Demonska sekta

Demonska sekta

“Strogo hierarhično urejena, navznoter in navzven totalitarna, oblastna ter pohlepna po denarju, ki časti skrivnostne kulte in ima nezmotljivega guruja na čelu” – to so običajni atributi sekte, kot vedno znova zatrjujejo cerkveni pooblaščenci za sekte.

Na nobeno organizacijo te karakteristike ne letijo tako popolno kot na rimsko-katoliško cerkev.

Rodovnik zločina

V eni točki vsekakor presega vse druge, katere bi tako rada označila kot “sekte”: Po presoji zgodovinarjev na svetu ni organizacije, ki bi bila “v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev”, tako na primer Karlheinz Deschner. In nekdanji jezuit, grof Hoensbroch ugotavlja: “Papeži so bili stoletja na vrhu morilskega in krvavega sistema, ki je poklal več ljudi, povzročil več kulturnih in socialnih pustošenj kot katerakoli vojna, kot katerakoli epidemija, v imenu Boga in v imenu Jezusa Kristusa.”

Genocid in teror do današnjih dni

demons1

Že najmanj dve leti naj bi bila v cerkvenih krogih znana nadškofova ´slabost´, je poročal Rzeczspospolita. V skrbeh za svoje študente je direktor Paetzu prepovedal obiskovati semenišče, oddaljeno 200 m od nadškofove palače. Protestna pisma duhovnikov in laikov proti nedopustnim napadom homoseksualnega nadškofa so v poljski škofovski sinodi, pri papeškem nunciju v Varšavi in v Vatikanu ostala dolgo ´brez odmeva´. Glavnega urednika nekega katoliškega časopisa, ki je priganjal, da se očitki pojasnijo, naj bi kazensko premestili v misijo v Zambiji, je pisal časopis.” In Tagesspiegel citira neko katolikinjo, ki pravi: “Vesela sem, da moj sin ni bil nikoli ministrant.”

Pohotni pastorji

V Nemčiji trenutno v prvi vrsti zbujajo pozornost evangeličanski pastorji zaradi seksualnih deliktov. Na primer župnik iz Schkeuditza, ki so ga zdaj tožili zaradi 42 primerov seksualne zlorabe mladostnikov, kot je 7.2.2002 poročal Bild. Okoli sebe je zbiral predvsem mlada dekleta iz cerkvene skupnosti, izvajal okultne seanse s čaranjem z bajalico in praktike z nihalom, s čimer si je podredil dekleta. Njegov kolega iz Vzhodne Frizije je spolno občeval z birmankami. Eno izmed njih je celo pozval: “Dajva na oltarju spočeti junaka!” (Bild z dne 13.3.2002) Poceni jo je odnesel z enim letom zapora-pogojno.

Kaže, da so mračne številke seksualnih deliktov župnikov in duhovnikov zelo visoke, ker si otroci in starši ne upajo v javnosti odkriti neokusnih razmer v zakristijah in mladinskih domovih. Toda “ovce” so premagale “molk”. Odpira se brezno škandalov.

demons5

Ko so bila dekleta gola, je perverzni župnik snemal (BILD, 7.02.2002).

Papež miri

Pred nekaj meseci so šla v Rim podrobna poročila o perfidnem sistemu seksualnega izkoriščanja nun in učenk samostanskih šol s strani duhovnikov in škofov. Najhuje naj bi bilo v Afriki, kjer se kler z ozirom na nevarnost aidsa izogiba bordelov in išče pohoto v lastnih vrstah. Iz podrobnih poročil je Vatikanu že na leta znano, da je seksualno nadlegovanje in celo posiljevanje sester s strani duhovnikov in škofov zelo razširjeno. In ko so žrtve noseče, jih prisilijo na splav. Vatikan razpolaga s stotinami takšnih poročil – ne samo iz Afrike, ampak iz skupno 23 dežel.

“Katoliški duhovniki in škofi prisilijo nune in učenke samostanskih šol k seksu – često na silo.” Noseče sestre prisilijo na splav ali končajo – v afriških deželah – kot druga ali tretja žena v tujih družinah. Nune, ki so neprostovoljno zanosile, bi pogosto vrgli iz njihovega reda. V nekem samostanu v Malawiju je bilo 29 sester nosečih, v nekem drugem samostanu 20. Ko je višja predstojnica iskala pomoč pri škofu, je bila disciplinsko kaznovana. Na dan so prišli primeri iz 23 dežel. (Spiegel, 13/2001)

Dolgo so poskušali vse to zamolčati. Zdaj je papež v poslanici svoji duhovščini maziljeno pisal o “grehih nekaterih naših sobratov, ki so popustili pred močjo zla”. On priporoča molitev in spoved. Ali to pomaga številnim seksualno zlorabljenim in duševno pohabljenim žrtvam cerkvenih seksualnih storilcev?

Skrivnostni kulti

Demoniji “zla”, ki se vedno znova pojavlja v cerkveni veliki sekti, se pridružuje demonija poganskih navad in kultov primitivne religioznosti iz starega Babilona.

Le malo katolikov ve, da verski nauk njihove cerkve večinoma izvira iz poganskih skrivnostnih kultov in so ga uvedli rimski cesarji. Sledi nekaj primerov:

procesije, romanja, čaščenje svetnikov, kadilo, ministranti, blagoslovljena voda, mašna oblačila, monštrance, božične, velikonočne in praznične navade – vse to ne prihaja od Jezusa iz Nazareta, ampak iz antičnih misterijskih kultov.

Celo papeževo mitro je nosil že bog-riba Dagon. Jezus ni nosil poganskih kultnih oblačil in klobukov.

Kult Marije

“Nebeška kraljica”, ki jo častijo v katoliški cerkvi, je potaknjenec “matere božanstva”, h kateri so molili že stoletja pred Marijinim rojstvom, npr. kot Diana ali Artemis ali Astarte, feničanska boginja plodnosti.

“Mati božja” je tudi kopija Izis, egipčanske boginje plodnosti, ki so jo prikazovali, kako stoji na polmescu – prav tako kot danes Marija.

Da je ta kult prodrl v rimsko-katoliško cerkev, se moramo povrniti k vzhodnorimskemu cesarju Theodoziju II., kateri je sklical koncil v Ephezu (431), ki je razglasil za dogmo, da je Marija “roditeljica boga” in dal obsoditi takratnega patriarha Konstantinopla, Nestorija, za “podlega” krivoverca. Njegov zločin: Svaril je pred kultom “matere božje”; Marijo se lahko označi samo kot “roditeljico Kristusa”. Toda kult Marije je zmagal zahvaljujoč sfanatizirani množici, ki je šla skozi mesto Ephez, ki je od davnine čislalo kult Diane in slavilo “veliko mater”.

Poganski misterij je postal trden sestavni del katoliške dogme in to ostal do danes.

Jezus ni hotel čaščenja Marije. Ta kult ima svoje korenine v poganskih religijah.

Kult relikvij

V starih misterijskih kultih so kosti “bogov” zakopavali na različnih “svetih mestih”. Egipt je bil posejan s takimi grobišči, kjer so častili kosti svojega “ubitega boga”. Že zdavnaj je zgodovinsko dokazano, da je kultno rabo predmetov, delov telesa in delov oblačil tako imenovanih svetih že davno pred nastankom kristjanstva prakticirala primitivna, na telesnost usmerjena religioznost, ki jo je pozneje prevzela cerkev. Katoliški kult relikvij, pri katerem častijo kosti umrlih, da, celo uveljavljajo jih za “čudežne ozdravitve”, dokazuje nadaljevanje poganske magije. Celo v vsakem oltarju mora biti drobec kosti kakega svetnika, da lahko na njem slavijo “sveto mašno daritev”, ki se opravi kot simbolična ponovitev “Jezusove krvne daritve”.

Katoliška sekta je edina, razen nekih domorodskih npr. na Novi Gvineji, ki časti celo dele mrliča, k njim moli in od njih pričakuje celo ozdravitev.

Kanibalizem pri oltarju

Kdor hoče resno vzeti cerkveno vero, mora verjeti, da duhovnik pri oltarju z določenimi besedami (hoc est enim corpus meum”, od koder je prišel izraz “hokus pokus), hostijo in mašno vino realno spemeni v Kristusovo meso in kri. Ostane samo zunanji videz, medtem ko “resnično, zares in substančno vsebuje telo in kri celega Kristusa” (katekizem). Kdor v to ne veruje, je večno preklet od koncila v Trientu leta 1551 naprej. Prav tako, kdor ne veruje, da pri vsaki mašni daritvi Kristus po duhovniku ponavlja svojo žrtev na križu – dan za dnem, leto za letom, stoletje za stoletjem, čeprav je vendar tudi po verovanju te cerkve že zdavnaj vstal.

Tudi to ritualno ponavljanje Jezusovega žrtvovanja življenja nima nič opraviti s Kristusom, ampak se navezuje na zgodnje kulte žrtvovanja, pri katerih so žrtvovali živali in ljudi, da bi pomirili domnevno jezno božanstvo. Pavel je to pogansko miselno dediščino vcepil nastajajočemu kristjanstvu: Jezus iz Nazareta naj bi opravil krvno daritev, da bi ljudi očistil njihovih grehov. Ta okrutna predstava, da bog uporabi svojega sina kot klavno daritev, da se človeštvo osvobodi grehov, je bila od davnine skupna skoraj vsem misterijskim religijam.

Višek misterijskega kulta poganskega obeležja sestavlja obhajilo, pri katerem duhovnik in vernik jesta in pijeta Kristusovo meso in kri, nič drugače, kot je to bilo v navadi pri kultu Mitre in Ozirisa. V Egiptu so duhovniki posvetili pogačo in jo tako spremenili v Ozirisovo meso. Nato so pogačo pojedli in zraven pili vino kot del obreda. Predstava o uživanju mesa nekega boga ima kanibalski izvor. Poganski duhovniki so zaužili en del mesa od vseh žrtev, tudi človeško meso, pri čemer beseda kanibal izhaja iz besede cahna-bal, t.p. “Balov duhovnik”.

Tudi mistika krvi velikega petka je prav tako v sorodstvu s kultom Ozirisa kot tudi s kultom Attis. Kajti tudi tam so imeli “krvni dan”, ko so sliko umrlega boga pritrdili na kol in nosili okrog. V cerkvenem krščanstvu so ta kult ovekovečili s truplom na križu. Ljudje so se tako navadili na to, da se zdaj le malokomu posveti, da z mrtvim možem na križu zasmehujejo vstalega Kristusa.

Rimski cesarji so diktirali katoliški nazor

To se je začelo že na koncilu v Nikeji (325), ki ga je sklical cesar Konstantin, da bi rešil neki teološki spor: Eni (pristaši Athanazija) so bili mnenja, da je bil Jezus, Kristus, sam Bog ( “po naravi eno z Bogom”), medtem ko so drugi (pristaši Arija) Jezusa videli kot Božjega Sina (“po naravi sličen Bogu”). V kultu Mitre je prav tako bil božji sin; od njega so se duhovniki učili, da je on sam Bog. To verovanje je ustrezalo tudi rimskim predstavam. Konstantin, politični taktik, ki je potreboval krščanstvo kot svetovnonazorski temelj za svojo državno oblast, je hotel zaustaviti konflikt in je zbral sebi prijetne škofe na koncilu, ki ga je sam vodil, in na katerem je z državnim zakonom ukazal, kaj je prava vera: Kristus je “po naravi eno z Bogom”. Ta cesarska formula je še danes v katoliški veroizpovedi. Do pike ustreza grškim misterijskim religijam.

Tudi trojstvo Boga Očeta, Sina in Svetega Duha kot tudi stališče “edine zveličavne cerkve” je z dekretom razglasil rimski cesar, Teodozij I. na koncilu v Konstantinoplu (381). On je sklical koncil in eden njegovih juristov, ki so ga še hitro krstili in ga povišali v metropolita, je prevzel vodenje zbora, da bi formulo dogme o trojstvu pravno brezhibno spravil na papir. Istočasno so cerkev razglasili za “sveto” in “apostolsko” in deklarirali njena “sredstva milosti” (krst, odpuščanje grehov) kot odrešilne instrumente nove državne religije. Kar sta sprejela Teodozij in njegov jurist Nektarij, je do danes sestavni del nazora vseh “krščanskih” konfesij.

Na koncilu v Chalzedonu (451) je rimski cesar določil, kar katoliki še danes molijo. Koncil je sklical Marcion, vojaški cesar, toda režirala je njegova žena Pulheria, nekdanja nuna, ki je zdaj krojila politiko. Koncil so vodili visoki državni uradniki. Sklenili so, da je Kristus obenem “resnični Bog in resnični človek”. Tudi ta formula je še danes v veroizpovedi rimsko-katoliške cerkve.

Večno prekletstvo

Trajen vpliv na cerkveni nauk je dosegel Justinijan na koncilu v Konstantinoplu (553). Vzhodnorimski cesar je sicer na zunaj postal kristjan, ampak ostal je rimski politik moči. Verske spore so ne glede na njihovo vsebino v kali zatrli. Če se je tukaj kdo skliceval na zgodnjekristjanskega učitelja Origena in oznanjal nauk o ponovnem rojstvu ali odrešitvi vseh duš in ljudi po Kristusu, ni bil le drugorazreden, ampak v razmerju do državnih interesov popolnoma nepomemben. Zato cesar ni dolgo cincal in je zboru predložil devet anatem. Dve izmed njih sta se glasili: Kdor se oklepa tega, da je človekova duša že živela pred njeno telesno inkarnacijo, naj bo preklet. Kdor veruje, da se bodo na koncu vseh časov vse duše in vsi ljudje vrnili k Bogu, naj bo preklet.

Tu se je rimska državna cerkev dokončno poslovila od centralnih vsebin nauka Jezusa iz Nazareta: Od Njegovega sporočila o ljubečem Očetu-Bogu, ki nikogar ne prekolne, ampak bo vse duše in ljudi, celotno padlo stvarstvo povedel nazaj v večno domovino – s pomočjo Kristusove odrešilne moči in tako, da sledimo Njegovim naukom, h katerim spada tudi vedenje o obstoju duše pred rojstvom in možnost ponovnih utelesitev. Odtlej ima cerkev v roki eno najostrejših orožij: pretnjo z večnim prekletstvom, ki jo je učinkovito uporabila v naslednjem tisočletju in pol. Bila je tudi duhovna podlaga inkviziciji in križarskim vojnam, ki so terjale življenje milijonov ljudi.

“Po njihovih sadovih jih boste prepoznali!”

Zlagana morala te institucije, ki je človeštvu prinesla toliko krvi in solza, danes vedno močneje prodira skozi krščanski plašček. Jezus iz Nazareta je apeliral na našo moč razločevanja: “Po njihovih sadovih jih boste prepoznali.” Cerkveni zločinci vseh odtenkov – od srednjeveških inkvizitorjev prek genocidov na Hrvaškem do posiljevalcev otrok in njihovih velikodušnih cerkvenih predstojnikov danes se lahko imenujejo katoliški ali luteranski – samo, prosimo, ne “kristjanski”.

Vsem tistim, ki se z zločinskimi odnosi te cerkve in z zlorabo imena Jezus, Kristus nočejo solidarizirati, ostane edina možnost, da izstopijo.

Luthrovi pozivi na morjenje

Za življenjsko nevarno se je izkazala tudi ideologija evangeličansko luteranske cerkve, zlasti ustanoviteljeva, ki je do danes njen zgled. Martin Luther je pozival k ubijanju miroljubnih drugovercev (npr. staršev, ki niso hoteli krstiti svojega dojenčka). In pridigarje, ki niso imeli dovoljenja njegove cerkve, je hotel predati rablju. Rekel je:

“Če hoče pridigati, tedaj naj dokaže poklic in ukaz (cerkve) … če noče, potem naj oblast takega podleža priporoči mojstru Hansu” (=rablju). (Zv. 5, str. 74 sl.)

Martin Luther

“Ko krstim Juda, bi ga najraje peljal na most Elbe, mu privezal kamen okrog vratu, ga sunil dol in rekel: Krstim te v imenu Abrahama.” (Citirano po deželnem škofu Sasse, Luther o Judih – Proč z njimi! 1938)

Proti uporniškim kmetom je hujskal:

“Zabodi, udari, zadavi, kdor kje lahko, če pri tem umreš, blagor tebi, bolj blažene smrti ne moreš nikdar doseči …” (Weimarska izdaja 18, str. 357 sl.)

In svoje sodržavljane, Jude, je med drugim preganjal s pozivi:

“V njihovih sinagogah ali šolah je treba zanetiti požar, … na čast našemu gospodu in krščanstvu, da bog vidi, da smo kristjani …” (Von den Juden und ihren Luegen, Tomos 8, S. 88 ff)

To so samo trije primeri iz množice spisov o preganjanju in umazanih sramotenjih, s katerimi se je Luther leta in leta bojeval proti krstilcem, kmetom, Judom in čarovnicam in jih gnal v smrt. Glede kmetov je priznal:

“V razburjenju sem pobil vse kmete. Vso njihovo kri imam na grbi.” (Tischreden, Weimarska izdaja 3, str. 75).

Hitler je Luthra častil kot “velikega moža”, kajti:

“On je videl Juda, kot ga mi šele danes pričenjamo videti.”

In evangeličanski deželni škof Sasse je po kristalni noči rajha častil oba – Luthra in Hitlerja:

“10. novembra 1938, na Luthrov rojstni dan, v Nemčiji gorijo sinagoge. Nemško ljudstvo bo … tako bo firerjev boj, ki ga je blagoslovil bog, okronan s popolno osvoboditvijo našega ljudstva …”

Če vojaki umrejo v vojni proti Turkom, pridejo v nebesa:

“… z veseljem stisnite pest in potolaženi udarite, morite, ropajte in delajte škodo, kolikor le morete … če vas pri tem ubijejo, blagor vam, tako niste bili le kristjani, ampak tudi poslušni, zvesti podložniki, ki so v božji pokorščini dali življenje in imetje za svoje vladarje. Večno so blaženi in sveti …” (Zv. 4, str. 494 b sl.)

Oderuhe bi dal mučiti na kolesu in jim prerezati žile (zv. 7, str. 415) in za nezveste partnerje zahteva smrt: “…bolje bi bilo: mrtev, mrtva z njim, da se izogne hujšemu primeru … to je krivda oblasti: Zakaj ne pobijejo zakonolomcev?” (cit. po H.J. Boehmu “Martin Luther – ein Mythos zerbricht” str. 153, lahko dobite brezplačno: Badstrasse 28 a, 91287 Plech)

Kaj pomeni “mučiti na kolesu”?

Golo žrtev, ležečo na hrbtu, z iztegnjenimi udi, so položili na tla morišča in čvrsto privezali s kratkimi količki. Trdne količke so potisnili pod zapestja, komolce, koščice na nogah, kolena in kolke. Krvnik je nato s kolesom, obloženim z železjem zdrobil člen za členom, sklep za sklepom, kot tudi ramena in kolke, a izognil se je smrtnih udarcev. Nato so ude vpeli med prečke večjega kolesa in ga v horizontalni legi pritrdili na konico kola. Smrt je nato nastopila v domnevno najstrašnejših bolečinah.

Kaj pomeni “prerezati žile”?

Pri rezanju žil so žrtev privezali na mizo in ji odprli žile, tako da je zelo počasi krvavela in umirala.

O prostitutkah je pisal:

“Če bi bil sodnik, potem bi dal tako francosko strupeno kurbo mučiti na kolesu in ji prerezati žile.”

Posebej v nevarnosti so pri njem žene z magičnimi sposobnostmi:

“Čarovnic ne pusti živeti … pravičen je zakon, da jih je treba usmrtiti. Delajo veliko škodo … pobiti jih …” (Weimarska izdaja 16, str. 551)

O prizadetih otrocih je Luther rekel:

“Če pa se pripoveduje o otrocih, ki so podobni hudiču, katerih sem nekaj videl, sem prepričan, da jih je hudič iznakazil, ne pa naredil ali pa da so pravi hudiči.” (Opera Exegetica, Erlangenska izdaja II, str. 127)

In vedno znova se je Luther pri besnih pozivih na morjenje in preganjanje skliceval na biblijo – v zvezi z uničenjem heretikov, na “preganjalca krivovercev” Davida in pobožne kralje stare zaveze in v zvezi z Judi na Mojzesa: “… naj zažgo njihove sinagoge … jih prisilijo k delu in z njimi ravnajo z vso neusmiljenostjo, kot je storil Mojzes v puščavi in jih pobil 3000, da ne bi morala vsa množica propasti.” (Zv. 8, Jena 1562, str. 101)

Po današnjem razumevanju prava je bil Luther na koncu svojega življenja kriminalec, ki bi ga vsak javni tožilec dal takoj zapreti, če bi ga dobil v roke – zaradi ščuvanja ljudstva (§ 130 StGB), napeljevanja k ubijanju (§§ 26.11 StGB), napeljevanja h kršitvi deželnega miru (§§ 26, 125 StGB) in napeljevanja k namernemu netenju požara (§§ 26, 306 StGB).

Vendar slika moža, ki bi ga lahko označili za notoričnega storilca kaznivih dejanj, še vedno visi v uradih luteranskih škofov in župnikov. In še vedno obstajajo ceste Martina Luthra, spomeniki Martina Luthra in šole Martina Luthra, v katerih se mladini posreduje neduh hujskača množic iz Wittenberga. Nemški narod se je leta 1945 osvobodil cest Adolfa Hitlerja in spomenikov Adolfa Hitlerja; duhovni hujskač za Hitlerjev genocid nad Judi ima pa še naprej velik vpliv na organizacijo, ki se imenuje po njem in na njeno delovanje v šolah, na univerzah, v družbi in politiki.

Evangeličanski deželni škof von Loewenich je v neki poslanici na internetu dobesedno pojasnil: “Zgodovinsko dediščino luteranske tradicije hočemo očuvati kot našo kulturno in duhovno domovino.”

© V.i.S.d.P.: Frei Christen für den Christus der Bergpredigt

Dieter Potzel, Am Brechhaus 4, 97828 Marktheidenfeld

www.freie-christen.com

Na vrh

One Comment:

  1. Bralcu priporočam tudi ogled aretacije zloglasnega mafijskega botra Bernarda Provenzana (iz krvoločne mafijske družine Corlonesi): https://www.youtube.com/watch?v=HWXhgHW1cm0

    Aretiran je bil v skromni hiški, skromno oblečen, na mizi pa je imel le nekaj jabolk, pisalni stroj s katerim je pisal navodila, biblijo in rožni venec; skromni bivalni prostor pa so krasile še slika zadnje večerje in podobice svetnikov. Vsa ta (krščanska) simbolika (med drugim prisotna tudi v obredu iniciacije) pozornemu opazovalcu zelo nazorno nakaže »duhovne« temelje (oz. korenine) sicilijanske mafije.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.