Papež je ukazal inkvizicijo in odobril ciljane metode mučenja (kladivo čarovnic).
Katoliški menih je lahko zadovoljen. Pravkar so
sežgali poslednje katare. Njihovo imetje so zasegli.
– Če ne bi vsi udeleženci inkvizicije dobro zaslužili od roparskih umorov drugovercev, bi se inkvizicija kmalu končala. Kajti številni ljudje, tudi knezi, so v svoji notrini čutili, da je papež s tem odredil nekaj hudičevskega. 27) str. 597
– Seveda so pretežno ubijali predvsem bogate drugoverce. V Španiji bogate »conversos«, torej spreobrnjene jude. Včasih so se lahko za astronomske vsote za nekaj časa odkupili. Tudi to kaže očitni glavni motiv inkvizicije. Ko so bogati »conversos« »izumrli«, ker so jih stoletja lovili, se ni dalo več zadržati propada roparskega morjenja, ki ga je inscenirala cerkev. 20) str. 158
– Posebno perverzno: Tudi umrle so lahko naknadno obdolžili krivoverstva. Tako so lahko premoženje umrlega pozneje zasegli pri dedičih.
– Na ta način so lahko ubili vsakega nepriljubljenega človeka: preko njegovih umrlih staršev. Zastaranje je poznala katoliška cerkev šele po 100 letih.
– Tako so cele družine pognali v nepopisno bedo, ko so jih vsega oropali.
– Zastaranja pri živih ni bilo. Tako je lahko kritična mladeničeva izjava istega še kot starca pripeljala na grmado, odvisno od tega, kako bogat je bil …
– Posebno perverzno in okrutno: Vsak prijem pri brutalnem mučenju in tudi hrano za mučitelje je morala plačati žrtev ali njeni svojci. Obstajal je cenik za vsa mučenja. Primer iz Darmstadt-a: 25)
Živega razčetveriti: 15 kron
Pripraviti grmado, vreči pepel sežganega v tekočo vodo: 30 kron
Sežgati živo čarovnico: 14 kron
Osebo usmrtiti z mečem: 10 kron
Človeka obesiti: 18 kron
Telo natezati: 5 kron
Odrezati ušesa in nos: 5 kron
Vpeti v stojalo: 8 kron
En udarec s koničasto palico: 1 krona
Zategovanje vrvi pri vpenjanju
v stojalo in obešanje uteži,
namestitev žebljev v noge: 30 kron
Izgon iz kraja: 1 krona
– Pri roparskih umorih, predvsem žensk, sta nakraden denar in posest šla direktno ali po ovinkih v korist cerkvi. Sredstva od roparskih umorov čarovnic so uporabili npr. za novo izgradnjo gradu Majnskih nadškofov, za cerkvi v Grossmannsdorfu in Gerbrunnu. 13) str. 136
– Tudi grad v Aschaffenburgu so zgradili s krvavim denarjem.
– Ne pozabiti: Z roparskimi umori uplenjen krvav denar je še danes del – zaradi obresti in obresti na obresti na milijarde naraslega – cerkvenega premoženja.
cerkve18
Katolicizem, ki se je razširil predvsem v Evropi in Ameriki, zastopa zelo abstruzno versko smer. Množični morilci, ki so poslali v smrt na stotine žensk, moških, starcev in otrok, dobivajo številne spomenike (Slika: Dva Wuerzburška zažigalca čarovnic: J. Echter in A. Ehrenberški) in ulice ter ceste poimenujejo po njima. Toda za žrtve se ne najde niti spominska plošča. Mišljenje se tu še ni kaj dosti spremenilo.
Superbogati od ponarejanja listin
Da bi povečali cerkveno zemljiško posest,
so menihi in drugi cerkveni ljudje ponarejali listine.
– Da bi povečali cerkveno zemljiško posest, so menihi in drugi cerkveni ljudje ponarejali listine.
– Če je hotel škof ali opat povečati svojo zemljiško posest, je pogosto dal narediti falsifikat, ki so ga potem »našli« v arhivu in dokazal, da je ta ali oni knez iz prejšnjih časov samostanu že zapustil dotični kos zemlje. Kaj so proti temu hoteli storiti preprosti kmetje, ki pogosto niso znali pisati in brati?
– Nekateri menihi so se izučili ponarejanja in so od samostana do samostana prepotovali deželo, da bi opravljali svoj poklic.
– Na smrtni postelji je npr. menih Gueron priznal, da je prepotoval celo Francijo in za samostane ter cerkve izstavljal ponarejene listine. 16) str. 83
– Za južnonemško območje je to kriminalno opravilo prevzel benediktinski samostan Reichenau. 17) str. 23
– Vrhunec kriminalnosti in predrznosti je povrhu vsega prilaščanje pravice, ko papež trdi, da mu je Konstantin podaril ves zahod. Ni bilo malo takih, ki so »Konstantinovo darilo« imeli za ponaredek in so morali svojo izjavo plačati z življenjem, tako npr. Johannes Draensdorf v Heidelbergu še leta 1425 in vodja Valdežanov Friedrich Reiser leta 1458 v Strassburgu. 11) str. 51
– Konstantinovo darilo naj bi temeljilo na naslednji pravljici: Da je preganjalca kristjanov, Konstantina, papež Silvester I. ozdravil gobavosti, ga spreobrnil in krstil. V zahvalo je papežu podaril ne le Lateran, ampak vse province Italije in zahodnih dežel.
Velik del srednjeveških listin je ponarejenih
– Potem ko so pripadniki Arnolda iz Brescie že v 12. stoletju spoznali prevaro, jo je leta 1440 dokončno pisno razkril papeški sekretar in humanist Lavrencij Valla. Rimskokatoliško zgodovinopisje, tako Deschner, je prevaro priznalo šele z 19. stoletjem. 10) str. 106
– Še vedno so cerkve največje privatne zemljiške posestnice v Nemčiji kot tudi v mnogih drugih državah. Koliko te zemljiške posesti je kupljene in plačane s poštenim delom? In koliko je nakradene, prigoljufane in naropane?
Superbogati od lova na dediščino
Glavni faktor pri širjenju cerkvene zemljiške posesti od antike,
zlasti pa v srednjem veku, je bila dediščina.
– Že v 4. stoletju je bil lov na dediščino s strani takratnega papeža Damaza tako močan, da je moral vmes poseči cesar.
– Da ga ne bi osumili krivoverstva, je ob smrti vsak posestnik ali zakupnik zapustil en del cerkvi. Kajti krivoverstva so lahko obsodili tudi že mrtvega in tako potomce oropali celotne dediščine. Poleg tega tisti, ki je bil osumljen krivoverstva, mogoče ni dobil prostora za grob na posvečeni zemlji. Zaradi moralnega pritiska je rasla cerkvena zemljiška posest. …
– Papež Aleksander III. je že leta 1170 odredil, da ni veljaven noben testament, ki ni bil narejen v prisotnosti duhovnika. ….
– Vsak svetni notar, ki je sestavil testament, ne da bi upošteval papežev predpis, je bil kaznovan z izobčenjem.
– Cerkev si je lastila pravico, da lahko edino ona zakonsko potrdi testament. …
– Dediščino v prid cerkvi na podlagi testamenta je cerkev imela za zanesljiv pripomoček, da bi se skrajšal čas trpljenja v vicah. Zaradi strahu pred večno peklensko kaznijo so ljudje ne le zbolevali, ampak je strah prinašal cerkvi precejšnjo vsoto denarja. Do danes. …
– Krščansko etiko poravnave so tolmačili tako, da so govorili oderuškim prodajalcem, kako je edina možnost za odrešitev popolno vračilo dobička. Vračilo pa po pravilu ni šlo k oškodovancem. Namesto tega so ustanavljali cerkvene sklade. …
– Neprikrito je pridigal cerkveni oče Salvian v 5. stoletju: »Kdor premoženje zapusti svojim otrokom namesto cerkvi, ravna proti božji volji in proti svoji koristi. Medtem ko na zemlji skrbi za svoje otroke, sebe ogoljufa za nebesa.« Papež Bazilij je to takole formuliral: »Skrb za otroke je samo pretveza grabežljivcev.« …
– Lov na dediščino s strani duhovnikov je znan do današnjih dni. Predvsem starejši ljudje so prizadeti zaradi tega. Starejšim ljudem, ki nimajo sorodnikov, je v domovih za ostarele posebno dostopna tolažba duhovnikov…
– Leta 1993 se je zvedelo za primer profesorja, ki je svojemu nečaku v oporoki zapustil 1,5 milijona mark. Testament pa je izpodbijalo semenišče v Zaitskovenu. Katoliški duhovniki so komentirali, da profesor ni bil čisto pri pravi, ko je testament spremenil v škodo cerkve. Tega sodišče ni moglo upoštevati. Stroške sodišča v višini 100.000,- za tri in polletni proces mora plačati katoliško semenišče. Hannov. Alg. Ztg. 30.09.02
Superbogati od desetine
Pomembno vlogo pri cerkvenih dohodkih je igrala desetina.
– V srednjem veku so morali vsi zemljiški posestniki krajevni cerkvi odvesti desetino vseh pridelkov ali prihodka. 14) str. 454
– Kdor desetine ni plačal ali jo je plačal nepravilno, je tvegal, da ga duhovniki prekolnejo in izobčijo. 14) str. 454
– Tako so duhovniki »oboroženi in nepopustljivi pobirali dolgove«, medtem ko so svetohlinsko pridigali proti oderuštvu in obrestim. 15) str. 498
– Papež Pij V. je dal navodilo svojim izterjevalcem:
»Navaden človek, ki ne more plačati denarne kazni, mora prvič – z vklenjenimi rokami na hrbtu en dan stati pred cerkvenimi vrati.
Drugič – ga je treba bičati po ulicah.
Tretjič – mu je treba prebosti jezik in ga poslati na galejo.« 11) str. 18
– Kmetje iz Stedingera so odrekli desetino in cerkev jih je s svojimi vitezi zavezniki množično pomorila in oropala.
Kmetje so odrekli plačilo desetine bremenskemu nadškofu. Proti njim so leta 1229 sprožili strahoten instrument inkvizicije.
Papež Gregor IX. je svoje dominikance spustil na križarski pohod proti kmetom iz Stedingera. 18) str. 90 Pozimi leta 1229/30 je nadškof Gebhard II. iz Bremena skupaj z bratom in drugimi plemiči ter vitezi odšel v boj proti kmetom. 18) str. 90
Sprva so zmagali kmetje, toda pet let pozneje, 27. marca 1234 jih je masakrirala vojska v službi cerkve. 18) str. 91
Superbogati s pomočjo simonije
Prodaja funkcij (simonija) je papežu prinesla veliko denarja in posesti.
– Jezus ni poznal funkcij, zato jih tudi ni uvajal. Katoliška cerkev vidi to malo drugače …
– Papež Inocenc III. je takoj po nastopu funkcije ustanovil 52 sekretariatov in jih prodal za 79.000,- zlatih guldenov. 15) str. 342
– Papeži so pogosto prodane funkcije predhodnikov določili za nezasedene, da so jih spet lahko prodali. 15) str. 342
– Papež Leo X. je ustanovil 39 novih kardinalskih služb in za to pokasiral 511.000,- dukatov. Cena za kardinalski klobuk je bila takrat med 10.000,- in 30.000,- zlatih dukatov po primerku.
– Celo papeško funkcijo se je dalo kupiti in je šla k tistemu, ki je največ ponudil. Ko je leta 1492 umrl papež Inocenc VIII., je kardinal iz Rovere veljal za velikega favorita. Razpolagal je z več kot 1.000.000,- zlatimi dukati Republike Genove in nadaljnjimi 200.000,- francoskega kralja, da bi svoji pretenziji dal poseben poudarek. 19) str. 191
-Njegov konkurent Rodrigo Borgia je bil pod štirimi papeži podsekretar svetega sedeža. »Podkupnine, ki jih je ponudil, so jemale sapo. Podarjal je bogate opatije, luksuzne vile in cela mesta, da bi si zagotovil kardinalski glas.« 19) str. 191
– »Med petdnevno konklavo avgusta 1492 je operiral z obljubami donosnih napredovanj in neprikritimi podkupovanji, da bi dobil na volitvah. Nekateri kardinali so hoteli palače, drugi gradove, posest ali denar.
– Kardinal Orsini je svoj glas prodal za gradova Monticelli in Sariani.
– Kardinal Ascanio Sforza je hotel štiri vprežne vozove srebra – in lukrativno predsedništvo cerkve, da bi zagotovil svojo privolitev.
– Kardinal Colonna je dobil bogato opatijo St. Benedikt skupaj z vsemi pripadajočimi domenami in patronat za sebe in svojo družino na večne čase.
– Kardinal iz St. Angelo je hotel škofijo Porto, tamkajšnji grad in polno klet vina.
– Kardinal Savelli je prejel Civita Castellana.
– Rodrigu je do zmage še vedno manjkal en glas. Odločilen glas je pripadel nekemu beneškemu menihu. Hotel je namreč 5000 kron in eno noč z Rodrigovo hčerko, očarljivo dvanajstletno Lukrecijo. Posel je bil potrjen in z glasovi dvaindvajsetih kardinalov v žepu je bil Rodrigo Borgia izvoljen za papeža Aleksandra VI.« 19) str. 191/192
Superbogati s pomočjo umorov
Papeži se tudi pred umori niso zaustavili,
če je šlo za njihove finančne ali politične prednosti.
Če verjamemo nekaj župnikom, ki so s knjigo šli anonimni v javnost,
so v Vatikanu še danes misteriozni smrtni primeri.
– Zgodovinar Thomas Tomasi je o tem napisal: »Ne bi bilo mogoče prešteti vseh umorov, posilstev in primerov krvoskrunstva, do katerih je vsakodnevno prihajalo na papeškem dvoru. Človekovo življenje ni dovolj dolgo, da bi si zapomnil imena vseh umorjenih, zastrupljenih ali žrtev pri živem telesu vrženih v Tibero.« 19) str. 214
– Umor je bil donosen stranski zaslužek za papeža Aleksandra VI. Naveličan pretenj svojega brata, ki se je v Vatikanu zadrževal kot ubežnik, je osmanski sultan Bajazid II. poslal papežu Aleksandru VI. 40.000 zlatih dukatov, za katere naj bi umoril Džema. Toda papeževa pomoč ni bila tako poceni. Počakal je. Nadaljnjih 200.000,- dukatov je dodal sultan. Potem je papež Aleksander VI. dal Džema zastrupiti. 19) str. 195/196
– Prodaja funkcij je bila dober vir dohodka. Da pa dohodkov ne bi pustil usahniti, »je papež Aleksander poskrbel za to, da so kmalu zastrupili kardinale, ki jih je on prej imenoval. Tako je lahko ne le ponovno prodal kardinalski klobuk, ampak pobral tudi vsa njihova premoženja, ki so prešla na cerkev – lahko rečemo na papeža Aleksandra.« 19) str. 195
– V svojem bestselerju »Sveta papeževa mafija« Robert Hutchison omenja vrsto smrtnih primerov, ki so vsi v poslovni ali osebni zvezi z Vatikanom ali s skupino, ki mu je blizu: svoje trditve povezuje z naslednjimi smrtnimi primeri: 20)
1975: francoski senator princ Jean de Broglie
1977: Charles Bouchard , poslovodstveni organ ženevske Leclerc-banke
1978: pater Giuliano Ferrari
1978: ortodoksni patriarh Nikodim
1978: papež Janez Pavel I.
1978: kmalu zatem kardinalni državni sekretar Villot
1979: kardinal Vagnozzi, šef vatikanske prefekture za gospodarstvo
1981: Franacesco Consentino, P2-loža
1982: milanski bankir Roberto Calvi
1982: trgovec z antikvitetami Sergio Vaccari
1982: pisec Giorgio di Nunzio
1982: kardinal Benelli iz Firenc
1985: nekdanji španski zunanji minister Gregorio Lopez-Bravo
1985: bankir Ricardo Tejero
1986: ladjar Jose Maria Aristrain
1986: mafijec Michele Sindona
1986: neuspel atentat na španskega podjetnika Ruiz Mateosa
1986: španski sodnik ustavnega sodišča Manuel Garcia-Pelayo
1994: salvadorski nadškof Rivera Damas
1998: vodja filiale vatikanske banke v Nepalu, Aldo Palumbo
– Duhovnika Giuliana Ferrarija so našli mrtvega v praznem kupeju hitrega vlaka Ženeva-Pariz . Umrl naj bi zaradi »težkega srčnega infarkta«. Že leta 1969 so poskušali, da bi ga z glikozidom digitalisa počasi zastrupili. Ta droga povzroči, da srce odpove. Ferrari je rimsko cerkev imenoval »največje in najbolj umazano podjetje na svetu«. Deschner spekulira s tem, da je bil žrtev vatikanizma. Po Ferrarijevem mnenju sta bila južnoameriška duhovnika Camillo Tores in Oskar Romero žrtvi Vatikana. Tik pred svojo smrtjo je Ferrari rekel: »Zadnji zločin Vatikana je usmrtitev mojega prijatelja, nadškofa Oskarja Romere v San Salvadorju.« 2) str. 178
– Zjutraj 18. junija 1982 so milanskega bankirja Roberta Calvija našli obešenega pod mostom čez Temzo. Poznal je in bil soudeležen pri enem največjih finančnih škandalov, ki ga je sprožil Vatikan. Tik pred svojo smrtjo je rekel hčerki: »Duhovniki me bodo pokončali.« 3) str. 276
– Njegova žena Klara Calvi je izjavila za intervju: »Sigurno so bili vatikanski duhovniki. To nam je Roberto že prej povedal. Ubiti nekoga zanje ni greh, tako so mu rekli. Samo dušo bi osvobodili iz telesa » 22)
– Prejšnjemu finančnemu svetovalcu Vatikana Leopoldu Ledlu je rekel Calvi nekaj dni pred svojo smrtjo na begu v London: »Marcinko hoče mojo glavo.« (mišljen je bil kardinal Marcinko) 21) str. 276
– Na ponedeljek 4. maja 1998 je bilo v Vatikanu umorjenih troje ljudi.Uradna verzija: Švicarski gardist Cedric Tornay naj bi ustrelil nadporočnika Estermanna in njegovo ženo Gladys Meza Romero, da bi nato usmrtil sam sebe. Skupina državljanov Vatikana, duhovniki in laiki, ki hočejo ostati anonimni, vidijo to drugače. Napisali so knjigo na to temo v Italiji z naslovom: »Krvave laži v Vatikanu«. V Nemčiji je knjiga izšla z naslovom: »Ubijali ste«. 23)
cerkve21
– V svoji knjigi prikazujejo, kako bi lahko prišlo do umorov, kdo je imel korist in naštevajo nelogičnosti vse do ponarejenega poslovilnega pisma domnevnega morilca.
– Cedricova mati trdi, da je bil nekdo v Vatikanu, ki bi lahko pojasnil resnico, toda ta nekdo da je nenadoma brez sledi izginil.
– Strah jo je, kajti odposlanci iz Vatikana so pripotovali k njej v Švico, da bi jo ustrahovali in prisilili k molčanju. 23) str. 110
– Po podatkih te anonimne vatikanske skupine sodelavcev, ki se imenuje »apostoli resnice«, naj bi v Vatikanu besnela »krvava vojna za nasledstvo« med dvema rivaloma – potaknjencem zloglasne prostozidarske lože P2 in skrajno konzervativno internacionalno delujočo skupino. 23) str. 117
– »Apostoli resnice« iz Vatikana pišejo, da si klani prostozidarjev in te internacionalne skupine v trdem boju med sabo delijo »gigantsko (politično, ekonomsko in logistično) Vatikanovo obilje moči, pri čemer papež služi samo kot klerikalni izvesek.« 23) str. 117
– Glede smrti Janeza Pavla I. (Albino Luciani) pravijo, da je hotel napraviti konec dubioznim finančnim poslom, pretiranemu razkošju in korupciji znotraj uradne cerkve. »Toda njegov pontifikat je bil vpadljivo kratek (33 dni), okoliščine v zvezi s smrtjo misteriozne in truplo Albina Lucianija so tako hitro balzamirali, da obdukcija ni bila več možna…» 23)
Superbogati od stranskih prihodkov
Papeži so vedno znova našli poti, kako povečati svoje in cerkveno premoženje.
– Papež Aleksander VI. je morilce preprosto izpustil na svobodo – samoumevno proti majhni pristojbini. Pripomnil je: »Gospod noče grešnikovo smrt, ampak da plača in živi.« Pri povprečno ca. 14 na dan umorjenih v Rimu takrat donosen posel. 19) str. 195
– Isti papež dovoli nekemu plemiču krvoskrunstvo s sestro – proti pristojbini 24.000 zlatnikov. 19) str. 195
– Peter Mendoza, kardinal Valencije, si je pri papežu kupil dovoljenje, da sme svojega ljubimca-dečka imenovati za svojega rodnega sina. 19) str. 195
– Nigel Cawthorne piše v svoji kroniki škandalov Vatikana o papežu Bonifaciju IX.: »Bil je morilec, ki je s prodajo funkcij (simonijo) polnil prazne papeške blagajne. Razen tega se je ukvarjal s trgovino z odpustki in dvignil pristojbine za razglasitev svetnikov ali izdajo potrdil o pristnosti listin za na novo odkrite relikvije, kot npr. Kristusovo kožico na spolnem udu.« 19) str. 195
– Tudi od križarskih vojn so samostani dobro zaslužili, kajti posestva križarjev so jemali v zastavilo in ob njihovi smrti so jim pripadla … 14) str. 455
Superbogati od prostitucije
Bili so papeži in škofje, ki so obogateli
od prostitucije in za to imeli lastne bordele.
– Da bi financiral vojno proti Turkom, je papež Sikstij IV. (1471-1484) v Rimu zgradil eleganten bordel za oba spola. Njegove kurtizane naj bi mu vsak teden plačale »julija« iz zlata, kar je letno zneslo 26.000 dukatov prihodka. 19) str. 172
– Za časa papeža Klemena VI. (1342-1352) so bile prostitutke tako številčne, da jih je papež Klemen obdavčil. Zgodovinar Joseph McCabe je celo izbrskal listino, iz katere je razvidno, da so papeževi uradniki »kupili lep, nov, velik bordel od vdove nekega zdravnika. Listina pobožno beleži, da se je nakup izvršil »v imenu našega gospoda Jezusa Kristusa«. 19) str. 137
– V Nemčiji se je razvila nova oblika tempeljske prostitucije. Po strasburški katedrali so se podile prostitutke. Kar naj bi povrhu še vedeli: Strasburški škof je vodil bordel. 19) str. 118
– Dekan wuerzburške katedrale naj bi imel po zakonu pravico, da vsako leto iz vsake vasi v škofiji prejme konja, kosilo in mladenko. 19) str. 118
– Bolj direktno obliko tempeljske prostitucije so v 13. stoletju ponovno vpeljali v Rimu. Vse lokalne vlačuge so nagnali skupaj in jih poslali na delo v podzemno kapelo v cerkvi Santa Maria, obdane z najsvetejšimi predmeti krščanstva.
– Papež Julij II. je 2. julija leta 1510 v papeški buli odredil ustanovitev bordela, v katerem smejo mlade žene opravljati svoj poklic.
– Papeža, ki sta sledila, Leon X. in Klemen VII. sta prav tako prenašala to ustanovo pod pogojem, da četrtina vsega premoženja žensk, ki tam delajo, po njihovi smrti preide v last nun iz Sainte-Marie-Madeleine. 19) str. 236
cerkve22
»Mnogoženstvo, sodomija ter incest
so bile še nedolžne pregrehe papežev … » 19) U4
Superbogati od državnih subvencij
V Nemčiji leži cerkev skupaj z državo v postelji,
čeprav ustava to drugače predpisuje.
Posledice: Država jemlje državljanu denar –
bogati cerkvi ga vtika od spredaj in od zadaj!
– Ali so politiki toliko omračeni, da ne opazijo ali pa so cerkvi poslušni in jih je strah?
– Človek ima občutek, da so cerkve že davno vtaknile politike v svoj žep in lahko zahtevajo, kar hočejo – politiki to plačujejo priklanjajoč se, hvaležno in prostovoljno po motu: »Drži jih v neznanju – jaz jih držim v revščini …«
– Že leta in leta cerkev uporablja državo in s tem narod kot »kravo molznico«.
– Pusti, da ji država marsikaj plača:
– plače škofov, kardinalov, nadškofov in pomožnih škofov
– plače kanonikov in višjih cerkvenih svetnikov
– plače stolnih vikarjev in cerkovnikov
– plače škofijskih sekretarjev
– plače vojaških škofov in župnikov
– popravilo in vzdrževanje številnih cerkva in cerkvenih stavb
– šolanje duhovnikov in teologov
– konfesionalni verski pouk v javnih šolah
– Milijone in milijone iz naslova terjatev iz časa pred Napoleonom (!), ki jih morajo plačati v glavnem obubožane občine. (Ne gre za slabo šalo)
– Celo kadilo, mašno vino in mašna oblačila in še marsikaj drugega plača država vojaškemu dušebrižništvu.
– Z ljudskim denarjem financirajo tudi večino stroškov ustanov (ca. 90%, ca. 10 milijard evrov letno). Malo segajo v svoj lasten žep (kljub 500 milijardnemu premoženju v evrih). Pa vendar tam odločajo: Kdor se poroči z ločenim, temu v katoliški ustanovi preti odpoved itd.
– Vrhunec: tudi muslimani, ateisti in tisti, ki so izstopili iz cerkve, morajo plačevati za plače katoliških škofov … ker se denar jemlje iz splošnega davčnega lonca (torej ne od cerkvenih davkov, kot marsikdo misli).
– Ko krajevna cerkvena občina gradi nov otroški vrtec, plača samo 1/3 stroškov, 2/3 plača država. Cerkev pa je edini lastnik. (Pogosto se zemljišče kar podari.) Tako se kontinuirano povečujeta zemljiška posest in imetje od nepremičnin.
– Vse to in še marsikaj je »skrivnost države in cerkve.«
Pregled* subvencij v milijardah, ki jih nemška država daje cerkvam
Odpovedati se prihodkom:
Možnost uveljavljanja davčne olajšave za cerkveni davek:
3,50 mrd evrov
Osvoboditev od odbitne dajatve in davka na donos kapitala:
1,40 mrd evrov
Osvoboditev od prometnega davka:
1,20 mrd evrov
Druge osvoboditve:
0,15 mrd evrov
Odpovedati se dohodkom za skupaj ca.
6,25 mrd evrov
Direktne subvencije (nepopolno)
Konfesionalni verski pouk
2,45 mrd evrov
Šolanje teologov:
0,62 mrd evrov
Prihranek pri državni izterjavi cerkvenega davka:
1,00 mrd evrov
Varstvo spomenikov:
0,04 mrd evrov
Vojaško dušebrižništvo:
0,03 mrd evrov
Plačila zveznih dežel:
0,72 mrd evrov
Plačila občin (ocenjeno)
(gradbeno področje, darila, kultura):
2,50 mrd evrov
Obveznosti za gradnjo:
0,05 mrd evrov
Podpore za misijonarska dela i.d.:
0,19 mrd evrov
Drugo, npr. orden, mediji, cerkveni dnevi:
0,30 mrd evrov
Direktne subvencije ca.:
7,9 mrd evrov
Državne subvencije za cerkve skupaj
14.15 mrd evrov
– V znesku 14,15 milijard evrov sploh še ni zajeto obširno državno financiranje cerkvenih socialnih ustanov, za to daje država še enkrat ca. 10 milijard evrov ekstra subvencij. Cerkve same porabijo za javne socialne namene le ca. 8-10% od ca. 9 milijard cerkvenega davka letno. Ne segajo rade v lasten žep, dokler se molzna krava, država, pusti molsti. Krvave cerkvene temelje tako vedno znova prelivajo z novimi tokovi denarja iz državne blagajne.
– Kdaj se bodo prebudili politiki?
Kdaj bo končno država svobodna in bodo cerkve ter njihovi privrženci sami plačevali svoje eminence in svoj kult?
* Viri: C. Frerk, Finanzen und Vermoegen der Kirchen, Alibri-Verlag, Aschaffenburg 2002 und G. Rampp, Bund fuer
Država jemlje državljanom denar –
bogati cerkvi ga vtika od spredaj in od zadaj!
Viri:
1. »Oggi« št. 42/1952
2. Deschner Karlheinz, Opus Diaboli, Reinbek 1987
3. Lo Bello Nino, Vatikan im Zwielicht, Düsseldorf 1983
4. Hermann Horst, Die kirche und unser Geld, Hamburg 1990
5. Paolo Ojetti in »Ľeuropeo« št.1/1977
6. Max Parisi in »La Padania« 21.6.1998
7. Dechner Karlheinz, Kriminalgeschichte des Christentums, zvezek. 3, Reinbek 1990
8. Kahl Joachim, Das Elend des Christentums, Reinbek 1986
9. Weber Hartwig, Die opfer des Kolumbus, 500 Jahre Gewalt und Hoffnung, Reinbek 1982
10. Von Othengraven Frieldhelm, Litanei des Weisen Mannes, Struckum 1986
11. Hermann Horst, Kirchenfürsten, Hamburg 1992
12. Rosner Enrique, Missionar und Musketen
13. Döbler Hannsferdinand, Hexenwahn, München 1977
14. Durant Will, Kulturgeschichte der Menschheit, Zvezek 6, München 1978
15. Wolf Hans-Jürgen, NeuerPfaffenspiegel, Herrsching 1990
16. Seifert Petra, Geheime Schriften mittelalterlicher Sekten. Aus den Akten der Inquisition, Augsburg 1977
16.a Schmitz Emil-Heinz, Die Kirche und das liebe Geld, Münster 1998
17. Kammeier Wilhelm, Die Fälschung der deutschen Geschichte, Wobbenbüll 1979
18. Rill Bernd, Die Inquisition und ihre Ketzer, Puchheim 1982
19. Cawthorne Nigel, Das Sexleben der Päpste – Die Skandalchronik des Vatikans, Köln 1999
20. Hutchinson Robert, Die Heilige Mafia des Papstes, München 1998
21. Ledl Leopold, Im Auftrag des Vatikans, Wien 1989
22. »Im namen des Papstes« – Mysteriöse Verbrechen: Die Spur führt in den Vatikan (ARD 8.12.1991)
23. Discepoli di Veritŕ, Ihr habt getötet – Der Machtkampf der Logen im Vatikan, Berlin 2003
24. Rahn Otto, Kreuzzug gegen den Gral, Energda 1995
25. Folter-Museum Rüdesheim
26. Deschner Karlheinz, Und abermals krähte der Hahn, Reinbek 1972
27. Lea Henry Charles, Geschichte der Inquisition, Bd. 1, Aalen 1980
28. Kamen Henry, Die Spanische Inqusition, München 1965
29. Von Werdenberg Gottfried, Vision 2004
30. Glej tudi www.neo-lutheraner.de
31. Deschner/Herrmann, Der Antikatechismus, Hamburg 1991
32. Guarino Mario, Mercanti del Vaticano, Kaos Editione, Milano 1998
33. Frerk Carsten, Finanzen un Vermögen der Kirchen, Aschaffenburg 2002
34. Mynarek Hubertus, Die neue Inquisition, Sektenjagd in Deutschland, Marktheidenfeld 1999, www.das-weisse-pferd.com
35. GEO-EPOCHE št. 10/03, Die Macht der Päpste
Cerkveno bogastvo je KRVAV DENAR
(Der Reichtum der Kirche ist BLUTGELD)
1. izdaja: 2003
Svobodni kristjani za Kristusa Govora na gori
Reimar Wirr
Am Brechhaus 4
97828 Marktheidenfeld
Faks: 09391/504147, www.freie-christen.com
Bi radi finančno podprli akcije Svobodnih kristjanov za Kristusa Govora na gori?
Hvaležni so za vsako pomoč.
Geslo »Aufklaerung«
Voksbank Main-Tauber
BLZ: 673 900 00, Kto.: 2005808
Na vrh
Poziv žrtvam spolnih zlorab
Žrtve cerkvenih spolnih in drugih zlorab oz. njihove starše pozivamo, da kazniva dejanja čimprej prijavijo policiji ali tožilstvu. Po pomoč se lahko obrnete tudi na naše društvo. Anonimnost zagotovljena.
Ali še vedno želite biti član organizacije, ki že dolgo sistematično spolno in drugače zlorablja otroke?
Ministranti naj bodo stari najmanj
18 let – zaradi zaščite pred pedofilijo.
cerkve200
Zločini cerkve
Cerkev ima na vesti desetine milijonov ljudi in milijarde živali. Zato je potrebno postaviti spominsko obeležje tem žrtvam.
Župnik Jože Pacek:
Ženska je ustvarjena kot pomočnica človeku. (Družina, 15.7.2001)
Peticija za odpravo državnega financiranja katoliške cerkve v Sloveniji
Cerkveno bogastvo
Katoliška cerkev v Sloveniji in po svetu je izjemno bogata, saj se njeno premoženje ceni na več 1.000 milijard po vsem svetu in v Sloveniji na več milijard evrov. S tem premoženjem upravlja samo en človek, to je rimski papež. Kaj imajo od tega revni?