Cerkve iz kamenja niso potrebne
Zato: Izstopite, niste sami!
Jezus iz Nazareta pravi: “Božje Kraljestvo je v vas.” (Luka, 17, 21)
In v Govoru na gori Jezus uči: “Ko pa moliš, pojdi v svojo kamrico in vrata zapri ter moli k svojemu Očetu, ki je v skritem; in tvoj Oče, ki vidi v zakrito, ti bo poplačal.” (Matija, 6, 6)
Cerkveni učitelj Pavel je pojasnil: “Ali ne veste, da ste Božji tempelj in Duh Božji biva v vas?” (1. Korinčanom 3, 16)
Pavel je tudi učil: “V Bogu živimo, se gibljemo ter smo.” (Apostolska zgodovina, 17, 28)
Evangelist Janez pravi: “Bog je ljubezen; kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu in Bog v nje.” (1. Janez, 4, 16b)
Učenec Štefan svari: “Najvišji ne biva v templjih, ki so zgrajeni z rokami, kot govori prerok (Izaja, 66, 1-2), Moj prestol je nebo in zemlja je pručka za moje noge; kakšno hišo mi hočete torej zgraditi”, govori GOSPOD, ali kaj je kraj mojega počitka? Ali ni moja roka naredila vse to? “Vi, trdovratneži zakrknjenega srca in gluhih ušes, ves čas se upirate Svetemu Duhu kot vaši očetje, tako tudi vi.” (Apostolska zgodovina, 7, 48-51)
Čemu torej cerkve iz kamna? In čemu hostije, čemu monštrance, blagoslovljena voda in relikvije? Čemu vsi duhovniki, škofje, kardinali, eminence, cerkveni svétniki, papeži in podobni? Bog vsega tega ni hotel. Tudi dogem, zakramentov, ceremonij, tabernakljev, božjih poti, talarjev, oltarjev in prižnic ni hotel.
Zato: pustite vse to za seboj! Izstopite iz cerkve in se približajte Bogu! On vas ne razočara.
Predgovor
Naj ali naj ne? Iz cerkve izstopim – da ali ne? Kaj je Jezus pravzaprav hotel? Ni hotel z državo prepletenih cerkva in sploh ne cerkvenega davka. Sploh ni hotel cerkva iz kamenja z župniki, duhovniki, prižnicami, dogmami, oltarji in ceremonijami.
Tudi nauk cerkve se ne ujema s Kristusom in njena krvava zgodovina je nasprotje temu, kar je hotel Jezus. Zgodovinar Karlheinz Deschner piše v svoji knjigi “Popačena vera”: “Tistim, ki so pripravljeni potegniti konsekvence, da bi pošteno, bolj svobodno očistili svoje mišljenje, priporočam, da kritično raziščejo zgodovino svojega verovanja” (Predgovor). In: “V tej cerkvi že davno ni mogoče nič več rešiti, le še sebe in druge pred njo.” (str. 171)
Če hočete zdaj cerkvi obrniti hrbet, Bogu pa ostati zvesti, potem velja: “Bog da, cerkev ne, zato niste sami!” Že v bibliji, v Janezovem razodetju, se glasi: “Izstopite iz nje, ljudstvo moje!” (18, 4) Mišljen je izstop iz posvetne cerkve. S prihranjenim cerkvenim davkom lahko nato storite toliko dobrega, kot hočete – in sicer prav tisto, kar se zdi vam smiselno in ne to, kar hoče cerkev.
Cerkvenega blagoslova ne potrebujete za zakonsko srečo niti blagoslova za umirajoče, za vaš dušni blagor. Nauk o večnem prekletstvu ne izvira od Jezusa, temveč je cerkveno zavajanje, da bi vas zastrašila. Temu lahko zdaj naredite konec.
Skrb zaradi pokopa tudi ni potrebna: Pogrebno svečanost dobite zdaj že skoraj pri vsakem pogrebniku – brez cerkve.
Če svojih otrok ne date več krstiti, jim naredite veliko uslugo. Kajti vi spoštujete njihovo svobodo. Pozneje se lahko sami odločijo ali hočejo pristopiti k neki verski skupnosti ali ne.
Še niste prepričani? Ali bi radi več vedeli o bistvu cerkve ali o pomenu izstopa? Ali o zakulisju cerkvenokristjanskega zahoda? Potem berite naprej. Lahko bi zdaj vprašali: Če Jezus ni hotel cerkva, kaj je potem hotel?
Kje biva Bog?
Cerkve iz kamenja so danes skoraj v vseh mestih in vaseh cerkvenokristjanskega zahoda. Zakaj so jih nekoč pozidali in zakaj jih obiskujejo ljudje? Ker v njih lahko slavijo bogoslužje, se glasi odgovor. Vendar se pri tem ne moremo sklicevati na Jezusa iz Nazareta. On ni hotel cerkva iz kamenja, ne duhovnikov in ne župnikov. Prvi prakristjani so se imenovali “sestra” in “brat” in niso bili drugače oblečeni kot ljudstvo. Pri njih ni bilo nadrejenih in podrejenih, nobenega ločevanja med “kleriki” in “laiki”, med duhovniki in ljudstvom. Jezus tudi ni prinesel kompliciranih dogem in zakramentov, Njegovo sporočilo je bilo tako enostavno, da ga je lahko razumel otrok: “Čas je izpolnjen in prišlo je Božje kraljestvo” (Marko, 1, 14)
Kar so mnogi preroki napovedovali, naj bi se že takrat udejanjilo – začetek Kraljestva miru na zemlji, Jezus ga je imenoval “Božje kraljestvo” in evangelist Matej je uporabil besedo “Nebeško kraljestvo”.
Kraljestvo miru naj dobi najprej obliko v človeških srcih, kajti “Božje kraljestvo je v vas” (Luka, 17, 21)
Na začetku ga lahko primerjamo z majhnim zrnom semena, “ko pa zraste, je večje kot vsa zelišča ter postane drevo, tako da pridejo ptice z neba in bivajo v njegovih vejah” (Matej, 13, 32): V Govoru na gori je strnjen najpomembnejši Jezusov nauk in kdor živi po njem, v tem se postopoma zgradi Božje kraljestvo: “Vse pa, kar hočete vi, da naj ljudje storijo vam, to storite tudi vi njim.” (Matej, 7, 12).
In: “Najprej potegni bruno iz svojega očesa; nato glej, kako potegneš drobec iz bratovega očesa.” (7,5) In: “Ljubite svoje sovražnike, blagoslovite tiste, ki vas preklinjajo, storite dobro tistim, ki vas sovražijo” (5, 44) In: “Na zemlji ne zbirajte zakladov” (6, 19?) in še marsikaj.
Cerkve imajo Govor na gori za utopijo, zbirale so zaklade, blagoslavljale orožje ter vse do danes razkazujejo Jezusovo truplo na križu.
Toda Jezus ni bil na zemlji, da bi se dal nasilno usmrtiti. Žrtev je postal šele, ko so se Njegovi sodobniki postavili proti Njemu ali so Ga pustili na cedilu.
Mnogim je bilo pri srcu težko, ko so usmrtili Jezusa, saj je poprej zdravil ljudi in je bil s svojim življenjem zgled, kako lahko v lastnem srcu najdemo Boga, tako da duhovniki niso več potrebni – razumljivo je, da je Jezus pri tedanjih duhovnikih in pismoukih naletel na odpor.
Duhovniki in pismouki so se čez nekaj časa razširili tudi v mladem prakristjanstvu, nauk moža iz Nazareta so izkrivili ter iz tesarja iz Galileje naredili novega visokega duhovnika (npr. biblijo, pismo Hebrejcem, 7-10).
Že v začetku drugega stoletja pa niso več govorili o prakristjanstvu, temveč o “zgodnjem katolicizmu”. Iz živega toka prakristjanstva se je tako v kratkem času odcepila katoliška sekta, kateri je država pod cesarjem Konstantinom od leta 313 dajala vse bolj prednost pred drugimi religijami. Tako je npr. cesar podpiral gradnjo cerkva po zgledu grškorimskih bazilik. Dotlej so obstajale bazilike za državne urade, upravne organe, sodstvo, borzni promet in cesarski kult, zdaj so se pridružile nove bazilike katoliške državne sekte, ki so bile od samega začetka razdeljene na prostor za duhovnike ter na prostor za ljudstvo.
Kot je bilo prej in kot je to običajno v judovskem templju in pri poganskih kultih, zdaj prevzamejo katoliki. Duhovniki in župniki zdaj obhajajo za pregradami, ki jih ljudstvo ne sme prestopiti. Tam pa, kjer je v državnih bazilikah prestoloval cesar, kraljuje zdaj škof. Njegov škofovski prestol je bil na kripti morda napravljen iz kosti njegovih prednikov.
Jezus vsega tega ni hotel. Kdor pa je opozarjal na to protislovje in se je hotel držati prakristjanstva, je kmalu tvegal svoje življenje.
Cesar Teodozij I. je leta 380 katoliško sekto proglasil za državno religijo in istočasno uvedel smrtno kazen za vse nekatolike.
Cerkve niso Božje hiše
Vse to je tradicija v cerkvenokristjanskem zahodnem svetu. In bojevitega Konstantina, ki je dal usmrtiti svojo ženo Fausto ter starejšega sina Krispa, je cerkev proglasila za svetega, Teodiziju I. pa je podelila vzdevek “veliki”.
Vidite tudi vi to tako? Hočete še naprej pripadati tej tradiciji in sodelovati?
Cerkev ob različnih priložnostih vedno znova poudarja svojo tradicijo, ki se je prenašala z ene generacije na drugo. V vedno več ljudeh pa se do te tradicije poraja prikrito nezaupanje. Mnogim je celo neprijetno, ko stopijo v cerkev.
Primer:
Od leta 1988 sem bil župnik evangeličansko-luteranske cerkve. Leta 1992 sem končal službo in izstopil iz nje. Župnik sem postal zaradi tega, ker sem že ob koncu šolanja hotel slediti Jezusu iz Nazareta, kar bi rad tudi danes.
Danes vem, da študij teologije ni v Jezusovem smislu, takrat pa mi to še ni bilo jasno, čeprav že v tistem času nisem bil dober vernik.
Skupnost z enakomislečimi sem raje gojil v mladinskih skupinah in domačih krogih. Med študijem sem se učil, da je bilo podobno v prakristjanstvu. Zbirali so se v hišah in v Rimu morda celo v podzemnih hodnikih, ker v javnosti niso bili varni pred preganjanjem. Jezus iz Nazareta je celo rekel: “Lisice imajo brloge in ptice pod nebom gnezda; toda sin človekov nima ničesar, kamor bi položil svojo glavo.” (Luka, 9, 58).
To tudi pomeni: Zanj in za Njegove naslednike na zemlji ni stalnega mesta, ki bi ga kot “domovino” imeli raje od vseh drugih krajev. Bog je tam “kjer so zbrani dva ali trije” v Njegovem imenu in Njegovem Duhu in z Njim se lahko pogovarjamo tudi v “kamrici” lastnega srca (prim. Matej, 6, 6).
Za cerkvene zgradbe pa pomeni obratno: niso božje hiše. Za časa Jezusa končno teh tudi še ni bilo, ne da bi zato kaj bistvenega manjkalo!
“In Bog govori na delovnem mestu, v podzemni železnici, v gozdu”, tako sem kot učenec pisal pol leta pred začetkom evangeličanskega študija.
Dodal pa sem, da bi mogel govoriti tudi v cerkveni zgradbi. Kot bodoči župnik pa je bilo tudi na vidiku, da bi prej ali slej v eni teh hiš imel prvo pridigo. Tako sem se že osemnajstleten aranžiral s tradicijo.
Drugi primer:
V tako imenovanem mladinskem tednu obrnitve vase v nekem samostanu, ki se ga je udeležila moja dobra znanka, so smeli vsi mladostniki napisati svojo osebno veroizpoved in jo pri bogoslužju prebrati. Znanka je napisala, da je Bog v cvetlici, metulju, mački, v gori, v morski globini ter celo v majhni travni bilki ali prodniku. Katoliški pater, ki je prispevke “ustrezno” popravil, je takole ocenil: Vse “lepo in prav”. Bog naj bi vse to sicer ustvaril, toda Njega ni v tem.
Kot alternativo cerkev ponuja tabernakelj, posodo, v kateri na primer duhovnik pri telovski procesiji nosi pred seboj “posvečeno” hostijo in s tem, po katoliški predstavi, telo Božjega sina.
Tudi ta mladostnica je šla skozi cerkveni mlin in začela študirati katoliško teologijo. Pozneje je izstopila iz cerkve ter se pri tem spet spomnila tega dogodka iz mladosti, ko je sledila svojemu pretanjenemu občutku, preden so ji “nadzorniki cerkvenega nauka” posredovali intelektualno cerkveno znanje. Z njenega današnjega stališča se pri tem “hudo zlorablja zaupanje nič hudega slutečega mladostnika”.
Presenečen sem tudi sam ugotovil, da sem že takrat kot učenec delno mislil tako kot zdaj, potem ko sem bil že pred nekaj leti cerkvi obrnil hrbet. Moral sem si tudi priznati, da sem kot cerkveni študent teologije in kot teolog v vseh teh mnogih letih moral zaradi intenzivnih spoprijemov z uradnim krščanstvom delati ovinke, da bi lahko še naprej spadal zraven. Pri tem, hvala Bogu, nisem izgubil zdravega človeškega razuma in puntarskega duha. Po izstopu iz cerkve končno lahko iščem Boga brez vnaprejšnjih pogojev in omejitev – enostavno svoboden – in sledim svoji vesti.
Srčna molitev namesto zakramentov
Česa vsega nisem poskusil, da bi kot študent teologije in pozneje kot teolog in župnik dejansko stanje v cerkvi uskladil z vestjo in lastnim prepričanjem. Dobra metoda se je zdela, da se vsem cerkvenim dejanjem, tako smiselnim kot nesmiselnim, pripiše določen simboličen pomen. Do določene mere so se sevada morala ujemati z interpretacijsko ponudbo v učnih knjigah. Obiskovali smo predavanja o “zakramentih” ter “verskih obredih in ritualih” in pozneje sami imeli prste zraven: Ta oltarna sveča je zdaj za “božjo luč v svetu”, vino zadnje večerje za kri Jezusa, “ki se je do zadnje kaplje krvi zavzemal za nas”. Metanje zemlje v grob za “minljivost bivanja”, poročni prstan mogoče za zvestobo “vse naokoli” (če je treba tudi drugič), krstna voda “notranja kopel za ponovno rojstvo”, polaganje rok župnika za “božjo bližino” in še marsikaj – kar najdemo tudi pri starih Rimljanih, starih Grkih, Egipčanih ali kje drugje. V tako imenovanih misterijskih kultih imajo na primer ritualne mašne slovesnosti z večerjo, s posebnimi mašnimi oblekami, z oltarjem, blagoslovljeno vodo in ministranti, z zvonjenjem, s poklekanjem in obstajajo zunanji templji z bliščem in pompom. Bili so tudi svetniki in čaščenje svetnikov, častili so veliko boginjo mater, iz tega se je pozneje razvilo katoliško čaščenje Marije. Bile so relikvije in posebni prazniki svetnikov oziroma polbogov, bila so romanja in romarski kraji, procesije, zakramenti, kot sta krst ali poslednje olje – v teh kultih je vse imelo določen pomen – kot pozneje tudi v cerkvah.Toda čemu vsi ti rituali in ceremonije? Ali ne gre brez njih mnogo enostavneje in direktno, da se približamo Bogu?
Božja svetloba sveti tudi po svečah v moji sobi, da pa bi nekaj svetlobe prinesel svetu, mora svetloba nastati najprej v meni. Torej učim se, da pustim Bogu delovati po meni in kot pogoj za to naredim na primer spet red v svojem življenju. Saj je Božji Duh duh reda in jasnosti ter premočrtnosti. Tako skrbim za red v stanovanju in v svojih mislih. Potem nisem več raztresen in odklonilen, temveč bolj zbran in s tem tudi bolj buden za Boga v sebi ter okoli sebe. Učim se počasi jesti in piti – sam, v družini ali s prijatelji – in se zavedam, kako nas lahko Bog hrani in napaja po materi zemlji, če jo varujemo in oskrbujemo. Požirek iz keliha zadnje večerje (samo za protestante) in hostijo si lahko prihranim. Obiski pokopališč tudi nič ne prinesejo, kajti duše so že zdavnaj zapustile svoja mrtva telesa ter nadaljujejo svojo pot v onstranstvo – čemu torej ves pokopališki kult okrog razpadajočih trupel? Samo kult mrtvih goji pokopališko kulturo. Ko pa župnik blagoslavljaje iztegne svojo roko proti meni, je dobro plačan za to iz cerkvenega davka ali celo od države. Pred tem je svaril že prerok Miha, ko je opominjal “duhovniki učijo za plačilo” (3, 11). Dobri prijatelji zastonj objamejo in njihova pomoč ni vezana na prihodke cerkvenega davka. Zakoni in partnerstva ne potrebujejo cerkvenega blagoslova, temveč značajnega moža in značajno ženo, če hočeta uspeti. Za lep praznik potrebujemo sicer nekaj fantazije in kreativnosti, toda ne cerkve in duhovnika kot ceremonijskega mojstra. Kdor pa ne da otroka krstiti cerkveno, ravna celo po Jezusovi volji, kajti učil je: “Najprej učite (oz. “napravite iz njih učence”) in nato krščujte”. Jezus ni govoril o prisilnem pokristjanjanju dojenčkov brez njihovega strinjanja, še manj o škropljenju novorojenčkov z vodo, o krstnih obrazcih in morebitni krstni obleki.
Te praktike poznamo iz antičnih “misterijskih religij” pa tudi danes obstajajo mnogi bolj ali manj tajno vzdrževani kulti in ceremonijske praktike najrazličnejših kultov in skupin.
Navadimo se lahko na marsikaj in katoliki se morajo navaditi na več kot malo bolj skopi protestantje, kjer so ostali le še ostanki ceremonialnega kulta, ki je bil prevzet iz antičnega poganstva: ni več tabernaklja, ni rožnega venca, Veronikinega prta, birme, poslednjega olja, koledarja svetnikov, brez barvnih duhovniških oblačil (samo črni talar), ni mitre – ribji glavi podobne škofovske kape, ki so jo posneli po babilonskem ribjem bogu Dagonu – in ni več relikvij.
Toda krstna voda ali tabernakelj sem ter tja; ali obhajamo s katoliškimi relikvijami ali s protestanskimi ostanki, kaj ima vse to opraviti z Bogom? Nič. Nekoga oddalji od Boga. Vežemo se na običaje pozunanjene religije, namesto da bi šli k Bogu v lastnem templju, v lastni notrini, kjer bi nam Bog rad bil čisto blizu. Saj je naše telo tempelj Svetega Duha, Božji tempelj. Torej smo stalno v tem templju, tam lahko z Bogom vedno stopimo v kontakt v srčni molitvi ter ne potrebujemo zunanjega templja. Ni nam treba stopiti v nobeno cerkev ali poklekniti pred oltarjem, temveč samo pred Božjim Duhom, ki se je vrodil v vse življenje.
Kot evangeličanski župnik še nisem vedel, da mora biti v vsakem veljavnem katoliškem oltarju vzidana relikvija ali del relikvije, čeprav sem bil tam kot evangeličanski gost sam dejaven pri ekumenski božji službi. Ko je za dva oltarja na razpolago samo ena kost “svetega” Bruna, je najbolje od te kosti odžagati kos: Rešitev problema po katoliško v letu 2001, prebrano v lokalnem delu nekega časopisa.
Relikvija – tudi simbol, za katerega je mogoče v vsakem posameznem primeru najti dobro zveneči pomen, je v večini primerov enostavno – del mrliča. Kar štiri katoliške cerkve (Sharrouc, Clulombs, Puy v Franciji, Sankt Johannes v Rimu) trdijo npr., da imajo kožico Jezusovega uda ter na ta način zasmehujejo moža iz Nazareta, ki je svoje življenje žrtvoval za ljudi.
Če vam pri teh predstavah relikvij postaja polagoma slabo, vas mogoče pri tem tudi mine ostanek veselja do cerkvenega članstva v cerkvi.
Mrzla groza sijaja
Jezus Kristus, je ljudi učil ljubečega Boga, ki Mu smemo reči “Oče”, in jih ni nikoli vodil k čaščenju strohnelih kosti ter napol razkrojenih, izsušenih in balzamiranih delov mrličev, kot to dela katoliška cerkev. Tudi tu lahko vprašamo: Kaj je religija, v kateri imajo deli mrličev takšen centralni pomen, drugega kot kult mrtvih? “Kaj neki so še cerkve, če niso božje grobnice in nagrobniki?” je pisal že filozof Friedrich Nietzsche v 19. stoletju v delu “Vesela znanost”.
Mrtev pa bi bil samo cerkveni bog in soj njegovega mrliškega sijaja pogosto lega na senzibilne cerkvene obiskovalce. Mrzla groza sijaja spomenikov iz kamna, kjer posameznik pogosto osamljen tava sem ter tja, deluje na mnoge ljudi depresivno. Nekatere škofe in “svetnike” starih časov so vklesali v marmor, kamen ali beton in njihovo krvoločnost prekrili z zlatom. Tako do danes okameneli, kot jih lahko opazujemo, z dvignjenim kazalcem žugajo vernikom. Te figure danes spadajo med umetnostne zaklade zahodnega sveta, toda kdo so bili ljudje, ki so nekoč živeli v teh telesih? Kdor se za to zanima, se lahko skoraj pri vsakem dostojanstveniku vpraša: Koliko mrličev ima ta na vesti? In koliko tisti? Na koliko kosteh in okostjih je postavljen njegov škofovski stol?
Treba je znati dobro seštevati – tudi velika števila. Kajti milijoni ljudi so samo v Evropi postali žrtve zmotnega prepričanja katoliške in evangeličanske vere in mnoge storilce v cerkvah še danes častijo kot nekoč. Cerkveni papeži, škofje, ekselence in eminence si kot nekoč lastijo gospodovanje nad življenjem in smrtjo ter da nudijo edino pot nazaj k bogu. Večno, za vse čase bodi preklet, kdor cerkveno pot pozna in jo zavrne, pretrpi naj grozotne peklenske muke za vedno in večno, nepretrgano grozo brez možnosti na konec, mučen vso neskončnost.To je grozilno sporočilo cerkve, ki se skriva za masko “veselega sporočila”. Kesanje in spreobrnitev potem ne bosta več uslišana. Z nobenim javkanjem se ni mogoče vrniti v krilo velike matere cerkve, velike vlačuge, ki ljubimka skorajda z vsakim oblastnikom in je od zdavna preko stoletij terjala od držav smrtne kazni za ljudi, ki so si upali samostojno misliti in čutiti. Pri pogovoru v krogu znancev je bil pred kratkim izrečen stavek: “Tudi ti še pristaneš na grmadi” in za trenutek je bilo vse tiho.
Kdo v takih trenutkih ne čuti starega strahu, da je izročen na milost in nemilost tej oblasti, o kateri je pisal zgodovinar Karlheinz Deschner: “Po intenzivnem ukvarjanju z zgodovino krščansktva ne poznam v antiki, srednjem veku in novem veku … nobene svetovne organizacije, ki je hkrati tako dolgo, tako neprestano in ostudno obremenjena s hudodelstvi.” (v: Die beleidigte Kirche, str. 43)
Cerkvena, “na bibliji zasnovana zahteva po izključitvi” je res slej ko prej “stalno pripravljena na skok, da na novo razneti grmade za krivoverce”, kot piše filozof Karl Jaspers (Der philosophische Glaube, 9. izdaja, 1988, str- 73). Kdor pa to vedno zahteva in bi bil vsak čas pripravljen to spet storiti – takrat imajo vsi zvezane roke.
Toda kaj so sploh grmade? Večno prekletstvo da je slabše kot vsaka še tako dolgotrajna mučeniška smrt, tako cerkveni učitelji, če govorijo nešifriran tekst ter se ne pustimo odpraviti s površinsko mileje zvenečimi floskulami. Tudi če zdaj ni cerkvenih grmad: Groza in mučenje sta po cerkveni veri za prizadete samo preložena na čas po smrti. Grozilno delo eminenc je na dolgi rok. Toda vsak cerkveni član si lahko premisli, če bo še naprej odlašal, da bi se poslovil od tega sistema groze, groženj s prekletstvom in insceniranega tolaženja.
Strah in fascinacija sta v cerkvi tesno skupaj. Predstavlajte si, da stojite pred eno teh cerkva iz kamenja! Gledate stolnico v Kölnu ali ulmsko katedralo. Ali sedite v katedrali. Vidite: Velik in mogočen je sijaj. Votlo in mrzlo sveti njegova moč. Zelo težka dediščina preteklosti sredi bobnenja aktivne sedanjosti.
Vsak človek tu in tam spet zahrepeni po miru in marsikdo se iz tega razloga usmeri k cerkvi. Toda kdor tišine ne more najti v sebi, v lastni notrini, se tudi v cerkvenih zgradbah ne bo umiril, kljub odmaknjenosti od mrzlične podjetnosti okoliških mest, sploh pa ne v njenih srhljivih relikvijskih kamrah z lepo okrašenimi kostmi in ostanki posušenega mesa. Tišina cerkva je mračna in varljiva. Marsikaj, kar se tam dogaja, nemara na prvi pogled ni niti vidno niti slišno.
Primer: Nekega dne sem spoznal človeka, ki je kot “medij” gojil kontakte z onstanstvom. Marsikaj, o čemer mi je pripovedoval, nisem verjel. Neka pripoved pa mi je zbudila pozornost: Rekel je, da v stolnici nekega nemškega mesta ni mogel moliti v miru, ker naj bi se tam zbirale obupane človeške duše, ki so umrle. V stolnici je doživel strašne tožbe in kričanje. Dejstvo, da se uboge duše res nahajajo v stolnici, sredi mnogih križev, oltarjev ter relikvij, jih ne more niti potolažiti niti jim pomagati naprej. Ko sem to stolnico obiskal sam, duš, hvala Bogu, sicer nisem mogel videti niti slišati, da pa so lahko bile okoli mene, sem si od tistega časa lahko predstavljal. Morda so bile med njimi tudi nekatere od milijonov pogosto brutalno mučenih in ubitih cerkvenih žrtev, ki so prišle, da bi med mrzlimi zidovi iskale storilce.
Vsega tega ni treba verjeti in sam do danes ne vem, ali je to res. Toda nenadoma sem zaslutil, od kod je mogoče prišel prikrit gledalec, ki se mi je kot cerkvenemu obiskovalcu hotel vedno znova približati in me privabljal, da naj vendar vstopim med zidovje in v sobane, da bi tam mogoče prišel na sled “božjim skrivnostim”. Samo zdi se, kot da so ti mogočni kamniti bloki nemo preživeli vse, kar se je v vseh stoletjih dogodilo okoli njih. Toda kri cerkvenih žrtev utripa v kamnih in to morda lahko opazimo po njihovih pretanjenih občutkih. Kaj je rekel Jezus iz Nazareta? “Ko bodo ti (moji učenci) molčali, bodo kričali kamni” (Luka, 19, 40)
Cerkev privablja z mnogimi melodijami – tudi v pravem pomenu besede. Kdo ni že kdaj slišal mogočnih ali ljubkih glasov cerkvene glasbe, mogočnega orgelskega zvena ali mnogoglasne polnine zbora in orkestra. Pri tem naj bi se marsikaj dotaknilo naših src: “Zdaj se vsi zahvalimo Bogu”, se oglasi morda iz stoterih src ali “Veliki Bog, hvalimo Te” in zven in moč glasbe morda prodreta do duše. Vsekakor sta prodrla tudi v žrtve cerkve, ki so žive zgorele na grmadah, cerkvena skupnost pa je svojemu bogu pela hvalnice, ki danes spet zvenijo.
To je tradicija in ta tradicija še ni mrtva. Za časa starega testamenta so v templju ubili milijone živali, da bi domnevno jeznega boga “pomirili”. Tako so v času novega testamenta umorili na prostorih cerkva in katedral milijone ljudi – vedno v imenu boga.
Živali mučijo in ubijajo s cerkvenim blagoslovom povrhu, ubijejo jih več, kot jih lahko pojedo – (požro), ter takoj nato dajo premije za uničenje presežkov. Na ta način se je dogajalo in se dogaja, kar bi lahko opisali z besedami iz katoliškega katekizma: “Stari testament pripravlja novega, medtem ko ta dopolnjuje starega” (št. 140).
Spričo zverinskega umora miroljubnih muslimanov, judovskih sodržavljanov ali odpadnikov v lastnem taboru s strani cerkvenih križarjev, spričo metod mučenja ter ubijanja s strani cerkvene inkvizicije, ki vse presegajo, spričo genocida in sežiganja čarovnic po vsem svetu ter spričo zverinskosti do živali vse do zdaj, se starotestamentarne okrutnosti marsikdaj zdijo kot vaje. Odgovorni za ta cerkvena hudodelstva kljub polovičarskemu papeževemu priznanju niso nikoli resno obžalovali, še manj poravnali (primerjaj “Offener Brief der Freien Christen an den Papst” – www.theologe.de-dort unter “Links”). Najnovejša grozljiva dejanja pa segajo daleč v 20. stoletje. V drugi svetovni vojni je tako okoli 750.000 ortodoksnih Srbov padlo kot žrtve fašistično-katoliškega ustaškega režima na Hrvaškem, kar je podpiral papež v Rimu. Gorečnost za petje pa je v krogih storilcev hkrati vabljiva in nevarna tako danes kot nekoč.
Na trenutke se zdi, da cerkve ljudi tudi ščitijo. Tiste, ki tam iščejo zaščito. Toda koncem 20. stoletja katoliški oblastniki v Ruandi v Afriki ljudi plemena Tutsi, ki tam iščejo žaščito, polijejo z bencinom ter jih pustijo zgoreti ali jih zmeljejo pod vozečimi buldožerji. Preteklost živi. V New Yorku, v mestnem delu Manhattan pozimi 2001 gori katedrala St. John The Divine, ena največjih na svetu. To lahko vidimo tudi tako – mogoče simbolno za to, kar je cerkev stoletja dolgo delala drugim in kar se zdaj po principu vzroka in učinka vse bolj vrača njej sami.
Izstopite iz nje, ljudstvo moje
V Janezovem razodetju v zadnji knjigi biblije se glasi o “vlačugi Babilon”: “Pojdi iz nje, ljudstvo moje, da ne boš soudeleženo pri njenih grehih in da te ne zadenejo njene nadloge.” (Razodetje, 18,4) “Vlačuga Babilon” večkrat tudi pomeni posvetno cerkev končnega časa, ki si prizadeva ljubimkati z vsemi oblastniki na zemlji ter religiozno opravičuje njihova poželenja npr. po vojni ali uveljavitvi njihove težnje po oblasti. “Kralji na zemlji so se kurbali” z njo, beremo v 3. verzu ter so zato cerkev poplačali z bogastvom, ugledom in privilegiji. V Nemčiji, Avstriji ter Švici govorijo s tem v zvezi tudi o “prostituiranem odnosu” med cerkvijo in državo.
Besede “Pojdi iz nje, ljudstvo moje” lahko danes točneje prevedemo z “Izstopite iz nje, ljudstvo moje”. Videc Janez navaja tudi vzrok za to: Da ne boste udeleženi pri njenih grehih in da vas ne zadenejo njene nadloge.” Zločini cerkve v glavnem niso popravljeni in poravnani in vsak list, ki visi na drevesu zločina, bo prizadet, ko bo setev groze vzklila in bo prišel čas žetve. Že Pavel je pisal v bibliji: “Ne slepite se; Bog se ne pusti zasmehovati. Kar človek seje, bo tudi žel” (Galačanom, 6, 7) – v tem življenju, onstranstvu ali nadaljni inkarnaciji – s pogojem, da verjame v reinkarnacijo. To velja tudi za odgovorne v cerkvi – zakramenti in kult gor ali dol.
Na zemlji se je list v nekaterih deželah že obrnil: Če so cerkve v preteklih stoletjih vdirale tja s silo ter je zaradi cerkvenokristjanskih osvajalcev, npr. pri križarskih vojnah, prišlo do podjarmljenja in genocida, danes pogosto slišimo, da zdaj cerkvene kristjane preganjajo revni ljudje, ki so v trumah prebegnili k nasilnim skupinam – npr. v islam.
Ker obstajajo tudi posamezne cerkvene skupine, ki veljajo za “cerkev revnih”, to ne sme slepiti glede nečesa: Obe instituciji, katoliška in evangeličanska letno dobita milijarde državnih subvencij, čeprav samo v Nemčiji razpolagata s premoženjem, ki je vredno 501,9 milijard evrov (Spiegel,49/01). Njeni dostojanstveniki pa s prižnic pridigajo Jezusove besede “Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer jih požro molji in rja” (Matej, 6, 19)
V magazinu Der Spiegel še naprej beremo o cerkvi v Nemčiji: Cerkve komajda krijejo svoje izdatke za osebje, dušno pastirstvo in dobra dela iz premoženja, predvsem jih krijejo iz tekočih prihodkov. S prisilno pobranim cerkvenim davkom članov pridobijo letno 17 milijard (DEM)…, nadaljnje 19,1 milijarde črpajo iz državnih virov. Država se razen tega odpove 20 milijardam prihodkov, ko cerkvam priznava davčne privilegije” (49/2001). Te milijardne vsote še ne zajemajo obratovalnih stroškov za cerkvene bolnice, domove za ostarele, šole in otroške vrtce, kar država financira okoli 80%, (vrtce) do 100%. Od koga torej pridejo ta “dobra dela”?
V času, ko vedno več državam grozi gospodarski bankrot ter se vedno več vpliva prepušča naddržavnim koncernom in denarnim zavodom, bi pomagal naslednji moto: “Gospod finančni minister, prosim, varčujte, toda na pravem mestu!” Kako neki bo država plačevala večino škofovskih plač, zraven še plače “dignitet”, “kanonikov”, vikarjev, škofovskih sekretarjev, vzgojiteljev katoliških deških seminarjev in evangeličanskih vrhovnih cerkvenih svétnikov? Kako bo cerkev še vedno leto za letom dobivala milijone ter tisoče in tisoče milijonov evrov kot odškodnino za razlastitev iz leta 1803 (ko so bile npr. “odpravljene duhovniške kneževine”), čeprav je škoda že večkratno plačana?
Razen tega: Kar so cerkve takrat “izgubile”, so si velik del pridobile nezakonito ali naropale v cerkveni zgodovini. Od kdaj se roparjem sploh daje odškodnina za to, če se jim del plena nekega dne odvzame?
In če se država le stežka premakne, lahko tudi sami damo dober zgled in izstopimo. S cerkvenim davkom, ki smo ga prihranili, lahko končno storimo to, kar se nam zdi prav in ni treba financirati, kar se cerkvi zdi prav.
Cerkve v Nemčiji delajo reklamo celo na ta način, da za plačani cerkveni davek pozneje lahko uveljavljamo davčno olajšavo npr. pri dohodnini, kar sicer stane državo še enkrat letno dodatnih 6,8 milijard [DEM] (Spiegel, 49/2001). Toda zakaj se ne bi iz cerkve popolnoma izločili in cerkvenega davka sploh ne plačevali več? Saj Jezus ni nikoli govoril o cerkvenem davku.
Velik del cerkvenih članov se je že poslovil od cerkve z izstopom iz cerkve, toda prav redki slutijo, da tam še naprej reklamirajo neke vrste “lastninsko pravico” do njihovih duš.
Tako je nekdanji deželni škof evangeličansko-luteranske cerkve na Bavarskem Johannes Hanselmann leta 1984 pisal npr. pismo: “Rad bi vas samo opozoril, da iz cerkve, v katero smo bili s svetim krstom vključeni (pripomba redakcije: pogosto neprostovoljno), ne moremo izstopiti in vstopiti kot pri nekem društvu, ko smo nekje drugje našli nekaj, kar nekomu mogoče bolj ustreza. Zveze z bogom, ki jo je pri svetem krstu sklenil z nami, ne moremo enostavno odpovedati” (obstaja kopija pisma).
Tu si cerkev poskuša prilaščati “Boga” ter morda zastrašiti evangeličanskega člana, ki želi izstopiti. Vendar s cerkvijo sklenjena zveza, o kateri tu govori škof, nima z Bogom nič opraviti.
Še bolj pretirava kancler škofovskega ordinariata v Insbrucku dr. Herman Steidl, ki je v pismu na to temo dal naslednjo izjavo: “Prenehanje pripadnosti katoliški cerkvi po njeni somoumevnosti ni možno in tudi ni predvideno. Kar pa zadeva vaš “izstop iz cerkve”, je to objekt versko nevtralne države, s katerim omogoča svojim državljanom, da se na državnopravnem področju izmaknejo posledicam pripadnosti cerkvi ali verski skupnosti. Državni “izstop iz cerkve” nima vpliva na korporativno pripadnost katoliški cerkvi, t.p., da tisti, ki izstopi, s stališča katoliške cerkve ostane še naprej katolik. Katoliška cerkev pa ta akt ocenjuje kot,´formalni odpad od katoliške cerkve´ ter javno odrekanje sankcionira z različnimi pravnimi omejitvami … Navedeni zakramenti pa ostanejo veljavni ne glede na pravico… Nobena posvetna oblast jih ne more izbrisati, če so bili nekoč podeljeni veljavno.” (pismo z dne 14. 9. 1998).
Starim možem v Vatikanu bi seveda ugajalo, če bi temu praznemu besedičenju pripisovali kakršen koli pomen. Večina bivših članov se s takšnim rožljanjem z zakramenti ne da zastrašiti ter ima svojo prejšnjo pripadnost ter vse, kar je s tem v zvezi, za končano enkrat za vselej.
Nezaslišano aroganco, da jih cerkev še naprej vidi kot “katolike”, lahko imajo čiste vesti za nično in nepomembno.
Takšna institucija, ki ji je samoumevno, da konca “korporativne pripadnosti” sploh ne dopušča, razkrinka samo sebe. Kar se tu nalaga večini članov, ki so bili rekrutirani s krstom dojenčka, je prisila ter je s svetnega stališča enostavno protiustavno. S tem v zvezi je zgovoren tudi pogled na cerkvene psihične tehnike.
Starši, ki svojega otroka nočejo dati krstiti, po cerkvenem nauku zagrešijo “težak greh” ter izgubijo dušni blagor. To je moderna oblika prisilnega pokristjanjevanja in krši pravico posameznika, da lahko sam odloča o tem, kateri organizaciji bi se želel priključiti in kateri ne. Ali ni to še vedno “stara kača”, ki je lahko stoletja dolgo prinašala kri in strah nad človeštvo? In ki se je v današnjem času le z odporom zvila v demokracije, kjer poskuša zahtevo po oblasti uveljaviti pretežno z duševnim izvajanjem nasilja, ker ji država ni več v tolikšni meri na razpolago kot prej.
Cerkev reklamira celo še nerojene in “nenačrtovane” otroke. Katolik se sme npr. po “evangeličansko” poročiti samo, če obljubi, da se bo zavzemal, da bodo morebitni otroci postali katoličani. Katoliški učitelj verouka brez tega zagotovila sploh ne dobi dovoljenja za poučevanje, brez katerega ga država ne more zaposliti. (PS: Poleg tega si cerkve dovolijo, da jim država plača še stroške za konfesionalni verski pouk v milijardnih zneskih).
Ko je otrok rojen, ni nič bolj važno, kot čim hitrejše ukrepanje cerkve. Tako je cerkev na primer iznašla instrument “krsta v sili”, da bi signalizirala, da nekrščeni umrli otroci domnevno v večnosti ne bi mogli gledati Boga ter bi morali za vse čase živeti v neki milejši obliki pekla. Majhnemu otroku pa ni treba pretrpeti kazni za grehe, saj v kratki življenjski dobi ni imel priložnosti, da bi se upiral cerkvenim zapovedim. Cerkev v tem primeru izhaja iz tega, da je že dojenček obremenjen s “težkim grehom, izvirnim grehom”. Vse “duše, ki se od življenja ločijo s težkim grehom”, morajo po cerkvenem nauku v večno prekletstvo.
V cerkvenem učbeniku dobesedno piše o peklu: “Obstaja za duše, ki so bile obremenjene samo z izvirnim grehom (torej dojenčki in majhni otroci), ki ne bodo gledale Boga.” (Neuner-Roos, Der Glaube der Kirche, str. 530).
Kakšno zastraševanje in kakšno duševno posilstvo se tu izvaja nad ljudmi, komaj izrazimo z besedami, kar lahko potrdijo tisti, ki so trpeli zaradi tega strašnega “božjega zastrupljanja” (prim. knjigo “Božja zastrupitev” Tilmanna Moserja). Ko pa prisilnim katolikom pozneje, pogosto po dolgih duševnih bojih uspe izstopiti, takrat šele šteje to za “težki greh”. Posledica tega je večno prekletstvo (tokrat vključno z mučnimi kaznimi za grehe). To je veljaven cerkveni nauk, čeprav škofovski kancler v Innsbrucku tega kritičnemu sodobniku nikakor ne pojasni v pismu.
Povejmo še enkrat jasno: Cerkveni nauki na to temo so popoln nesmisel ter služijo samo temu, da ljudi držijo v odvisnosti s pomočjo strahu in občutkov krivde.
Zdaj se že vedno več poštenih iskalcev Boga poslovi od cerkve in njenih grozilnih gest ter dvomljivih ponudb za odrešitev, kar storijo najprej v notrini. Kar jim pogosto pomaga, je gotovost: Bog je Bog svobode ter nikakor ni vezan na cerkveno instanco.
Zunanji korak bi bil prej ali slej logična posledica, mnogi pa še tehtajo ali ne bi bilo vendarle prijetneje na zunaj ostati v cerkvi. Saj lahko v notrini verujemo, kar hočemo, in pri tem nihče nikogar ne more ovirati. Kdor misli tako, podcenjuje situacijo. Tudi majhna odprta stranska vrata dajejo cerkvi možnost, da nekoč spet poseže s svojo dolgo roko. Pri tem pa ne smemo gledati samo na zunanje poteke v materialnem svetu. Cerkvi je namreč pomembno, da tudi v onstranstvu zbira duše katolikov ter jih v svojem smislu spremlja, kar si pač lahko pod tem predstavljamo. Na vsak način je nekdo od njenih ostal, list na deblu zločina, pa naj si za to prikrojimo kakršno koli opravičilo.
Torej nobenega strahu pred izstopom! Bog je v uslužbencu, ki z vami izvrši izstop in je tudi v prvem človeku, ki ga srečate po vašem izstopu. Tako kot vas vedno srečuje v vseh ljudeh. Je v sodelavcih, partnerju, v otroku ter v starejšem človeku; je v simpatičnih in nesimpatičnih, v prijatelju ter sovražniku. Sreča vas tudi v vsaki živali, v teletu, ki ga tepejo v klavnici in joka pred smrtnimi rezi. Tudi v mački je, ki se je pri vas udobno namestila na okenski polici. Diha v slonu v Afriki, v kenguruju v Avstraliji in v nemški divji svinji.
To pa pomeni tudi: Kdor ubija živali, iz katerega koli razloga, ubija življenje iz Boga ter s tem postane nasprotnik življenja iz Boga. Cerkev pa najde vedno nove izjeme, s katerimi dovoljuje ubijanje ljudi in živali ter blagoslavlja morilska orodja, če so jih le na “pravi” strani uporabili.