DRUŠTVO ZA
ZAŠČITO USTAVE IN ŽRTEV CERKVE
»Vsi, ki niso
katoliški, so krivoverci in bratje Judov.« (Ambrozij »sveti«)
|
DRUŠTVO ZA
|
|
Od zibelke do par Praktike cerkve Tega Jezus ni hotel Praktike cerkve Tega Jezus ni hotel Cerkveni član je od zibelke do par vključen v trden steznik ritualov in ceremonij - katolik nekoliko bolj kot protestant. Mnogi govorijo tudi o "štirikolesnem krščanstvu." Otroški voziček, poročna kočija, mrtvaški voz (vsi vozi imajo štiri kolesa), ker mnogi ostanejo še v cerkvi samo zaradi teh ritualov, pri čemer "krščanstvo" tukaj z gotovostjo ni na mestu. In v tej brošuri gre prav za to: Pokažimo, s kakšnimi triki vežejo cerkve ljudi nase - nasprotno razjasnimo, kaj je hotel Jezus iz Nazareta - namreč ničesar od vsega tega.
1. Krst novorojenčkov
Otrok se rodi. Po katoliškem nauku je za novorojenčka zdaj "odrešenjsko
nujno", da je krščen (kat. katekizem str. 1277). Starši imajo
"naročilio" (1251), da prinesejo otroka k krstu - sicer bi mu
kratili "neprecenljivo milosst, da postane Božji otrok (1250). Če otrok umre nekrščen, ne bi prišel v "Božje gledanje",
torej ne v nebesa, ker se ga še naprej drži "izvirni greh"
(Neuner-Roos, 526, glej okvir 7. str. 8). Tudi po luteranskem nauku je krst
"odrešenjsko nujen", zato ga starši "naj ne kratijo"
otroku. Psiho - pritisk Za moralni pritisk je še predobro poskrbljeno: Kdo bi že tvegal, da
njegov otrok ne pride k Bogu, torej pozneje pristane v peklu, čeprav je to
izgovorjeno samo posredno? Staršem se tukaj ni bati samo za otrokov dušni
blagor, temveč tudi za njihov lastni, če ne ravnajo tako, kot predpiše
cerkev. Otroka torej prinesejo h krstu. Dobi krstno oblačilo, krstno svečo,
mazilijo ga in oblijejo z vodo. Starši ali boter izrečejo za majhnega človeka,
ki še ne more dojeti nobene misli "krstno zaobljubo", "hudobni
duhovi" so pregnani. Svetopisemske spremembe Za utemeljitev teh ceremonij se cerkve sklicujejo na domnevno izjavo Jezusa
iz Nazareta, ko naj bi po Svetem pismu rekel: "Vse ljudi naredite za moje
učence in jih krstite v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha" (Mt
28,19). Toda večina znanstvenikov pojmuje, da je prav to mesto moralo biti
pozneje vrinjeno v Sveto pismo, je torej ponaredba. Sumljivo je predvsem
klicanje trojstva - saj je bilo to šele 381 dogmatično določeno. Poleg
tega: Tudi če je stavek avtentičen, pa je v cerkvi zavestno razložen napačno.
Kajti stavek "Naredite jih za učence" pomeni v grškem pratekstu:
"Učite jih". Tako je npr. prevedel tudi Luther in tako piše v
Luthrovi bibliji do 1956, preden je bilo nadomeščeno z "naredite za učence."
Ljudi naj bi potemtakem najprej poučili in nato krstili ter pozneje seveda učili
naprej (V.20), kar pa ni mogoče pri dojenčkih. Toda cerkev spremeni pomen in pojasni, Usmrtitve Za časa reformacije se je v mnogih ljudeh prebudila zavest, da je nekrščansko malega otroka, brez upoštevanja njegove svobodne volje, prisilno krstiti v neko ustanovo. Toda baptisti, ki so odklanjali krst otrok, so bili krvavo pregnani in iztrebljeni tako od katoliške kot tudi od protestantske cerkve.
Krstilnik, v katerem je krstil Luther Kaj je hotel Jezus iz Nazareta Res, da se je pustil krstiti Janezu Krstniku. Toda to je bil simbol za Njegovo povezanost z Bogom. Jezus sam ni krstil z vodo. Ljudi je učil, da izpolnjujejo Božje zakone. Kdor dela tako, prejme duhovni krst, ki nima ničesar opraviti s ceremonijo. Jezus je spoštoval človekovo svobodno voljo. Tudi prvi kristjani niso krščevali dojenčkov. To se je začelo šele proti koncu drugega stoletja. Nastajajoča ceremonialna cerkev je zaradi enostavnosti sprejela pri tem številne rituale in nadrobnosti iz antičnih misteričnih kultov, ki so bili takrat močno razširjeni v Sredozemlju; škropljenje z vodo, nadahnjenje otroka za preganjanje nečistih duhov, belo krstno oblačilo, krstna sveča, krstni boter, krstna zaobljuba - vse to so torej poganski običaji, ne pa krščanski.
2. Katoliška osebna spoved - rafinirana iznajdba duhovnikov Otroka, ki je bil s krstom prisiljen v cerkveno institucijo, je samo začasno prizanešeno z nadaljnjimi cerkvenimi triki. Najpozneje morda kot devetletni šolar se mali katolik sooči s posebno nenavadno delujočim ravnanjem cerkve: z osebno spovedjo. Kot priprava na "sveto obhajilo" mora biti prvikrat opravljena. Luteransko vzgojeni otroci pridejo šele kot mladostniki v stik s tem pred birmo in se jim ni treba spovedati duhovniku, temveč smejo spoved opraviti v skupini takorekoč "pavšalno". Za otroke je vsekakor nenavadno, da si morajo pogosto svoje grehe nabrati iz "spovednega zrcala", da bi nato prejeli "odpuščanje" od človeka, ki s prvotnimi "dejanji" nima opraviti prav ničesar. Pri mnogih otrocih se tukaj začne usodno izkrivljanje njihove vesti: Da bi duhuvnika ne razočarali, da bi čim bolje naredili katoliški otroci pogosto "iznajdejo grehe" - spovedno ogledalo daje dovolj pobud, katere nato v spovednici po možnosti podajo skrušeno. Takoj nato olajšano zmolijo par Očenašev, ki so za "pokoro". Toda česa so se "naučili"? Da lahko storimo (skoraj) vse - najvažnejše je, da to zve duhovnik. Ali smo se z bližnjim spravili, smo škodo spet popravili, je drugorazredno. In: Ni se treba spremeniti, smemo vedno znova grešiti - saj za to je končno spoved! Filozof Friedrich Nietsche se je norčeval iz takoimenovanega zakramenta: "Šepeta se z usteci, se poklekne in gre ven - ter se z novim grehcem izbriše starega." Kaj je učil Jezus iz Nazareta? V življenju vsakega človeka je na ta način od otroških nog zameglen prav važen element, namreč ločevanje dobrega in zla ter raziskovanje in šolanje lastne vesti. V Očenašu, ki je vernikom po spovedi tako pogosto naložen kot "molitev za pokoro", še pozvanja kaj je prvotni kristjanski nauk: "In odpusti nam naše dolge, kot tudi mi odpuščamo našim dolžnikom." Bog torej odpušča ljudem njihovo krivdo, če so si tisti, ki so dolžni drug drugemu odpustilli medsebojno. Za to duhovnik ni potreben. Kristus danes pojasnjuje v Svojem razodetvenem delu To je Moja Beseda Svoj nauk prav v tem smislu: "Odpustite in odpuščeno vam bo. Če prosite za odpuščanje in vam odpusti vaš bližnji, vam je odpustil tudi vaš Oče v nebesih." (str. 330). Kako je prišlo do ponarejanja? Jezusova zapoved je tako enostavna in jasna. Toda duhovniki bi bili tukaj vendar brezposelni. O vsem mišljenju in ravnanju njihovih "ovčic" ne bi bili več informirani in ne bi mogli s tem izvajati moči. Ako pa praksa osebne spovedi ne izvira od Jezusa - od kod izvira potem? Njene korenine so v poganstvu. "V nekaterih misterijskih kultih so duhovnikom kot namestnikom božanstva priznali svojo krivdo, da so bili tako spet prosti posledic", piše Karlheinz Deschner v svoji knjigi Der gefalsche Glaube (str. 114). Pri teh ceremonijah so razločevali tudi med "odpustljivimi grehi" in "smrtnimi grehi" - prav tako kot pozneje rimska cerkev. Prvi kristjani pa takega verskega obrda niso poznali. Izvajali ga niso prej kot v drugem stoletju. Redna osebna spoved je bila predpisana šele od leta 1215. Dolga stoletja je bila spoved skrajno učinkovit instrument za ugotavljanje in obvladovanje ljudi, kar je cerkvi prineslo ugled, da razpolaga z najboljšo tajno službo sveta. Daleč v 20. stoletju so po širnih delih Nemčije krajevni župniki nadzorovali upoštevanje "spovedne dolžnosti" z osebnim pregledom najmanj enkrat letno odddanih "spovednih listkov". Spoved je do danes instrument navidezno moralnega pritiska. Po katoliškem nauku pride v "večno prekletstvo" kdor umre brez spovedi v "smrtnem greh". Kdor pri spovedi zamolči "smrtni greh", spoved tega je neveljavna. Perfekten posel s strahom. Cerkvam služi kot opravičilo za osebno spoved mesto v Novem testamentu po Janezu: Komur ste grehe odpustili, so jim odpuščeni; komur ste jih zadržali, so jim zadržani (Joh. 20, 21-23). Nekateri imajo to za ponarejeno. Tudi če predpostavljamo, da je to pristno, tukaj ni govora o duhovnikih in cerkvi. Besede lahko vsak nameri nase: Če bližnjemu, ki se je pregrešil nad menoj, grehe odpustim, so mu odpuščeni. Če ne, ostane krivda na njem. Tako smo spet pri prvotnem Jezusovem nauku, pri čemer je odpuščanje grehov postopek samo med prizadetimi ljudmi. Za to ni potrebno vedoželjno uho duhovnika, pač pa za spravo pripravljeno srce udeležencev.
Spoved - zakaj potrebujemo človeško uho, ko pa Bog biva v nas? 3. Mašno slavje: Namesto notranje preobrazbe magičen verski obred Mlad cerkveni kristjan je krščen, spovedan - zdaj bo seznanjen z mašnim slavjem, pri katerem se sme po svečani ceremoniji "polnovredno" udeležiti prvega obhajila oziroma birme.
Časti se kos kruha. V resnici je Božji duh v kruhu že pred "spreminjanjem" - ker je povsod navzoč Otrok ali mladostnik seveda ne zve, a je vseskozi navzoč pri pogansko oblikovani prireditvi. Posebno opazno je to v katoliški cerkvi. Blagoslovljena voda s katero se pokriža pri vstopu, "večna luč", stalno poklekanje in sklepanje rok, ministrantje z njihovimi molitvami, naučenimi na pamet, sveča in kadilo so elementi predkrščanskih, poganskih mističnih religij. Nekatere od the je tudi protestantska cerkev prevzela od katoliške kljub vsem"okrajšavam". Župnik s svojim posebnim oblačilom, oltar, prižnico - vse je poganskega izvora. Spremenjeno ali zmedeno? Predvsem pa: Obredno mašno slavje samo, domnevno spreminjanje kruha in vina v Kristusovo meso in kri. Po katoliški dogmi, v kateri je zapovedano ob avtomatični izključitvi to verovati, drži duhovnik potem, ko izgovori besede spreminjanja, v rokah živo meso in kri! Podobno je pri Luthru, pri katerem pa duhovnik drži v rokah oboje: oblate in vino kot tudi "pod" "kruh in vino" "pravo" telo in "pravo" kri Kristusa. kdor pa se udeleži obhajila, čeprav v to ne verujeje, tudi pri Luthru, je in pije "sodbo" (torej večno prekletstvo). Samo nekateri drugi "reformatorji" razumejo akt simbolično, kot Švicar Huldreich Zwingli, toda tudi ti so ceremonije prevzeli in s tem čudno svetovno nazorsko ozadje.Malikovalsko darilo Kajti slavnost se razume kot ritualna "spravna žrtev". Če so v zgodnjem poganstvu (in delno tudi v pogansko vplivanem judovstvu) ubijali živali, da bi jih darovali kot žrtev in Boga držali "milostnega", tako je tukaj "žrtvovan" Božji Sin, da bi ljudi "rešil" pred "Božjo jezo". Po katoliškem pojmovanju gre pri tem, kot v poganskih kultih Dionizija, Artisa, Mitrasa ali Izisa, Božja moč z ritualnim obredom na vernike - tako da Boga takorekoč "poješ", torej spraviš ritualno vase. Neke vrste religiozen kanibalizem? Na vsak način je to magičen ritual, ki nastane samo z duhovnim posredovanjem ter vernike veže na magično "odrešilno" cerkveno institucijo. Jezus ni učil cirkusa Jezus iz Nazareta ni učil nič takega. Ko je s svojimi učenci poslednjič večerjal, jim je govoril o notranji krepitvi duše, za katero je zunanja hrana le simbolj (primerjaj citat v okvirju). Govoril jim je o notranji preobrazbi človeka, ki duha resnice - simboliziranega s krvoj, ki prežema vse telo - sprejme v sebe in spremeni v svojem življenju. Tako je njegovo življenje prežeto s Kristusovim Duhom. Cerkev je iz tega naredila zunanje spreminjanje, ker o notranjem, ki ga je Jezus učil, ničesar ne ve ali ničesar vedeti noče. Jezus iz Nazareta ni določil niti duhovnikov niti ni zagovarjal zunanjega cirkusa kot ritualne predmete, ceremonialna oblačila, blagoslavljeno vodo, kadilo in še marsikaj. Svoje učence je uči, da Božji Duh biva v vsem brez magičnih ritualov, tudi v hrani ter da naj jo hvaležno sprejemjo. Kako je prišlo do ponarejanja? Prvi kristjani niso obhajali ritualen zadnje večerje, temveč so skupaj lomili kruh; imeli so "obed ljubezni" (grško apage), torej skupno večerjo v tišini in v zavesti. Pavel je pozneje spodbujal, naj bi jedli doma in v zbirališču imeli samo simbolično slavje. Okoli leta 150 je bilo to preloženo na dopoldan. Še enkrat 100 let je trajalo, da je nastala predstava evharistije kot "spravna žrtev" (primerjaj Karlheinz Deschner "Abermals krahnte der Hahn, 1972, S. 270 ff). Šele 1000 let pozneje, leta 1215 je bil nauk od domnevno rednega spreminjanja kruha in vina (takoimenovana "transsubstanca") povzdignjena v katoliško dogmo.
4. Za sklenitev zakona nista potrebna niti
cerkev niti župnik Četudi večina mladih ljudi ima samo še malo AM HUT HABEN, ko gre za poroko, se vendar mnogi prijavijo pri župniku, ker se nočejo odpovedati "poroki v belem", slovesni izmenjavi prstanov, orgelski glasbi. Cerkev pač naj da tudi svoj "blagoslov". Vse to se lahko seveda izvede tudi na matičnem uradu ali privatnem slavju. Toda tradicija prehodno pritegne ljudi nazaj v cerkvene ceremonije. Prav redki vedo, da je tradicija v tej obliki stara samo nekaj sto let (glej okvir na str. 14) Poleg tega so s tem povezani običaji večinoma poganskega izvora. Prstan kot simbolj vedno trajajoče zvestobe (nima konca) so poznali že stari Egipčani. Nasprotno pa je prišla ideja, da ga nataknemu na prstanec od starih Grkov, ki os temu prstu pripisali posebno "ljubezensko žilo" kot tudi moči planeta oziroma boginje Venus/Afrodite. Nevestin pajčolan izvira iz Orienta, kjer še danes delno spada k obleki poročene ženske. Cerkev mladi par opominja, da pusti krstiti otroke in jih vzgajati vsekakor v "pravi" veri. Vse drugo bi bil težak greh. O temeljih miroljubnega skupnega življenaj, ki bi se našla v Jezusovem Govoru na gori, jih ne informira. Biblijska mesta, ki diskriminirajo žene (Pavel: "Žena molči v skupnosti") do danes obe veliki cerkvi nista preklicali. Neveljavni zakon? Kdor se loči in zopet poroči (ali poroči ločenca), živi po katoliškem pojmovanju v stanju smrtnega greha, je torej izobčen in pristane v peklu. Katoliška cerkev pa ne bi bila ona sama, če ne bi v perfektni dvojni morali pustila izhod: Pri zaprtih vratih in pri plačilu primernih pristojbin so med tem skoraj vsi zakoni na željo razglašeni za "neveljavne". Zadostuje npr., da je bil ženin pri poroki pijan (odvisen od drog) ali da je eden od zakoncev duševno še "nezrel". Leta 1992 je bilo samo v USA 59.030 razveljavitev katoliških zakonov.
Cerkev zna narediti vtis na ljudi z zunanjim sijajem Kaj je hotel Jezus iz Nazareta? Jezus iz Nazareta je učil enakost moža in žene in obojestransko spoštovanje in zvestobo v zakonu. V Njegovem Govoru na gori je pokazal pot, kako se lahko ljudje stalno srečujejo miroljubno in razumevajoče - nekako tako, da najprej potegnejo bruno iz lastnega očesa, torej v konfliktu spoznamo najprej svoj delež in očistimo. Ali tako, da tisto, kar pričakujemo od drugih, razvijo v sebi. Kakšrnihkoli ritualov ni učil. Tudi obsojal ni nikogar. Če hočeta mož in žena živeti skupno, lahko to sama potrdita v skupni slovesni uri pred prijatelji in sorodniki. Župnik za to ni potreben.
5. "Sveto" v ducatu ceneje Življenjska okolica katolika je predvsem v katoliških predelih napolnjena s cerkvenimi simboli: cerkve, ki so posvečene določenim "svetnikom" in so kot cilj božje poti in procesij vedno znova potisnjene v človekovo zavest. Športna ambicija ali veselje do pešačenja v prosti naravi je bila tako že zgodaj vezana na cerkvene rituale in neskončne molitve. In ne samo to: Za vsak poklicni položaj, za vsako življenjsko situacijo obstaja specialni "svetnik", katerega lahko prosimo za pomoč, od patrona za pivovarje (Peter iz Mailanda) tja do tistih, ki bi se radi poročili (Anton Padovanski), od svetnika za kanonierie (Barbara) do tistega za prostitutke (Magdalena). Pred njihovimi podobami se prižigajo sveče in luči in vsak ima v teku leta svoj praznik. Pogosto uživajo čaščenje tudi njihove kosti ali drugi spominski deli - v vsaki katoliški cerkvi mora biti vgrajen v oltar kakršen koli kos relikvije, sicer ni "pripravljen za obratovanje". Kjer pa "svetniki" ne pomagajo več, se pokliče pač "Božja mati in devica Marija". Vse kristjansko? Od kod izvirajo vse te šege? Vse te šege ne izvirajo od Jezusa iz Nazareta. Nasprotno, v prvem stoletju cerkvene zgodovine so bila prevzete od raznolikih poganskih kultov. Grki in Rimljani so naprimer častili malike, polmalike in heroje. Ti so neposredni predhodniki cerkvenih "svetnikov". Delno so bili prevzeti tudi tudi točni termini praznikov v teku leta: Marija svečnica (2. februar) ustreza prazniku grške boginje Demetre; Marijino vnebozetje (15. avgust) je bilo prvotno datum praznika boginje Diane. Kastor in Poluks sta se pod cerkveno režijo urno spremenila v Kozma in Damijana, pri čemer sta obdržala svoje domnevne čudežne sposobnosti. Tudi poganstvo je poznalo natančne "pristojnosti" svojih idolov. Rimljani so zbrali vse svetnike v panteonskem templju, ki je bil nato 610 narejen za kristjasnko cerkev ne brez tega, da so pri tej pobožnosti uvedli praznik "vsesvetih!
Čaščenje kosti naj veže ljudi na zunanje predmete Tudi heroji so že imeli svoje kipe; pogosto je ena in ista antična firma izdelovala oljne svetilke za poganske in cerkvene "svetnike". Ugotovljeno je, da se je čaščenje svetnikov te vrste začelo ne prej kot v sredini drugega stoletja. V četrtem stoletju - ko je Konstantin cerkev obrnil že v državno institucijo - so se začeli veliki romarski tokovi k "božjim potem." Tudi tukaj zgled: poganski templji, ki so jih redno obiskovali s procesijami. Pozneje so v cerkveno življenje integrirali tudi germanske običaje in praznike; končno so hoteli tem, ki so bili pravkar - pogosto s pritiskom in silo - spreobrnjeni v "pravo" vero, to narediti tako enostavno kot je mogoče. Tako je Martinov praznik 11. novembra prvotno germanski dan zakola. Spremenilo se ni ničesar, saj morajo danes v to verjeti gosi. Ime domnevnih "svetnikov" pa tudi spada k temu: Martin iz Tours· je bil prvotno rimski vojak, pozneje pa fanatičen preganjalec poganskih manjšin in uničevalec njihovih kultnih mest. Katoliški franki so nosili svoj domnevni plašč (ali polovico tega pred seboj kot bojno zastavo pri njihovih bojih. Tudi "začimbni šop", ki ga nabirajo poleti v katoliških področjih, je prvotno germanska šega v čast boginji ljubezni Freyi. Kult relikvij pa ima v poganstvu samo slabe predhodnike. Grki so tako častili spominske dele svojih herojev pri njihovih grobovih. Tu si je cerkev pridobila dvomljivo slavo, pogasntvo z njegovim živalskim trgovanjem z relikvijami je (od 4. stoletja) daleč zasenčila. Pri tem je bil marsikateri "svetnik" v podobi svojih kosti na prečudovit način "razmnožen". Tudi specialno čaščenje Marije kot "Božje matere" (torej de facto stoječe nad Bogom!) se nanaša na poganske vzore. Egiptovska boginja Isis in grška Artemis (rimsko: Diana) so častili na enak način, pogosto celo dobesedno z enakimi predstavami, kakor pozneje Marija. ("Kraljica nebes", "Morska zvezda itd.). Oficielni titel "Božja mati" je bil Jezusovi materi tipično priznan leta 431 na koncilu Ephesos. Ephesos je bil takrat trdnjava Dianinega kulta. Kaj je učil Jezus iz Nazareta? "Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?" je vprašal Jezus iz Nazareta, ko so mu javili prihod Njegove matere in Njegovih bratov. In sam je odgovoril: "Vsak, ki dela po volji mojega Očeta v nebesih, je moj brat, moja sestra in mati." (Mt 12.50). Specialno čaščenje posameznih ljudi nima ničesar opraviti z naukom Nazarenca. Njihova domnevna "priprošnja" za pomoč odvrača ljudi od tega, da bi se neposredno v svojih srcih obrnili na Kristusa in Boga-Očeta. Če bi ljudi z naukom o domnevnem Bogu, ki kaznuje, ne odvrnili od njihovega nebeškega Očeta, nihče ne bi prišel na idejo, da bi iskal takšne priprošnjike. Čaščenje svetnikov ljudi naprej odvrača od tega, da so sami Božji tempelj, kot je učil Jezus, in se lahko podajo na pot k popolnosti, ki je v vsakem od nas tisto osnovno: "Bodite popolni, kot je popoln vaš Oče v nebesih." Za rituali kot so procesije in božja pota še vedno stoji poganska predstava nepreračunljivega Boga, ki ga je z zunanjimi deli treba pomiriti in narediti milostnega. Delo, s katerim se lahko Bogu približamo, je vendar življenje po Njegovih zapovedih, ki jih v izvlečku najdemo v Govoru na gori in Desetih zapovedih.
6. Velika noč in božič - čisto poganstvo Večina članov evangeličanske in katoliške institucije zaman iščemo med letom v njihovih cerkvah. Nedeljsko božjo službo redno obiskuje samo še osem procentov prebivalstva - čeprav na papirju še vedno dve tretjini Nemcev pripada eni velikih cerkva. Samo božični dan nekoliko izboljša statistiko: Takrat so cerkve polne. Zadnji ostanek katoličanstva v sicer posvetni družbi? Tako cerkve rade vidijo. Preko vseh stoletij so znale vezati ljudske čustvene moči na zunanje šege, da zadovoljijo njihovi sentimentalnosti in naredijo njihove praznike - božič, veliko noč in binkošti, ki se letno ponavljajo - za udobno tradicijo. Toda ti običaji zaradi tega še dolgo niso kristjanski. Da lahko gospodarstvo tako neovirano naredi predbožični čas v potrošno orgijo, potrjuje samo izgubo vsakega smisla, ki je nastopilo že dolgo prej. Komaj kdo vpraša ali so prvi kristjani sploh praznovali božič in veliko noč. Veliko noč v določenem smislu že - ker je bilo Kristusovo vstajenja najvažnejše v njihovi veri, simbol za to, da naj Kristus vstane v vsakem od nas. Toda Njegovo rojstvo? Nekako od 3. stoletja so se zgodnji kristjani spominjali naprej Njegovega duhovnega "rojstva": Krsta v Jordanu, s katerim se je pričelo učno delovanje Jezusa iz Nazareta. Najstarejši evangelij, ki je Markov, se začne s krstom v Jordanu in ne z rojstvom v Betlehemu. Praznični termin za krst v Jordanu je do danes 6. januar - za vzhodno cerkev do danes božični termin. Kako malo so v katoliški cerkvi lahko s tem praznikom počeli ali hoteli, se kaže v tem, da so ga enostavno spremenili v folklorno pobarvan prihod "Svetih treh kraljev". V rimski cerkvi se je od 4. stoletja uveljavil kot "termin rojstva" 24. december. To je bil dan važnega praznika sončnega boga v čaščenju Mitre. Tega dne so tudi Grki in Egipčani praznovali velike praznike; Germani so začeli zimski sončni obrat. Tudi druge adventne in božične šega nimajo ničesar opraviti s kristjanstvom, temveč so poganskega izvora. Vsa tradicija, ki je tako domača, ki prikliče toliko sentimentalnosti, je vse samo človeška iznajdba iz najrazličnejših dob. Kdor bi rad sledil tej tradiciji, lahko to stori - toda pri tem naj se ne sklicuje na Boga! Bi moralo z veliko nočjo izgledati drugače? Kot božični praznik je bil tudi velikonočni prvotno identičen judovskemu pasijonskemu prazniku v 4. stoletju napolnjen s poganskimi šegami. Nič ne govori proti temu, da pustimo otroke iskati skrita darila. Toda če jim to prodajamo kot "priključek" domnevno kristjanskega praznika, takrat jih vežemo na institucijo, ki dejansko nima ničesar opraviti s kristjanstvom. Kaj je učil Jezus iz Nazareta? Kristus je bil duhovni revolucionar, ki je tradicionalne rituale duhovščine razkrinkaval kot prazne oblike. Človek je tempelj Duha - torej ne potrebuje ceremonij. "Pridi in sledi Mi" se je glasilo Njegovo sporočilo - Njemu, največjemu Božjemu preroku vseh časov, ne ljubkemu otroku v jaslih, ki še sploh govoriti ne zna. Kateri odrasel človek bi prišel na idejo, da bi svoj lastni rojstni dan proslavljal s postavitvijo otroške zibke in petjem uspavank? Jezus je učil, da je Božje kraljestvo blizu - ker ga najdemo v notranjosti vsakega človeka. V Govoru na gori je učil, kako lahko človek to kraljestvo postopoma zgradi v nas. Ljudi je učil, naj ne gledajo na trpljenje in se potapljajo vanj, temveč jim je pokazal kako trpljenje in bolezen z Njegovo pomočjo lajšajo in premagajo: "Pojdi in odslej ne greši več!" Prikazovanje umorjenega Jezusa na križu pa je podoba navideznega triumpfa teme na svetlobo. "Glejte lilije na polju!" Jezus je ljubil tudi rastline in živali. Svoje učence je učil, da je Božje življenje navzoče v vseh življenjskih oblikah. Ni rekel: "Odrežite mlada drevesa in jih okrasite z lametami in svečami. Ali: Naj vam na Moj rojstni dan praznične pečenke teknejo dobro. Kdor je Kristusa doživel kot notranjega prijatelja, ki nam stalno pomaga, da vstanemo v Njem, tako da v sebi spoznamo in očistimo negativno, kdor je Kristusa sprejel kot notranjo luč, ki je premagala temo, ta ne potrbuje posebnega dneva, da bi izrazil Njegovo hvaležnost. Zanj je vsak dan hkrati božični in velikonočni dan.
7. Cerkveni pogrebni ritual - psihološko mojstrstvo Cerkveni pripadnik ni vezan samo od zibelke do par na trike, ki ga vežejo na cerkveno institucijo, temveč tudi po smrti. Prav konec, pogreb, igra tukaj ključno vlogo. V katoliškem katekizmu se jasno izraža lastništvo institucije do njej pripadajočih ljudi: "Cerkev, ki je kristjanska med romanjem po zemlji nosila kot mati zakramentalno v svojem naročju, ga spremlja na koncu njegove poti, da bi ga predala Očetovim rokam". (št. 1683) Zdaj bi lahko rekli: Umrli tako in tako ne razume več, kaj se godi z njim. Toda to je zmota. Kdor verjame v obstoj nesmrtne duše mora izhajati od tega, da duša umrlega vsekakor sledi zelo dobro pogrebnimi ceremonijami. Kot človek pa je že doživela mnoge pogrebe: črna oblačila, jokajoče sorodnike, zemljo, ki pada na krsto … in slovesno oblečenega župnika, ki govori tolažilne besede. Toda besede dejansko tolažijo? Prepogosto je govora o "Božjih skrivnostih" "o neraziskanih sklepih", kjer pa so dejansko človeške poti in odločitve, ki preko inkarnacij povzročajo določene usode. Od kod pride neumirljiva duša, kam gre; da po smrti živi naprej v zavesti, v kateri je živel človek - vse to ostane pri pogrebu neomenjeno. Namesto tega se goji predstava, da umrli takorekoč ležijo v grobovih do "sodnega dne". Koliko duš bo to dejansko storilo in čakalo na pokopališčih tostranstva, namesto da gredo na pot v onstranski svet, tja, kamor spadajo ustrezno svojemu stanju zavesti? O duši, ki je pravkar zapustila telo in morda išče orientacijo, je tako in tako komaj govora. Namesto tega na krsto vržejo cvetje, v kateri leži samo še zunanji ovoj te duše. Je materija važnejša kot duh? Prava cerkvena psihološka "mojstrovina" je v tem, ka se pri pogrebu ne izgovori. Če duhovnik daj dušo "v Božje roke" je v tem tudi prav subtilna tudi negotovost, strah, kaj se zgodi z njo: Cerkveni "bog" lahko dušo končno pošlje tudi v večno prekletstvo, v pekel. Predvsem takrat, če je človek izstopil iz cerkve. Saj nikoli ne vemo… Ta komaj omenjena grožnja, ki pa je prisotna v podzavesti vodi k temu, da mnogo ljudi kljub njihovemu občutnemu dvomu o obnašanju cerkve in njenih dogem, ne izstopi iz nje - in da marsikateri malo pred smrtjo celo spet stopi v njo. Preko stoletij velja kot velika nesreča, kar se lahko zgodi človeku in njegovi družini, da so ga zagrebli zunaj pokopališča kot navadnega zločinca ali krivoverca, brez župnika.
Pogled v grob odvrača od tega, da duša živi naprej. Kaj je učil Jezus iz Nazareta? Nazarenec ni ustanovil cerkve in ni učil pogrebnega rituala. "Pustite, da mrtvi pokopavajo njihove mrtve, ti pa pridi in mi sledi!" V tej besedi je jasno, da je ljudem pokazal, kako lahko pravilno živijo, da ne postanejo duhovni mrtvi in zemeljska smrt postopoma izgubi njen strah. Jezus je govoril tudi o Bogu ljubezni - večnega prekletstva ni učil. Prvi kristjani niso prirejali žalostnih pogrebov. Vedeli so, da lhako njihove pretirane pogrebne izjave mogoče dušo odvrnejo od njene poti. Nosili so svetla oblačila in se veselili, da je lahko duša ljubljenega človeka nadaljevala pot k Bogu v drugi sferi. Kdor ve, da obstaja vez na institucijo cerkev tudi preko smrti in se lahko terja v onstranskih sferah, ta sledi nasvetu iz Biblije: "Izstopi iz nje, moje ljudstvo." Njegovi sorodniki bodo našli mnogotere možnosti, za pogreb v dostojanstvenem okviru.
Kaj sledi iz tega? Cerkve so znale svoje vernike v vseh življenjskih obdobjih spretno zapreti v splet tradicije, ritualov in dogem. S kultnim cirkusom in strašenjem so vezale nase predvsem čustvene moči človeka. Istočasno poskušajo prebuditi vtis, da te praktike niso samo kristjankse, temveč krščanske nasploh, da bi te - vsaka konfesija seveda zase - vzela v zakup. Dejansko smo lahko v posameznem primeru ugotovili, da vse te ceremonije in praktike s prvotnim kristjanskim naukom, naukom Jezusa iz Nazareta nimajo opraviti ničesar, prav ničesar, marveč poganskega izvora in so služile že antičnim misterijskim kultom za to, da vežejo ljudi na zunanje religije in dobijo ustrezno plačilo za svoje kultne službe. Vsak naj sam odloči, kakšen sklep hoče potegniti iz teh dejstev za svoje življenje in se vpraša, kaj ga morda še drži v cerkvi, ki že stoletja do današnjega dne goljufa, kar se tiče oznake "kristjansko". V zadnji knjigi Svetega pisma, v skrivnostnem Janezovem razodetju, se najde beseda, katere aktualnost je na dlani: "Pojdite iz nje ljudstvo moje, da ne boš soudeležo pri njenih grehih in da te ne zadenejo njene nadloge!" (Raz. 18, 4) Navedeni tekst je prevod brošure "Von der Wiege bis zur Bahre", ki je izšla decembra 2000. © Verlag Das Weisse Pferd
|
