Nekdanja predsednica nemškega zveznega parlamenta Rita Sussmuth je v nemškem zveznem parlamentu v razpravi o spominskem obeležju žrtvam holokavsta vprašala: "Kako ravnate z drugimi žrtvami?" To spominsko obeležje naj bo odgovor za veliko število žrtev.

Bolečini in trpljenju žrtev ne more zadostiti nobeno spominsko obeležje. Ostaja pa nam dolžnost, da skrbimo za dostojanstven spomin njihovih stvarnih usod. Spominsko obeležje naj poziva k temu, da se ne bo moglo nikoli več zgoditi nekaj takega kot je inkvizicija, pomori in preganjanje ter umori manjšin v Nemčiji.

Ideologija, ki omogoča take zločine, je do danes nespremenjena v obeh uradnih cerkvah. Uradni cerkvi, tudi danes, za javnost v veliki meri neopazno zahtevata, obvezujoče upoštevanje vseh učnih izjav pod grožnjo večne peklenske kazni. Sem pa sodi tudi izjava, da so moralni prestopki kot npr. zakonolom kaznovani s smrtno kaznijo (3 Mz 20,10), prav tako brutalno pa postopajo tudi v drugih primerih, ko gre za moralnih prestopkov - zlasti še pri neposlušnosti zoper duhovnikovo besedo. Po katoliškem katekizmu so te zahteve Stare zaveze navdihnjene Božje besede in zato obvezujoče.

Konec koncev je imel tudi Martin Luther visok ugled: zahteval je smrt Turkov, kmetov, prostitutk, drugovercev in neusmiljeno preganjanje Judov.

Dokler obe uradni cerkvi ohranjata to ideologijo, ki jo simbolično podkrepita s križem s telesom, obstaja nevarnost, da si pod tem znamenjem nasilje ponovno utre pot v modernih križarskih vojnah. Spomin na preteklost lahko prispeva k temu, da nam bo nasilje prihranjeno sedaj in v prihodnosti.

Genocid na Hrvaškem: Še v sredini 20. stoletja, med leti 1941 in 1943, so na Hrvaškem umorili približno 750.000 pravoslavnih Srbov - z odločilno udeležbo katoliških duhovnikov in s tihim odobravanjem Vatikana (Karlheinz Deschner, "Ein Jahrhundert Heilsgeschichte", 2. del)

Genocid v Ruandi: V Ruandi so v stotih dneh ubili 800.000 ljudi. Cerkev bi edina imela moč ustaviti pokol. Toda "večina njenih duhovnikov in nun je leta 1994 pokol ravnodušno opazovala ali celo pomagala morilcem." Pokol v Kibehu se je začel 14. aprila, najprej so ubili 15.000 ubežnikov, ki so na območju cerkva iskali zaščito. Dva dni je trajalo, da so vse do smrti sesekali, pobili, ubili, ustrelili ali pa so delno žive sežgali. Priče obtožujejo duhovnike in nune, da so podpirali pokol Tutsev. Obdolženci danes živijo "za samostanskimi zidovi v Belgiji, vodijo redovniške hiše v Franciji, študirajo teologijo na papeževih univerzah ali v italijanskih cerkvah pridigajo o ljubezni do bližnjega in o odpuščanju." S škofom Misago je "takorekoč obtožena katoliška cerkev v Ruandi", poroča Spiegel (1/2000).

Župniki in duhovniki zlorabljali otroke: Žrtve zlorabe otrok večinoma leta in desetletja duševno trpijo zaradi teh ponižanj. Izvedenci ocenjujejo, da je bilo v ZDA v zadnjih 20 letih od 51.000 katoliških duhovnikov 2000 duhovnikov obtoženih spolne zlorabe (Hanauer Anzeiger, 13.7.98). To so približno 4 odstotki - število neodkritih primerov še ni všteto. Profesor Hubertus Mynarek ocenjuje, da je delež pedofilskih duhovnikov tudi v Nemčiji od 3 - 5 odstotkov (Akte 97, 14.9.99).

Duševne motnje zaradi cerkvenega nauka: Katoliški Würzburg je po podatkih študije Univerze v Würzburgu "trdnjava samomorilcev" (Main-Post 3.7.99). Raziskovalci izhajajo iz tega, da "konzervativno, močno katoliško zaznamovano okolje Wurzburga" posebno močno otežuje življenje socialnim neuspešnežem, marsikdaj jim ga celo onemogoči. Pri neki raziskavi v Berlinu se je izkazalo, da 1/6 vseh, ki so naveličani življenja in pri zdravstvenih posvetih sprašujejo za nasvet, trpi za "ekleziastično" (cerkveno pogojeno) nevrozo (Süddeutsche Zeitung, 27.10. 98). Zaradi nauka o Bogu, ki kaznuje in je nepreračunljiv, tega je Luther še okrepil, ne trpijo le preprosti cerkveni člani, temveč tudi sami župniki in duhovniki: Sedem do deset odstotkov jih je odvisnih od alkohola ali tablet (Volksblatt Würzburg, 19.7.99).

Živali: Samo v Nemčiji vsako leto opravijo 1,5 milijona poskusov na živalih, večinoma s smrtnim izidom (Der Spiegel, 40/99), po svetu približno 800 milijonov. Po svetu vsako leto transportirajo 250 milijonov živali na daljših progah, deloma pod okrutnimi pogoji, 14 milijonov na področju evropske unije. Nadaljnji milijoni živali pod klavrnimi pogoji vegetirajo v industrijsko masovni reji vse do smrti v klavnicah. Nenazadnje si vse to lahko razlagamo tudi z brezčutnim odnosom cerkve, ki proti temu ni nikoli protestirala. Tudi luteranska cerkev ne izrazi jasnega stališča. "Cerkveni učitelj" Tomaž Akvinski je živali označil zgolj kot stvari, ki ne morejo imeti občutkov kot človek. V Katoliškem katekizmu (št. 2418) je pojasnjeno, da živalim "ne smemo posvečati ljubezni, ki pripada samo ljudem."

Invalidi: V času tretjega Reicha so številne cerkvene ustanove invalidne ljudi rade volje izročile usmrtitvi z evtanazijo. Že Martin Luther je o prizadetih rekel naslednje: "Ko pa pripovedujejo o otrocih, ki so podobni hudiču in od katerih sem nekatere videl, mislim, da jih je hudič bodisi popačil, a jih ni spočel ali pa so pravi hudiči." (Opery exegetica, Erlanger Ausgabe, II., str. 127)