Vlada RS
Gregorčičeva 20
Ljubljana

POBUDA ZA ZAČETEK POSTOPKA

ZA SPREMEMBO USTAVE REPUBLIKE SLOVENIJE

Z OSNUTKOM USTAVNEGA ZAKONA

Spodaj podpisani pobudniki predlagamo Vladi Republike Slovenije, da poda državnemu zboru Republike Slovenije predlog za začetek postopka za spremembo 4. odstavka 72. člena ustave RS (ali pa obravnavano tematiko vključi v svoj predlog za začetek postopka za spremembo ustave Republike Slovenije z usnutkom ustavnega zakona št. 011-00/2001-2 z dne 26.7.2001, ki ga je že posredovala državnemu zboru) in sicer tako, da bi se besedilo 4. odstavka 72. člena, ki se sedaj glasi:

»Varstvo živali pred mučenjem ureja zakon.«

spremenilo in glasilo:

1. Kratek zgodovinsko filozofski pregled odnosa med ljudmi in živalmi

Razmerje med človekom in živalmi so preko stoletij oblikovale ekstremne protislovnosti: V arhaični družbi so živali častili kot svete, v Mojzesovi veri Stare zaveze pa so jih žrtvovali božanstvu. V starem Rimu so imele status stvari - skupaj z ženami, otroki in sužnji. V srednjem veku se je živalim lahko celo zgodilo, da so bile obtožene pred sodiščem in so jim sodili, če so poškodovale človeka. V našem času pa so milijoni govedi, svinj in ovac postale predmet industrializirane mesne industrije, ki z njimi ravna na način, s katerim jih spravlja tudi v blaznost. Blaznost goveda udarja nazaj na ljudi kot kuga in daje odnosu med ljudmi in živalmi novo dimenzijo. Ni več smrtna samo za živali, temveč tudi življenjsko nevarna za človeka.

Ta odnos vsekakor nikoli ni bil tako intenziven. Nikoli ni človek povzročal živalim toliko trpljenja kot sedaj. V hlevih so žrtve moderne mesne industrije nagnetene v ozkem prostoru in se iz strahu ter zaradi agresij medsebojno napadajo; svinje si grizejo ušesa in repe, kokoši si druga drugi pulijo perje in se kljuvajo do krvi. Nesnice vegetirajo v kletkah, katerih tla so manjša kot list papirja formata A4. Da bi obvladali živalsko agresijo, svinjam pogosto lomijo zobe, petelinom pa zadnji členek na nogi. Živali živijo v pogojih, v katerih postanejo dobesedno blazne ter neprestano dobivajo antibiotike oz. druga zdravila. Veliko število živali je tako bolnih in umre že v hlevu.

Pomislimo tudi na trnovo pot živali do klavnic. Mnogi smo na televiziji videli naslednjo sliko: Na tovornjakih ali ladjah nagnetena goveda, ovce, konji, svinje ali perutnina, žejni, do smrti izčrpani, težko poškodovani in umirajoči ali že mrtvi. Mnoge teh živali iz mnogih evropskih dežel so na poti dneve in tedne tja do Libanona in Egipta. Posel z živimi živalmi je marsikje donosen, ker je močno subvencioniran. Živo blago bodo še enkrat temeljito izkoristili. V tesnih vozilih, v katerih pride do boja med sovrstniki zaradi vročine in žeje, mraza in gladu, zaradi strahu v neobičajnem okolju, zaradi udarcev s palico in električnega toka. Tisto žival, ki se ne more več postavi postaviti na noge, bodo vrgli na palubo ladje, če je treba tudi z viličarjem ali vitlom. Mnoge prispejo na cilj z zlomljenimi kostmi, poškodovanimi očmi in krvavitvami.

Nato pride zadnje trpljenje pred zakolom. Perutnino na tekočih trakovih živo obesijo za noge z glavo navzdol in jo pošljejo skozi z elektriko nabito vodo, da bi jo pred zakolom omamili. Pri govedu in svinjah omamljanje poteka z električnimi kleščami ali CO2. Če omamljanje spodleti in se živali spet prebudijo, jih ubijejo pri polni zavesti in izkrvavijo. Videti je, da zajame živali nepopisen strah, ko jih gonijo skozi ozke poti k omamljanju in ubijanju. Vedno znova se ustavljajo in kričijo, toda tiste, ki prihajajo za njimi, jih potiskajo naprej. Ponovno kričanje pred prostorom, kjer opravljajo omamljanje. Klavci nosijo ušesne ščitnike.

In zadnji primer: Posebno grozljivemu mučenju so živali izpostavljene v znanstvenih laboratorijih. Naredijo jih bolne, da bi testirali zdravila, operirajo jih, transplatirajo in amputirajo jim organe, strup vbrizgajo direktno v trebušno votlino ali v pljuča. Živali pustijo, da se pri polni zavesti dneve in dneve zvijajo ter bojujejo z visoko vročino ter krvavimi driskami - samo da bi npr. testirali strupe. Na svetu je na leto pri poskusih umorjenih 300 milijonov živali: miši, podgane, ptiči, ribe, zajčki, opice, psi, muce in ovce tja do govedi in konjev.

Kdo si želi, da bi se z njim postopalo tako, kot je opisano zgoraj?

Marsikaj od tega se, poleg drugih držav, dogaja tudi v Sloveniji, ki ima kot temelj svojega pravnega reda etiko in moralo ter se čuti zavezana človekovim pravicam in humanosti. V tej situaciji se postavljajo tri bistvena vprašanja.

Prvič: S katerimi svetovnonazorskimi in etičnimi načeli se sooča naše današnje ravnanje z živalmi?

Drugič: V kolikšni meri pravno varstvo živali ustreza tem etičnim postulatom?

In tretjič: Ali je nujno, da so pravice živali določene v ustavi?

Lahko si predstavljamo, da vsa ta vprašanja in problemi ne veljajo samo za Slovenijo, temveč v podobni obliki bolj ali manj za večino drugih evropskih držav.

I. Osnovo etično načelo, ki v Evropi določa odnos ljudi do narave in živali, izvira iz antropocentrične slike sveta judovsko-krščanskega mišljenja, po kateri je Bog ustvaril človeka kot krono zemeljskega življenja. Kako to vpliva na ostala živa bitja, je vidno že v 1. Mojzesovi knjigi, po kateri naj bi "Bog" oznanil: »Vse živali zemlje in vse ptice neba naj se vas bojijo in trepetajo pred vami. Tudi vse, kar se giblje po zemlji, in vse ribe morja, vse to bodi v vaši oblasti. Vse, kar se giblje in živi, naj vam bo za živež, tudi vse zelene rastline vam dajem." (1 MZ 9, 1-3)

S strani filozofije, ki se je stoletja dolgo počutila kod dekla teologije, tudi ni prišla pomoč. Nasprotno: V 17. stoletju je matematik in filozof Descartes še zaostril to antropocentrično sliko sveta s svojim znamenitim »cogito ergo sum«. Duha je skrčil na človeške možgane, ostalo pa naj bi bila mrtva materija; žival ni nič drugega kot avtomat, ki jo Descartes primerja z urnim mehanizmom iz koles in peres. Ta mehanistična slika sveta je slavila zmagoslavje skupaj s porajajočim se naravoslovjem, izpred oči pa je izgubila življenje, dušo in duha. Duh in življenje nista bila več lastno stoječi veličini, temveč rezultat kemične povezanosti in fizikalnih procesov.

Na liniji antropocentričnega mišljenja se je stoletje pozneje gibalo tudi naravoslovje Emanuela Kanta. Z idejo čistega uma je povezoval svobodo in človeško dostojanstvo. Kategorični imperativ Kanta je le posredno dosegel zaščito živali. Obzirno ravnanje z živalmi se ni terjalo zaradi njih samih, temveč zaradi človekovega dostojanstva. Gre za človekovo dolžnost do sebe. Če bi slabo ravnali z živalmi, bi s tem otopelo sočutje do njihovega trpljenja in s tem bi trpela človeška morala v odnosu do drugih ljudi. Zaščita živali zaradi zaščite ljudi.

H klasičnim zastopnikom živalim bolj prijazne etike se prištevata tudi Rousseau in Schopenhauer. Za zadnjega je »brezmejno sočutje z vsemi živimi bitji najmočnejši in najsigurnejši porok za moralno primerno obnašanje.« Albert Schweitzer je eden najbolj znanih zastopnikov etike, ki poudarja lastno vrednost živali. Njegov nauk o spoštovanju življenja manj poudarja sočutni vidik, bolj pa odgovornost ljudi za vse življenje, ki doseže vrhunec v mnogokrat citiranem stavku: »Jaz sem življenje, ki hoče živeti sredi življenja, ki hoče živeti.«

Antropocentrično mišljenje na eni strani in koncept zaščite živali na drugi strani sta se izkazali kot osnovni navezni točki varstva živali. Oboje se nadaljuje do današnjega dne, predvsem patocentrična komponenta tja do zahteve lastnih pravic živali in enakega vrednotenja življenjskih interesov živali in ljudi. Etično nihalo zahoda se giblje skozi več svetov: Od vse presegajoče božje podobe človeka v bibličnem mišljenju preko postvarjanja narave in živali pri Descartu, Kantove obvezne etike, ki rezultira iz človeškega dostojanstva tja do prenove enosti telesa in duše, duha in materije v angleškem empirizmu in v nemški različici patocentričnega mišljenja. Prenova življenjske enosti in njenih etičnih posledic za zaščito živali je razen tega potrjena tudi z neke čisto druge strani – moderne fizike, natančneje kvantne fizike. Ta je že davno presegla podobo materialističnega sveta. Einstein je nekoč rekel, da so atomi, ki se nam zdijo kot materija, koncentracija energije. In Max Planck je pojasnil, da vsa materija nastane in obstaja samo zaradi moči, ki drži skupaj atom kot najmanjši sončni sistem. Ker pa v vesolju, po njegovem, nobena moč ne obstaja sama po sebi, je potrebno za to obliko energije predpostavljati zavestnega in inteligentnega Duha; in ta je pravzrok materije.

2. Kaj iz vsega tega sledi za naše ravnanje z živalmi in za pravno varstvo živali?

Če opazujemo etični maksimum zastopnikov patocentričnega koncepta zaščite, bi morali v bistvu takoj postati vegetarijanci in odpreti vrata hlevov ter vse živali poslali na pašo in jih pustili častno umreti. Ljudje naj bi to sprejeli prostovoljno. In nasprotno: Če bi izhajali iz etičnega minimuma bibličnega oz. cerkvenega odnosa do živali, bi se v zvezi z masovnimi hlevi in laboratoriji za poskuse z živalmi bolj malo spremenilo. Toda potem to ne bi bilo več združljivo niti s skromnim antropocentričnim varstvom živali. Zdajšnja sprejemljiva pot naj bi bila nekje na sredini. Presek med človekovemu dostojanstvu primerno obzirnim ravnanjem z živalmi in z dostojanstvom do živali izpolnjenim upoštevanjem njihovega duševno-telesnega bivanja, bi lahko omogočil nadaljnji razvoj varstva živali, ki ne omogoča nadaljnjega razvoja samo tradicionalnih vedenjskih vzorcev, temveč vključuje tudi občutno zmanjšanje porabe živali. Nikakor ni ugotovljeno, da je uživanje mesa, in to v dandanašnjem obsegu, dolgoročno življenjsko nujno za človeka ali da celo spada k bistvu homo sapiensa, ki je bil na začetku svojega razvoja morda vendarle vegetarijanec.

Kako se torej pravno varstvo živali vede do osnovnih etičnih načel v sečišču antropocentrike in patocentrike? Prve sledi urejanja pravnega varstva živali najdemo že v starem babilonskem kodeksu Hamurabi okoli leta 2000 pred Kristusom, ki med drugim vsebuje kazen za preobremenitev delovne moči živali. V rimskem pravu, ki je živali vključevalo v stvarno pravo, so bile živali posredno varovane preko varstva lastninske pravice. Kot svetel trenutek v pravnem varstvu živali je treba v "mračnem srednjem veku" označiti Kölnsko mestno pravico iz leta 1417, v kateri je bil z zaporno kaznijo zagrožen "lov na slavčke in kunce."

Do sistematične zakonodaje o varstvu živali je prišlo šele v 19. stoletju in sicer najprej v Angliji z "act to prevent the cruel and improper treatment of cattle" z dne 22.7.1822. V tem aktu je bila med drugim zaradi trpinčenja poljedelsko koristnih živali zagrožena kazen. Kasneje je prišlo do tega, da so v mnogih evropskih državah, tudi v Sloveniji, v pravni red vnesli kazni za mučenje živali.

V Sloveniji velja Zakon o zaščiti živali (Ur. list RS, št. 98/99). V njem se na začetku obetavno glasi: "Ta zakon določa odgovornost ljudi za zaščito živali, to je njihovega življenja, zdravja in dobrega počutja …"(1. člen) in "Nihče ne sme brez utemeljenega razloga povzročiti živalim trpljenja, bolezni ali smrti." (3. člen). To so visoke etične postavke v smislu varstva živali. Toda težave se začnejo pri konkretizaciji teh pojmov. Kaj je "hujša" poškodba oz. "dalj časa trajajoče" trpljenje? Kaj je "utemeljen razlog", ki dovoljuje, če je podan, da se živalim povzroča trpljenje, bolezen ali smrt. Ali so razlogi, navedeni v zakonu, res utemeljeni? Kaj je "nujnost" poskusa? Kaj so "rezultati izjemnega pomena za človeka ali živali ali za rešitev znanstvenih problemov", kar je eden od pogojev za opravljanje poskusov na vretenčarjih. Kakšno vrednost imajo ti pojmi v primerjavi z v prvem členu zakona ugotovljeno odgovornostjo ljudi za zaščito živali, to je zaščito njihovega življenja, zdravja in dobrega počutja. Kaj je v primerjavi z navedenim zakonskim ciljem usmrtitev živali za potrebe naravoslovnih muzejev oz. usmrtitev živali, ki so bile rejene za proizvodnjo kož ali krzna? Ali pa obredni zakol živali. To tehtanje med integriteto živali in pravicami npr. znanstvenikov, naravoslovnih muzejev ali rejcev živali zaradi krzna oz. drugih, bi se glede na osnovni motiv zakona moralo končati v korist zaščite živali. Reja živali zaradi krzna ali usmrtitve živali zaradi potreb naravoslovnih muzejem pač ni združljivo z zakonsko odgovornostjo človeka za zaščito živali. Enako velja npr. tudi za obredni zakol živali.

V Zakonu o varstvu okolja (Ur. list RS, št. 32/93, …) je tudi določba 4. odstavka 1. člena, ki določa: "Merilo vseh ravnanj in norm varstva okolja je človekovo zdravje, počutje in kakovost njegovega življenja ter preživetje, zdravje in počutje živih organizmov."

V Zakonu o ohranjanju narave (Ur. list RS, št. 56/99) piše tudi naslednje: "Rastline in živali je prepovedano namerno, brez opravičljivega razloga ubijati, poškodovati, odvzemati iz narave in vznemirjati." (3. odstavek 14. člena)

Vsekakor je pohvalno, da zakonodaja tako ali drugače varuje živali. Na žalost pa so se usode mnogih živali le malo spremenile; njihovo življenje je na mnogih področjih še naprej tako brezupno, kot je že bilo opisano. Zakaj? Zakonodajalec dela z relativno splošnimi in nedoločenimi pravnimi pojmi, katerih vsebino določi npr. upravni organ, ko izda dovoljenje za opravljanje poskusov na živalih ali pa ima določeno splošno pravilo, ki je na visoki etični ravni, že v samem zakonu mnogo izjem, ki so očitno posledica prevlade industrijskih ali drugih interesov nad interesom zaščite živali.

3. Tako pridemo do tretjega postavljenega vprašanja: Ali je nujno, da se pravice živali določijo v ustavi?

Pri tem bi opisali dva primera, ki sta se zgodila v Nemčiji po nemškem pravnem redu.

Pred približno 10 leti je prišlo v Severnem morju do množičnega pogina tjulenjev. Oblasti so dale več dovoljenj za odlaganje odpadnih snovi v morje oz. za sežiganje odpadnih snovi na visokem morju. Zato je vrsta zvez za varstvo narave in okolja pozvala upravno sodišče v Hamburgu, da bi se ustavila navedena akcija. Svojo prošnjo so vložili "v imenu morskih psov Severnega morja." Živali in njihovi zaščitniki niso imeli možnosti: Sodišče je ugotovilo, da so predlagatelji živali, ki se kot takšne ne morejo udeležiti sodnega postopka. Po veljavnem pravu so lahko poškodovani samo ljudje. Pri tem pa tudi zakon o varstvu živali ni predvidel varstva živali kot sobitij. To varstvo da je le moralna dolžnost ljudi, ni pa formirana kot pravica teh bitij. Nosilec pravic je lahko samo človek, ker naj bi bilo le njemu lastno posebno osebno dostojanstvo, kot je sodišče komentiralo v smislu običajne antropocentrike. Tjulenje so smeli zastrupljati naprej.

Drugi vzorčni primer se nanaša na opice, ki jih je v berlinskem poskusnem laboratoriju čakal mučen eksperiment. Po veljavnem nemškem zakonu o varstvu živali smejo biti poskusi na živalih dovoljeni samo, če se namen ne more doseči z drugimi metodami in postopki ter je upoštevano najnovejše stanje znanosti. Prav tako je treba skrbno pretehtati ali in v kolikšnem obsegu bodo povzročene bolečine, trpljenje in poškodbe. Da bi pomagal pristojnim uradom, je zakonodajalec ustanovil strokovno komisijo. Zaradi te pravne situacije je pristojni organ dežele Berlin mislil, da je zakon na njegovi strani, ko je prepovedal eksperiment, ki je predvideval, da opicam ob rojstvu zašijejo eno oko, preko vezne kože implantirajo boleč svitek bakrene žice, v glavo vstavijo vijake in živali za več ur fiksirajo na tako imenovani stol za primate. Ob zaključku te poskusne faze, ki služi tako imenovani temeljni raziskavi, morajo živali usmrtiti. Univerzitetni učitelj se je pritožil zoper prepoved načrtovanega mučenja živali. In dobil je proces. Zakaj? Pristojno upravno sodišče v Berlinu je v soglasju z nemškim zveznim ustavnim sodiščem ugotovilo, da državljanska pravica svobode raziskovanja omejuje pravico preizkušanja upravnega organa. Da mora biti dovoljenje izdano, "če je znanstvenik, ki eksperimentira, za potrditev etične sprejemljivosti … predložil znanstveno utemeljene odločilne okoliščine". Uradni preizkus, tako sta razsodili obe sodišči, torej lahko obstaja samo v tem, da se preizkusi plavzibilnost obrazložitve univerzitetnega učitelja. Uradu in živalim tudi ni pomagalo izvedensko mnenje, ki ga je, za utemeljitev prepovedi poskusa na živalih, predložil urad za zaščito živali.

Če hočemo to nezadovoljivo situacijo spremeniti, moramo varstvo živali zasidrati v ustavi in živalim razen tega priznati lastne pravice. Mnogi menijo, da človeško dostojanstvo v ustavi vsake pravne države dandanes kot najvišja vrednota že vsebuje most do varstva živali, saj vendar vsebuje spoštovanje sobitij. Vendar pa, kot vidimo, temu ni tako. Če hočemo živalim dejansko pomagati, jim moramo dati pravice, ki jih zanje lahko uveljavi zaupnik in lahko konkurirajo ustavnim pravicam oz. svoboščinam znanstvenikov, proizvajalcev mesa ali drugih. Kako bi lahko izgledale te temeljne pravice za živali?

Če želimo živali jemati resno, jim moramo vsekakor priznati pravico do njihovega (živalskega) dostojanstva, ki jih obvaruje pred zlorabo kot poskusni objekt. Konflikt med maltretiranimi opicami, psi in mačkami ter drugimi živalmi na eni strani in interesi medicine, farmacevtske industrije ali "temeljnimi raziskovalci" na drugi strani sili k temu, da končno resno pretehtamo ali je trpljenje živali v primernem razmerju do iz tega rezultiranih "koristi" za ljudi. Pri tem tehtanju bo igralo vlogo tudi to ali ustreza "dostojanstvu človeka", da za vprašljive poskuse, katerih rezultati pogosto sploh niso prenosljivi na človeka, oropa druga živa bitja njihovega dostojanstva.

Nadalje je treba živalim zagotoviti temeljno pravico do vrsti primernega življenja. Takrat bo končno ustavno vprašanje ali je še naprej mogoče milijone kokoši zapreti v kletke, v katerih druga drugo kljuvajo do krvi, tako da jim zažigajo kljune in odrežejo prste na nogah, da sploh lahko preživijo. Tudi tukaj je pri tehtanju vprašljivo "dostojanstvo človeka", s katerim je takšno ravnanje z živalmi nezdružljivo. Prav tako kot kastriranje mladih pujskov (brez omamljanja), da bi jedcem mesa prihranili duh po merjascu; ali vzreja svinj v temnih hlevih, da bi jih spravili v apatijo in s tem pospešili pitanje.

Nadalje je potrebno zagotoviti živalim osnovno pravico do življenja. Dokler je naša družba pretežno še naravnana na uživanje mesa, je to pravico živali mogoče uresničiti samo postopoma. Najprej bi morali prepovedati nadpovprečno rejo živali za zakol, ki nato vodi v uničenje živali. Za postopno uveljavitev zaščite življenja v korist živali pa bi morali na novo programirati še naše jedilne navade. Če otrokom, ki imajo mnogokrat naraven odklonilen odnos do mesne hrane, ne bomo več prigovarjali "jesti morate meso, da bo nekaj iz vas", se bo poraba mesa pri mlajših generacijah zmanjšala sama od sebe. In če gastronomija na svojih jedilnih listih ponudi polovico jedi vegetarijanskega porekla, se bo tako počasi spremenila tudi naša jedilna kultura.

Tako bi bile lahko vse te pravice živali upoštevane v ustavni določbi, ki bi se glasila:

"Vsaka žival ima pravico do življenja ustrezno svoji vrsti. Ta pravica se lahko odvzame ali omeji samo v nujnih primerih iz razlogov javnega interesa ter po postopku in pod pogoji, ki jih določa zakon."

Ali je še v javnem interesu mesna prehrana? Znanost ne more več izključiti, da povzročitelj BSE, ki v novi obliki Creutzfeldt-Jakobove bolezni vodi v vedno več smrtnih primerov pri ljudeh, ni samo v kravah, temveč je očitno tudi v perutnini, ovcah, jagnjetih in svinjah. Tudi pri mnogih boleznih sedanjega časa ima meso pomemben delež. Za varovanje temeljnih pravic živali bi bilo treba društvom za varstvo živali ali komu drugemu priznati pravico, da v imenu živali vložijo tožbo, če so njihove pravice kršene. Čas za takšen evolucijskih korak je zrel. Vse predolgo smo na podlagi biblično - cerkvenega podcenjevanja živali spodrivali drugače zveneče glasove zahodne zgodovine: na primer Pitagoro, utemeljitelja grške filozofije, ki je svoje sodobnike svaril, da naj se ne poškoduje nežna rastlina ali nedolžna žival. Ali grškega učenjaka Plutarha, ki je rekel, da je vsak obed, za katerega mora umreti drugo bitje, prepotraten." Posebno jasno se je izjasnil univerzalni genij Leonardo da Vinci: "Prišel bo čas, ko bomo uživanje živali prav tako obsojali, kot danes obsojamo kanibalizem."

Ali ni sedaj prišel čas, da se Slovenija dvigne iz miselnosti starega Rima, kjer so živali imele status stvari?

Osnutek ustavnega zakona
o spremembi Ustave Republike Slovenije

I.

V Ustavi Republike Slovenije (Uradni list Republike Slovenije, št. 33/91, 42/97 in 66/00) se spremeni besedilo 4. odstavka 72. člena, tako da se glasi:

"Vsaka žival ima pravico do življenja ustrezno svoji vrsti. Ta pravica se lahko odvzame ali omeji samo v nujnih primerih iz razlogov javnega interesa ter po postopku in pod pogoji, ki jih določa zakon."

II.

1. Določbe zakonov in drugih predpisov ter splošnih aktov, ki niso v skladu s spremembo ustave, določeno s tem ustavnim zakonom, je treba uskladiti v dveh letih po uveljavitvi tega ustavnega zakona.
2. Ta ustavni zakon začne veljati z razglasitvijo v državnem zboru.

Obrazložitev:

I. Predlagana sprememba 4. odstavka 72. člena ustave je namenjena temu, da se živalim prizna osnova pravica do življenja ustrezno njihovi vrsti. Tako bi živali dobile lastne pravice, ki bi bile urejena na ustavni ravni, s tem, da bi se te pravice lahko odvzele oz. omejile samo v nujnih primerih iz razlogov javnega interesa.

Po drugi strani pa bi bilo takšno ustavno varstvo živali tudi v korist ljudi. Dokazano je namreč, da je konzumiranje mesa vzrok mnogih civilizacijskih bolezni, npr. diabetesa, revme, alergij, težav metabolizma, bolezni srca ali raka. Trditev, da je meso potrebno za zdravo prehrano, ni več točna. Velja ravno nasprotno – konzumiranje mesa dela ljudi bolne. To velja tem bolj, ker meso, ki danes prihaja na tržišče, v glavnem izhaja iz masovne reje živali. Okrutni življenjski pogoji, v katerih živijo oz. trpijo živali, zahtevajo stalno uporabo zdravil (antibiotiki …), ki jih nato ljudje s konzumiranjem mesa dobijo v svoje telo. Kar prinaša industrializirana proizvodnja mesa, je bilo videti pred kratkim: dioksin kokoši, svinjska kuga in kravja norost. Množična reja živali pa vpliva tudi na našo okolico. Z gnojnico se polivajo polja, ki ne morejo več sprejemati velikih količin amonjaka. Onesnažuje se tudi podtalnica. Strupeni oblaki amonjaka so postali sestavni del kislega dežja in s tem eden od vzrokov izumiranja gozdov. Masovna reja živali potrebuje velike količine pšenice. Da bi se zadovoljile te potrebe, se seje monokultura, pri čemer se tla uničujejo s pesticidi in herbicidi. V državah tretjega sveta se proizvaja žito, ki je potrebno za proizvodnjo neskončnih količin mesa. Žito tako ne ostane v teh državah, kjer vsakodnevno od lakote umira tisoče ljudi, od tega veliko otrok. Mogoče je torej reči tudi to, da konzumiranje mesa uničuje našo okolico in v tretjem svetu povzroča lakoto in smrt.

Varovanje živali je tako tudi v korist ljudi in narave, torej varstvo ljudi prek varstva živali. S tem pa bi obravnavana ustavna sprememba pripomogla tudi k uresničevanju drugih ustavnih določb, npr. dela določbe 5. člena, kjer je navedeno, da država skrbi za ohranjanje naravnega bogastva, dela določb 72. člena, ki vsakomur v skladu z zakonom priznava pravico do zdravega življenjskega okolja, kar je po isti določbi skrb države. Dolgoročno pa bi prišlo tudi do izboljšanja zdravja ljudi, kar bi imelo pomembne finančne učinke za javna in zasebna sredstva.

Slovenija bi s sprejemom obravnavane ustavne spremembe postala na pravni ravni znanilec novega odnosa do živali, te namreč ne bi bile več obravnavane kot predmet, temveč bi dobile status sobitij s svojimi lastnimi pravicami. Vsekakor bi temu vzgledu slej ali prej sledile tudi druge države.

II. Po 171. členu ustave začne sprememba ustave veljati z razglasitvijo v državnem zboru. Ob tem pa je potrebno z ustavnim zakonom o spremembi ustave v njegovem izvedbenem delu določiti rok, v katerem se morajo obstoječi zakoni in drugi predpisi ter splošni akti uskladiti s sprejetimi spremembami ustave. Ta rok je postavljen na dve leti od uveljavitve ustavnega zakona.

Vir: