Lev Nikolajevič Tolstoj
LEGENDA
I.
Bilo je v času, ko je Kristus razglašal ljudem svoj nauk. Ta nauk je bil tako jasen in bilo mu je lahko slediti, ker je očitno reševal ljudi iz zla; nemogoče je bilo, da ga ne bi sprejeli in nič ni moglo preprečiti njegovega širjenja.
Belcebub, oče in poveljnik vseh vragov, je bil vznemirjen. Jasno je videl, kako bo njegove oblasti nad ljudmi za vedno konec, če se Kristus ne odreče svojemu nauku. Bil je vznemirjen, a ni obupal, ampak je hujskal farizeje in pismouke, ki so mu bili pokorni, naj Kristusa čim bolj žalijo in mučijo. Kristusovim učencem je prišepetaval, naj bežijo od njega in ga pustijo samega. Upal je, da bodo obsodba na sramotno kazen, žalitve in dejstvo, da so ga zapustili vsi učenci, in nazadnje samo trpljenje in kazen, prisilili Kristusa, da se bo v zadnjem trenutku odrekel svojemu nauku. Če bi se odrekel svojemu nauku, bi uničil vso njegovo moč.
Delo se je končalo na križu, ko je Kristus rekel: „Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?“ Belcebub je pel. Ujel je okove, ki jih je pripravil za Kristusa, jih namestil na svoje noge, in sicer tako, da se ne bi mogli raztrgati, ko jih bo prikoval na Kristusa.
Toda naenkrat so se na križu zaslišale besede: „Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.“ Takoj nato je Kristus spregovoril: „Dopolnjeno je!“ in izpustil dušo.
Belcebub je spoznal, da je zdaj zanj vse propadlo. Hotel je sneti verige s svojih nog in pobegniti, a se ni mogel premakniti z mesta. Okovi so se zarasli z njim in mu zvezali noge. Hotel se je dvigniti s krili, a jih ni mogel razširiti. Belcebub je videl, kako je Kristus v bleščeči svetlobi stal pri peklenskih vratih, kako so grešniki od Adama do Juda prišli iz pekla, videl je, kako so se razbežali vsi vragi, videl je, kako so stene pekla neslišno razpadle na vse štiri strani. Tega ni mogel več prenašati in je s trpečim cviljenjem padel skozi razpoko v podzemlje.
II.
Minilo je 100, 200, 300 let. Belcebub ni meril časa. Okoli njega sta bila mrak in mrtvaška tišina. Nepremično je ležal in se trudil, da ne bi razmišljal o tem, kar je bilo, a je vseeno mislil in nemočno sovražil krivca svojega propada.
Nenadoma – ni več pomnil in vedel, koliko let je minilo od takrat – je zaslišal nad seboj zvoke, podobne topotu nog, prepiru, kriku in škrtanju z zobmi.
Belcebub je dvignil glavo in začel prisluškovati. Ni mogel verjeti, da bi se pekel po Kristusovi zmagi lahko obnovil, toda topot, stokanje, kriki in škrtanje z zobmi so postajali vse glasnejši.
Belcebub je dvignil svoje telo, izpod sebe povlekel kopitaste dlakave noge, pri čemer so mu na njegovo začudenje z nog odpadli okovi.
Zaplapolal je s svobodno razširjenimi krili in zažvižgal na način, s katerim je v prejšnjih časih poklical k sebi svoje služabnike in pomočnike.
Šele ko je zajel zrak, se je nad njim pokazala odprtina. Zaplapolal je ognjeni plamen, vragi so se, stiskajoč se v trumi, prerivali iz odprtine v podzemlje, tako da so padali vse naokoli in nato posedli okrog Belcebuba.
Vragov je bilo veliko; velikih in malih, debelih in suhih, z dolgimi in kratkimi repi, z ravnimi, ostrimi in zakrivljenimi rogovi. Eden od vragov, popolnoma gol, le z ogrinjalom preko hrbta, bleščeče črn, okroglih lic brez brade in brkov, z ogromnim visečim trebuhom, je sedel tik pred Belcebubovim obrazom, odpiral in zapiral je svoje ognjene oči, se neprestano nasmihal in vsevprek mahal s svojim dolgim tankim repom.
III.
„Kaj pomeni ta zvok?“ vpraša Belcebub in pokaže navzgor. „Kaj je tam?“
„Vse je isto, kot je bilo,“ odgovori bleščeče črn vrag z ogrinjalom.
„Pa je kaj grešnikov?“ vpraša Belcebub.
„Veliko,” odgovori bleščeči.
„Kako pa kaj nauk tistega, ki ga ne bom imenoval?“ vpraša Belcebub.
Vrag v ogrinjalu se je zasmejal, tako da je pokazal svoje ostre zobe, med vsemi vragi pa se je zaslišalo pritajeno hihitanje.
„Nauk nas ne moti. Oni ne verjamejo vanj.“ reče vrag v ogrinjalu.
„Ampak ta nauk jih očitno rešuje pred nami in On ga je izpričal s svojo smrtjo,“ odvrne Belcebub.
„Jaz sem ga predelal,“ reče vrag v ogrinjalu in začne hitro udarjati z repom po tleh.
„Kako – predelal?“
„Predelal tako, da ljudje ne verjamejo Njegovemu nauku, ampak mojemu, ki pa ga imenujejo z Njegovim imenom.“
„Kako si to naredil?“ ga vpraša Belcebub.
„Naredilo se je samo po sebi. Jaz sem samo pomagal.“
„Poročaj na kratko,” reče Belcebub. Vrag v ogrinjalu spusti glavo in počasi obmolkne, kot da bi zbiral svoje misli. Potem začne pripovedovati:
„Ko se je zgodil tisti strašni dogodek in je bil pekel porušen ter se je oče in naš gospodar oddaljil od nas, sem odšel v mesta, kjer se je širil nauk, ki nas je skoraj pogubil. Hotel sem videti, kako živijo ljudje, ki se držijo nauka. In videl sem, da so ljudje, ki so živeli po tem nauku, dokončno srečni in nam nedostopni. Niso se jezili drug na drugega in niso se predajali ženskim čarom. Niso se ženili, oziroma če so se, so imeli le eno ženo. Niso imeli imetja, kajti vse so imeli za skupno lastnino, niso se branili pred napadalci, zlo so plačevali z dobroto. Njihovo življenje je bilo tako dobro, da so pritegnili vedno več ljudi. Ko sem to videl, sem pomislil, da je vse propadlo, in sem hotel oditi.
Tedaj pa se je zgodilo nekaj povsem nepomembnega, toda meni se je zdelo vredno pozornosti, zato sem ostal. Zgodilo se je, da so med ljudmi eni trdili, da se morajo vsi obrezati in da se ne sme jesti žrtvovano, istočasno pa so drugi trdili, da obrezovanje ni potrebno in da je dovoljeno jesti vse. Jaz sem vplival na prve in na druge, da je to nesoglasje zelo pomembno in da ne ena ne druga stran ne sme popustiti, ker je to stvar, ki kaže na predanost Bogu. Verjeli so mi in spori so postajali vse resnejši. Oboji so se začeli jeziti drug na drugega in tedaj sem jaz tako enim kot drugim prigovarjal, kako lahko resničnost svojega nauka dokažejo s čudeži, čeprav je bilo očitno, da čudeži ne morejo dokazati resničnosti nauka. Vsi so hoteli imeti prav in so mi verjeli, jaz pa sem jim pokazal čudeže. Ni jih bilo težko prikazati, saj so verjeli vsemu, kar je potrjevalo njihovo željo po tem, da bi imeli prav.
Eni so govorili, da so nad njih prišli ognjeni jeziki. Drugi so govorili, da so videli samega Učitelja in še mnogo drugega. Izmišljali so si to, česar nikoli ni bilo in lagali nič slabše od nas, v imenu tistega, ki nas je imenoval lažnivce, samo da tega niso opazili. Drug drugemu so govorili: ‘Vaši čudeži niso resnični, temveč naši.’
Stvar se je dobro odvijala, toda bal sem se, da bi spregledali moje očitne prevare, zato sem si izmislil „Cerkev“. Ko so verjeli v Cerkev, sem se umiril. Dojel sem, da smo mi rešeni in pekel obnovljen.”
IV.
„Kaj je to – Cerkev?“ strogo vpraša Belcebub, ker ni želel verjeti, da bi bili njegovi sluge pametnejši od njega.
„Cerkev pomeni, da se ljudje, ko lažejo in občutijo, da jim drugi ne verjamejo, sklicujejo na Boga z besedami: ‘Prisežem pri Bogu, da govorim resnico!’ – to pravzaprav je Cerkev, samo s to posebnostjo, da so ljudje prepričani, da s tem, ko sebe razglasijo za Cerkev, postanejo nezmotljivi. Ne glede na to, kakšno neumnost izrečejo, tega ne morejo več zanikati. Tako se gradi Cerkev: ljudje prepričujejo sebe in druge, da je Bog, njihov učitelj, zato, da ne bi bil po Njem objavljeni Zakon napačno razumljen, izbral določene ljudi in da samo oni ali tisti, ki jim oni predajo to oblast, lahko pravilno razlagajo Zakon. Tako ljudje, ki se imenujejo Cerkev, trdijo, da govorijo resnico, ne zato, ker je tisto, kar pripovedujejo, resnica, temveč zato, ker imajo sebe za edine zakonite naslednike nauka in končno samega Učitelja – Boga. Čeprav je bilo v tem nasledstvu prav tako nerodno kot pri čudežih, da so namreč ljudje o sebi lahko istočasno trdili, da so člani edine resnične Cerkve (kakor je vselej tudi bilo) – in zaradi svojega, na tej trditvi postavljenega nauka, niso več mogli preklicati, kar so rekli. Rekli pa so marsikaj grdega in govorili so tako, kot je bilo všeč drugim ljudem.“
„Zakaj je Cerkev narobe razlagala nauk v našo korist?“ vpraša Belcebub.
„To so naredili zato,” je poročal vrag v ogrinjalu, „ker so ti ljudje s proglasitvijo sebe za edine razlagalce Božjega zakona o tem prepričali tudi druge in postali najvišji sodniki človeške usode ter tako dosegli največjo oblast nad njimi. Z dosego te oblasti so postali oholi in se večinoma pokvarili ter s tem proti sebi izzvali negodovanje in sovraštvo ljudi. V boju s svojimi sovražniki so uporabljali samo nasilje, preganjanje, kaznovanje in sežiganje tistih, ki niso priznavali njihove oblasti. Tako so bili prisiljeni napačno razlagati nauk, da bi upravičili svoje položaje, svoje popačeno življenje in strogost, ki so jo uporabljali proti svojim sovražnikom. Oni so tako tudi delali.”
V.
„Toda nauk je bil tako enostaven in jasen,“ reče Belcebub, kot da še ne želi verjeti, da so njegovi sluge uspeli narediti, kar njemu ni padlo na pamet, da bi bilo mogoče nauk: ‘Delaj drugemu to, kar želiš, da bi on delal tebi’ napačno razlagati. Kako se lahko to razume napačno?”
„Zato so po mojem nasvetu uporabljali več metod,“ reče vrag v ogrinjalu. „Pri ljudeh obstaja pripovedka o tem, kako je dobri čarovnik spremenil človeka v pšenično zrno, da bi ga rešil pred zlobnim čarovnikom. Zlobni čarovnik se je spremenil v petelina, da bi zrnje pozobal. Dobri čarovnik pa je nanj nasul mernik zrnja. Zlobni čarovnik ni mogel pozobati vseh zrn, niti ni mogel najti pravega. Isto so oni naredili z naukom tistega, ki je učil, da je ves Zakon v tem, da delaš drugemu to, kar želiš, da bi on delal tebi. Razglasili so 49 knjig s svetimi razlagami Božjega zakona in v teh knjigah so vsako besedo razglasili za Božje delo in delo Svetega Duha. Oni so na enostavno, razumljivo resnico, nasuli množico izmišljenih svetih resnic, da je postalo nemogoče vse opaziti ali med njimi najti tiste, ki so za ljudi pomembne. To je njihova prva metoda.
Druga metoda, ki jo uspešno uporabljajo več kot tisoč let, pa je, da enostavno pobijejo in zatrejo vse, ki želijo odkriti resnico. Zdaj se je ta metoda prenehala uporabljati, vendar je ne odklanjajo, čeprav ne sežigajo več ljudi, ki želijo odkriti resnico, jih pa zato tako klevetajo in jim zastrupljajo življenje, da se samo zelo redki odločijo razkrinkati jih.
Tretja metoda je, da so se razglasili za eno s Cerkvijo, torej za nezmotljive, in ko je potrebno, poučujejo prav nasprotno od tega, kar je rečeno v Pismu, tako da pustijo svojim učencem, naj se sami izmotajo in izvlečejo iz nesmislov, kakor vedo in znajo. Tako je v Pismu na primer rečeno: Eden je vaš Učitelj, Kristus, in nikogar na Zemlji ne imenujte Oče, kajti samo eden je vaš Oče – tisti, ki je v nebesih. In nikogar ne kličite učitelj, ker je edini Učitelj vaš Kristus. A oni pravijo: Samo mi smo očetje, samo mi smo učitelji ljudi. Rečeno je: ‘Če hočeš moliti, moli sam, v tišini, v svoji notranjosti in Bog te bo uslišal’ – oni pa učijo, da morajo moliti v svetiščih, vsi skupaj s pesmijo in glasbo. V Pismu je rečeno: ‘Ne prisezite nikomur’ – a oni učijo, da je treba prisegati pokornost oblastem, brez pomislekov, kar koli bi te oblasti zahtevale. Rečeno je: ‘Ne ubijaj!’ – oni pa učijo, da je to mogoče in da je dolžnost ubijati v vojni in po odločitvi sodišča. Rečeno je tudi: ‘Moje učenje je duh in življenje, hranite se z njim kot s kruhom.’ A oni učijo, da se takrat, ko se dajo koščki kruha v vino in se nad njimi izgovarjajo določene besede, kruh spreminja v telo in vino v kri in da je jesti ta kruh in piti to vino koristno za rešitev duše. Ljudje verjamejo v to in goreče jedo to juho, potem pa pridejo k nam in se čudijo, da jim ta juha ni pomagala,” dokonča vrag v ogrinjalu, pripre oči in spači usta vse do ušes.
„To je zelo dobro,“ je rekel Belcebub in se nasmehnil in vsi vragi so zagrmeli z gromkim krohotom.
VI.
„Ali je pri nas še vedno toliko prešuštnikov, razbojnikov in morilcev kot nekoč?” že veselo vpraša Belcebub. Vragi so, prav tako veseli, spregovorili v en glas, želeč se izkazati pred Belcebubom.
„Ne kot nekoč, celo več jih je kot prej,“ je vpil eden.
„Prešuštnikov ni več mogoče spraviti v prejšnje obleke,“ je žvižgal drugi.
„Današnji razbojniki so hujši od prejšnjih,“ je tulil tretji.
„Ne moremo preskrbeti goriva za morilce,“ je trdil četrti.
„Ne govorite vsi na en mah, naj odgovarja samo tisti, ki ga sprašujem.“
„Kdo upravlja z razvratom? Izstopi in pripoveduj, kako to delaš z učenci tistega, ki je prepovedal menjavati žene in jih poželjivo gledati.”
„Jaz!“ odgovori vrag, podoben ženski, temno siv, zabuhlih lic in slinastih ust, s katerimi je neprestano žvečil. Vrag se je privlekel naprej iz skupine drugih vragov, počepnil, nagnil glavo na stran in porinil koničasti rep med noge, začel mahati z njim in popevajoč govoriti.
„To delamo na star način, ki smo se ga od tebe, našega očeta in gospodarja, naučili še v raju, na način, ki nam je predal v oblast ves človeški rod, kakor tudi po novi cerkveni metodi. Po tej novi cerkveni metodi delamo tako: ljudem vsilimo trditev, da pravi zakon ni sestavljen iz tega, iz česar zares sestoji – iz skupnosti moža in žene – temveč da se je treba ogrniti v najlepšo obleko, iti v za to zgrajeno stavbo, dati na glavo posebne kape in ob zvokih raznih pesmi trikrat obiti stolček. Mi poučujemo ljudi, da je samo to pravi zakon. Ljudje to verjamejo in seveda menijo, da je vsako združenje moža in žene brez teh pogojev samo prosta zabava, ki z ničemer ne obvezuje in ne zadosti higienskim potrebam, zato se brez pomislekov predajajo tej zabavi.”
Ženski podoben vrag je nagnil zabuhlo glavo na drugo stran in obmolknil, kakor da bi čakal, kako bodo njegove besede delovale na Belcebuba. Belcebub je kimal z glavo v znak odobravanja in vrag, podoben ženski, je nadaljeval:
„S to metodo, s katero ne opustimo niti prejšnje, v raju veljavne metode prepovedanega sadu in radovednosti,” nadaljuje on, očitno želeč polaskati Belcebubu, „dosegamo najlepše uspehe. Ker si domišljajo, da lahko sklenejo pošten cerkveni zakon po združenju z mnogimi partnerji, ljudje menjujejo na stotine partnerjev in se pri tem navadijo na razvrat, tako da isto počnejo tudi po sklenitvi cerkvenega zakona. Če se jim zahteve, povezane s tem cerkvenim zakonom zaradi česar koli zazdijo težke, si to olajšajo tako, da gredo drugič okoli stolčka, prvo pot okoli njega pa imajo za neobstoječo.”
Ženski podoben vrag je obmolknil in si z vršičkom repa obrisal slino, ki mu je napolnila usta, naslonil glavo na drugo ramo in molče gledal Belcebuba.
VII.
„Enostavno in dobro,“ reče Belcebub. „Odobravam! Kdo vodi razbojnike?“
„Jaz!“ izstopi odgovorni vrag, debel in z velikimi zakrivljenimi rogovi, z navzgor zavihanimi brki in z ogromnimi krivo nasajenimi šapami. Ta vrag se prerine naprej kot prejšnji, si z vojaško kretnjo popravlja brke in čaka na vprašanje.
„On, ki je zrušil pekel,” reče Belcebub, „je ljudi učil, da naj žive kot ptice pod nebom in zapovedal, da naj tistemu, ki hoče ukrasti srajco, dajo tudi plašč. Rekel je, da je treba vse imetje deliti. Kako ste vi ljudi, ki so to slišali, potegnili v krajo?“
„Mi to delamo tako,” reče vrag z brki in veličastno zamahne z glavo nazaj „popolnoma enako, kot je delal naš oče in gospodar, ko je izbral Savla za carja. Popolnoma enako je. Kakor so ljudi učili takrat, jih učimo tudi mi, da je namreč lepše, kot krasti drug drugemu, dovoliti, da jim krade en človek; tisti, ki mu prepuščajo oblast nad seboj. Novo je v našem načinu samo to, da tega človeka, ki mu bomo dali dovoljenje, da ropa, peljemo v hram, mu damo posebno kapo, ga posadimo v visok oblazinjen stol ter mu v roke damo palico in kroglo, ga v imenu Boga in Njegovega Sina mažemo s konopljinim oljem in to maziljeno osebo proglasimo za svetega človeka. Tako se kraja, ki jo opravlja ta človek, smatra za sveto in nič mu tega ne more preprečiti. Duhovništvo in njegovi pomočniki ter pomočniki pomočnikov – vsi nenehno ter brez obžalovanja in posledic ropajo ljudstvo. Pri tem najpogosteje postavljajo take zakone in tak red, po katerem brezdelna manjšina lahko vedno brez kazni ropa večino, ki se muči in dela. Kot vidiš, naš oče in gospodar, je metoda, ki jo uporabljamo, v resnici stara. Novo v njej je samo to, da smo jo naredili bolj splošno in prikrito ter razširjeno v prostoru in času ter trajno.
Splošnejšo smo to metodo naredili tako, da so se ljudje prej samovoljno podredili tistemu, ki so ga izbrali, mi pa smo poskrbeli, da se zdaj oni, povsem neodvisno od svoje želje, ne podrejajo tistim, ki jih izbirajo, ampak tistemu, ki je na oblasti. To metodo smo prikrili tako, da zdaj oropani pri ureditvi tlake in davkov, posebno neporavnanih, ne vidijo tistih, ki jih ropajo.
Večja razširjenost te metode v svetu je nastala tako, da tako imenovani krščanski narodi niso zadovoljni s tem, da kradejo samo svojim, temveč pod različnimi, najbolj nenavadnimi izgovori – predvsem pod izgovorom, da širijo krščanstvo – ropajo tudi tuje narode, kjer imajo kaj oropati. Danes je ta nova metoda bolj razširjena kot prej – glede na ureditev občinskih in državnih dolgov. Zdaj se ne ropa samo sedanjih, ampak tudi prihodnje rodove. Trajnejšo smo to metodo naredili tako, da so glavni grabežljivci nedotakljivi in se jim ljudje ne upajo upirati.
Tako sem jaz naredil poskus in za nekaj časa na oblast drugo za drugo postavil same najgnusnejše ženske, neumne, nepismene in razvratne, in za povrh še zločinko, ki je ubila svojega moža in zakonitega naslednika. In ljudje je niso raztrgali, niti je niso bičali kot vse druge, ki so ubile može, ampak so se ji mnoga leta suženjsko pokoravali, dovoljevali njej in njenim neštetim ljubimcem, da so jim kradli ne samo njihovo premoženje, temveč tudi svobodo. Tako je v našem času javna kraja, torej nasilno odvzemanje denarja, konj, oblek in dela, komaj milijonti del teh zakonitih kraj, ki jih neprestano opravljajo ljudje, ki jim položaj to dopušča. V našem obdobju so kraje nekaznovane, skrite, očitna in splošna pripravljenost na krajo med ljudmi pa je taka, da je glavna naloga skoraj vseh ljudi kraja, ki je omejena samo na medsebojni boj tatov.”
VIII.
„To je zares dobro!“ reče Belcebub. „Kaj pa umori, kdo upravlja z njimi?“
„Jaz!“ Iz množice izstopi odvratni vrag krvavo rdeče barve, z okli, ki mu štrlijo za ušesi, z ostrimi rogovi in z navpično vzdignjenim nepremičnim debelim repom.
„Kako prisiliš učence Tistega, ki je rekel : ‘Ne vračaj zlo z zlim, ljubi sovražnika,’ da postanejo morilci? Kako iz teh ljudi narediš morilce?“
„Mi to po stari metodi delamo tako,” odgovori krvavo rdeči vrag z oglušujočim in škripajočim glasom, „da v ljudeh prebudimo koristoljubje, prepir, oholost, maščevanje in prav tako po stari metodi prepričamo učitelje ljudi, češ da ljudi najbolje odvrnemo od ubojev tako, da sami učitelji ubijejo tiste, ki so ubijali. Ta metoda nam ne prinaša toliko ubijalcev, kolikor jih pripravlja za nas. Številnejše ubijalce nam je dajal in daje nov nauk o nezmotljivosti Cerkve, nauk o krščanskem zakonu in krščanski enakosti. Nauk o nezmotljivosti Cerkve nam je v prejšnjih časih dajal veliko ubijalcev. S proglasitvijo sebe za člane nezmotljive Cerkve so ljudje menili, da je greh pustiti lažnim razlagalcem nauka, da kvarijo ljudi. Posledično so verjeli, da je ubijanje takih ljudi Bogu všečno delo in so pobijali cela mesta ter kaznovali in zažigali na stotisoče ljudi.
Pri tem je smešno, da so tisti, ki so kaznovali in sežigali ljudi, kateri so začeli dojemati resnični nauk in ga uresničevati – torej nam nevarne ljudi – imeli te ljudi za naše služabnike, torej vražje služabnike. Tisti pa, ki so kaznovali in sežigali na grmadah in so bili v resnici naši pokorni sluge, so sebe imeli za svete izvršitelje Božje volje. Tako je bilo v starem obdobju. V našem času nam veliko množico morilcev prinaša nauk o krščanskem zakonu in enakosti. Nauk o zakonu nam daje pravico, da soprogi ubijajo žene in matere otroke. Možje in žene se ubijajo med sabo, ko se jim zahteve zakona in običaji cerkvenega zakona zazdijo pretežki. Matere ubijajo otroke večinoma takrat, ko se zveza, iz katere so prišli otroci, ne prizna s poroko. Taki uboji se opravljajo stanovitno in ves čas. Ubijanja, izzvana s krščanskim naukom o enakosti, se opravljajo periodično, zato so takrat, ko se opravljajo, zelo številna. Po tem nauku se uči, da so pred zakonom vsi ljudje enaki. Okradeni ljudje občutijo, da to ni resnica. Vidijo, da je ta enakost pred zakonom samo v tem, da grabežljivci lahko še naprej kradejo, a ker jim je to neprijetno trpeti, se razburjajo in kradljivce napadajo. Tedaj pride do medsebojnega ubijanja, kar nam od časa do časa prinese hkrati tudi desettisoče ubijalcev.“
IX.
„Kaj pa ubijanje v vojni? Kako nanj napeljete učence Tistega, ki je rekel, da so ljudje otroci enega Očeta in da je treba ljubiti sovražnike?“ Rdeči vrag se je spačil, bruhnil ognjeni plamen in dim ter se z debelim repom veselo udaril po hrbtu.
„Mi to delamo tako: Vse narode prepričamo, da so prav oni najboljši na svetu. „Deutschland über alles,” Francija, Anglija, Rusija “über alles“. In da mora prav ta narod vladati vsem drugim. Glede na to, da vse narode usmerjamo enako, se ti neprestano počutijo ogrožene od svojih sosedov, zato se vedno pripravljajo na obrambo in se jezijo na svoje sosede in čim bolj se pripravljajo na obrambo pred drugimi, tem bolj se jezijo drug na drugega. Tako so vsi ljudje, ki so prejeli nauk Tistega, ki nas je imenoval ubijalce, pripravljajo na ubijanje in samouničenje.“
X.
„To je zares bistroumno,” spregovori Belcebub po dolgem premoru.
„Kako to, da izobraženi ljudje, ki so prepoznali prevaro in spoznali, da je Cerkev popačila nauk, tega nauka niso popravili? “
„Oni tega ne morejo narediti,” samozavestno nadaljuje vrag v črni kuti brez sijaja, s ploščatim nizkim čelom, z udi brez mišic in velikimi štrlečimi ušesi.
„Zakaj?“ strogo vpraša Belcebub, nezadovoljen z vragovim samozavestnim tonom. Neprizadet nad povišanim glasom Belcebuba je vrag v kuti, prav nič hiteč, mirno počepnil kot vsi drugi, na vzhodnjaški način prekrižal noge brez mišic in začel govoriti brez zaletavanja s premišljenim glasom.
„Tega ne morejo narediti zato, ker neprestano odvračam njihovo pozornost od tega, kar bi tudi oni morali vedeti, in jih usmerjam na to, česar jim ni treba vedeti in nikoli ne bodo izvedeli.”