RAZMIŠLJANJA OB SMRTI PAPEŽA !
Ob vsej tej medijski – in sploh – evforiji v zvezi s smrtjo papeža si človek ne more kaj, da ne bi o vsem skupaj napisal svojega mnenja. Konec koncev ne živimo v talibansko-katoliški državi, ampak v demokratični Sloveniji in mi bo kritiko mogoče celo kdo objavil.
Torej, katoliška cerkev je zame predstavnica duhovniške kaste par excelence, ki se v imenu Kristusa bori proti Kristusu. Zlato tele, okoli katerega pleše katoliška cerkev –predvsem njen vrh – se imenuje moč, denar,oblast. Je totalitarna organizacija, ki je drugače misleče likvidirala še vse do 19. stoletja in to v imenu Kristusa, ki je učil nesebično ljubezen do tako imenovanih »sovražnikov«. V danes poznani zgodovini je ni organizacije, ki bi povzročila več zločinov kot katoliška cerkev. Komunistični manipulatorji in zločinci so le bled odsev svojega vatikanskega vzora. To, da takratni papež ni obsodil ne fašizma, ne nacionalsocializma, je tipično. Da je po 2. svetovni vojni Vatikan pomagal pobegniti množici nacionalsocialističnih zločincev, kaže na s
ámo notranjo naravo katoliške cerkve, ki je vsekakor totalitarna. Enako privlači enako! Zato pri Društvu za zaščito ustave in žrtev cerkve vedno znova opozarjamo na nezdružljivost diktatorskih temeljev katoliške cerkve (ideoloških in praktičnih) z demokratično slovensko ustavo. Če katoliška cerkev danes ne kuri več grmad z ženskami in drugače mislečimi, je to samo zato, ker se je duh časa spremenil in tega ne more več. Bi pa še kako rada. Zadnja grmada je zagorela v Španiji, ne tako daleč nazaj, okoli l. 1840, v Prešernovem času torej. Sužnje je katoliška duhovščina imela še v novem veku, da tlačanov sploh ne omenjamo. Danes je to gospodarski megakoncern, ki ima svoje tipalke po vsem svetu, v vseh gospodarskih vejah. V 50 – ih letih 20. st. so imeli takoj za ZDA največje zlate rezerve na svetu. Danes so te po velikosti najverjetneje na 1.mestu.Kaj torej reči o človeku, ki vsaj za javnost, vodi tako združbo. Vsekakor nič pozitivnega. Niti slučajno ni mogel priti na čelo svetovne katoliške diktature nekdo, ki bi hotel narediti nekaj dobrega. Jezus Kristus, največji prerok vseh časov ( vsaj zame), je bil reven človek, ki si je kruh služil z delom svojih rok – kot tesar – in je obsojal brezdelno manipulativnost takratne duhovniške kaste. Toda zločinskost takratne tempeljske duhovščine ni primerljiva s tem, kar je v 1800 letih naredila katoliška cerkev. In to v imenu Boga, ki je učil: » Ne ubijaj ! » Ne ljudi, ne živali – nikogar. Zadnji papež kot domnevni«glasnik miru«ni bil niti toliko mirotvoren, da bi od svojih pismoukov zahteval, da se odpovedo doktrini »pravične vojne«. In tako ta »miroljubni« papež npr. ni obsodil vojne na Kosovu in bombardiranja Srbije, ali pa hladno vojnega ameriškega nameščanja jedrskih raket v zahodni Evropi. Med drugim bi bilo zanimivo dobiti odgovor na vprašanje, le h kateremu »bogu« so molili katoliški duhovniki – vojaški kurati – na soški fronti npr., ko so na italijanski in avstrijski strani fronte molili za zmago svojega orožja ? Kristus to vsekakor ni bil, saj je kot Jezus učil nesebično ljubezen, tudi do sovražnikov. Komunistična diktatura je v 70 letih svoje vladavine v imenu pravične družbe dala pobiti 100 milijonov ljudi. Pod pritiskom ljudi je izginila v zgodovino. Le vprašanje časa je, kdaj se bo to zgodilo z »avantgardo« katoliške diktature, to je s katoliško cerkvijo, katera je na zahtevo papežev v križarskih vojnah in z inkvizicijo pomorila veliko več ljudi kot komunisti. Le koliko zločinov bodo torej še morali narediti katoliško – vatikanski » posredniki«
med ljudmi in bogom, in koliko bogastva nagrabiti, da bodo ljudje spoznali, da vatikanska religija nima nič skupnega s Kristusom, ki je učil in živel ljubezen do bližnjega?Glede papeževega opravičila za grehe cerkve: pomembneje kot to, kar je rekel, je to, česar ni. Med drugim se ni opravičil ženskam. Njim in živalim so katoliški pismouki vzeli dušo. In jim je še do danes niso vrnili. Predmete in stvari pa lahko po mili volji izkoriščaš, kuriš na grmadah, streljaš po gozdu in hlevih, mučiš v laboratorijih. In naj namesto opravičila papež najprej vrne vse tisto zlato in drugo bogastvo, ki ga je katoliška cerkev nagrabila med špansko-portugalskim genocidnim divjanjem po južni Ameriki – spet v imenu Kristusa – in ga še danes ima. Reveži v Latinski Ameriki to bogastvo, svoje bogastvo, vsekakor bolj potrebujejo kot cerkev. In naj npr. končno razpusti institut inkvizicije. »Sveta » inkvizicija namreč še danes obstaja. Vodil jo je veliki inkvizitor, kardinal Ratzinger – samo preimenovala se je v »kongregacijo za nauk vere«. Ko je veliki inkvizitor – ne kdo drug –in sedanji novi papež vodil pogrebne svečanosti za pokojnim Janezom Pavlom II., je s tem katoliška cerkev simbolno razkrila, kaj nas-- vsaj po njenih željah – čaka v prihodnje! Vsekakor nič dobrega.
Pri množici, ki se je zgrinjala v Vatikan k mrtvemu papežu, je bilo čutiti
( vsaj jaz sem to čutil ) hrepenenje po Kristusu, po odrešitvi. Kakšen tragični nesporazum je, da to hrepenenje usmerjajo na grešnega človeka, ko je vendar Kristus rekel: »Samo eden je Sveti Oče in ta je v nebesih.«
ZA DRUŠTVO ZA ZAŠČITO USTAVE IN ŽRTEV CERKVE napisal
BORISLAV KOSI, KRIŽEVCI pri LJUTOMERU
V čigavem imenu se predstavniki države
udeležujejo verskih obredov Katoliške cerkve?
V začetku decembra 2004 je bila v ljubljanski stolnici slovestna umestitev cerkvenega predstojnika Alojza Urana za katoliškega nadškofa in metropolita. Verskega obreda umestitve oz. maše so se, po poročanju medijev, udeležili tudi mnogi predstavniki slovenske države oz. njenih organov. Tako so bili pri katoliški maši predsednik vlade, mnogi ministri, predsednik ustavnega sodišča, rektor ljubljanske univerze in drugi.
Katoliška maša je obred Katoliške cerkve, ki je kot verska skupnost pravna oseba zasebnega prava. Postavi se vprašanje ali se lahko predstavniki države, to je Republike Slovenije, udeležujejo verskih obredov neke verske skupnosti.
Temeljno pri tem je, če se zanemari zelo pomemben 7. člen ustave, po katerem so verske skupnosti in država ločene in ki že sam po sebi ne dovoljuje udeležbe predstavnikov države na obredih neke verske skupnosti, saj je država od teh obredov ločena, kot je ločena tudi od lastnice obredov oz. dotične verske skupnosti, v čigavem imenu so se predstavniki države udeležili npr. maše pri umestitvi Alojza Urana za nadškofa. Jasno je: v imenu države. Vendar pa se zadeva s tem še ne konča, saj država ni nek imaginaren pojem, temveč jo sestavljajo državljani in ti so verniki, ateisti …, med verniki pa so prakristjani, katoliki, protestanti in pripadniki drugih ver, torej pripadniki različnih ver.
Slovenija je po 3. členu ustave država vseh svojih državljank in državljanov. Predstavniki države so se torej udeleželi katoliškega verskega obreda v imenu vseh državljank in državljanov, tudi nekatolikov oz. ateistov. Obreda so se udeležili tudi v imenu tistih, ki jih je npr. Katoliška cerkev izobčila ali večno preklela, v imenu tistih, ki so bili mogoče celo zlorabljeni s strani katoliških cerkvenih dostojanstvenikov, kajti tudi ti primeri so, v imenu dojenčkov, ki so bili brez svoje privolitve tako rekoč vrženi v cerkev in so po nauku Katoliške cerkve postali njena last, pri čemer jim je ta cerkev celo posegla, in to brez njihovega dovoljenja, v njihovo duševnost, saj jim je v dušo vtisnila, kot sama trdi, neizbrisno duhovno znamenje, v imenu tistih, ki so iz Katoliške cerkve izstopili, pa so kljub temu še vedno v tej cerkvi, kajti z izstopom se v bistvu izgubijo samo pravice, dolžnosti pa ne, saj ostane notranja zakramentalna pripadnost oz. vezanost na božje in cerkvene zakone, razen na kanonično obliko poroke. Mimogrede bi se bilo za vprašati, ali niso katoliki v neke vrste suženjskem razmerju do svoje cerkve, če niti izstopiti ne morejo v celoti?
Predstavniki države so se torej udeležili katoliške maše tudi v imenu protestantov, budistov, prakristjanov, ateistov, tistih, ki jih je Katoliška cerkev izobčila, preklela ali proglasila za odpadnika, v imenu krščenih dojenčkov ... Ali so imeli dovoljenje navedenih, da so se v njihovem imenu udeležili verskega obreda druge verske skupnosti? Kajti svoboda veroizpovedi, ki jo garantira 41. člen ustave, pomeni tudi to, da se nihče drug, niti predstavnik države, ne sme udeležiti verskega obreda neke verske skupnosti v imenu državljana, niti na simbolni ravni ne, če za to nima njegove privolitve. Ravno to je tudi eno izmed biti načela ločenosti verskih skupnosti in države - zaščita vernih in drugih pred eventuelnimi dejanji države, ki niso v skladu z njihovo veroizpovedjo ali svobodo združevanja. Vsakdo sam, brez drugih, odloča o svoji udeležbi na neki prireditvi, tudi na simbolni ravni.
Če predstavniki države za udeležbo pri maši Katoliške cerkve niso imeli dovoljenja svojih državljanov, posebej tistih, ki niso katoliki, se postavi vprašanje, ali se državni predstavniki niso postavili proti njim, v kolikor se ti z njihovo udeležbo ne strinjajo. Ali jih niso tretirali samo kot sredstvo za dosego svojih takšnih ali drugačnih ciljev? Mogoče, da bi se prikupili cerkvenim dostojanstvenikom? Ali da bi samo izpolnili svojo obveznost, ki so jo kot dojenčki dobili s krstom in to je tudi, da se podrejajo drugim, da so cerkvenim predstojnikom poslušni, jih ubogajo ter upoštevajo s spoštovanjem in ljubeznijo, kot vse to izhaja iz Katekizma katoliške cerkve.
Ali so predstavniki države z udeležbo pri maši ravnali v skladu z ustavo? Ali so delovali za blaginjo Slovenije, kot to morajo. Da bodo delovali za blaginjo Slovenije so predsednik vlade in ministri celo prisegli pred državnim zborom. Prisegli pa so tudi, da bodo spoštovali ustavni red! Ali niso predstavniki države diskriminirali nekatolike, saj so se, tako je za domnevati, brez njihovega soglasja udeležili verskega obreda neke verske skupnosti? Ustavna določba o enakosti pred zakonom je jasna.
Seveda pa to ni edini primer udeležbe državnih predstavnikov pri obredju Katoliške cerkve. Znan je tudi primer iz preteklosti, ko je minister za notranje zadeve v Vatikanu izročil papežu, in to v imenu Slovenije, darilo in se mu zahvalil za obisk v Sloveniji. Darilo in zahvala zopet tudi v imenu tudi nekatolikov, tistih izobčenih … Zahvaliti se za obisk papeža npr. v imenu tistega, ki ga je Katoliška cerkev zaradi izstopa, ki pomeni uresničitev ustavno garantirane svobode vesti, izobčila, je absurdno!
Ob vsem tem pa se postavi še eno bistveno vprašanje in sicer kaj vsebinsko pomeni udeležba predstavnikov države pri verskem obredu Katoliške cerkve?
Verski obred izhaja iz katoliškega nauka. Ve se, da je ta nauk v mnogih delih v nasprotju s slovensko ustavo. Tako ta cerkev uči svoje vernike, da so po vesti dolžni, da ne sledijo predpisom Republike Slovenije, če ti nasprotujejo naukom katoliškega evangelija. Katoliška cerkev se je s tem postavila nad Republiko Slovenijo in njeno ureditev, kar je protiustavno oz. protizakonito. Nauk Katoliške cerkve (deli Stare zaveze) pozna smrtne kazni zaradi mnogih moralnih prekrškov, npr. smrtna kazen zaradi homoseksualnosti, čarovništva, prešuštvovanja. Po katoliškem nauku je smrti zapisan sin, ki ne posluša svojih staršev ali pa tisti, ki predrzno ravna in ne posluša duhovnika. In ta nauk velja tudi v Sloveniji. Ne gre torej za nekaj, kar bi spadalo v zgodovino, temveč gre za v tem trenutku veljavni nauk, saj s strani cerkve ni bil nikoli preklican, gre za nauk, ki velja tudi na začetku 21. stoletja. Nauk, ki ima zelo krvave temelje, kar se je pokazalo tudi v 20. stoletju. Ker nauk Katoliške cerkve ne ščiti življenja ljudi, temveč je mogoče v določenih primerih ljudi tudi pobiti, je v nasprotju s 17. členom slovenske ustave, kjer je določeno, da je človekovo življenje nedotakljivo in da v Sloveniji ni smrtne kazni.
Če se predstavniki države udeležijo verskega obreda Katoliške cerkve, ali država Slovenija s tem ne potrjuje navedenega protiustavnega nauka? Če bi bila država proti temu nauku, bi bilo logično, da se njeni predstavniki ne bi udeleževali spornih verskih obredov. Ker pa se, ali bi bilo mogoče torej reči, da država Slovenija potrjuje in se strinja z naukom neke verske skupnosti, ki je v mnogočem v nasprotju z njenim pravnim redom in celo ne jamči življenja, pa čeprav po drugi strani uči Ne ubijaj, kar je vsekakor absurdno. Ali se država strinja z nečem, kar ne jamči niti osnovne pravice ljudi v Sloveniji, to pa je nedotakljivost njihovega življenja in kar je zelo sovražno do mnogih kategorij ljudi v Sloveniji.
Če se država strinja z v mnogih delih krvavim katoliškim naukom, je vprašanje, kaj se bo dogajalo v bodoče. Ali bo v Sloveniji še varno? Ali se ne bo mogoče začela gonja proti drugače mislečim oz. verujočim, ko bodo politične razmere zrele za to? Po Zakoniku cerkvenega prava so si katoliki dolžni prizadevati, da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širilo med vse ljudi vseh časov po vseh krajih zemlje. To velja tudi za katolike, ki so na vidnih državnih položajih in imajo moč odločanja. Ali bodo državni organi postali sredstvo obrambe in širjenja katoliške vere v Sloveniji?
Vladko Began
_____________