Tiskovna sporočila v letu 2008

Konflikt interesov pri ministru za pravosodje?

V Državnem svetu je pred kratkim potekala razprava o Zakonu o zaključku postopkov vračanja podržavljenega premoženja. Ob tem se je svetnik Rus spraševal ali ni minister za pravosodje Šturm v konfliktu interesov, ko mora kot minister zastopati vse družbene skupine, medtem ko je kot član suverenega malteškega reda prisegel, da bo deloval v interesu katoliške cerkve, ki je največji denacionalizacijski upravičenec. Minister Šturm je v zvezi s tem dejal, da so očitki o njegovem članstvu v malteškem redu nesmiselni, kajti od tam ni dobival nobenih navodil v zvezi s tem (Dnevnik, 5.3.2008).

Ne glede na to, ali je minister Šturm dobival od malteškega reda oz. katoliške cerkve kakšna navodila v zvezi z denacionalizacijo ali ne, to samo po sebi ni pomembno. Po nauku katoliške cerkve je namreč vsak katolik, ne glede na to ali je član kakšnega reda ali ne, dolžan vedno in vsepovsod delovati v interesu omenjene cerkve. To izhaja iz mnogih kanonov Zakonika cerkvenega prava (209, 210, 211, 212, 223, …). Tako bi bilo mogoče reči, da je stalno delovanje v interesu katoliške cerkve primarna dolžnost vsakega katolika, tako seveda tudi dr. Šturma na položaju ministra za pravosodje (in ne samo kot »navadnega« katolika ali člana malteškega reda). Jasno torej je, da so za katolika interesi cerkve pred interesi države, če bi bili sicer v nasprotju. To izhaja tudi iz Katekizma katoliške cerkve (št. 2242), kjer je določeno, da je katolik dolžan zavrniti državne predpise, npr. tudi ustavo Slovenije, če ti nasprotujejo naukom evangelija. V tem pogledu teoretično torej sploh ni konflikta interesov. Gre samo za en interes in to je interes cerkve. Državni interes ali interes ljudstva oz. posameznika tukaj ni pomemben.

Položaj cerkve se izboljšuje z vračilom denacionaliziranega premoženja, saj je katoliška cerkev do sedaj dobila vrnjenega že za približno 140 milijonov evrov premoženja. Čim več se ga vrne, tem bolje in čim kasneje se ga vrne, tudi dobro, saj bodo odškodnine za nezmožnost uporabe večje - tako verjetno razmišlja cerkev. Vse davkoplačevalce Slovenije npr. bremeni plačilo mariborski nadškofiji v višini kar 1,9 milijarde tolarjev odškodnine za nezmožnost uporabe denacionalizirane stavbe srednje kmetijske šole v Mariboru. Koliko bo še teh odškodnin, se ne ve. Ni pozabiti, da ni rešenih še kar nekaj cerkvenih zahtevkov za vračilo nacionaliziranega premoženja, med drugim tudi zahtevek za vračilo okoli 20.000 ha zemljišč na področju TNP. Ob tem tudi ni nepomembno omeniti, da je cerkev, skupaj z ostalimi verskimi skupnostmi, edina organizacija, ki se ji vrača fevdalno premoženje. Koliko bi lahko prihranili, če katoliška cerkev ne bi bila protiustavno privilegirana v primerjavi z drugimi osebami, ki se jim premoženje fevdalnega izvora ne vrača. Mnogo več premoženja bi ostalo v rokah ljudstva, tako pa je bilo podarjeno organizaciji, ki spada med najbogatejše organizacije na svetu. Njeno premoženje namreč nekateri cenijo celo na več tisoč milijard evrov. Sicer pa je nerazumljivo, da se vrača organizaciji, katere nauk je v mnogih delih v nasprotju s slovensko ustavo, saj npr. ne spoštuje niti temeljne človekove pravice, to je pravice do življenja.

Po nauku cerkve torej konflikta interesov pri ministru za pravosodje, ki je katolik, ne more biti. Cerkveni interes je na prvem mestu in da je temu tako, niso potrebna nobena dodatna ali posebna navodila. Ali dejansko je, pa je razvidno iz ministrovih dejanj, saj tudi zanj velja: po sadovih jih boste spoznali.

Papež pozval k miru v Iraku

Papež Benedikt XVI. je na cvetno nedeljo poslal v svet dramatičen poziv k miru v Iraku. „Ustavite  pokole, nasilje, sovraštvo v Iraku,“ so bile papeževe besede, ki so bile objavljene v medijih. Vsekakor je papežev poziv k miru v Iraku dobrodošel, vendar pa je vprašanje, ali je ta poziv iskren?

Katoliška cerkev (KC) odobrava tako imenovano pravično vojno. Zanjo je pravična vojna tista, ki ji prinese koristi. Pravična vojna je tudi tista, s katero je odstranjeno vse tisto, kar nasprotuje katoliški veri, kot to izhaja npr. iz pisma Pija IX. nadškofu Freisingu v Münchnu. „Vsi, ki niso katoliški, so krivoverci in bratje Judov,“ je izjavil Ambrozij „sveti“. KC se je glede iraške vojne jasno opredelila, kar dokazujejo npr. citati iz govora ameriškega vojaškega nadškofa O'Briena vojaškim duhovnikom ob začetku invazije na Irak (Katoliška tiskovna agencija, 26.3.2003): …“ Upamo, da bodo vsi dejavniki, ki so vodili do naše intervencije končno objavljeni in ...“, “Če služite ali pomagate enotam v boju ali služite družinam, ki jih tarejo skrbi - vaša duhovniška dolžnost ni bila še nikoli pomembnejša ali bolj cenjena kot zdaj.“, „Popolnoma primerno je, da člani naše vojske izhajajo iz integritete in sposobnosti odločanja naših voditeljev ter zato svoje vojaške dolžnosti izvajajo s čisto vestjo. Naše vojaško vodstvo medtem vzpodbujamo v njihovem vestnem prizadevanju, … in ne uporabijo več sile kot je nujno, da bi dosegli omenjene cilje. ...“ Kot je razvidno iz citatov, nadškof O'Brien smatra ameriško vojsko kot našo vojsko, torej katoliško. Tako bi bilo mogoče reči, da je potem tudi vojna v Iraku katoliška vojna. KC očitno ni samo podprla invazije na Irak, temveč v njej tudi aktivno sodeluje s svojimi kurati in z vojaki, ki so katoliške vere. Vojna v Iraku je torej za KC pravična vojna, saj se s tem odstranjujejo muslimani, ki jim KC ne priznava pravice do življenja oz. obstoja.

Vojna v Iraku je povzročila več kot 100.000 mrtvih ljudi, ekološko katastrofo in smrt velikega števila živali. Mnogi deli države so uničeni. Za vojno ne nosijo odgovornost samo posvetne države, npr. ZDA, temveč tudi KC, saj invazijo na Irak že od vsega začetka podpira. Žrtve v Iraku tako niso samo posvetne žrtve, temveč tudi verske. V Iraku se uresničuje načrt KC o odstranitvi vseh tistih, ki so proti njej. Seveda pa tega ne dela sama, saj si tega ne upa več, to dela preko drugih, v tem primeru v preko ZDA. Tako kot je Hitler uresničeval cerkveni načrt o odstranitvi Judov, tako Bush uresničuje cerkveni načrt o odstranitvi muslimanov. Zanimivo je, da je bilo v medijih večkrat zapisano, da se je Bush v mnogih zadevah navdihoval v Bibliji – ta pa je sveta knjiga Katoliške cerkve. Tudi pri napadu na Irak?

Vojna v Iraku pomeni kršitev elementarnih človekovih pravic. Ni kršena oz. odvzeta samo pravica do življenja več kot 100.000 osebam, temveč so kršene tudi druge osnovne človekove pravice: pravico do družine, pravica do osebnega dostojanstva, pravica do duševne in telesne integritete, ... Vse to je posledica tudi cerkvene podpore vojni. Po drugi strani pa ta cerkev uči Ne ubijaj! Ali ne gre tukaj za neverjetno dvoličnost?

Katoliška cerkev po invaziji na Irak ni spremenila svojega nauka. Iz Iraka ni odpoklicala svojih vojaških kuratov in vernikov. Ni se pokesala zaradi uničevanja Iraka, ni poravnala škode, ki jo je s podporo vojni povzročila in še povzroča. Vsaj javnosti to ni znano. Zato je mogoče reči, da je papežev poziv k miru bolj njegova želja po pridobivanju medijske pozornosti in izboljševanju podobe v javnosti ter ne gre za iskreno željo po miru. V javnosti se predstavljaš kot mirovnik, v ozadju pa tvoji ubijajo in uničujejo - večina okupacijskih vojakov, ki v Iraku ubijajo in uničujejo je namreč cerkvenih kristjanov. Ali ne gre torej pri papeževem pozivu za mir za neverjetno sprenevedanje in norčevanje iz javnosti?

Ali so predstavniki Slovenije v imenu države protiustavno
priznali oz. se poklonili primatu Katoliške cerkve?

Pogreba starega papeža in umestitvene maše novega papeža so se v imenu Slovenije udeleželi mnogi državni funkcionarji, med njimi tudi predsednika države in vlade.

Pogreb in maša sta obreda Katoliške cerkve (KC). Ali se lahko predstavniki države udeležujejo verskih obredov? Če so država in verske skupnosti ločene, ali ni odgovor: ne? Če pa se ti kljub temu udeležujejo verskih obredov, v čigavem imenu to storijo? Ker so po ustavi predstavniki države predstavniki vseh državljanov, je jasno, da se udeležijo teh obredov v imenu vseh državljanov. Tudi v imenu protestantov, budistov, …, ateistov, v imenu tistih, ki jih je npr. KC izobčila oz. večno preklela, v imenu dojenčkov, ki so bili brez svoje privolitve vrženi v KC in so po nauku KC postali njena last, pri čemer jim je ta cerkev celo posegla v njihovo duševnost, saj jim je v dušo vtisnila, kot sama trdi, neizbrisno duhovno znamenje, v imenu tistih, ki so iz KC izstopili, pa so kljub temu še vedno v tej cerkvi, kajti z izstopom se v bistvu izgubijo samo pravice, dolžnosti pa ne, saj ostane notranja zakramentalna vezanost na božje in cerkvene zakone. Ali so imeli dovoljenje navedenih, da so se v njihovem imenu udeležili verskih obredov KC? Kajti svoboda veroizpovedi, ki jo garantira ustava, pomeni tudi to, da se predstavnik države ne sme udeležiti verskega obreda neke verske skupnosti v imenu državljana, niti na simbolni ravni ne, če za to nima njegove privolitve. Ravno to je tudi eno izmed biti načela ločenosti verskih skupnosti in države - zaščita ljudi pred dejanji države, ki niso v skladu z njihovo svobodo vesti.

Če predstavniki države za udeležbo pri obredih KC nimajo dovoljenja svojih državljanov, posebej tistih, ki niso katoliki, se postavi vprašanje, ali se državni predstavniki ne postavijo proti njim, v kolikor se ti z njihovo udeležbo ne strinjajo? Ali jih ne tretirajo samo kot sredstvo za dosego svojih ciljev? Ali da bi se prikupili cerkvenim dostojanstvenikom? Ali pa, da bi samo izpolnili svojo obveznost, ki so jo kot dojenčki dobili s krstom in sicer, da so cerkvenim predstojnikom poslušni in jih ubogajo ter kot odrasli, tudi z udeležbo na verskih obredih, hote ali nehote priznavajo svetovno nadoblast KC?

Verski obred izhaja iz katoliškega nauka. Nauk KC pozna smrtne kazni zaradi mnogih moralnih prekrškov (homoseksualnost, čarovništvo, prešuštvovanje,…). Ta nauk velja tudi v Sloveniji. Ne gre torej za nekaj, kar bi spadalo v zgodovino, temveč gre za sedaj veljavni nauk, gre za nauk, ki ima zelo krvave temelje, kar se je pokazalo tudi v 20. stoletju. Ker nauk KC ne ščiti življenja ljudi, temveč je mogoče te v določenih primerih celo pobiti, je v nasprotju s 17. členom ustave o nedotakljivosti človekovega življenja.

Predsednik vlade se je v Vatikanu poklonil novemu papežu. Kako je mogoče to tolmačiti? Ali kot priznanje, da ima katoliški nauk primat nad slovenskim pravom, kajti KC uči svoje vernike, da so po vesti dolžni, da ne sledijo predpisom Slovenije, če ti nasprotujejo naukom evangelija? Ali je mogoče predsednik vlade s tem celo priznal, da je samo papež tisti, ki lahko sodi državnim poglavarjem, kar določa kanon 1405 Zakonika cerkvenega prava? Ali lahko torej samo novi papež, bivši inkvizitor Svetega sedeža, sodi predsedniku Slovenije? Če je odgovor da, ali ni potem Slovenija last Svetega sedeža?

Če se predstavniki države udeležijo verskega obreda KC, ali država Slovenija s tem ne potrjuje navedenega protiustavnega nauka? Ali se država strinja z nečem, kar ne jamči niti osnovne pravice ljudi v Sloveniji, to pa je nedotakljivost njihovega življenja in kar je zelo sovražno do mnogih kategorij ljudi v Sloveniji.

Kaj stoji za Karitasom?

Pred kratkim se je na Bledu končala Regionalna konferenca Caritas Europa pod geslom: „Od izključenosti do enakosti v Evropi“. Konference, ki jo je vodila slovenska Karitas, se je udeležilo več kot 100 predstavnikov različnih organizacij Karitasa. Udeležence je pozdravil tudi podpredsednik Vlade RS.

Karitas naj bi pomagal ljudem v stiski in revščini. Tako se vsaj predstavlja. Vendar ali je res tako?

Karitas je organizacija, ki jo je ustanovila Katoliška cerkev. Zato je ta organizacija dolžna uresničevati naloge te cerkve. Glavna cerkvena naloga, in tako tudi naloga vsakega katolika kot tudi vseh katoliških organizacij, je po besedah papeža Benedikta XVI., ki jih je nedaleč nazaj oznanil v Savoni, pokristjanjevanje oz. evangelizacija. To velja torej tudi za Karitas. Ta mora tako vedno in vsepovsod skrbeti za pokristjanjevanje oz. evangelizacijo družbe. To nalogo ima tudi Karitas v Sloveniji. Čeprav Karitas dejansko pomaga nekaterim, ki so v stiski oz. revščini, pa je to očitno vse v kontekstu pokristjanjevanja in evangelizacije družbe v Sloveniji. Ali ni torej pomoč revnim samo krinka za širjenje katoliške vere? Ali je pomoč Karitasa iskrena? Ali ne gre samo za pridobivanje novih cerkvenih članov?

Karitas ima veliko premoženje. Samo v Nemčiji je to premoženje po podatkih iz leta 1995 znašalo neverjetnih 65 milijard EUR (slovenski državni proračun je okoli 10 milijard EUR). Med financerji Karitasa najdemo najrazličnejše osebe, v Sloveniji celo ministrstva in občine. Ker so med financerji Karitasa tudi državne inštitucije in mnoge necerkvene organizacije oz. posamezniki, se postavi vprašanje, s čigavim denarjem Katoliška cerkev pomaga revnim? S svojim ali tujim? Verjetno bolj ali manj s tujim. Namesto, da bi za pomoč uporabila samo svoja sredstva, saj jih ima ogromno, je namreč neizmerno bogata (njeno premoženje naj bi bilo vredno več 2000 milijard dolarjev, v Sloveniji pa mogoče že milijardo dolarjev ali več), „prosjači“ pri drugih za sredstva za reveže. Sam si neizmerno bogat, revežem pa pomagaš s tujim denarjem, pri čemer je ta pomoč v bistvu samo sredstvo za širjenje svoje vere, pa še daš jim samo drobtinice! Zelo spretno. Ali ne gre v tem primeru za neverjetno dvoličnost? Pomoč, ki jo dajejo darovalci v dobri veri, da cerkev iskreno pomaga pomoči potrebnim, gre v bistvu za evangelizacijo družbe.

Med financerji slov. Karitasa najdemo celo državne inštitucije. Nerazumljivo je, da te financirajo Karitas, saj velja ustavno načelo ločitve države in verskih skupnosti. Tako tudi država financira širjenje katoliške vere. Vsi davkoplačevalci, ne glede na versko pripadnost, posredno financirajo pokristjanjevanje Slovenije. Republika Slovenija služi Svetemu sedežu pri evangelizaciji Slovenije, pa čeprav so npr. evangeliji, predvsem Stara zaveza, v mnogih delih v nasprotju z ustavo, saj je v njih mnogo hude nemorale, nasilja, sovraštva do drugače mislečih, mučenj, posilstev, množičnega pobijanja žensk, otrok in starcev, grozljivih metod ubijanja in podobno. Ali politiki delajo to iz naivnosti ali namerno? Vsi krvavi deli Biblije, ki nasprotujejo človekovim pravicam so še sedaj veljavni in so napotilo za delovanje katolikov. Ti so po cerkvenem nauku dolžni zavrniti celo ustavo, če nasprotuje evangelijem. In po katoliškem nauku so mnogi moralni prekrški še sedaj kaznovani s smrtjo – to pa je v nasprotju z ustavo, ki ne pozna smrtne kazni.

Ali lahko torej Karitas pomaga izključenim k enakosti, kot je bilo geslo regionalne konference? Glede na cerkveni nauk, ki ga mora Karitas uresničevati, je to zelo vprašljivo, še posebej zaradi tega, ker so mnogi izključeni oz. revni ravno zaradi cerkvene ideologije, ki podpira delitev na revne in bogate.

Ideologija smrti in volitve

Ob prazniku Marijinega vnebovzetja so se oglasili tudi nekateri katoliški škofje. Nadškof Uran je dejal, da je Slovenijo zajela »ideologija smrti«, saj je bilo v zadnjih 20 letih opravljenih okoli 300.000 splavov, temu se letno pridruži še kakšnih 500 samomorov, več kot 300 žrtev prometnih in drugih nesreč, zasvojenost z mamili in okrog 170.000 težkih odvisnikov od alkohola. Bolj ali manj podobno so govorili še nekateri drugi škofje.

Nesporno je, da je v Sloveniji veliko število nenaravnih smrti in raznih zasvojenosti. Zato bi bilo mogoče celo pritrditi nadškofu Uranu, da je Slovenijo zajela »ideologija smrti«. Seveda Slovenija v tem pogledu ni izjema, bolj ali manj je to značilnost celotnega zahodnega sveta. Ob ugotovitvi o »ideologiji smrti« pa bi se bilo potrebno vprašati, kdo je odgovoren zanjo in kdo je v njej najbolj udeležen.

V Sloveniji je religija okolja katoliška vera. Tako je katoliška cerkev tudi cerkev okolja. Večino prebivalcev v Sloveniji je vernikov katoliške cerkve. Verjetno je teh vernikov kar kakšnih 70 do 80 odstotkov slovenskih državljanov.  Iz tega dejstva izhaja zelo jasen in logičen zaključek: v »ideologiji smrti« so, vsaj statistično, najbolj udeleženi katoliki. Največ samomorilcev je torej med katoliki, največ raznih odvisnikov je med katoliki, največ storilcev prometnih nesreč je med katoliki in podobno. Med katoliki je tudi največ pedofilov. Ne gre samo za pedofilijo klerikov, temveč tudi pedofilijo »navadnih« katoliških vernikov. Seveda je daleč največ splavov, ki jih cerkev najbolj obsoja in jih proglaša za smrtni greh, ravno pri katolikih.  Za »ideologijo smrti«, ki po cerkvenih besedah vlada v Sloveniji, je očitno, glede na prevladujoč položaj katoliške cerkve v Sloveniji, bolj ali manj odgovorna ravno katoliška cerkev. Njeni verniki tako ali drugače zasedajo, vsaj statistično, tudi večino najpomembnejših mest v družbi.

Mogoče se je vprašati, kakšen nauk ima katoliška cerkev, da so njeni člani, gledano vsaj statistično, glavni protagonisti »ideologije smrti« oz. da pri nas prevladuje omenjena ideologija. Cerkveni nauk temelji na bibliji. Ta vsekakor vsebuje nekatera zelo etična načela, npr. Deset zapovedi, vendar pa je v njej veliko hude nemorale in nasilja. Vsebuje namreč sovraštvo do drugače mislečih, mučenja, posilstva, množično pobijanje žensk, otrok in starcev, genocid, grozljive metode ubijanja in podobno. Gre za vsebine, ki hujskajo k hudodelstvu, rasnemu in drugemu sovraštvu ter vojni. Vse to cerkev uči oz. prakticira že na stoletja. Spomnimo se samo krvave cerkvene zgodovine. Zato je ta ideologija postala del družbene zavesti in podzavesti mnogih, ki jih je cerkev indoktrinirala s svojim naukom. Ker je biblija v celoti, torej tudi s krvavimi deli, še vedno del uradnega krščanskega nauka, nasilna indoktrinacija družbe teče dalje. Kaj je posledica tega? »Ideologija smrti«, ki pa se ne kaže samo v splavih, samomorih, …temveč še kje drugje. Ni čudno, da sta se obe svetovni vojni, ki sta povzročili toliko gorja, začeli ravno v deželah, kjer je bila biblija praktično v vsaki hiši. Ali niso kristjani vrgli celo dve atomski bombi, ki sta pobili stotisoče ljudi.

Bližajo se volitve v državni zbor. Na teh volitvah bodo sodelovale razne stranke. Mnoge med njimi so tako ali drugače povezane s katoliško cerkvijo. Zato bi bilo dobro, da bi se vprašali, ali je modro voliti stranke, ki so tako ali drugače povezane s cerkvijo, katere nauk je podlaga za »ideologijo smrti« in ki niti ne priznava slovenskega pravnega reda, če je v nasprotju z njenimi evangeliji, ki s krstom dojenčkov prisilno novači svoje člane in ne omogoča popolnega izstopa ter ki ljudem sploh ne priznava pravice do življenja. Kar vse je v globokem nasprotju s slovensko ustavo. Znan je rek: povej mi, s kom se družiš in potem ti, kdo si.

Volivci pozor!

Bližajo se volitve poslancev v državni zbor. Mnogi na volitvah volijo tiste kandidate za poslance oz. stranke, ki so tako ali drugače povezani s katoliško cerkvijo oz. krščanskimi vrednotami ali tradicijo. Dobro pa bi bilo, da bi volivci premislili, preden volijo tiste, ki so povezani s cerkvijo. Vprašanje namreč je, kaj se skriva za »krščanskim«. Dobro ali pa kaj drugega?

Modro bi bilo, da bi volivci premislili ali bodo podprli tiste, ki s svojimi povezavami s cerkvijo podpirajo hude negativnosti, ki so v cerkvi in se jim ta noče odreči. In ne samo to, cerkev deluje tudi protiustavno, saj ne priznava slovenskega pravnega reda, če je v nasprotju z evangeliji, ne priznava mnogih človekovih pravic, npr. pravice do življenja in svobode vesti, v Sloveniji deluje politično, čeprav ima status tuje države. Cerkev poziva k poboju tistih, ki storijo moralne prekrške in ki jih biblija kaznuje smrtjo, krsti dojenčke, s čimer jim jemlje ustavno garantirano svobodo vesti. Razen tega niti ne priznava celovitega izstopa, kar tudi pomeni, da je krščenec „večno“ vernik cerkve, posledica tega pa je, da ima kljub formalnemu izstopu še vedno obveznosti do cerkve - tako mora npr. še po izstopu ubogati klerike.

Dejstvo je, da cerkvi še vedno uspeva velika prevara ljudi, ki hrepenijo po krščanskih vrednotah. Poslužila se je pojmovne prevare in naredila enačbo: Kristus = dobro, krščansko = dobro, zatorej krščanska stranka ali krščanske vrednote = dobro. Seveda pa zgoraj opisano krščanstvo nima nobene zveze s Jezusom, za katerega je iz zanesljivih zgodovinskih virov dokazano, da je bil pacifist, vegetarijanec, prijatelj živali in narave in se je dosledno ravnal po zlatem pravilu: »kar ne želiš, da ti drugi storijo, ne stori ti njim«. Cerkev je svoje verske nazore in poganske kulte pripisala Jezusu, zato njeni pripadniki verjamejo, da je cerkev krščanska. Dejstva kažejo drugače. Ljudje so dolga stoletja pustili cerkvi, da jih indoktrinira in z njimi manipulira. Sedaj je velika priložnost, da se to konča. Velika cerkvena prevara je razkrinkana.

Ali bo poslanec, ki podpira organizacijo, ki deluje proti slovenski ustavi, deloval za blaginjo Slovenije? Ali pa bo deloval v korist cerkve? V čigavo korist bo npr. deloval sedanji zunanji minister Rupel, ki kandidira na listi SDS in ki se je pred kratkim udeležil maše v kraju, kjer kandidira, čeprav sicer ne velja kot človek, ki bi bil blizu cerkvi oz. ki hodi v cerkev samo na povabilo. Ali je to verodostojno? Očitno je, da išče podporo pri cerkvi in če bo izvoljen, se ji bo moral verjetno tako ali drugače oddolžiti. Slovenija je na pravi poti je slogan, pod katerim nastopa na volitvah SDS oz. Rupel. Ali je Slovenija res na pravi poti, če se povečujejo revščina, cene hrane in energije, plače pa padajo? Ali ni to voda na mlin cerkvi, ki podpira delitev družbe na revne in bogate? Ali želi biti kdo reven?

V mandatu sedanje vlade ni bilo nič storjenega, da bi se končala ukinitev ustavnega načela ločitve države od cerkve. Iz pohval, ki so jih vladi izrekli nekateri vidni cerkveni kleriki, je tudi mogoče razbrati, da obstaja povezava med sedanjo vlado ter cerkvijo in v kolikor ob takšnih povezavah sedanja vlada dobi še en mandat, je velika verjetnost, da bo Slovenija postala odročna vatikanska provinca. Zato se je potrebno temu upreti. Sicer se lahko tudi zgodi, da bo napis Slovenija na mejnih prehodih zamenjan z napisom Vatikanska provinca Slovenija.

Volitve v državni zbor in smrtni greh

Pred volitvami v državni zbor je katoliški župnik iz župnije Bevke v oznanilih svoje župnije zapisal, da smrtno greši vsak, ki voli stranko, ki s svojim delovanjem nasprotuje ustanovi cerkve. Vsebino tega oznanila so po Sloveniji prenesli mnogi mediji in je tako postalo javno znano.

Očitno je, da je katoliška cerkev je s tem oznanilom na zelo prefinjen način posegla v volitve. Vsem, ki bodo glasovali za stranke, ki nasprotujejo cerkvi, je namreč pripisala smrtni greh. To pa pomeni, da je vsem tem zagrozila z večnim peklom, kajti tisti, ki umre v stanju smrtnega greha, gre v večni pekel, kjer trpi peklenske muke. Seveda tega niso objavili katoliški mediji, temveč „laični“, ki so našli, verjetno „podtaknjeno“ oznanilo, ga objavili in mu s tem naredili veliko publiciteto. Ali si ni cerkev želela ravno tega? Da grožnjo s smrtnim grehom po Sloveniji raznesejo „laični“ in ne cerkveni mediji. Cerkev si je oprala roke, oznanilo pa je doseglo svoj namen, to je zagroziti tistim, ki na volitvah ne bodo glasovali po cerkvenih notah. In seveda ne samo v župniji Bevke, temveč vsepovsod po Sloveniji, kajti kar velja v teh župniji, velja tudi po Sloveniji.

Da je cerkev na zelo prefinjen način zagrozila volivcem, pa bi bilo mogoče sklepati tudi iz javno objavljenega stališča Nadškofije Ljubljana do vsebine spornega oznanila. Nadškofija se namreč ni jasno distancirala od „sporne“ vsebine oz. ni demantirala dejstva, da tisti, ki glasujejo za stranko, ki nasprotuje cerkvi, smrtno grešijo. Nadškofija tudi ni pojasnila, v katerih delih vsebina nasprotuje uradnemu učenju cerkve, čeprav govori, da v določenih delih nasprotuje temu učenju, poleg tega pa trdi, da je za vsebino odgovoren župnik in ne da je npr. to osebno stališče občana Očkona, sicer župnika v Bevkah. Ker gre pri spornem stališču za stališče župnika Očkona, kar potrjuje tudi nadškofija, in ne za stališče občana Očkona, je jasno, da gre za stališče katoliške cerkve, saj župnik deluje v imenu te cerkve. Če bi župnik deloval proti stališču cerkve, ga nadškof po telefonu verjetno ne bi samo opozoril, temveč bi ukrepal drugače.

Katoliška cerkev je s svojim posegom v volitve v državni zbor ravnala protiustavno. Ta cerkev je namreč tuja pravna osebe in zato v Sloveniji ne sme delovati politično in med drugim sodelovati v volilni kampanji. To je isto, kot da bi v volilni kampanji sodelovalo npr. neko avstrijsko ministrstvo in agitiralo za stranke, ki so naklonjene Avstriji. Šlo bi za hud napad na suverenost Slovenije. Poleg tega pa je katoliška cerkev z večnim peklom oz. smrtjo zagrozila več kot 100.000 prebivalcem Slovenije, ki so na volitvah podprli levico – ta pa je po vsebini spornega naznanila tista, ki je proti cerkvi. Zato obstaja sum storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, saj so se verjetno mnogi počutili ogrožene, kajti poznajo veliko moč cerkve, ki jo je v preteklosti jasno demonstrirala – za dosego svojih interesov je namreč pomorila milijone ljudi.

Katoliška cerkev je v tem primeru ravnala podobno kot leta 2002 na Madžarskem, ko so nekateri duhovniki vse socialiste razglasili za pripadnike "demonske in hudičeve" stranke oz. leta 2006, ko je bilo na letakih, ki so jih delili v nekaterih cerkvenih županjah na podeželju napisano, da bodo vsi volivci, ki ne bodo volili vodilne opozicijske desničarske stranke Fidesz-MPSz, poklicani na odgovornost pred strogo božje sodišče.

Slovenski organi ob teh hudih cerkvenih grožnjah, torej grožnjah tuje države našim državljanom, niso reagirali, vsaj slišati ni bilo. Verjetno zato, ker je bila na oblasti cerkvi naklonjena ideologija. Pričakujemo, da bo nova oblast slovensko ustavo vzela resno in sprovedla ustrezne postopke glede tega dogodka, ki pomeni hud napad na suverenost Slovenije ter varnost, svobodo, dostojanstvo in čast mnogih državljanov Slovenije.

Je varuhinja človekovih pravi proti krstu novorojenčkov?

Pred dnevi se je končal teden otroka. S skupno poslanico sta se oglasila tudi varuhinja človekovih pravic in Zveza prijateljev mladine Slovenije. V njej sta omenila Konvencijo o otrokovih pravicah in tudi to, da morajo državne inštitucije storiti več za zaščito otrokovih pravic, zapisanih v ustavi, konvencijah in zakonih. Če varuhinja človekovih pravic meni, da morajo državne inštitucije storiti več za zaščito otrokovih pravic, je jasno, da na tem področju zaščita šepa.

Omenjena konvencija v 14. členu določa, da države stranke spoštujejo otrokovo pravico do vesti in veroizpovedi, podobno je zapisano tudi v slovenski ustavi. Po konvenciji in ustavi je torej otrokom priznana svoboda veroizpovedi, kar med drugim pomeni, da se otrok sam odloča, ali bo veren oz. ali bo član kakšne verske skupnosti. In kaj se dogaja v Sloveniji? Ali imajo v Sloveniji npr. vsi novorojenčki zagotovljeno versko svobodo, torej da se sami odločijo ali bodo člani kakšne verske skupnosti ali ne? Tisoči in tisoči te svobode nimajo, saj so brez lastnega pristanka krščeni s strani katoliške cerkve. Brez lastnega pristanka so postali verniki, saj je po kanonskem pravu vernik tisti, ki je s krstom včlenjen v cerkev. In ti otroci so vse življenje verniki, saj se krsta, po zatrjevanju cerkve, ne da izbrisati. Torej, enkrat krščen, celo življenje del cerkve oz. njen vernik. Cerkev v bistvu sploh ne priznava izstopa, čeprav je del verske svobode tudi svoboden izstop iz neke verske skupnosti. Novorojenčki torej ne samo, da brez svojega pristanka postanejo verniki neke cerkve, iz te organizacije sploh ne morejo v popolnosti izstopiti, možen samo formalen izstop. Ali ne gre v primeru krsta novorojenčkov tudi za samovoljno vmešavanje v otrokovo zasebno življenje? Konvencija pa pravi: Noben otrok ne sme biti izpostavljen samovoljnemu ali nezakonitemu vmešavanju v njegovo zasebno življenje… (16. člen).

Po Katekizmu katoliške cerkve krščenec ne pripada več sam sebi in je poklican k temu, da se podreja drugim, da jim služi v občestvu cerkve in da je cerkvenim dostojanstvenikom poslušen ter jih uboga. Novorojenček torej dobi s krstom, in to brez svojega pristanka, tudi velike dolžnosti. Ali ne pomeni potem krst skrajno ponižujoče ravnanje do otroka? In konvencija pravi: Države stranke bodo zagotovile, da noben otrok ne bo izpostavljen mučenju ali drugemu okrutnemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju (37. člen). Konvencija tudi določa: Države stranke bodo z vsemi ustreznimi zakonodajnimi, upravnimi, družbenimi in vzgojnimi ukrepi varovale otroka pred vsemi oblikami telesnega ali duševnega nasilja… zlorab … izkoriščanja… (19. člen). Ker pomeni krst poseg v dušo, saj po katoliškem nauku vtisne v dušo neizbrisno duhovno znamenje, ali ne gre v tem primeru tudi za duševno nasilje nad krščenimi novorojenčki?

Država je dolžna po že omenjenem 19. členu konvencije varovati novorojenčke z različnimi ukrepi pred vsemi oblikami nasilja, zlorab in izkoriščanja. Ali državni organi v resnici varujejo novorojenčke v smislu določil konvencije, torej jim jamčijo oz. varujejo njihovo versko svobodo in njihovo duševno celovitost? In versko svobodo otrokom krati poleg drugih tudi tuja država, konkretno Katoliška cerkev.

Katoliška cerkev in smrtna kazen

10.  oktobra je bil evropski dan boja proti smrtni kazni. Večina evropskih držav je odpravila smrtno kazen, to so storile tudi mnoge druge države na svetu. Svet Evrope, ki je imel odločilno vlogo v boju za ukinitev smrtne kazni, verjame, da zanjo ni prostora v demokratičnih družbah. Tudi mnoge druge organizacije, kot npr. Amnesty International, nasprotujejo smrtni kazni, saj ta predstavlja končno zanikanje človekovih pravic in premišljen, krut in ponižujoč uboj človeškega bitja. Čeprav se v Evropi ne izvaja več smrtna kazen, razen v Belorusiji, pa to ne pomeni, da so vse države že odpravile smrtno kazen.

Ena izmed držav, ki še vedno ima to kazen, je katoliška cerkev. Ta cerkev, ki je sicer mednarodno pravno priznan subjekt, torej država, ima za mnoge moralne prekrške predpisano smrtno kazen. Če si pogledamo njen temeljni dokument biblijo, vidimo, da v stari zavezi mrgoli raznih prekrškov, za katere je cerkev predpisala smrtno kazen. Posebej so po tem znane nekatere Mojzesove knjige, v katerih je mogoče najti mnogo smrtnih obsodb. Samo nekaj značilnih primerov: »Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo.” (2 Mz 21,15); Kdor ugrabi človeka, naj ga je že prodal ali ga najdejo v njegovih rokah, naj bo kaznovan s smrtjo. (2 Mz 21,16); Kdor preklinja svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. (2 Mz 21,17); Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,13); Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica. (3 Mz 20,10)« in tako dalje. S smrtjo se kaznuje tudi tisti, ki ne posluša duhovnika, ki opravlja službo bogu ali sodnika (5 Mz 17,12). Vprašanje je, ali ima še katera zahodna država predpisanih več smrtnih kazni kot cerkev. Seveda se tukaj ne spuščamo v to, ali je te usmrtitve v resnici ukazal Bog, ali pa so mu to podtaknili pisci biblije.

Po nauku cerkve je biblija božja beseda in v celoti veljavna. Zato jo je potrebno tudi sedaj v vsakdanjem življenju dosledno izvajati, še posebej, ker katoliški bog to izrecno zahteva, saj pravi: "Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!" (5 Mz 31,1). Iz tega jasno izhaja, da je potrebno v vsakdanjem življenju izvrševati tudi tiste biblijske določbe, zahtevajo usmrtitev ljudi zaradi različnih moralnih prekrškov. Če nekdo torej preklinja svoje starše, ga je potrebno po katoliškem nauku, tudi leta 2008, ubiti. Cerkev sedaj ne izvaja usmrtitev zaradi biblijskih prekrškov, vendar ne zaradi tega, ker bi to kazen odpravila, temveč zaradi tega, ker politična klima tega ne omogoča. Znani filozof Karl Jaspers je zato svaril pred nevarnostjo, da bi vsak čas lahko spet zagorele grmade, če bi politične razmere to dovolile. In cerkev si na vso moč trudi za ponovno evangelizacijo družbe. V preteklosti je cerkev sama ali preko svojih pajdašev pobila milijone in milijone ljudi - vse to v smislu biblijskih zahtev po smrtni kazni.

Katoliška cerkev torej ni odpravila smrtne kazni. Je del njenega nauka in ker ta nauk velja tudi v Sloveniji, veljajo njene smrtne kazni tudi pri nas. To pa je v nasprotju s slovensko ustavo, ki v 17. členu jasno določa, da v Sloveniji ni smrtne kazni in da je človekovo življenje nedotakljivo. Zato katoliška cerkev v Sloveniji deluje protiustavno. Zakaj država ne zahteva od cerkve, da uskladi svoj biblijski nauk s slovensko ustavo? Sedaj se je zamenjala oblast. Ali bo bolje?

Cerkev, orožje in revščina

V oktobru tega leta je bil svetovni teden razorožitve. Ob tem je komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci pozdravila razorožitvene pozive OZN in podprla vse pobude za razorožitev. Omenjena komisija je podprla tudi papeža pri njegovem povabilu, da naj države zmanjšajo izdatke za oboroževanje in raje pomagajo najbolj revnim in zapostavljenim.

Vsekakor omenjene besede katoliške komisije Pravičnost in mir lepo zvenijo. Vprašanje pa je, ali ne gre pri tem samo za lepe, prazne besede, izrečene samo zato, da se cerkev prikupi javnosti? Vprašanje tudi je, ali imajo omenjene besede sploh kakšno verodostojnost? Zakaj?

Katoliška cerkev že od vsega začetka podpira pravično vojno. Pravična vojna je zanjo tista vojna, ki pomeni obrambo in širjenje katoliške vere. Iz zgodovine je razvidno, da je cerkev sama neposredno ali posredno preko drugih vodila mnogo vojn, v katerih je padlo milijone ljudi. »V takšni vojni sovražnike z mirno vestjo daviti, ropati, žgati je krščansko in delo ljubezni,« je npr. izjavil Tomaž Akvinski, cerkveni učitelj. Ni čudno, da je II. svetovno vojno začel katolik Hitler, cerkev ga je podpirala, obe svetovni vojni pa sta se začeli na krščanskem zahodu. Ta je preplavljen s stotinami milijonov izvodov biblije, v kateri mrgoli pozivov na ubijanje in vojne. Katoliška cerkev je izrecno podprla ameriško invazijo na Irak, kar je razvidno npr. iz pisma ameriškega vojaškega nadškofa Edvina O'Brien, ki ga je dne 26.3.2003 objavila Katoliška tiskovna agencija. Cerkev je tako izrecno podprla uničevanje Iraka in stotisoče žrtev te vojne, ubijanje ljudi in uničevanje iraških domov pa še sedaj podpira. To je zanjo pravična vojna, saj sicer ne bi sodelovala v njej. Velika verjetnost je, da ima cerkev svoj kapital v dejavnosti, ki je tako ali drugače povezana z vojsko in da ima od ubijanja in uničevanja veliko korist.

Zanimivo je, da cerkev želi, da se izdatki za vojsko zmanjšajo, ne pa da se odpravijo. Če misli resno z zapovedjo Ne ubijaj in Jezusovimi besedami, da je potrebno ljubiti sovražnike, bi morala biti za odpravo vseh izdatkov za oboroževanje in vojske same. In seveda to predlagati državam. Ali niso torej takšne cerkvene besede samo lep ovoj, vendar s krvavo vsebino?

Katoliška cerkev uči zlato pravilo, ki se glasi: Kar želiš, da ti drugi storijo, stori ti prvi njim. Če cerkev želi, da bodo imele njene uvodoma navedene besede in pozivi vsaj malo verodostojnosti, naj bo vzor in naj prva naredi korake v tej smeri. Zato naj cerkev ukine svojo papeško gardo in vojaške kurate v vojskah, svojim vernikom naj zapove, da uveljavljajo ugovor vesti vojaški službi iz verskih razlogov (cerkev sedaj ugovora vesti sploh ne priznava), iz svojega nauka naj črte vse, kar napeljuje k vojni in ubijanju, ne glede na to, ali gre za pravično vojno ali ne, povrne pa naj tudi vso škodo, ki jo je povzročila s podporo vojnam. Seveda naj vso nepredstavljivo bogastvo, ki si ga je tako ali drugače prigrabila tudi z vojnami razdeli revežem. Začne naj torej živeti v skladu z naukom Desetih božjih zapovedi in Govorom na gori, ki ju sicer ima polna usta. 

Ko bo katoliška cerkev storila omenjene korake, bo lahko drugim to predlagala oz. od njih zahtevala. Dokler pa sama tega ne stori, nima za kaj takega nobene moralne pravice. Zato so tudi uvodoma navedene besede komisije Pravičnost in mir bolj ali manj neverodostojne.

Predsednik nove vlade prosi za sprejem pri nadškofu

Pred kratkim je bila v medijih objavljena novica, da je novi predsednik vlade Borut Pahor, po lastnih besedah, »poklical v urad gospoda nadškofa Alojzija Urana in ga prosil za sprejem, še preden bo državni zbor odločal o novi vladi«. Mnogi bi rekli, da gre za dobro potezo, vendar pa je vprašanje, ali je temu res tako.

Borut Pahor je predsednik vlade suverene države. Predsednik vlade je del države, po drugi strani pa jo tudi zastopa. Zato mora delovati v interesu države in ljudstva. Njegova dejanja ne smejo biti v škodo države. Zato predsednik vlade ne more prositi za sprejem pri nekem uslužbencu verske skupnosti, ki je zasebna organizacija. Če to naredi, se postavi vprašanje, ali ni s tem prekoračil svojih pristojnosti in pokazal tudi lakajstvo do cerkve. Če katoliška cerkev meni, da se Slovenija do nje obnaša nezakonito ali neprimerno, lahko zaprosi za sprejem pri ustreznih organih Slovenije. Nerazumljivo pa je, da predsednik vlade prosi za sprejem pri kleriku verske skupnosti, ki po svojem nauku sploh ne priznava pravnega reda Slovenije, če nasprotuje njenim evangelijem in katere nauk je zaradi svoje nasilnosti v mnogih delih v nasprotju s slovensko ustavo. Cerkev npr. sploh ne priznava pravice do življenja, kar je v direktnem nasprotju s 17. členom ustave, saj predpisuje za mnoge moralne prekrške celo smrtno kazen. Poleg tega pa otrokom ne priznava svobode vesti, kar je v direktnem nasprotju z 41. členom ustave, saj krsti otroke brez njihovega soglasja. Ali je tudi predsednik vlade ujetnik miselnega vzorca, da je država konj, cerkev pa jezdec. Torej, da cerkev vodi državo. Če je temu tako, se Sloveniji oz. ljudstvu slabo piše.

Kako se bo predsednik vlade, ki prosi za sprejem pri kleriku, zoperstavil grobim napadom cerkve na Slovenijo, ki smo jim bila priča v preteklosti in jih lahko pričakujemo tudi v tem mandatu. In ti so se že začeli. Še preden je bila izvoljena nova vlada, je katoliška cerkev po škofu Stresu že udarila po Sloveniji in jo obtožuje, da bo grobo, grdo, škodljivo manipulirala in politizirala s cerkvijo. Ali bo ob takšnih cerkvenih napadih predsednik vlade telefoniral v urad nadškofa in ga ponižno prosil za sprejem, ali pa bo v okviru svojih pristojnosti zaščitil Slovenijo in katoliški cerkvi povedal, kar ji gre.

Zadnji čas je, da državni organi zaščitijo Slovenijo. Zadnji čas je, da zahtevajo do katoliške cerkve, da uskladi svoj nasilni in protiustavni nauk s slovensko ustavo. In če tega sama ne stori, naj uporabijo 12. člen Zakona o verski svobodi in s pomočjo sodišča prepovedo delovanje katoliške cerkve, dokler ta ne uskladi svojega nauka in dejanj s slovensko ustavo. Seveda je to tudi naloga novega mandatarja Pahorja.

Katoliška cerkev in svetovna finančna kriza

Ob svetovni finančni krizi se je oglasila tudi katoliška cerkev, ki preko svoje komisije za Pravičnost in mir pri SŠK opozarja na nevarnosti posledic te krize. Pri tem opozarja tudi na pomen in nenadomestljivo vlogo etičnih načel poštenja, solidarnosti in pravičnosti v gospodarskih in denarnih poslih, tudi v finančnih krizah.
Nesporno je, da imajo načela poštenja, solidarnosti in pravičnosti bistveno vlogo v življenju ljudi, tako tudi v gospodarskih in denarnih poslih. Sporno pa je, da o teh načelih govori ravno cerkev, ki je eden najbogatejših subjektov na svetu in ki si je svoje bogastvo v velikem številu primerov pridobila na skrajno sumljiv in nepošten način. Svojega neizmernega bogastva, ki po vsem svetu znaša več 1000 milijard dolarjev, noče razdeliti revežem, temveč ga uporablja za svoje politično delovanje ter utrjevanje moči in oblasti v družbi. Kje je tu solidarnost? Namesto, da bi premoženje razdelila med ljudi in tako z dejanji pripomogla k odpravi revščine, si bogastvo še povečuje, pri čemer je bistveni del njenega nauka ravno delitev ljudi na bogate in revne, kot to izhaja iz okrožnice Rerum novarum papeža Leona XIII. Zakaj cerkev zagovarja nepravično družbo oz. nepravično delitev dobrin? Ker bi v nasprotnem primeru izgubila svoje privilegije, moč in bogastvo. Pomembno je tudi stališče cerkve, da ni njena naloga ustvariti pravične družbe, temveč je to naloga države. Če bi bila cerkev za pravičnost, bi bila na čelu borbe za pravičnost. V besedah zagovarjati pravičnost, v praksi pa biti proti njej, kar dela cerkev, ali ni to neverjetna dvoličnost? Od pravičnosti je za cerkev pomembna v bistvu samo pravična vojna, to namreč zagovarja, verjetno zaradi tega, da se z njo brani nepravična družbena ureditev in cerkveni interesi. Nerazumno je, da učiš Ne ubijaj, zagovarjaš pa ubijanje in uničevanje v vojni. Ali sploh lahko obstaja pravična vojna oz. pravično ubijanje in uničevanje? Ali je morjenje in ubijanje v Iraku, to pa zagovarja cerkev, saj je podprla agresijo na Irak, pravično?
Finančna kriza vedno bolj udarja po ljudeh. Podjetja na odpuščajo delavce, revščina se povečuje. Posledice krize bodo najbolj občutili revni in srednji sloj. Ta kriza pa cerkve kaj dosti ne bo prizadela, vsaj ne njeno elito. Mogoče bodo prizadeti kakšni »vaški župniki«, papež, kardinali, škofje in drugi elitni kleriki, krize sigurno ne bodo občutili. Kajti cerkev vedno bolj izsesava državne finance in ne živi od svojega dela. Poleg tega pa finančna kriza s svojo produkcijo revnih utrjuje delitev na bogate in revne, kar je življenjskega pomena za cerkev.
Pri vsem tem je zanimivo tudi to, da ima cerkev svojo banko, pa tudi deleže v mnogih drugih bankah. To je zanimivo zaradi tega, ker te banke posojajo denar za obresti, to pa se ne sklada s cerkvenim naukom, da ni dovoljeno pobirati obresti od svojih bratov. Ker naj bi bili za cerkev vsi ljudje bratje, saj imajo istega očeta, torej tudi tisti, ki najemajo kredite pri bankah, cerkev ne bi smela imeti deleže v institucijah, ki pobirajo obresti. Ali ne gre še za eno izmed niza neverodostojnosti katoliške cerkve?
Krize so v bistvu zlata jama za cerkev, saj se v njih mnogokrat prikazuje kot rešitelj. Dejstvo pa je, da je ravno cerkev tista, ki je s svojim negativnim vplivom na družbo skozi stoletja ustvarjala pogoje za nastanek kriz. V bibliji, predvsem stari zavezi, je veliko hude nemorale, nasilja, vključno z ubijanjem ljudi. Tudi to so temelji kriz. In po bibliji se morajo ravnati cerkveni člani, saj je ta, kot to trdi sama cerkev, božja beseda.

Na vrh

© Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve, vse pravice pridržane.

Kontakt