Bogastvo katoliške cerkve v Sloveniji
Čeprav je katoliška cerkev v Sloveniji, kot seveda tudi po svetu, zelo bogata, je Republika Slovenija nerazumljivo radodarna do nje in njenih institucij. Država namreč financira oz. sofinancira razne projekte in dejavnosti te cerkve, kot npr. kurate, katoliške gimnazije, katoliško osnovno šolo, teološko fakulteto, cerkvene arhive, socialne prispevke duhovnikov, katoliške skavte, katoliška društva, oratorije, vrtce in domove za ostarele, karitas, oskrbo žrtev trgovine z ljudmi, miklavževanje in drugo, pa tudi katoliške gozdove. Letno država preko raznih uradov in ministrstev ter občin transferira katoliški cerkvi in njenim institucijam v Sloveniji več kot 10 milijonov evrov, v letu 2008 pa je bilo teh sredstev vsaj približno 20 milijonov. Gre za znesek, ki so ga cerkev oz. njeni sestavni deli ali organizacije dobili na kakršni koli pravni podlagi in za različne namene. Koliko izgub Mure d.d. iz leta 2008, izguba tega podjetja v tem letu pa je znašala nekaj čez 3 milijone evrov, bi lahko s tem denarjem pokrili? Mogoče bi lahko rešili vsa podjetja iz sistema Mura, če bi npr. namesto za teološko Teološko fakulteto v Ljubljani, ta letno dobi okoli 2 milijona evrov javnih sredstev in socialne prispevke duhovnikov, tudi okoli 2 milijona evrov letno, ta denar vsako leto namenili za prestrukturiranje Mure. Ali bi v tem primeru izgubilo delo toliko ljudi, kot jih je po zlomu Mure? Socialni problemi se poglabljajo, bogastvo katoliške cerkve pa veča in to tudi na račun države. Cerkveno premoženje je sedaj vredno več milijard evrov.
Cerkev kot gospodarski subjekt
Katoliška cerkev preko svojih podjetij in drugih institucij obvladuje velik del slovenskega gospodarstva. Razni cerkveni gospodarski subjekti imajo delnice oz. deleže drugih podjetij. Razen tega pa so škofije ustanovile tudi podjetja kot npr. Metropolitano d.o.o. in Gospodarstvo Rast d.o.o. Metropolitana d.o.o., ki jo je ustanovila Nadškofija Ljubljana je imela v letu 2008 3.637.103 evrov čistih prihodkov od prodaje in dobička nekaj čez milijon evrov. Nadškofija Maribor, Škofija Celje in Škofija Murska Sobota so ustanovile podjetje Gospodarstvo Rast d.o.o., ki je imelo v letu 2008 704.122 evrov čistih prihodkov od prodaje in 415.005 evrov dobička, odprte pa ima kar tri transakcijske račune. Preko tega podjetja Nadškofija Maribor obvladuje tudi Zvon ena holding d.o., ki ima deleže v mnogih slovenskih podjetjih. Cerkev je prisotna v kemiji, gozdarstvu, turizmu, telekomunikacijah, finančnih storitvah, trgovini, založništvu in drugje. Po mnenju poznavalcev je vrednost tega premoženja več 100 milijonov evrov.
Katoliška cerkev je po naravi stvari religiozna organizacija in tako cerkve in druge verske skupnosti opredeljuje tudi zakon o verski svobodi. Zato je nerazumljivo, da država dopušča, da se cerkev tako ali drugače ukvarja s pridobitnimi oz. gospodarskimi dejavnostmi. Še posebej zaradi tega, ker je v cerkvenem pravu jasno določeno, da morajo verniki skrbeti za vzdrževanje svoje cerkve, ta lahko celo predpiše cerkveni davek za pokrivanje svojih potreb. Ali ne bi bilo normalno, da bi cerkev predpisala davek svojim članom in če ga ti ne bi plačali, bi ga izterjala preko svojega cerkvenega sodišča. Vprašanje je, ali cerkvena gospodarska dejavnost služi pridobivanju sredstev za religiozno delovanje ali za povečevanje političnega in gospodarskega vpliva v družbi.
Denacionalizacija – vračilo fevdalnega premoženja
Katoliška cerkev je na račun vračila nacionaliziranega premoženja že dobila vrnjeno za okoli 200 milijonov evrov premoženja, vsi postopki pa še niso končani. Poleg tega je cerkev dobila še mnogo sredstev na račun odškodnin za nezmožnost uporabe nacionaliziranega premoženja, tako je npr. dobila kar 8,1 milijona evrov odškodnine za nezmožnost uporabe denacionaliziranega objekta na Vrbanski 30 v Mariboru, kot tudi 221.000 evrov odškodnine za nezmožnost uporabe objekta v Kamniku, kjer je sicer okrajno sodišče. Zneski iz tega naslova bodo visoki in se bodo verjetno gibali v desetine milijonov evrov. Zanimivo pri vsem tem je tudi dejstvo, da so edino cerkve oz. verske skupnosti upravičenci za vračilo premoženja fevdalnega izvora, druge osebe pa ne. Jasno je, zakaj se samo verskim skupnostim vrača to premoženje. Zaradi katoliške cerkve oz. nemoči slovenske države v razmerju do Vatikana. Na ta način se neizmerno kopiči cerkveno premoženje, s katerim upravlja tuj vladar – vladar, ki spada v kategorijo absolutističnih vladarjev. Čeprav je Slovenija po ustavi demokratična republika, z delom premoženja pri nas upravlja tuj absolutistični vladar, saj po kanonu 333 Zakonika cerkvenega prava namreč zoper sodbo, odlok ali odločbo papeža ni ne priziva ne pritožbe. Cerkev je dobila vrnjenih že okoli 100.000 ha raznih zemljišč, vključno z gozdovi, večje število stanovanjskih enot in poslovnih prostorov. Nihče v zasebnem sektorju v Sloveniji ne bo imel v lasti toliko nepremičnin kot katoliška cerkev preko svojih subjektov. Tako kot je v drugih zahodnih deželah, je tudi v Sloveniji: cerkev postaja največji nedržavni zemljiški oz. nepremičninski posestnik. Koliko se bo njeno premoženje povečalo še za odškodnine za nezmožnost uporabe nacionaliziranih nepremičnin, je še uganka. Bodo pa te številke izjemno velike, saj je država mariborski nadškofiji, kot že navedeno, samo za odškodnino za nezmožnost uporabe objekta na Vrbanski 30 v Mariboru priznala 8,1 milijona evrov. Če znaša samo odškodnina za ta objekt 8 milijona evrov, koliko bodo znašale odškodnine za vse cerkvene objekte? Ali bodo šle številke v desetine ali celo stotine milijonov, saj denacionalizacijski postopki trajajo izjemno dolgo?
Občinska radodarnost
Slovenske občine so zelo radodarne s plačili cerkvi oz. njenim organizacijam. Tako je Mestna občina Ljubljana v letu 2008 na kakršni koli pravni podlagi nakazala cerkvenim organizacijam kar okoli 1 milijon evrov. Več kot polovica te vsote gre na račun odkupa zemljišča, kar je dokaj nesporno, razen če se vprašamo, ali ni odkupljeno zemljišče fevdalnega izvora oz. ali je bilo to v preteklosti pridobljeno na pošten in zakonit način. Znano je namreč, da je cerkev pridobila mnogo zemljišč s prevarami ali na nepošten način. Mnogo občin je cerkvenim organizacijam izplačalo več kot 100.000 evrov, zelo redke pa so občine, ki cerkvi niso dale nobenih sredstev.
Sredstva iz javnih razpisov
Mnogo sredstev je cerkev dobila na javnih razpisih. Vse lepo in prav, bi rekel marsikdo. Vendar pa temu ni tako. Tudi sredstva, ki jih cerkev dobi na teh razpisih, so javna sredstva, tako kot tista, ki jih cerkev dobi kot donacijo brez razpisa. V obeh primerih cerkev uporabi denar za svoje namene. Tudi projekti, ki jih cerkev prijavi na javne razpise, so projekti s katerimi se izvaja dejavnost katoliške cerkve, ne glede na to, kakšne vsebine so, pa tudi če gre za socialne ali kulturne vsebine. Vse te vsebine morajo namreč biti prežete s cerkvenim duhom in preko njih je potrebno širiti katoliško vero. Ker je v skladu s 7. členom ustave država ločena od cerkve in država zato ne sme financirati cerkve oz. njenih dejavnosti, saj potem ni več nevtralna, postavila se je namreč na stran cerkve, tudi ne bi smela financirati cerkve oz. njenih dejavnosti preko javnih razpisov. Še posebej tudi zaradi tega, ker je katoliška cerkev tuja pravna oseba, njeni sestavni deli pa so ustanovljeni po kanonskem pravu, torej tujem pravu.
Cerkvena vzgoja in izobraževanje
V Sloveniji deluje več katoliških zavodov, ki se ukvarjajo s šolstvom. To so Škofijska gimnazija Vipava, Zavod Antona Martina Slomška, Zavod sv. Frančiška Saleškega in Zavod sv. Stanislava za vzgojo. Sedaj, poleg štirih gimnazij, deluje tudi že prva cerkvena osnovna šola. Cerkev ima tudi teološko fakulteto, ki je celo del Univerze v Ljubljani, je torej del javnega sektorja, kar ostale niso. Mislili bi, da je plačnik cerkvenega šolstva katoliška cerkev, vendar pa ni tako. Glavni plačnik tega šolstva je Republika Slovenija, ki letno nameni za cerkveno šolstvo okoli 10 milijonov evrov. Mnogo denarja država namenja, v njenem okviru pa predvsem lokalne skupnosti, tudi za katoliške vrtce, ki jim plača del razlike med ceno programa in plačilom staršev. Verjetno gre za ta namen več milijonov evrov na letni ravni. Tako je Občina Domžale v letu 2008 plačala cerkvi oz. njenim vrtcem okoli 220.000 evrov, Mestna občina Ljubljana je Uršulinskemu zavodu nakazala 116.036,16, več kot 100.000 evrov je v letu 2008 namenila katoliškemu otroškemu varstvu tudi Mestna občina Celje, Mestna občina Maribor pa je vrtcu Montessori nakazala 38.562,73 evrov.
Vsaka cerkvena organizacija je dolžna širiti katoliško vero oz. evangelizirati ljudi. To velja tudi za cerkveno šolstvo, tako osnovno, kot srednje, seveda pa tudi fakultetno. Zato te organizacije tako ali drugače to tudi počno. Pri tem pa sodeluje s svojimi sredstvi tudi država, ki tako cerkvi pomaga pri širjenju katoliške vere. Tako ni več nazorsko nevtralna, kar bi morala biti v smislu 7. člena ustave.
Podobno velja tudi glede katoliških vrtcev. Tam poteka katoliška vzgoja otrok, ki jo s svojimi sredstvi podpira država oz. občine. To ni v nasprotju samo s 7. členom, temveč tudi z 41. členom ustave, po katerem imajo tudi otroci glede verske vzgoje svobodo vesti in s tem verske opredelitve oz. opredelitve glede dotične vzgoje. Otrok bi moral dati svojo privolitev h katoliški vzgoji, to pa lahko da šele, ko je dovolj star in zrel, da se lahko pravilno odloči. Obiskovanje katoliških vrtcev, kot tudi osnovne šole, je tako v nasprotju z ustavo, saj otrok k temu ni dal soglasja oz. njegovo soglasje nima teže, saj v tem času še ni sposoben sprejemati premišljenih in zrelih odločitev v smislu 3. odst. 41. člena ustave. Ker tudi za občine velja 7. člen, torej načelo ločitve, in seveda tudi 41. člen ustave, se postavi vprašanje, ali tudi občine ne delujejo protiustavno.
Financiranje teološke fakultete
Letno dobi teološka fakulteta za svoje delovanje približno 2 milijona evrov. Ta fakulteta je, čeprav je del javnega šolskega prostora oz. del javne (državne) univerze, tudi institucija katoliške cerkve. Ima dvojni značaj, tako je po eni strani del katoliške cerkve, po drugi strani pa del države oz. Republike Slovenije. Učitelji so v glavnem teologi, večina izmed njih je celo duhovnikov. Študijski program je sestavljen iz kopice predmetov, ki so tipično verski oz. konfesionalni kot npr. sklopi predmetov s področja biblije, eksegeze stare in nove zaveze, liturgije in bogoslužja, kot tudi npr. nauk o Bogu, nauk o Kristusu, nauk o zakramentih, misiologija in drugo. To so predmeti, preko katerih katoliška cerkev posreduje svoj nauk študentom oz. slušateljem. To so očitno tudi predmeti, ki jih Republika Slovenija, ker je teološka fakulteta njen del, posreduje svojim študentom. Država tako posreduje v javni prostor vero neke verske skupnosti in na ta način tudi podpira to versko skupnost, zaradi česar je zgubila svojo versko nevtralnost, saj se je zelo jasno postavila na stran katoliške cerkve in ji tako s tem pomaga pri širjenju njene vere. Država se je v tem delu identificirala s katoliško cerkvijo, s čimer je kršeno tudi načelo sekularizacije oz. ločitve države od katoliške cerkve. Država ni versko nevtralna, kar bi glede na načelo ločenosti države in verskih skupnosti iz 7. člena ustave morala biti, temveč preferira točno določeno versko skupnost in njeno vero. 2 milijona evrov javnega denarja torej služi širjenju katoliške vere. Duhovnik dr. Štuhec, profesor te fakultete, je v letu 2008 izjavil, da judi danes delajo velike neumnosti in so vredni marsikatere obsodbe (Večer, 11.2.2008), Tibetansko budistično kongregacijo Dharmaling pa je označil kot trojanskega konja, ker naj bi bil eden izmed piscev t.i. Guličevega zakona budist (Dnevnik, 9.6.2006). Javna sredstva za zmerjanje drugače verujočih!?
Duhovniki celo že državni uslužbenci
Katoliška cerkev je prodrla v mnoge pore države. Tako so njeni duhovniki celo državni uslužbenci na ministrstvu za obrambo, saj opravljajo kuratsko službo. Katoliški duhovniki so po katoliškem nauku dolžni braniti in širiti katoliški nauk ob vsakem času in vsepovsod, tako tudi kot državni uslužbenci. Davkoplačevalci torej plačujejo širjenje katoliške vere, ki jo po naravi stvari morajo izvajati katoliški kurati. Kje je tu verska nevtralnost, ki izhaja iz 7. člena ustave? Nerazumljivo je, da so lahko predstavniki tuje pravne osebe, katoliška cerkev je namreč tuja država »sui generis«, uslužbenci v državnem organu in tam v imenu slovenske države opravljajo katoliške verske obrede. Ali živimo v cerkveni državi? Nerazumljivo in protiustavno je, da predstavniki tuje pravne osebe, ki sploh ne priznava slovenskega pravnega reda, če je v nasprotju z evangeliji, skrbijo za duševno oskrbo mnogih slovenskih vojakov oz. državljanov. In duhovna podlaga te oskrbe je tudi krvava biblija! Popolnoma nerazumljivo je, da je vodilo pri delu osebja vojaškega vikariata, torej dela slovenskega državnega organa,: »Zvest Bogu in domovini.« Slovenski državni uslužbenec torej javno služi tuji državi, saj mora biti zvest bogu, torej cerkvi, in domovini, ne pa tudi državi. Poleg tega stanejo katoliški kurati davkoplačevalce okoli 200.000 evrov letno.
Financiranje sakralnih spomenikov
Država je zelo radodarna do cerkve tudi na področju kulturnih spomenikov. Sofinancira vzdrževanje oz. obnovo mnogih cerkva in drugih objektov. Če se vrnemo v preteklost v čas gradnje teh objektov, lahko vidimo, da so zaradi gradnje mnogi ljudje zelo trpeli, mnogo jih je tudi umrlo. Namesto da bi ljudje uporabili denar za svoje družine, so morali financirati gradnjo mnogih izjemno razkošnih stavb. Gradnja sedanjih spomenikov je bila v mnogih primerih kraja ljudem. In to se sedaj v drugi obliki nadaljuje. Država z davkoplačevalskim denarjem sofinancira obnovo oz. vzdrževanje mnogih sakralnih objektov. Mnogi, ki živijo pod pragom revščine in svojim otrokom ne morejo privoščiti najbolj običajnih stvari, morajo financirati obnovo objektov super bogate tuje pravne osebe. V letu 2008 je ministrstvo za kulturo namenilo za sofinanciranje izvedbe gradbeno-obrtniških posegov za ohranjanje kulturnovarstvenih vsebin na katoliških kulturnih spomenikih in za sofinanciranje izvedbe konservatorsko-restavratorskih posegov na katoliških kulturnih spomenikih okoli 900.000 evrov, v letu 2009 pa je bilo za to namenjeno več kot 1 milijon evrov. V primeru dodatnih sredstev, pa bi lahko cerkev dobila v letih 2008-2009 še največ za nekaj več kot 3 milijone evrov. To pa ni vse, kar je v letu 2008 namenilo ministrstvo za kulturo katoliški cerkvi, Slovenska škofovska konferenca je za varstvo cerkvenega arhivskega gradiva dobila še 152.566 evrov sredstev.
Ali daje cerkev državi v zameno za sredstva, ki jih prejme od nje, kaj kulturnega? Zgodovina je jasna: cerkvena preteklost in cerkveni nauk sta prežeta z nekulturnim. Cerkev ima na vesti stotine milijonov živih bitij, zaradi nje so tekli potoki krvi in še tečejo. Nauk, ki je to omogočal, cerkev nikoli ni preklicala in zato velja še danes. Tako ni niti odveč prisluhniti znanemu filozofu Karlu Jaspersu, ki je svaril pred nevarnostjo, da bi vsak čas lahko spet zagorele grmade, če bi politične razmere to dovolile.
Financiranje cerkvene prižnice
Tajnik kongregacije za nauk vere, nadškof Amato, je dejal, da je katoliški radio novodobna prižnica. To novodobno prižnico financira seveda tudi slovenska oblast. Tako je radio Ognjišče dobil v letu 2008 kar 115.000 evrov davkoplačevalskega denarja. Ta radio financirajo torej tudi ateisti in drugače verujoči – ti pa po nauku cerkve sploh nimajo pravice do obstoja oz. življenja. Seveda pa Ognjišče, d.o.o. ni dobilo samo omenjene vsote, temveč še dodatnih 57.000 evrov. Ali bo cerkev preko svojih medijev z državnim denarjem širila protiustavne vsebine? Ali se bodo preko radijskih valov npr. slišale naslednje biblijske besede: »Kdor preklinja svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo.« (2 Mz 21,17) ali »Človek pa, ki bi predrzno ravnal, tako da ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo GOSPODU, tvojemu Bogu ali sodnika, ta človek mora umreti; …« (5 Mz 17,12) Kakšne posledice bo to imelo na otroke, ki bi to slišali?
Biblijski »biseri«, za katere obstaja možnost, da jih slišite iz novodobne prižnice:
»Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica.« (3 Mz 20,10)
»Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju.« (3 Mz 20,13)
»Če kdo spolno občuje z živaljo, naj bo usmrčen; in žival zakoljite!« (3 Mz 20,15)
»Če se ženska približa kateri koli živali, da bi se z njo parila, ubijte žensko in žival; naj bosta usmrčeni; njuna kri pade nanju!« (3 Mz 20,16)
»Človek pa, ki bi predrzno ravnal, tako da ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo GOSPODU, tvojemu Bogu ali sodnika, ta človek mora umreti; …« (5 Mz 17,12)
»Če ima kdo trmoglavega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga, čeprav ga strahujeta, naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratom njegovega kraja. Rečeta naj starešinam njegovega mesta: “Ta najin sin je trmoglav in uporen, ne posluša najinega glasu, požrešen je in pijanec.” Potem naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, da umre. Tako odpravi zlo iz svoje srede! Ves Izrael naj to sliši in se boji.« (5 Mz 21,18-21)
»Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo.« (2 Mz 21,15)
»Kdor ugrabi človeka, naj ga je že prodal ali ga najdejo v njegovih rokah, naj bo kaznovan s smrtjo.« (2 Mz 21,16)
»Kdor preklinja svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo.« (2 Mz 21,17)
»Čarovnice ne puščaj pri življenju.« (2 Mz 22,17)
V bibliji tudi piše: »Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!« (5 Mz 31,1)
To pa pomeni, da velja biblija v polnosti tudi danes in je v svoji celoti del katoliškega nauka.
Zavajajoče cerkvene bilance
Katoliška cerkev v zadnjih letih javno objavlja finančna poročila nadškofij in škofij. Prihodki vseh škofij v Sloveniji so bili v letu 2008 po teh poročilih okoli 25 milijonov evrov. S tem v javnosti ustvarja vtis, da so to vsi finančni prihodki oz. premoženje cerkvenih organizacij v Sloveniji. Vendar ni tako. V to ni zajeta vrednost nepremičnega premoženja nadškofij, niti finance karitasa, župnij in drugih cerkvenih organizacij, kot npr. redov, samostanov, združenj ali cerkvenih gibanj. V Sloveniji je okoli 800 župnij in okoli 40 redov. Finančne podatke za te organizacije cerkev javno ne objavlja, čeprav npr. razpolaga s podatki za župnije, kajti po kanonu 1287 Zakonika cerkvenega prava morajo upravitelji kakršnegakoli cerkvenega premoženja, ki ni zakonito odtegnjeno vodstveni oblasti krajevnega škofa, po uradni dolžnosti vsako leto predložiti krajevnemu ordinariju obračun gospodarjenja. Če ocenimo letni prihodek povprečne župnije v Sloveniji na 20.000 evrov, potem so prihodki vseh župnij kar okoli 16 milijonov evrov. Tudi redovi verjetno niso revni, njihovi prihodki verjetno znašajo kar nekaj milijonov evrov letno. Prihodki cerkvenih organizacij so letno verjetno okoli 50 milijonov evrov, če ne več. Pravne osebe zasebnega prava so po zakonu dolžne vsako leto predložiti AJPES-u letna poročila, ki vključujejo tudi finančne podatke. Po podatkih omenjene organizacije cerkvene pravne osebe tega v letu 2008 niso storile. Ali so v prekršku? Ali Vatikan ignorira slovenski pravni red? Ali pa mu je država priznala izjemen status?
Podobno cerkev zavaja na mednarodni ravni. Sveti sedež je imel v letu okoli 250 milijonov evrov prihodkov in slab milijon primanjkljaja. Vendar pa bilanca svetega sedeža ne vključuje bilanc delnih cerkva, torej škofij, župnij, redov in drugih po svetu. Mnogi od teh pa so ekstremno bogati in imajo velike prihodke. Vatikan namenoma ne objavlja bilance na ravni celotne katoliške cerkve, torej svetega sedeža in sestavnih delov. Razlog je enostaven. Če bi to naredil, bi prišlo na dan neizmerno bogastvo katoliške cerkve, česar pa noče, saj ne bi več mogel govoriti o revni cerkvi. 250 milijonov prihodkov svetega sedeža so samo prihodki vrhovne cerkvene uprave oz. rimske kurije in ne katoliške cerkve. Bogastvo cerkve gre v več tisoč milijard evrov po vsem svetu. In to je bistvo. Milijoni in milijoni stradajo in umirajo od lakote, papež oz. cerkev pa se redi.
Kaj Republika Slovenija dobi od cerkve v zameno za njeno financiranje
Kot že navedeno, cerkev vsako leto dobi od države veliko denarja. Zanimivo je videti, kaj cerkev nudi v zameno za to, oz. kaj dobijo ljudje od nje?
Cerkev npr.:
• ne priznava slovenske ustave, če je ta v nasprotju z njenimi evangeliji
• prisilno krsti dojenčke in z večnim peklom grozi tistim, ki ne dajo krstiti svojih otrok
• ne priznava celovitega izstopa in izobči oz. prekolne tiste, ki iz nje izstopijo
• ne priznava pravice do življenja, saj je v bibliji, ki je zanjo božja beseda in je še sedaj veljavna, predvidena smrtna kazen za mnoge moralne prekrške (po predpisih stare zaveze, ki jih mora vsak katolik vestno izpolnjevati, je potrebno pobiti homoseksualce, prešuštnike, trmoglave sinove, ženske, ki so jih razglasili za čarovnice, tiste, ki ne poslušujo duhovnikov in podobno)
• želi odstraniti vse tisto, kar ni katoliško, npr. jude, ateiste, drugače verujoče
• še ni preklicala izobčenja vegetarijancev iz 6. stoletja (tisti, ki npr. iz etičnih razlogov ne uživajo mesa in tako ne škodujejo živalim in okolju, so večno prekleti še v 21. stoletju).
Vse to je v nasprotju s slovensko ustavo in hudo krši dostojanstvo mnogih ljudi! Vsi davkoplačevalci financirajo cerkveno nepriznavanje slovenske ustave v tistih delih, ki nasprotujejo njenim evangelijem. Naravnost absurdno, poniževalno in žaljivo do davkoplačevalcev, še posebej tistih, ki niso katoliške vere in morajo financirati verski nauk, ki jim ne priznava niti pravice do življenja.
Državne subvencije niso slovenska posebnost
Cerkev ni deležna subvencij samo v Sloveniji, temveč tudi drugod po svetu. V Nemčiji npr. dobi letno od države kakšnih 10 milijard evrov, v Italiji približno 3, v obeh državah pa je cerkev oproščena mnogih davkov, kar ji prinaša še nekaj milijard, v Italiji npr. okoli 6. Podobno je tudi v mnogih drugih državah zahodne poloble, posebno v tistih, kjer prevladuje katoliška cerkev.
Prejemki nekaterih teologov na Teološki fakulteti v Ljubljani letu 2006 in 2007 (Vir: Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta):