DRUŠTVO ZA 
ZAŠČITO USTAVE IN ŽRTEV CERKVE 

»Vsi, ki niso katoliški, so krivoverci in bratje Judov.« (Ambrozij »sveti«)

             

[ Home ] [ Biblija na indeks ] [ Demonska sekta ] [ Cerkve niso potrebne ] [ Od zibelke do par ] [ Spominsko obeležje ] [ Bogastvo cerkve ] [ Cerkev je za vojno ] [ Cerkev o Judih ] [ Cerkev o ženskah ] [ Cerkev o drugovercih ] [ Cerkev o živalih ] [ Cerkev in ... ] [ Cerkev in kapital ] [ Sprememba ustave ] [ Intervjuji ] [ Razni teksti ] [ Izstop iz KC ] [ Pristopna izjava ] [ Statut ] [ Izstopna izjava KC ] [ Impresum ] [ Druzinski zakonik ] 

Mnenje in predlogi v zvezi s predlogom Družinskega zakonika
(za javno predstavitev mnenj dne 12.10.2009 v Državnem zboru RS)

　

  1. Pozdravljamo predlog novega Družinskega zakonika, ki po našem mnenju pomeni korak naprej k zaščiti otrok. Še posebej je pomembno to, da ne bo več dovoljeno telesno kaznovanje otrok. Otrokova korist je po ustavi najvišja vrednota pri vzgoji otrok. V njegovo korist so dolžni delovati ne samo starši, temveč tudi ostali subjekti, ki pridejo v stik z njim. Zato bi bilo dobro, da bi se zakonik vnesle še nekatere stvari, ki so v korist otroka in jih v zakoniku nismo zasledili.
  2. Prva stvar, ki bi morala biti izrecno urejena v zakoniku je varstvo otrokove svobode vesti, vključno z svobodo verske opredelitve, ki mu jo garantira 41. člen ustave. Čeprav iz tega člena izhaja, da imajo tudi otroci svobodo vesti in verske opredelitve, to v praksi mnogokrat ni realizirano. Nasprotno, gre za konstante kršitve te otrokove pravice. Gre namreč za to, da npr. katoliška cerkev krsti dojenčke, ki tako postanejo člani oz. verniki te cerkve, čeprav k temu niso dali soglasja. Za izvrševanje temeljne človekove pravice kot je svoboda vesti, ki je ni mogoče odvzeti ali omejiti niti v vojnem ali izrednem času (16. člen ustave), mora vedno biti podano soglasje dotičnega. To velja tudi za otroka, saj je ta samostojen nosilec pravic in tako sam odloča o svojih pravicah. Svoboda vesti je osebna dobrina in neodtuljiva ustavna pravica, ki ne prenese nadomestne odločitve staršev ali koga drugega oz. s to dobrino ne morejo razpolagati starši ali kdo drug. Glede na to, da dojenček po naravi stvari ne more izjaviti svoje volje glede vstopa v neko versko skupnost oz. krsta, je potrebno s tem počakati in to tako dolgo otrok ne doseže starosti in zrelosti, ko lahko dojame, kaj zanj pomeni krst in s tem vstop v cerkev. Njegova verska svoboda, ki mu pripada po ustavi in to od trenutka rojstva, v tem času miruje. Otrok jo začne izvrševati, ko doseže starost in zrelost, ko se lahko svobodno in odgovorno, zavedajoč se vseh vseh posledic, odloči. Starši nimajo pravice, da krstijo dojenčka, saj jim ustava ne daje pravice odločanja o otrokovi svobodi vesti, krst pa je že izvrševanje te svobode, saj gre za versko dejanje - po 41. členu imajo starši namreč samo pravico usmerjanja otrok pri zagotavljanju verske in moralne vzgoje, to pa mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo in njegovo svobodo vesti in verske opredelitve.
  3. V vsaki demokratični državi je potrebno soglasje osebe za sprejem določenih obveznosti. To velja tudi v pogledu krsta, saj se s krstom pridobijo tudi obveznosti. Po Katekizmu katoliške cerkve se mora namreč krščenec podrejati drugim in jim služiti v občestvu cerkve, poslušen mora biti cerkvenim dostojanstvenikom in jih ubogati, pred ljudmi mora izpovedovati vero in se udeleževati apostolske ter misijonske dejavnosti božjega ljudstva. S krstom se torej pridobijo tudi dolžnosti in kot je razvidno iz njih, gre za hude obveznosti, obveznosti, ki lahko osebo negativno zaznamujejo za celo življenje, saj direktno posegajo v njeno svobodo oz. duševnost, kajti biti mora poslušna cerkvi in se ji podrejati ter širiti vero. Teh obveznosti se krščenec ne reši niti z izstopom iz cerkve, saj z njim izgubi samo pravice, ne pa tudi obveznosti. Zato mora biti za krst podana osebna privolitev osebe. Ker tega pri krstu dojenčkov oz. mnogih drugih otrok ni, gre za dejanje, ki ni v korist otrok, zaradi česar je podana protiustavnost. Ta je še posebej podana tudi zaradi tega, ker takšen otrok sploh ne more več celovito izstopiti iz cerkve, saj po katoliškem nauku krst vtisne otroku v dušo neizbrisno duhovno znamenje, zaradi česar gre za trajno notranjo pripadnost cerkvi. Ker pomeni krst tudi poseg v otrokovo dušo, seveda po nauku cerkve, gre tudi za protiustavni poseg v otrokovo duševnost. Poleg tega cerkev krščenega otroka ne tretira kot subjekta, temveč kot novo stvar, torej objekt, ki je v njeni lasti, kar je huda kršitev otrokovega dostojanstva. Glede na to, da je verjetnost, da bo krščen otrok bolj v stiku s kleriki (verouk, maše, ...), je tudi večja verjetnost spolnih zlorab otrok in je tako lahko krst prva stopnica k pedofiliji katoliških klerikov. Primer Irske močno odmeva.
  4. Zato predlagamo, da se v Družinskem zakoniku določi, da krst dojenčkov oz. otrok, ki niso dovolj stari in zreli, da bi lahko dojeli pomen krsta in s tem vstopa kat. cerkev, prepove. To je ukrep za zaščito otroka in njegove svobode vesti, torej njegovih vitalnih koristi. V vsakem primeru mora imeti svoboda vesti otroka prednost pred pravicami staršev.
  5. Po 56. členu ustave otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Ta dolžnost veže tako starše, kot vse druge, npr. javne inštitucije, ki so v kontaktu z otroci. Ena izmed otrokovih koristi je tudi, da je zdrav, to je tudi njegova pravica smislu 2. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, po katerem ima pravico do najvišje stopnje zdravja. Zato morajo vse navedene inštitucije, seveda poleg staršev, skrbeti za to tudi na področju prehrane. Iz tega izhaja, da lahko otrokom nudijo samo zdrava živila. Znanstveno dokazano je, obstaja namreč več 100 študij, da je meso rizičen faktor za mnoge civilizacijske bolezni. Tako lahko povzroča sladkorno bolezen, razne vrste raka ter bolezni srca in ožilja, škoduje kostem in inteligenci, pospešuje vnetja, bolečine in depresije, povzroča prekomerno težo, itd. Iz neke ameriške raziskave izhaja celo, da človekov organizem reagira na meso (raziskava je bila narejena na rdečem mesu) kot na tujek in se ga ta zato preko imunskega sistema brani, kar dokazuje, da meso ni naravna prehrana za človeka, saj bi sicer imunski sistem ne tvoril protiteles. Meso torej ni kos življenjske energije, kot nekateri trdijo, temveč je lahko pot v bolezen. Meso je pot v bolezen tudi za otroke, saj več študij izrecno dokazuje, da je meso rizični faktor tudi za otroke, po drugi strani pa je jasno, da je to, kar je škodljivo za odrasle, še bolj škodljivo za otroke, saj so ti bolj ranljivi kot odrasli. Zato tudi uživajo posebno varstvo in skrb kot pravi ustava. Znanstveno je še dokazano, da so vegetarijanci bolj zdravi in živijo dlje kot tisti, ki uživajo meso. Stališce dveh največjih dietetičnih organizacij na svetu, ameriške ADA (American Dietetic Association) in kanadske DC (Dietitians of Canada) je, da sta uravnotežena veganska ali vegetarijanska prehrana primerni za vsa življenska obdobja, vključno za nosečnice, doječe matere, dojenčke, otroke in odraščajoce ter da vegetarijanska in veganska prehrana lahko zadovoljita potrebe po vseh potrebnih snoveh.
  6. Meso je še vedno bolj ali manj običajni del obroka v mnogih vrtcih in šolah. Zaradi škodljivosti mesa ali drugih razlogov je vedno več otrok, ki so vegetarijanci ali vegani. Vendar pa te svoje pravice, sami ali preko staršev, ne morejo realizirati v večini vrtcev in šol, kar je tudi diskriminatorno, saj lahko tisti, ki uživajo meso realizirajo svojo pravico do mesne oz. mešane prehrane. Zato je potrebno, da se otrokom v Družinskem zakoniku prizna pravica do vegetarijanske ali veganske prehrane ter zaveže vse organizacije, ki so v kontaktu z otroci, da jim omogočijo realizacijo te pravice.
  7. Ob koncu pa še predlagamo, da se v okviru nezastarjivosti kaznivih dejanj po 95. členu Kazenskega zakonika ali pa Družinskem zakoniku določi, da kazenski pregon ne zastara tudi za kazniva dejanja iz 173. in 174. člena Kazenskega zakonika ali pa da se zastaralni rok precej podaljša. Gre za kazniva dejanja s spolno vsebino do otrok. To so huda kazniva dejanja, ki so storjena do šibkih članov naše družbe in zato mora biti čas za kazenski pregon zelo dolg, kajti mnoge žrtve dolgo časa ne upajo spregovoriti, pa še storilci storijo vse, da se skrijejo. Skrivanje storilcev je najbolj vidno na primeru Katoliške cerkve, saj je ta v preteklosti ščitila kleriške storilce in jih ni izročala civilnim oblastem. Sedanji papež je, ko je bil še kardinal, leta 2001 poslal vsem škofom po svetu dokument z naslovom De Delictis Gravioribus (Listina o resnih zločinih), v katerem je škofom odredil, da morajo vse spolne zločine, ki jim pridejo na ušesa, javiti Vatikanu in jih obdržati v tajnosti, kršiteljem te odredbe pa je zagrozil tudi z izobčenjem. Še pred tem je katoliška cerkev že leta 1962 zahtevala, da pedofilski primeri katoliških duhovnikov ne smejo priti v javnost. Ker ni znano, da bi bili ti dokumenti preklicani, je upravičeno mogoče domnevati, da se to skrivanje nadaljuje in s tem otežuje in podaljšuje pregon.