Cerkev je za vojno

Zlagana cerkev. Bori se proti bližnjemu.

»Ljubite svoje sovražnike, storite dobro tistim, ki vas sovražijo,« je Jezus rekel v svojem Govoru na gori. »Vojna proti vojnam je pravična in upravičena vojna,« je rekel papež Janez Pavel II. Kdo od obeh ima sedaj prav? Kdo izraža Božjo voljo? Če bi se Jezus in papež sklicevala dejansko na istega Boga, bi ta bog bil shizofren. Če pa Bog ni shizofren (iz tega lahko izhajamo), imamo pri papeževi izjavi opravka s predrznim izkrivljanjem Božje besede…, saj to ima v Cerkvi vendar tradicijo.

»V takšni vojni sovražnike z mirno vestjo daviti, ropati, žgati je krščansko in delo ljubezni.« (Tomaž Akvinski, katoliški cerkveni učitelj)

»Cerkev nas uči, da križ vidimo kot simbol za trpljenje Jezusa Kristusa. Jaz pa v križu vidim simbol za trpljenje neštetih, ki so v imenu križa morali umreti, v ognju na grmadi, bodisi od roke biričev ali v tako imenovanih »svetih vojnah«.« (Markus Gausel, avtor)

»Ker vojak zaudarja po razkroju,

zato šepa spredaj far,

ki nad njim vihti kadilnico,

da ne more zaudarjati.«

(Bertolt Brecht, pesnik)

»Vsak udarec s sabljo, vsako granato, s katero moramo izsiliti svojo pravico do življenja, blagoslovi bog.« (teolog Zurhellen)

»Na sto različnih načinov hočem ponoviti, da Bogu nikoli ne naredimo nekaj dobrega, če storimo zlo ljudem.« (Voltaire, pisatelj)

»Zgodovina krščanskih narodov je zgodovina njihovih vojn kljub marsikateremu nasprotujočemu se zagotovilu v Novem testamentu. Kristjani vseh smeri so svojega boga nepremišljeno milo prosili pomoči za njihove vojne – tudi še danes – in cerkve so s premislekom dajale pomoč za vojne – prav tako do današnjega dne. Krščanstvo bi lahko od srednjega veka do dvajsetega stoletja vojne preprečilo, če bi to le resno hotelo.« (Karl Becker, avtor »Reci ne vojni«)

»… imenujejo se kristjani, pod ovčjo kožo pa so divji volkovi.« (J. W. von Goethe o cerkveni verski histeriji)

»Krščanska cerkev pozna poleg »pravične vojne« tudi pojem »svete vojne«. V njeni zgodovini igra celo še veliko večjo vlogo, saj dopušča tudi napad, versko vojno.« (Karl Heinz Deschner, zgodovina)

»…ni ljudi, ki bi se bolje razumeli kot duhovniki in vojaki.« (Napoleon Bonaparte, vojskovodja)

»Danes bodo blagoslovili naše čete, saj Boga ne smemo pozabiti pri nobeni vojni.« (General Adolf von Thiele)

cerkve1
V nadaljevanju podajamo prevod pisma (prevod je iz nemščine, op. prev.), ki ga je v angleškem jeziku po internetu objavila KNA (Katoliška tiskovna agencija) dne 26.3.2003.

V tem pismu berete, kaj je ameriški vojaški nadškof Edvin O’Brien iz Washingtona povedal vojaškim duhovnikom glede iraške vojne. Berite in pustite, da vam gospod O’Brien dokončno pomaga do jasnosti:

Mir z vami!

Medtem ko se naš zaskrbljeni narod prebija skozi eksplozivne poglede in bojni hrup, ki je posredovan v živo ter grafično, se odvija univerzalna molitev: za hitri konec sovražnosti, za blagor naših enot ter za nedolžne iraške može, žene in otroke, katerih življenje je ogroženo.

Debata glede moralnega opravičevanja za oboroženo nasilje, pobudo je nedavno dala USA in njene zaveznice, se bo verjetno nadaljevala še dolgo po prekinitvi sovražnosti.

Upamo, da bodo vsi dejavniki, ki so vodili do naše intervencije končno objavljeni in da bo poln obseg vojaške opreme iraškega režima in njegove brutalnosti pomagal osvetliti odločitev našega predsednika.

Spričo kompleksnosti dejavnikov, ki so s tem povezani, je razumljivo, da so mnogi od teh ostali tajna. Popolnoma primerno je, da člani naše vojske izhajajo iz integritete in sposobnosti odločanja naših voditeljev ter zato svoje vojaške dolžnosti izvajajo s čisto vestjo. Naše vojaško vodstvo medtem vzpodbujamo v njihovem vestnem prizadevanju, da preprečijo nedolžne civilne žrtve in ne uporabijo več sile kot je nujno, da bi dosegli omenjene cilje. Bolj kot sploh kdaj so naše molitve s predsednikom in vsemi tistimi, ki so z njimi povezani, da najdejo odločitev.

Občudovanje, ki ga danes uživajo členi naše vojske , je bilo redko močnejše in to po pravici. Obžalovanja vredno je, da je prej potrebna takšna situacija, da bi naši državljani vidno pokazali ponos in spoštovanje do naše vojske. Profesionalne vrednote, ki vodijo našo vojsko, so najvišje kvalitete. Našo vojaško skupnost prežema osebna kapaciteta in pripravljenost, da žrtvujejo sami sebe za blagor bližnjega ter daje enkraten in razveseljiv dokaz za našo ameriško kulturo. Kakšno spoštovanje in kakšno hvaležnost zaslužijo.

Družinski člani, starši, zakonci in prav posebno otroci, si delijo to žrtev ter so vredni iste hvale. Zaslužijo si posebno razumevajočo podporo, ker se vsakodnevno mučijo zaradi varnosti svojih ljubljenih. Vem, da naši župnijski in šolski programi delajo skrbne korake tako v civilnem kot tudi v vojaškem območju, da bi družinskim članom nudili vsakršno pomoč.

Vam, našim katoliškim kaplanom, duhovnikom v domovini ter v vojski, izražam iskreno hvaležnost vsega našega ljudstva. Če služite ali pomagate enotam v boju ali služite družinam, ki jih tarejo skrbi – vaša duhovniška dolžnost ni bila še nikoli pomembnejša ali bolj cenjena kot zdaj. Posebno med tem postnim časom nudite vsem članom naše obširne nadškofije priložnost, da delijo Kristusovo trpljenje – dejansko, da opravite to, kar manjka Njegovemu trpljenju. Vi opravljate to s svojo zakramentalno dolžnostjo, s svojimi pridigami in naukom ter najbolj učinkovito s pričevanjem svojega duhovniškega življenja, stalno med svojim ljudstvom na potovanju najvišjih izzivov. Prav tako moram izraziti globoko zahvalo vsem škofom diacez in verskim predstojnikom, ki so vas izbrali za to veliko dolžnost.

Pomembna prošnja vsem duhovnikom, ki služijo po vsej naši deželi v upravnih centrih za medicinsko oskrbo nekdanjih udeležencev vojne. Hrabri možje in žene iz preteklih oboroženih spopadov so v vašem vsakodnevnem pastoralnem skrbstvu; nekateri od njih zaradi vojnih dogodkov še vedno trpijo psihične ali fizične bolečine. Kot člani naše nadškofije so še vedno združeni z našimi vojaškimi družinami – nikoli učinkoviteje, kot če za zadeve miru in za svoje sedanje tovariše, ki nosijo orožje, združite svoje trpljenje s Kristusovim. Naši veterani in vsi tisti, ki jim služijo, so duhovna gonilna moč, ki podpira naš narod in našo vojsko.

In zadnja prošnja. V našem dnevnem evharističnem praznovanju združimo vse naše prizadevanje in naše molitve z Njim, po Njem in v Njem. Ali ni najpogostejša prošnja našega ljudstva, da prosimo zanj? Ni molitve, ki bi bila učinkovitejša, če jo opravimo vsakodnevno s potrebnim spoštovanjem v imenu naroda – kot molitev, ki jo molimo pri oltarju. Beseda zahvale tudi našim mnogim katoliškim občestvom, ki so uvedla ure evharistične molitve za priprošnje za mir, za naše čete v nevarnosti ter prošnje za pozive.

Naj Marija na praznik Marijinega oznanjenja, ko obhajamo inkarnacijo božjega sina, besedo, ki je postala meso, deli z nami globok mir, ki ga je doživela ona – sredi stresnih dni, ko je Kristusa sprejela v svoje telo in v naš svet.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.