Vir:
Brošura Gott ja! Kirche nein! (Bog da! Cerkev ne!)
Izdajatelj: Kultur im Leben und Denken e.V., Max-Braun-Str. 4, 97828 Marktheidenfeld, Nemčija
»… in poškropite oltar z njihovo maščobo!«
Cerkvam ni sveto nobeno življenje, razen katoliško in evangeličansko. Kako je Cerkev postala usodna za živali se je zgodilo tako: Duhovniška kasta je že pred par tisoč leti podtaknila preroku Mojzesu, da je ukazal žrtvovanje živali. Stari testament Biblije, ki v Cerkvi še danes velja kot obvezujoča Božja beseda, je poln grozotnih ritualov ubijanja živali, pri čemer kri volov, jagnjet, bikov in golobov brizga kar tako – in Bog naj bi bil te živalske pokole zapovedal. Cerkveni učitelj in sveti Tomaž Akvinski (1225 – 1274) je nekaj tisoč let pozneje živalim odrekel dušo. Potem je Descartes (1596-1650), filozof in jezuitski učenec sprejel to mnenje ter živali določil za »stvari«. Vse je postalo del katoliškega katekizma in tragedija ubijanja živali v bilijardah, mučenja živali, masovna živinoreja ter žrtje mesa je šlo svojo pot. Največji cerkveni prazniki so sočasno največji prazniki klanja. Zato prijatelji živali: Izstopite! Distancirati se od korenine zla in zaradi izstopa prihranjen denar smiselno vložiti, je bolj učinkovito kot zbiranje tisočev podpisov.
P.S. Samo ena žival se v cerkvi nima ničesar bati: miš – in tudi samo takrat, če poje hostijo: Menihi v Lodève v Gascogne so miš, ki je pojedla posvečeno hostijo, proglasili za sveto…»Cerkve so v bistvu sopovzročile pokol živali, to koncentracijsko taborišče, ki traja skozi stoletja.« (Prof. dr. teol. Hubertus Mynarek, bivši katoliški duhovnik, cerkveni kritik in avtor)
»Krščanska morala je svoje predpise v celoti omejila na ljudi, ves živalski svet je pustila brezpraven. Samo poglejmo, kako krščanska drhal ravna z živalmi, popolnoma nesmiselno in smejé jih pobija ali pohabi, muči. Ostarele konje do kraja izkorišča, da bi iztisnila zadnji mozeg iz njihovih starih kosti, dokler ne podležejo pod njihovimi udarci. Resnično bi lahko rekli: Ljudje so zemeljski hudiči in živali njihove trpeče duše.« (Arthur Schopenhauer, nemški filozof)
»Kaj neki pričakujemo od religije, če izključimo sočutje do živali?« (Richard Wagner, komponist)
»Krščanska vest se ne more zadovoljiti z neizvajanjem pete zapovedi do klavnih živali. Kdor si je enkrat ogledal klavnico, je običajno šokiran in navdan z odporom. Skoraj vsak je mnenja, da je brutalno klanje živali, ki so jih najprej zredili in spitali, da bi jih končno požrli, sramotno za sedanje človeštvo in posebej za krščanstvo.« (Günther Weitzel, nemški kemik)
»Kose goveje in ovnove maščobe in sicer tolsti rep, péčico, ledvice in jetrno maščobo je položil na prsa in jih pustil na oltarju zgoreti v dimu. Prsi in desno stegno je Aron vihtel pred Gospodom sem in tja in daroval tako, kot je zapovedal Mojzes.« (Leviticus, 9, 19-21)