Tiskovna sporočila v letih 2005, 2006 in 2007

Korenine nemških koncentracijskih taborišč

V zadnjih dneh se spominjamo grozovitih zločinov, ki so jih med drugo svetovno vojno storili nemški nacisti v koncentracijskih taboriščih. V teh taboriščih je bilo v okviru "končne rešitve judovskega vprašanja" ubitih več milijonov Judov in tudi drugih ljudi. Načini usmrtitev so bili grozljivi in različni: strupeni plin, obešanje, ustrelitev, pretepanje in podobno.

Da se kaj takega ne ponovi več, ni dovolj samo to, da se ti zločini ne pozabijo, temveč je bistveno, da se ugotovi, zakaj je sploh prišlo do teh zločinov, zakaj je prišlo do več milijonov žrtev nacističnih zločinov. Poiskati bi bilo potrebno korenine oz. vzroke, ki so pripeljali do takoimenovane "končne rešitve judovskega vprašanja" in jih odpraviti.

Znano je, da je cerkveni nauk, tako katoliški kot protestanski, zelo sovražen do Judov. Obtožuje jih umora Božjega sina Jezusa, Kristusa. Skozi zgodovino je cerkev ves čas preganjala Jude. V srednjem veku so bili vedno znova krvavi pogromi, v katerih so kristjani pobili na stotisoče Judov. Te pogrome je cerkev stoletja pripravljala s hujskanjem. Po koncilskih sklepih so morali Judi nositi "posebno obleko", na kateri je bil obešen "razpoznavni znak". Niso smeli graditi sinagog in ob praznikih niso smeli na cesto, živeti so smeli v judovskih četrtih, niso si mogli pridobiti akademske izobrazbe in še marsikaj. Na 3. lateranskem koncilu je cerkev celo izobčila vse tiste kristjane, ki si drznejo živeti z Judi. Cerkveni učitelj Ephraim je o Judih dejal, da so suženjske narave, blazneži, hudičevi služabniki, morilci, njihovi voditelji so zločinci, njihovi sodniki podleži, "so devetindevetdesetkrat tako slabi kot nejudi." Julius Streicher se na nurnberških procesih v opravičilo holokavstva sklicuje izrecno na hujskaške govore Martina Luthra proti Judom. Katolik Hitler, ki je na oblast prišel s pomočjo cerkve, je v svoji knjigi "Mein Kampf" napisal: "Delam samo to, kar že tisoč petsto let dela cerkev, vsekakor temeljiteje", rekel pa je tudi: "Nacionalsocializem ni niti proticerkven niti nereligiozen, prav nasprotno, stoji na tleh pravega krščanstva." Znana je tudi naslednja njegova izjava: "Tako sem danes prepričan, da ravnam v smislu vsemogočnega Stvarnika: s tem ko se obranim Judov, se bojujem za Gospodovo delo." Zelo pomenljiva je še izjava škofa Göllnerja iz Linza, izrečena v 20. stoletju, ko je dejal, da je stroga dolžnost vesti vsakega kristjana zatirati izrojeno judovstvo.

Ni znano, da bi bile cerkvene izjave proti Judom kdajkoli preklicane. V tem kontekstu je pomembna tudi izjava cerkvenega kritika prof. Mynareka: "V početju, ravnanju in govorjenju nacistov ni ničesar, kar ne bi imelo v cerkvah svoje predstopnje, svojega precendenčnega primera."

Ali ni vedno bolj vidno, kje so korenine nacističnih koncentracijskih taborišč? Ali ni vedno bolj vidno, da je nacistična "končna rešitev judovskega vprašanja" v bistvu cerkvena "končna rešitev judovskega vprašanja"? In: ali ni imel v tej cerkveni "končni rešitvi judovskega vprašanja" npr. Hitler s svojimi koncetracijskimi taborišči zelo pomembno vlogo. Ali ni bil Hitler rokavica na roki papeža Pija XII, saj ta recimo sploh ni protestiral proti poboju Judov.

Tako se postavi temeljno vprašanje: ali niso žrtve nacističnih koncentracijskih taborišč v bistvu žrtve cerkve?

Cerkveni oz. katoliški nauk temelji na Bibliji. Ta predvsem v okviru Stare zaveze vsebuje mnoge krvave napotke za urejanje družbenih odnosov. Biblija v mnogih primerih zahteva preganjanje oz. celo ubijanje tistih, ki zagrešijo razne moralne prestopke. Nauk, ki je v preteklosti pripeljal do množičnih pobojev ljudi, je danes še vedno veljaven, saj cerkev svojega krvavega biblijskega nauka, ki naj bi bil celo božja beseda, ni nikoli preklicala. Zato se postavi vprašanje: kdo bo naslednja žrtev cerkve? In ker krvavi cerkveni nauk še vedno velja tudi v Sloveniji, kar je protiustavno, saj slovenska ustava npr. varuje nedotakljivost človekovega življenja, tako fizičnega kot duševnega, se postavi še dodatno vprašanje: kdo bo v Sloveniji naslednja žrtev cerkve?

Razmišljanja ob smrti papeža!

Ob vsej tej medijski – in sploh – evforiji v zvezi s smrtjo papeža si človek ne more kaj, da ne bi o vsem skupaj napisal svojega mnenja. Konec koncev ne živimo v talibansko-katoliški državi, ampak v demokratični Sloveniji in mi bo kritiko mogoče celo kdo objavil.

Torej, katoliška cerkev je zame predstavnica duhovniške kaste par excelence, ki se v imenu Kristusa bori proti Kristusu. Zlato tele, okoli katerega pleše katoliška cerkev –predvsem njen vrh – se imenuje moč, denar,oblast. Je totalitarna organizacija, ki je drugače misleče likvidirala še vse do 19. stoletja in to v imenu Kristusa, ki je učil nesebično ljubezen do tako imenovanih »sovražnikov«. V danes poznani zgodovini je ni organizacije, ki bi povzročila več zločinov kot katoliška cerkev. Komunistični manipulatorji in zločinci so le bled odsev svojega vatikanskega vzora. To, da takratni papež ni obsodil ne fašizma, ne nacionalsocializma, je tipično. Da je po 2. svetovni vojni Vatikan pomagal pobegniti množici nacionalsocialističnih zločincev, kaže na sámo notranjo naravo katoliške cerkve, ki je vsekakor totalitarna. Enako privlači enako! Zato pri Društvu za zaščito ustave in žrtev cerkve vedno znova opozarjamo na nezdružljivost diktatorskih temeljev katoliške cerkve (ideoloških in praktičnih) z demokratično slovensko ustavo. Če katoliška cerkev danes ne kuri več grmad z ženskami in drugače mislečimi, je to samo zato, ker se je duh časa spremenil in tega ne more več. Bi pa še kako rada. Zadnja grmada je zagorela v Španiji, ne tako daleč nazaj, okoli l. 1840, v Prešernovem času torej. Sužnje je katoliška duhovščina imela še v novem veku, da tlačanov sploh ne omenjamo. Danes je to gospodarski megakoncern, ki ima svoje tipalke po vsem svetu, v vseh gospodarskih vejah. V 50 – ih letih 20. st. so imeli takoj za ZDA največje zlate rezerve na svetu. Danes so te po velikosti najverjetneje na 1.mestu.

Kaj torej reči o človeku, ki vsaj za javnost, vodi tako združbo. Vsekakor nič pozitivnega. Niti slučajno ni mogel priti na čelo svetovne katoliške diktature nekdo, ki bi hotel narediti nekaj dobrega. Jezus Kristus, največji prerok vseh časov ( vsaj zame), je bil reven človek, ki si je kruh služil z delom svojih rok – kot tesar – in je obsojal brezdelno manipulativnost takratne duhovniške kaste. Toda zločinskost takratne tempeljske duhovščine ni primerljiva s tem, kar je v 1800 letih naredila katoliška cerkev. In to v imenu Boga, ki je učil: » Ne ubijaj ! » Ne ljudi, ne živali – nikogar. Zadnji papež kot domnevni«glasnik miru«ni bil niti toliko mirotvoren, da bi od svojih pismoukov zahteval, da se odpovedo doktrini »pravične vojne«. In tako ta »miroljubni« papež npr. ni obsodil vojne na Kosovu in bombardiranja Srbije, ali pa hladno vojnega ameriškega nameščanja jedrskih raket v zahodni Evropi. Med drugim bi bilo zanimivo dobiti odgovor na vprašanje, le h kateremu »bogu« so molili katoliški duhovniki – vojaški kurati – na soški fronti npr., ko so na italijanski in avstrijski strani fronte molili za zmago svojega orožja ? Kristus to vsekakor ni bil, saj je kot Jezus učil nesebično ljubezen, tudi do sovražnikov. Komunistična diktatura je v 70 letih svoje vladavine v imenu pravične družbe dala pobiti 100 milijonov ljudi. Pod pritiskom ljudi je izginila v zgodovino. Le vprašanje časa je, kdaj se bo to zgodilo z »avantgardo« katoliške diktature, to je s katoliško cerkvijo, katera je na zahtevo papežev v križarskih vojnah in z inkvizicijo pomorila veliko več ljudi kot komunisti. Le koliko zločinov bodo torej še morali narediti katoliško – vatikanski » posredniki« med ljudmi in bogom, in koliko bogastva nagrabiti, da bodo ljudje spoznali, da vatikanska religija nima nič skupnega s Kristusom, ki je učil in živel ljubezen do bližnjega?

Glede papeževega opravičila za grehe cerkve: pomembneje kot to, kar je rekel, je to, česar ni. Med drugim se ni opravičil ženskam. Njim in živalim so katoliški pismouki vzeli dušo. In jim je še do danes niso vrnili. Predmete in stvari pa lahko po mili volji izkoriščaš, kuriš na grmadah, streljaš po gozdu in hlevih, mučiš v laboratorijih. In naj namesto opravičila papež najprej vrne vse tisto zlato in drugo bogastvo, ki ga je katoliška cerkev nagrabila med špansko-portugalskim genocidnim divjanjem po južni Ameriki – spet v imenu Kristusa – in ga še danes ima. Reveži v Latinski Ameriki to bogastvo, svoje bogastvo, vsekakor bolj potrebujejo kot cerkev. In naj npr. končno razpusti institut inkvizicije. »Sveta » inkvizicija namreč še danes obstaja. Vodil jo je veliki inkvizitor, kardinal Ratzinger – samo preimenovala se je v »kongregacijo za nauk vere«. Ko je veliki inkvizitor – ne kdo drug –in sedanji novi papež vodil pogrebne svečanosti za pokojnim Janezom Pavlom II., je s tem katoliška cerkev simbolno razkrila, kaj nas-- vsaj po njenih željah – čaka v prihodnje! Vsekakor nič dobrega.

Pri množici, ki se je zgrinjala v Vatikan k mrtvemu papežu, je bilo čutiti ( vsaj jaz sem to čutil ) hrepenenje po Kristusu, po odrešitvi. Kakšen tragični nesporazum je, da to hrepenenje usmerjajo na grešnega človeka, ko je vendar Kristus rekel: » Samo eden je Sveti Oče in ta je v nebesih.«

Ali so predstavniki Slovenije v imenu države protiustavno
priznali oz. se poklonili primatu Katoliške cerkve?

Pogreba starega papeža in umestitvene maše novega papeža so se v imenu Slovenije udeleželi mnogi državni funkcionarji, med njimi tudi predsednika države in vlade.

Pogreb in maša sta obreda Katoliške cerkve (KC). Ali se lahko predstavniki države udeležujejo verskih obredov? Če so država in verske skupnosti ločene, ali ni odgovor: ne? Če pa se ti kljub temu udeležujejo verskih obredov, v čigavem imenu to storijo? Ker so po ustavi predstavniki države predstavniki vseh državljanov, je jasno, da se udeležijo teh obredov v imenu vseh državljanov. Tudi v imenu protestantov, budistov, …, ateistov, v imenu tistih, ki jih je npr. KC izobčila oz. večno preklela, v imenu dojenčkov, ki so bili brez svoje privolitve vrženi v KC in so po nauku KC postali njena last, pri čemer jim je ta cerkev celo posegla v njihovo duševnost, saj jim je v dušo vtisnila, kot sama trdi, neizbrisno duhovno znamenje, v imenu tistih, ki so iz KC izstopili, pa so kljub temu še vedno v tej cerkvi, kajti z izstopom se v bistvu izgubijo samo pravice, dolžnosti pa ne, saj ostane notranja zakramentalna vezanost na božje in cerkvene zakone. Ali so imeli dovoljenje navedenih, da so se v njihovem imenu udeležili verskih obredov KC? Kajti svoboda veroizpovedi, ki jo garantira ustava, pomeni tudi to, da se predstavnik države ne sme udeležiti verskega obreda neke verske skupnosti v imenu državljana, niti na simbolni ravni ne, če za to nima njegove privolitve. Ravno to je tudi eno izmed biti načela ločenosti verskih skupnosti in države - zaščita ljudi pred dejanji države, ki niso v skladu z njihovo svobodo vesti.

Če predstavniki države za udeležbo pri obredih KC nimajo dovoljenja svojih državljanov, posebej tistih, ki niso katoliki, se postavi vprašanje, ali se državni predstavniki ne postavijo proti njim, v kolikor se ti z njihovo udeležbo ne strinjajo? Ali jih ne tretirajo samo kot sredstvo za dosego svojih ciljev? Ali da bi se prikupili cerkvenim dostojanstvenikom? Ali pa, da bi samo izpolnili svojo obveznost, ki so jo kot dojenčki dobili s krstom in sicer, da so cerkvenim predstojnikom poslušni in jih ubogajo ter kot odrasli, tudi z udeležbo na verskih obredih, hote ali nehote priznavajo svetovno nadoblast KC?

Verski obred izhaja iz katoliškega nauka. Nauk KC pozna smrtne kazni zaradi mnogih moralnih prekrškov (homoseksualnost, čarovništvo, prešuštvovanje,…). Ta nauk velja tudi v Sloveniji. Ne gre torej za nekaj, kar bi spadalo v zgodovino, temveč gre za sedaj veljavni nauk, gre za nauk, ki ima zelo krvave temelje, kar se je pokazalo tudi v 20. stoletju. Ker nauk KC ne ščiti življenja ljudi, temveč je mogoče te v določenih primerih celo pobiti, je v nasprotju s 17. členom ustave o nedotakljivosti človekovega življenja.

Predsednik vlade se je v Vatikanu poklonil novemu papežu. Kako je mogoče to tolmačiti? Ali kot priznanje, da ima katoliški nauk primat nad slovenskim pravom, kajti KC uči svoje vernike, da so po vesti dolžni, da ne sledijo predpisom Slovenije, če ti nasprotujejo naukom evangelija? Ali je mogoče predsednik vlade s tem celo priznal, da je samo papež tisti, ki lahko sodi državnim poglavarjem, kar določa kanon 1405 Zakonika cerkvenega prava? Ali lahko torej samo novi papež, bivši inkvizitor Svetega sedeža, sodi predsedniku Slovenije? Če je odgovor da, ali ni potem Slovenija last Svetega sedeža?

Če se predstavniki države udeležijo verskega obreda KC, ali država Slovenija s tem ne potrjuje navedenega protiustavnega nauka? Ali se država strinja z nečem, kar ne jamči niti osnovne pravice ljudi v Sloveniji, to pa je nedotakljivost njihovega življenja in kar je zelo sovražno do mnogih kategorij ljudi v Sloveniji.

Na vrh

© Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve, vse pravice pridržane.

Kontakt