Izstop iz cerkve

Postopek izstopa iz Katoliške cerkve:

Kdor želi izstopiti iz RKC, naj pošlje (priporočeno) župniji, kjer je bil krščen, izstopno izjavo oz. dopis, da izstopa iz katoliške cerkve. Zahteva naj tudi, da se mu izda potrdilo, da je izstopil iz cerkve. Dopis, da izstopa lahko pošlje tudi krajevnemu škofu, ki o tem obvesti župnika župnije krsta. Če župnik noče izdati potrdila o izstopu, naj piše na škofijo in zahteva, da se njegov izstop vpiše v ustrezne cerkvene knjige in o tem izda potrdilo. Če še to ne bo uspešno, naj poišče pomoč strokovne osebe.

Pišite nam, kakšne izkušnje imate z izstopom iz cerkve.

Brezplačno pravno ustno svetovanje v zvezi z izstopom iz katoliške cerkve lahko dobite na telefonu 031/284 643.

Iz tiskovnega sporočila Slovenske škofovske konference (10.11.2004):

Iz katoliške Cerkve je mogoče formalno izstopiti, vendar notranja zakramentalna vez ostane, ker je zakrament krsta v skladu z učenjem Cerkve neizbrisno znamenje (prim ZCP kan. 849). Kdor iz Katoliške cerkve formalno izstopi, ni več subjekt pravic v skladu z določili Zakonika cerkvenega prava, hkrati pa ga vežejo vsi Božji in cerkveni zakoni, razen kanonične oblike poroke. (dr. Andrej Saje, tiskovni predstavnik SŠK)

Po nauku Katoliške cerkve torej oseba, ki izstopi iz te cerkve, ostane brez pravic, še vedno pa jo vežejo vsi Božji in cerkveni zakoni. Po cerkvenem mnenju v bistvu torej sploh ni izstopa, saj mora biti izstop celovit in ne samo formalen. To pa je v nasprotju z 41. členom ustave, ki garantira vsakomur svobodo vesti. Nerazumljivo je, da nekdo izstopi iz neke organizacija, pa ima še vedno dolžnosti do te organizacije. Ali ne gre pri tem za neke vrste suženjstvo?

Izstopna izjava iz katoliške cerkve

___________________

___________________

(vpišete svoje podatke)

_____________________

_____________________

_____________________

(vpišete ime in naslov župnijskega urada

oz. župnijo, kjer ste bili krščeni)

P I S N A I Z J A V A

Podpisani/a _________________, rojen /a_____________v _________, stanujoč/a ___________, krščen/a dne ___________ oz. kmalu po rojstvu, dekliški priimek ____________, očetovo ime in priimek ___________, sporočam naslovu, da izstopam iz Katoliške cerkve.

Glede na moj izstop iz katoliške cerkve in glede na to, da sem bil/a krščen/a v vaši župniji, vas pozivam, da mi čimprej, najpozneje pa v roku 15 dni, pošljete pisno potrdilo o tem, da je bil moj izstop zabeležen v krstno knjigo in to v skladu z ustavo in zakonom Republike Slovenije.

Lep pozdrav.

Datum: ___________

_____________________

(podpis)

Seveda je zgornja izjava samo vzorec, vsakdo pa lahko po svoje oblikuje izstopno izjavo.

Vzorec izstopne izjave v Wordu

Izstop iz Katoliške cerkve

ali

kdor je bil brez svojega privoljenja vržen v katoliško cerkev,

ne more več iz nje

I. V zadnjem času je vedno več izstopov iz Katoliške cerkve (KC). Zaradi velikega zanimanja s strani medijev za izstope, je Slovenska škofovska konferenca celo izdala posebno tiskovno sporočilo (10.11.2004) oz. je njen predstavnik dr. Saje v reviji Jana (26.10.2004) pojasnjeval to tematiko.

Nesporno je, da je iz KC mogoče izstopiti. Vendar pa je ta izstop samo formalen, kot to navaja KC, kajti notranja zakramentalna vez med izstopnikom in KC ostane, ker je zakrament krsta v skladu z učenjem KC neizbrisno znamenje. Po učenju KC tisti, ki iz KC formalno izstopi, ni več subjekt pravic v skladu z določili Zakonika cerkvenega prava, hkrati pa ga vežejo vsi Božji in cerkveni zakoni, razen kanonične oblike poroke.

Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve meni, da je takšna ureditev izstopa, torej da izstopnik še vedno ostane notranje zakramentalno vezan na KC in da ga kljub izstopu še vedno vežejo vsi Božji in cerkveni zakoni, razen kanonične oblike poroke, v nasprotju s slovensko ustavo oz. njenim 41. členom, kot tudi z Zakonom o pravnem položaju verskih skupnosti v Sloveniji (8. člen).

Slovenski pravni red, vključno s mednarodnimi dokumenti, ki veljajo v Sloveniji, garantirajo državljanu Slovenije versko svobodo oz. svobodo veroizpovedi. V skladu z ustavo (16. člen) svobode vesti ni mogoče začasno razveljaviti ali omejiti niti v vojnem in izrednem stanju. Svoboda vesti zajema tudi prostovoljni vstop v neko versko skupnost kot tudi prostovoljni izstop iz nje. To velja tudi za KC. Večino članov oz. pripadnikov je KC pridobila s krstom dojenčkov oz. otrok, torej brez privoljenja tistega, ki vstopa, zelo mali del njenih pripadnikov pa je prostovoljno vstopil vanjo.

Izstop iz KC, ki je organizacija zasebnega prava, mora biti celovit, kajti izstop je ali ga ni. To pomeni, da tisti, ki izstopi, na KC ni več vezan v nobenem primeru oz. niti formalno, dejansko, notranje zakramentalno ali podobno. Edina izjema od tega bi lahko bila, če bi nekdo prostovoljno vstopil v KC, torej bi vstopil s svojim izrecnim privoljenjem, in bi bil pred vstopom jasno opozorjen in se strinjal s tem, da celovit izstop ni možen, da je kljub formalnem izstopu še vedno notranje zakramentalno vezan na KC ter da ga kljub izstopu še vedno vežejo tudi Božji in cerkveni zakoni.

Po mnenju društva je protiustavno (v nasprotju z versko svobodo oz. svobodo vesti), da tisti (dojenčki oz. otroci), ki nikoli niso prostovoljno (torej da bi dali svoje privoljenje za vstop, kar je osnova svobode vesti, ki po ustavi velja za vse ljudi, tako tudi za dojenčke oz. otroke), vstopili v KC, ne morejo celovito izstopiti iz KC, torej da jih ne veže več niti notranja zakramentalna pripadnost. Posebej je to protiustavno zaradi tega, ker izstopnika še vedno vežejo božji in cerkveni zakoni, kar pomeni, da ima še vedno dolžnosti do KC.

Društvo razume vezanost izstopnika iz KC na božje in cerkvene zakone kot sledi v nadaljevanju.

Izstopnik si mora še po formalnem izstopu iz KC, v skladu s kanonom 211 po Zakonika cerkvenega prava, prizadevati, da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širilo med vse ljudi vseh časov po vseh krajih zemlje. In če tega ne stori, je lahko celo kaznovan, kajti KC pozna zelo hude kazni, celo izobčenje, večni pekel (KC pojasni otrokom pekel takole: “Pogubljeni v peklu trpijo nepopisne muke, najhujša kazen pa je, da so na veke ločeni od Boga. Neprestano jih peče vest in muči neugasljiv ogenj. Pekla ne bo nikoli konec.”) in podobno.

Delo odrešenja obsega tudi naslednje (citati so iz Stare zaveze):

Čarovnice ne puščaj pri življenju (2 Mz 22,17)

Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usrmčena, prešuštnik in prešuštnica” (3 Mz 20,10)

Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju.” (3 Mz 20,13)

Človek pa, ki bi predrzno ravnal, tako da ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo GOSPODU, tvojemu Bogu ali sodnika, ta človek mora umreti; …” (5 Mz 17,12)

Če ima kdo trmoglavega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga, čeprav ga strahujeta, naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratom njegovega kraja. Rečeta naj starešinam njegovega mesta: »Ta najin sin je trmoglav in uporen, ne posluša najinega glasu, požrešen je in pijanec.« Potem naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, da umre…’” (5 Mz 21,18-22).

Glede na svojo dolžnosti širjenja in obrambe dela odrešenja ter glede na zapoved dobesednega izpolnjevanja Biblije (“Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!” (5 Mz 13,1)), Biblija pa je po mnenju KC v celoti božja beseda, se postavi vprašanje, ali mora izstopnik sedaj v Sloveniji usmrtiti npr. prešuštnike in prešuštnice, čarovnice, homoseksualce, nepokorne sinove … in mnoge druge, kajti po Bibliji je potrebno s smrtjo kaznovati tiste, ki huje grešijo. Če je odgovor DA, bi očitno moral izstopnik, in to po diktatu Biblije, v Sloveniji pobijati tiste ljudi, ki so storili moralne prekrške, ne glede na to, da je po slovenski ustavi človekovo življenje nedotakljivo (17. člen), saj mu po nauku KC, kot je to pojasnjeno v naslednjem odstavku, sploh ni potrebno slediti slov. ustavi, ker ta v tem delu nasprotuje nauku evangelija.

Ob vsem se ne sme pozabiti še na Katekizem katoliške cerkve (št. 2242), kjer je med drugim navedeno, da je državljan po vesti dolžan, da ne sledi predpisom državnih oblasti, kadar te določbe nasprotujejo tudi naukom evangelija. To pa tudi pomeni, da KC tistega svojega vernika, tudi izstopnik je še vernik, saj se status vernika dobi s krstom, ki se ne more, tako KC, izbrisati, ker gre za duševno znamenje, ki bi npr. sedaj v Sloveniji umoril čarovnico oz. homoseksualca in bi se pri tem skliceval na svojo cerkveno oz. biblijsko dolžnost, da je dolžan moriti, opere vse krivde. In brez krivde ni odgovornosti v kazenskem pravu, brez odgovornosti pa ni kazni.

Če bi neka organizacija npr. verska skupnost zahtevala kot pogoj članstva celovit izstop iz KC (torej tudi prenehanje notranje zakramentalne pripadnosti), je članstvo v tej skupnosti nekomu, ki je izstopil iz KC, onemogočeno in nikoli ne more postati član te druge verske skupnosti. Tudi ni pozabiti, da lahko tistega, ki izstopi iz Katoliške cerkve zadene izobčenje, torej huda cerkvena kazen! Nekdo, ki nikoli ni prostovoljno vstopil v neko organizacijo, je kaznovan, ker je izstopil iz te organizacije in pri tem samo uporabil versko svobodo, ki mu jo priznava ustava Republike Slovenije.

Nerazumljivo in nesprejemljivo je, da mora tisti, ki je izstopil iz KC, še vedno braniti in širiti katoliški nauk oz. oznanilo odrešenja in pri tem ravnati celo v nasprotju s slovensko ustavo. Društvo se sprašuje ali ne gre pri takšni cerkveni ureditvi izstopov celo za neke vrste suženjstvo?

Oseba, ki nikoli ni dala privoljenja za krst oz. za vstop v Katoliško cerkev, sedaj v bistvu sploh ne more več izstopiti, kajti veže jo, po nauku KC, “večna” zakramentalna pripadnost oz. vez s KC in s tem nepredstavljive dolžnosti.

II. Neločljivo povezani z izstopi iz KC so tudi krsti dojenčkov, kajti izstopi se največkrat pojavljajo pri tistih, ki so bili kot dojenčki, brez svoje privolitve, praktično vrženi v KC. Ti kasneje mnogokrat spoznajo, da KC oz. katoliška vera zanje ni prava vera in zato želijo izstopiti. Izstopiti pa, po nauku KC, v bistvu ne morejo več, saj so, kot že navedeno, notranje zakramentalno vezani na KC. In ta notranja vezanost se je začela ravno s krstom, h kateremu sploh niso dali soglasja oz. privoljenja.

Krst dojenčkov oz. otrok je po mnenju društva v nasprotju z mnogimi določbami slovenske ustave.

Nekaj besed o krstu. Katekizem katoliške cerkve (slov. izdaja) piše o krstu tudi tole:

po krstu se osvobodimo greha in se prerodimo v božje otroke; postanemo udje Kristusa in se včlenimo v Cerkev ter postanemo deležni pri njenem poslanstvu (str. 331)

– krst ne očisti človeka le vseh grehov, marveč tudi napravi iz novokrščenca novo stvar, božjega posinovljenega otroka …(str. 341)

– ko je krščenec postal ud Cerkve, ne pripada več sam sebi, temveč tistemu, ki je umrl in vstal za nas. Od tedaj naprej je poklican k temu, da se podreja drugim, da jim služi v občestvu Cerkve, da je cerkvenim predstojnikom poslušen ter jih uboga in da jih upošteva s spoštovanjem in ljubeznijo (str. 342 in 343)

– kakor je krst za krščenca vir odgovornosti in dolžnosti, tako mu daje tudi pravice v Cerkvi… (str. 343)

– tisti, ki so s krstom “prerojeni v božje otroke, (so) dolžni pred ljudmi izpovedovati vero, ki so jo po Cerkvi prejeli od Boga”, in se udeleževati apostolske ter misijonske dejavnosti božjega ljudstva (str. 343)

krst vtisne v dušo neizbrisno duhovno znamenje, pečat (charachter), ki posveti krščenca za bogočastje krščanske cerkve (str. 345).

Veliko jih meni, da imajo starši pravico do verske vzgoje svojih otrok po lastnem prepričanju, kar v posledici pomeni, da lahko dajo krstiti svojega otroka. Res imajo starši po ustavi pravico zagotoviti svojim otrokom versko vzgojo v skladu s svojim prepričanjem, vendar pa je v ustavi tudi določba (41. člen), da mora biti usmerjanje otrok glede verske vzgoje v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njihovo svobodo vesti ter verske opredelitve. Iz tega izhaja, da pravica staršev glede verske vzgoje ni absolutna, temveč morajo pri verski vzgoji spoštovati otrokovo starost, zrelost, njegovo svobodo vesti in versko opredelitev. Ali starši spoštujejo dojenčkovo svobodo vesti ter verske opredelitve, če ga brez njegovega soglasja včle(a)nijo npr. v Katoliško cerkev? Svoboda vesti in verske opredelitve se v enaki meri nanašata na odrasle ljudi kot na otroke in dojenčke, kar v bistvu pomeni, da je otrok tisti, ki v celoti odloča o svoji veri in o tem, katere verske skupnosti član bo. Otroci namreč ne morejo imeti manj pravic kot odrasli na področju svobode vesti oz. veroizpovedi, saj bi bilo to v nasprotju z ustavo. Glede na to, da dojenček po naravi stvari še ne more izjaviti svoje volje glede verske vzgoje, je potrebno s to vzgojo počakati, kar velja vsekakor tudi za krst, dokler ne doseže starosti, ko lahko v celoti dojame, kaj zanj pomeni določena verska vzgoja oz. vstop v neko versko organizacijo. Njegova verska svoboda, ki mu pripada od trenutka rojstva, tako v tem času “miruje” in otrok jo začne izvrševati, ko doseže starost, ko se lahko svobodno in odgovorno, zavedajoč se vseh posledic, odloči. Ni namreč pozabiti, da ima krst za krščenca tudi mnoge dolžnosti, nekatere so celo zelo drastične, kot je bilo to prikazano zgoraj. Krst dojenčkov tako po mnenju društva ni v skladu z 41. členom slovenske ustave.

Po ustavi ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Kaj je še ostalo od dojenčkovega osebnega dostojanstva, če je pri krstu postal stvar, saj krst napravi iz novokrščenca novo stvar, kot to izhaja iz Katekizma katoliške cerkve. Biti istočasno stvar in božji otrok je nerazumljivo. Stvar je predmet lastninske pravice. Dojenček postane v bistvu predmet lastninske pravice in lastnik je seveda cerkev, saj razglaša, da krščenec ne pripada več sebi, temveč je postal njen ud. Ali je tudi krščeni predsednik države last KC? Kaj je še ostalo od dojenčkovega osebnega dostojanstva, če bo moral takoj, ko tega zmožen, ubogati cerkvene predstojnike? In če ne bo pokoren KC, mu ta grozi z kazenskimi sankcijami, celo z večnim prekletstvom! In to nekomu, ki ni nikoli prostovoljno stopil v to cerkev. Predsednik vlade, ki je bil krščen, mora tako ubogati cerkvene predstojnike. In ker je ponavadi predsednik države tudi vrhovni poveljnik vojske, je tudi jasno, pod čigavim poveljstvom je v bistvu vojska neke države, če je ta predsednik krščenec. Od dojenčkovega dostojanstva je očitno ostalo bore malo in zato je krst v nasprotju tudi z navedenim ustavnim določilom.

Po ustavi se otrokom zagotavlja posebno varstvo pred duševnim izkoriščanjem in zlorabljanjem in nedotakljivost duševne celovitosti. Ali je dojenčku zagotovljena njegova duševna celovitost, če krst vtisne krščencu v dušo neizbrisno duhovno znamenje? Ali ne gre torej pri krstu za “nasilen” poseg v dojenčkovo dušo? Ali je mogoče celo reči, da gre za “duševno posilstvo”? Otrok, ki se v bistvu še niti ne zaveda, že ima zaznamovano dušo in sploh nima možnosti, da bi se o tem predhodno izjasnil, niti nima možnosti, da bi se pred takšnim duševnim posegom branil! Ali ne gre tukaj za hudo duševno zlorabljanje dojenčka? Tudi tukaj je kršena ustava.

Ali ne vrši Katoliška cerkev s krstom nad dojenčki, ob zatiskanju oči države, ki bi morala po ustavi te otroke zaščiti, saj jim po 56. členu garantira posebno varstvo in skrb, pa tega, mogoče celo namerno, ne naredi, nesluteno nasilje? Po Zakonu o pravnem položaju verskih skupnosti v Sloveniji mora biti delovanje Katoliške cerkve v skladu z ustavo Republike Slovenije. Ali je, če dojenčkom s krstom jemlje versko svobodo in brez njihovega soglasja posega v njihovo duševnost? Po drugi strani pa ta ista cerkev v Zakoniku cerkvenega prava piše, da “nikogar ni dovoljeno siliti, da bi se proti svoji vesti oklenil katoliške vere (kanon 748).

Ali se krst dojenčkov ne pokaže torej kot dejanje, ki otrokom jemlje ne samo njihovih z ustavo varovanih pravic (svoboda vesti, osebno dostojanstvo in varnost), temveč celo posega v njihovo duševnost, saj jim v dušo vtisne neizbrisno duhovno znamenje. Že majhni otroci, ki še niso razvili svobodne volje in se zato tudi ne morejo sami odločati, postanejo s krstom prisilno člani cerkve in so tako pripravljeni za obiskovanje cerkvenih obredov. Očitno je, da so dojenčki žrtve cerkve.

“Pojdite torej in učite vse narode; krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha”, naj bi rekel Jezus (Mt 28,19) in to uči tudi Katoliška cerkev. Iz tega jasno izhaja, da je prvo učenje in šele nato krst. Glede na takšno učenje bi morala cerkev zavrniti vse tiste, ki bi želeli krstiti dojenčke, s čimer bi ravnala v skladu z ustavo, kar je njena dolžnost. Torej je mogoče reči tudi, da cerkev v tem pogledu krši še lasten nauk in ne samo ustave. Namesto, da bi zavrnila starše, ki bi prinesli dojenčka h krstu, le-tem celo nalaga dolžnost, da morajo poskrbeti, da bodo otroci krščeni v prvih tednih (kanon 867 Zakonika cerkvenega prava). KC ob tem vrši na (katoliške) starše tudi neke vrste psihični pritisk, saj trdi, da če otrok ni krščen, pa umre, ne pride v nebesa, ker se ga še naprej drži “izvirni greh”. Kdo bi tvegal, da njegov otrok ne pride k Bogu, torej da pozneje pristane v peklu, kot to smiselno izhaja iz kat. nauka? Staršem se tukaj ni bati samo za otrokov dušni blagor, temveč tudi za svoj lastni, če ne ravnajo tako, kot je predpisala KC. Zato je po eni strani razumljivo, da mnogi starši še vedno nesejo svoje otroke h krstu, čeprav so po ustavi dolžni zagotoviti otroku versko svobodo in delovati v njegovo korist. Po drugi strani pa KC v kanonu 748 Zakonika cerkvenega prava piše, da “nikogar ni dovoljeno siliti, da bi se proti svoji vesti oklenil katoliške vere.” Enkrat tako, drugič drugače. Postavi pa se celo vprašanje ali je po Bibliji sploh dopustno krstiti z vodo, kajti potrebno bi si bilo ogledati še besede Janeza Krstnika, ki je rekel: “Jaz vas krščujem v vodi za spreobrnjenje; toda on, ki pride za menoj, je močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu nosil sandale. On vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju.” (Mt 3,11) Torej krst v Svetem Duhu in ognju in ne z vodo. Ali lahko oz. je zmožna KC krstiti s Svetim Duhom in ognjem?

III. KC meni, da so izstopi nesmiselno dejanje. Strinjati se je s tem, da je izstop nesmiselno dejanje, vendar pa je vprašanje za koga. Verjeti je, da je nesmiselno za KC, kajti s tem izgublja ljudi in družbeno moč, ni pa nesmiselno za izstopnika. Kajti biti del organizacije, ki je odgovorna ali pa soodgovorna za smrt desetine milijonov ljudi (inkvizija, križarske vojne, poboj čarovnic, Indijancev in Judov, genocid na Hrvaškem in Ruandi, poboji živali …) in katere nauk, ki je pripeljal do navedenih pobojev, je še sedaj temelj “krščanskega” Zahoda, saj KC nikoli ni preklicala krvavih delov Biblije, je lahko zelo vprašljivo, kajti čle(a)nstvo v KC oz. neizstop pomeni biti soodgovoren za vse, kar dela KC. Smiselno se je torej ravnati po Janezovem predlogu iz Apokalipse, ki se glasi: “Pojdi iz nje, ljudstvo moje, da ne boš soudeleženo pri njenih grehih in da te ne zadenejo njene nadloge.” (Razodetje 18,4) Duhovna dobrina KC je njena zgodovina in sedanjost, polna krvi, grozodejstev in trpljenja, saj je KC, kot je lahko to opazil buden človek, prinesla ljudem, živalim in naravi samo stisko, trpljenje in smrt ter je zato cerkvena trditev, da je tisti, ki je izstopil, v duhovnem minusu, nesmiselna. Ravno obratno je. Biti v KC je duhovni minus in ne samo to. Ob globljem dojemanju ustavne določbe o nedotakljivosti človekovega življenja, se postavi vprašanje, ali ni prostovoljno članstvo v Katoliški cerkvi in to zaradi njenega nauka, ki v mnogih delih prefinjeno napeljuje k pobijanju ljudi, ki ravnajo v nasprotju s katoliškim naukom oz. storijo moralne prekrške, kot je to bilo že opisano in kot to izhaja iz Biblije, celo protiustavno.

2 Comments:

  1. Bolj smiselna je razveljavitev krsta kot pa sam izstop. Z izstopom se ničesar ne pridobi, temveč se samo prizna članstvo v cerkvi in cerkev z izstopom še vedno vodi osebo kot svojega člana, pa še nad njim izvede obred anateme.

  2. Drago…kako pa bi lahko razveljavili krst?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.