcij, 2 radijska oddajnika in 17 TV produkcijskih firm. Za to področje izdajajo letno 300 milijonov mark.

Obe cerkvi skupaj letno prejemata približno 17 milijard DEM cerkvenega davka, ki ga izterja država. Od tega dajeta cerkvi samo približno 5-8 odstotkov za javno socialne namene.

Razen tega dobita približno enak prispevek še kot državno podporo iz splošnih davčnih sredstev (glej razpredelnico). Država financira cerkveni verski pouk na državnih šolah, šolanje katoliških in evangeličanskih teologov in vojaško dušno pastirstvo (samo za zadnje 54 milijonov mark na leto).

- Cerkveni verouk v javnih šolah	4,1 mrd. DM
- Izobraževanje duhovnikov in teologov, cerkvene visoke šole	1,1 mrd. DM
- Državni dodatki na osnovi pogodb (npr. dotacije)	1,4 mrd. DM
- Dušno pastirstvo v javnih ustanovah	130 mio. DM
- Spomeniško varstvo	270 mio. DM
- Javni radio za povsem cerkvene oddaje	300 mio. DM
- Davčne izgube zaradi neomejene olajšave cerkvenega davka	4,2 mrd. DM
- Subvencije od občin (ocenjeno)	5,5 mrd. DM
*Skupaj*	17 mrd. DM

Država, v tem primeru zvezne pokrajine, financirajo tudi plače skoraj vseh škofov in deželnih škofov pa tudi drugih duhovnikov in cerkvenih nadsvetnikov. Škof zasluži med 13.000 in 20.000 markami na mesec, pri prostem službenem stanovanju, službenem vozilu, šoferju in mnogih drugih ugodnostih. Samo svobodna država Bavarska plača vsako leto zgolj za cerkvene plače sedmih nadkofov in škofov, dvanajstih posvečenih škofov, 14 dostojanstvenikov, 60 kanonikov, 49 stolnih in generalnih vikarjev, vseh škofovskih sekretarjev in direktorjev ter vzgojiteljev v škofovskih duhovniških in mladeniških seminarjih - skupaj okoli 100 milijonov mark (Die Woche, 25.8.1995). Ustrezna plačila prejema tudi luteranska cerkev.

Obe cerkvi od vsake nemške zvezne pokrajine letno prejmeta milijonske zneske za cerkveno zemljiško posest, ki je bila odvzeta pred dvesto leti(!). Za ta plačila so se dogovorili v sporazumu s Hitlerjem leta 1933in jih niso spremenili. Kako je nastalo to bogastvo, se ob tem nihče ne vpraša.

Vsak župnik zasluži mesečno povprečno 8000 mark (primerjava Gerhard Rampp: Cerkev in denar - neločljiva siamska dvojčka, v: Tisti, ki vlečejo Božje niti). Tudi ta ima službeno stanovanje.

V večini kantonov v Švici vse do Ženeve in Neuenburga cerkev in država nista ločeni. V Zürichu na primer kanton plača vse prejemke reformiranih župnikov (okoli 30 milijonov frankov letno) in pobira davke za cerkev. Celo gospodarska podjetja morajo plačevati cerkveni davek.

V Avstriji država daje cerkvi podatke državljanov, da lahko sama izterja davku ustrezne prispevke, 4,5 milijarde šilingov za katoliško cerkev. Razen tega sama avstrijska država plača okoli 3,5 milijarde šilingov letno za učne moči katolišim šolam.

Tudi avstrijska cerkev je neizmerno bogata. Samo škofija Graz-Seckau je po izjavi časopisa Der neue Grazer "super bogat koncern" z letnim prometom ocenjenim na pičlih 2,5 milijard šilingov. Škofija ima lasten tiskovni koncern "Styria" v vrednosti približno 5 milijard šlingov ter približno 60.000 hektarjev zemljiške in gozdne posesti. Cerkvena gozdna površina je glede na vso Avstrijo ocenjena na 100.000 hektarjev (Profil, 27.2.1995). Najstarejša dunajska privatna banka Schelhammer & Schattera (bilančna vsota 1994: 4,4 milijarde šilingov) je skoraj popolnoma v cerkveni posesti.

Vatikan je leta 1929 po pogodbi z Mussolinijem od italijanske države prejel 91,7 milijonov USD kot odškodnino za razpustitev cerkvene države v letu 1870. (Papeži so pridobili cerkveno posest v zgodnjem srednjem veku na podlagi velikanske poneverbe listin). Teh 91,7 milijonov dolarjev se je od tedaj močno povečalo z obrestmi in obrestnimi obrestmi.

Revija Oggi je l. 1952 ocenila prihranke cerkvene države na vrednost 11,5 milijarde dolarjev - takrat drugo največje državno bogastvo - za tistim v ZDA. Velik del tega je, tako takrat Oggi, bil v zlatih palicah, ki so jih hranili v ZDA.

V osemdesetih letih je Vatikan vzbujal pozornost v časopisju, ker je bil s svojo lastno banko "Instituto delle Opere di Religione" (Intitut za religiozna dela) očitno vpleten v internacionalne posle pranja denarja in imel dobre zveze z mafijo.

Vatikan po Karlheinzu Deschnerju ("Abermals krähte der Hahn, 1979" - Ponovno je zapel petelin) v Italiji razpolaga s preko pol milijona hektarjev zemlje "in sicer v najrodovitnejih območjih. ... Samo v Angliji znaša katoliška klerikalna zemljiška posest skoraj 100.000 ha, ... v Franciji pol milijona, v Združenih državah nekaj nad 1.100.000 ha."

Vatikan razpolaga, prav tako po Deschnerju, s posestjo delnic "v francoski naftni družbi, argentinskih plinarnah in elektrarnah, bolivijskih rudnikih kositra, brazilskih tovarnah gumija, severnoameriških jeklarskih podjetjih..."

V Italiji naj bi bil Vatikan udeležen pri številnih električnih in telefonskih družbah ter lastnik dveh železniških linij in sedmih bank. Letalska družba Alitalia in avtomobilska firma Fiat sta "v dokajšnjem delu" v klerikalnih rokah.

V ZDA ima Vatikan "močan vpliv" na štiri velike jeklarske koncerne, na General Motors in številne druge firme. In njemu "z 51% udeležbe kapitala dejansko pripada največja svetovna privatna banka, Bank of America." (Karl-Heinz Deschner, OPUS DIABOLI, 1990)

V Nemčiji je vatikanski kapital in kapital katošlike hierarhije v naslednjih podjetjih: BASF, BMW, DEAG, Bayer, Linde, Siemens, Mannesmann in tevilnih drugih.

V tretjem stoletju so škofi, ki so se v cerkvi polastili krmila, začeli zelo čudno razdeljevati cerkvene dohodke: četrtino so obdržali zase, četrtino je dobila duhovščina, četrtina je služila za vzdrževanje cerkvenih zgradb, četrtino pa so prejeli reveži. Mnogi škofi in duhovniki so se ukvarjali z živahnimi obrestnimi in oderuškimi posli ali pa so poneverjali denar. Patriarh Aleksandrije v Egiptu je trgoval z lastnim ladjevjem.

Konstantin je cerkev oprostil večine dajatev. Cerkvena drhal (ki so jo vodili mnogi "svetniki", na primer Sv. Martin) je v naslednjih stoletjih razdejala in izropala poganske templje in nekatoliške cerkve ter prevzela njihovo premoženje in zemljiko posest.

Številna duhovščina je imela tudi sužnje - tako je ostalo tudi v vsem srednjem veku.

Cerkve in samostani so dobivali cerkveno desetino, ki so jo po potrebi izterjali tudi z orožjem. Samostani so si pridobivali neskončno bogastvo z desetino, darili in dejavnim izposojanjem denarja. Mnogi menihi so tudi ponarejali posestne liste, da bi povečali samostansko posest. Cerkev je načrtno podpirala nepošten lov na dedičino. Papež Aleksander III. je npr. leta 1170 odredil, da naj ne bi bil veljaven noben testament, ki ne bi bil napisan v prisotnosti duhovnika. Za dediče postaviti lastne otroke je cerkev že v antiki označila kot moralno nizkotno.

Najbolje pridobitvene možnosti so imeli seveda papeži: proti pristojbinam so prodajali cerkvene položaje najboljšim ponudnikom, znižali križarski davek, prodajali odpustke in v renesansi je obstajala celo papeška javna hiša. Tudi škofi in duhovniki so ob vsaki priložnosti za katerokoli obredno dejanje prejemali plačilo. V 19. stoletju so se morale v Mehiki zadolžiti cele družine, da so lahko plačale pogreb.

Vsa lastnina krivovercev in čarovnic, ki so jim "dokazali krivdo", je bila zasežena in razdeljena med cerkvijo in državo. Družina je praviloma pristala na cesti, ker je zaradi terorja komaj kdo tvegal, da ji pomaga. Tudi potomce krivovercev s kasneje "dokazano krivdo" so na tak način lahko spravili na beraško palico. Bogati panski Judje ali potomci Judov (tudi ti so bili preganjani - sicer kot katoliški prehitek nacistične rasistične blodnje) so se lahko odkupili z visokimi denarnimi zneski, vendar pogosto samo za kratek čas. Premoženje preganjanih je bilo pravo "gorivo" za vedno nova preganjanja.

Mnogo zlata, ki so ga na okruten način odvzeli ameriškim Indijancem, je pristalo v z zlatom zasipanih španskih cerkvah.

Evangeličanska cerkev je sebe od vsega začetka naredila za državno cerkev in državni denar preusmerjala v svoje namene. Danes luteranska cerkev v Nemčiji po bogastvu in moči komajda zaostaja za katoliško.

Vir:
Zaprite Sveto pismo! Izdajstvo Jezusa Kristusa in prerokov - Prerok št. 13 (Univerzalno življenje, 1999)