Od zibelke do par

Praktike cerkve

Tega Jezus ni hotel

Cerkveni član je od zibelke do par vključen v trden steznik ritualov in ceremonij – katolik nekoliko bolj kot protestant. Mnogi govorijo tudi o “štirikolesnem krščanstvu.” Otroški voziček, poročna kočija, mrtvaški voz (vsi vozi imajo štiri kolesa), ker mnogi ostanejo še v cerkvi samo zaradi teh ritualov, pri čemer “krščanstvo” tukaj z gotovostjo ni na mestu. In v tej brošuri gre prav za to: Pokažimo, s kakšnimi triki vežejo cerkve ljudi nase – nasprotno razjasnimo, kaj je hotel Jezus iz Nazareta – namreč ničesar od vsega tega.

1. Krst novorojenčkov

Otrok se rodi. Po katoliškem nauku je za novorojenčka zdaj “odrešenjsko nujno”, da je krščen (kat. katekizem str. 1277). Starši imajo “naročilio” (1251), da prinesejo otroka k krstu – sicer bi mu kratili “neprecenljivo milosst, da postane Božji otrok (1250).

Če otrok umre nekrščen, ne bi prišel v “Božje gledanje”, torej ne v nebesa, ker se ga še naprej drži “izvirni greh” (Neuner-Roos, 526, glej okvir 7. str. 8). Tudi po luteranskem nauku je krst “odrešenjsko nujen”, zato ga starši “naj ne kratijo” otroku.

Psiho – pritisk

Za moralni pritisk je še predobro poskrbljeno: Kdo bi že tvegal, da njegov otrok ne pride k Bogu, torej pozneje pristane v peklu, čeprav je to izgovorjeno samo posredno? Staršem se tukaj ni bati samo za otrokov dušni blagor, temveč tudi za njihov lastni, če ne ravnajo tako, kot predpiše cerkev.

Otroka torej prinesejo h krstu. Dobi krstno oblačilo, krstno svečo, mazilijo ga in oblijejo z vodo. Starši ali boter izrečejo za majhnega človeka, ki še ne more dojeti nobene misli “krstno zaobljubo”, “hudobni duhovi” so pregnani.

Svetopisemske spremembe

Za utemeljitev teh ceremonij se cerkve sklicujejo na domnevno izjavo Jezusa iz Nazareta, ko naj bi po Svetem pismu rekel: “Vse ljudi naredite za moje učence in jih krstite v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha” (Mt 28,19). Toda večina znanstvenikov pojmuje, da je prav to mesto moralo biti pozneje vrinjeno v Sveto pismo, je torej ponaredba. Sumljivo je predvsem klicanje trojstva – saj je bilo to šele 381 dogmatično določeno. Poleg tega: Tudi če je stavek avtentičen, pa je v cerkvi zavestno razložen napačno. Kajti stavek “Naredite jih za učence” pomeni v grškem pratekstu: “Učite jih”. Tako je npr. prevedel tudi Luther in tako piše v Luthrovi bibliji do 1956, preden je bilo nadomeščeno z “naredite za učence.” Ljudi naj bi potemtakem najprej poučili in nato krstili ter pozneje seveda učili naprej (V.20), kar pa ni mogoče pri dojenčkih.

Toda cerkev spremeni pomen in pojasni, dojenčke naj bi “naredili za učence” s tem, da jih krstijo za to, da bi po možnosti za časa življenja ostali plačilno sposobni člani. Tega Jezus ni hotel.

Usmrtitve

Za časa reformacije se je v mnogih ljudeh prebudila zavest, da je nekrščansko malega otroka, brez upoštevanja njegove svobodne volje, prisilno krstiti v neko ustanovo. Toda baptisti, ki so odklanjali krst otrok, so bili krvavo pregnani in iztrebljeni tako od katoliške kot tudi od protestantske cerkve.

Kaj je hotel Jezus iz Nazareta

Res, da se je pustil krstiti Janezu Krstniku. Toda to je bil simbol za Njegovo povezanost z Bogom. Jezus sam ni krstil z vodo. Ljudi je učil, da izpolnjujejo Božje zakone. Kdor dela tako, prejme duhovni krst, ki nima ničesar opraviti s ceremonijo. Jezus je spoštoval človekovo svobodno voljo. Tudi prvi kristjani niso krščevali dojenčkov. To se je začelo šele proti koncu drugega stoletja. Nastajajoča ceremonialna cerkev je zaradi enostavnosti sprejela pri tem številne rituale in nadrobnosti iz antičnih misteričnih kultov, ki so bili takrat močno razširjeni v Sredozemlju; škropljenje z vodo, nadahnjenje otroka za preganjanje nečistih duhov, belo krstno oblačilo, krstna sveča, krstni boter, krstna zaobljuba – vse to so torej poganski običaji, ne pa krščanski.

Katoliški nauk

Nekrščanski otroci v pekel!

Po katoliškem nauku morajo “duše, ki so umrle v težkem grehu” v večni pekel. “Ta obstaja za duše, ki so bile obremenjene samo z izvirnim grehom (ki velja kot “težki greh”), z izgubo “Božjega gledanja”. (Neuner-Roos, Der Glaube der Kirche, S. 530) Ta zadeva nekrščene dojenčke in male otroke. “Za duše z osebnimi grehi” obstaja pekel vrh tega “v peklenskih mukah”. Nevarnost, da izgubi ne samo “gledanje Boga”; temveč mora preko tega za vso večnost trpeti strašne muke, bi po katoliškem nauku za nekščenega otroka začela v trenutku, ko loči dobro od zla in lahko zagreši “težki greh.” Vse to je nasprotje temu, kar je hotel Jezus. Oni ni učil niti večnega pekla niti krsta dojenčka, temveč je rekel: “Sledite mi!”

2. Katoliška osebna spoved – rafinirana iznajdba duhovnikov

Otroka, ki je bil s krstom prisiljen v cerkveno institucijo, je samo začasno prizanešeno z nadaljnjimi cerkvenimi triki. Najpozneje morda kot devetletni šolar se mali katolik sooči s posebno nenavadno delujočim ravnanjem cerkve: z osebno spovedjo. Kot priprava na “sveto obhajilo” mora biti prvikrat opravljena.

Luteransko vzgojeni otroci pridejo šele kot mladostniki v stik s tem pred birmo in se jim ni treba spovedati duhovniku, temveč smejo spoved opraviti v skupini takorekoč “pavšalno”. Za otroke je vsekakor nenavadno, da si morajo pogosto svoje grehe nabrati iz “spovednega zrcala”, da bi nato prejeli “odpuščanje” od človeka, ki s prvotnimi “dejanji” nima opraviti prav ničesar.

Pri mnogih otrocih se tukaj začne usodno izkrivljanje njihove vesti: Da bi duhuvnika ne razočarali, da bi čim bolje naredili katoliški otroci pogosto “iznajdejo grehe” – spovedno ogledalo daje dovolj pobud, katere nato v spovednici po možnosti podajo skrušeno. Takoj nato olajšano zmolijo par Očenašev, ki so za “pokoro”.

Toda česa so se “naučili”? Da lahko storimo (skoraj) vse – najvažnejše je, da to zve duhovnik. Ali smo se z bližnjim spravili, smo škodo spet popravili, je drugorazredno. In: Ni se treba spremeniti, smemo vedno znova grešiti – saj za to je končno spoved! Filozof Friedrich Nietsche se je norčeval iz takoimenovanega zakramenta: “Šepeta se z usteci, se poklekne in gre ven – ter se z novim grehcem izbriše starega.”

Kaj je učil Jezus iz Nazareta?

V življenju vsakega človeka je na ta način od otroških nog zameglen prav važen element, namreč ločevanje dobrega in zla ter raziskovanje in šolanje lastne vesti.

V Očenašu, ki je vernikom po spovedi tako pogosto naložen kot “molitev za pokoro”, še pozvanja kaj je prvotni kristjanski nauk: “In odpusti nam naše dolge, kot tudi mi odpuščamo našim dolžnikom.” Bog torej odpušča ljudem njihovo krivdo, če so si tisti, ki so dolžni drug drugemu odpustilli medsebojno. Za to duhovnik ni potreben. Kristus danes pojasnjuje v Svojem razodetvenem delu To je Moja Beseda Svoj nauk prav v tem smislu: “Odpustite in odpuščeno vam bo. Če prosite za odpuščanje in vam odpusti vaš bližnji, vam je odpustil tudi vaš Oče v nebesih.” (str. 330).

Kako je prišlo do ponarejanja?

Jezusova zapoved je tako enostavna in jasna. Toda duhovniki bi bili tukaj vendar brezposelni. O vsem mišljenju in ravnanju njihovih “ovčic” ne bi bili več informirani in ne bi mogli s tem izvajati moči. Ako pa praksa osebne spovedi ne izvira od Jezusa – od kod izvira potem?

Njene korenine so v poganstvu.

“V nekaterih misterijskih kultih so duhovnikom kot namestnikom božanstva priznali svojo krivdo, da so bili tako spet prosti posledic”, piše Karlheinz Deschner v svoji knjigi Der gefalsche Glaube (str. 114). Pri teh ceremonijah so razločevali tudi med “odpustljivimi grehi” in “smrtnimi grehi” – prav tako kot pozneje rimska cerkev. Prvi kristjani pa takega verskega obrda niso poznali. Izvajali ga niso prej kot v drugem stoletju. Redna osebna spoved je bila predpisana šele od leta 1215.

Dolga stoletja je bila spoved skrajno učinkovit instrument za ugotavljanje in obvladovanje ljudi, kar je cerkvi prineslo ugled, da razpolaga z najboljšo tajno službo sveta. Daleč v 20. stoletju so po širnih delih Nemčije krajevni župniki nadzorovali upoštevanje “spovedne dolžnosti” z osebnim pregledom najmanj enkrat letno odddanih “spovednih listkov”. Spoved je do danes instrument navidezno moralnega pritiska. Po katoliškem nauku pride v “večno prekletstvo” kdor umre brez spovedi v “smrtnem greh”. Kdor pri spovedi zamolči “smrtni greh”, spoved tega je neveljavna. Perfekten posel s strahom.

Cerkvam služi kot opravičilo za osebno spoved mesto v Novem testamentu po Janezu: Komur ste grehe odpustili, so jim odpuščeni; komur ste jih zadržali, so jim zadržani (Joh. 20, 21-23). Nekateri imajo to za ponarejeno. Tudi če predpostavljamo, da je to pristno, tukaj ni govora o duhovnikih in cerkvi. Besede lahko vsak nameri nase: Če bližnjemu, ki se je pregrešil nad menoj, grehe odpustim, so mu odpuščeni. Če ne, ostane krivda na njem.

Tako smo spet pri prvotnem Jezusovem nauku, pri čemer je odpuščanje grehov postopek samo med prizadetimi ljudmi. Za to ni potrebno vedoželjno uho duhovnika, pač pa za spravo pripravljeno srce udeležencev.

3. Mašno slavje: Namesto notranje preobrazbe magičen verski obred

Mlad cerkveni kristjan je krščen, spovedan – zdaj bo seznanjen z mašnim slavjem, pri katerem se sme po svečani ceremoniji “polnovredno” udeležiti prvega obhajila oziroma birme.

Otrok ali mladostnik seveda ne zve, a je vseskozi navzoč pri pogansko oblikovani prireditvi. Posebno opazno je to v katoliški cerkvi. Blagoslovljena voda s katero se pokriža pri vstopu, “večna luč”, stalno poklekanje in sklepanje rok, ministrantje z njihovimi molitvami, naučenimi na pamet, sveča in kadilo so elementi predkrščanskih, poganskih mističnih religij. Nekatere od the je tudi protestantska cerkev prevzela od katoliške kljub vsem”okrajšavam”. Župnik s svojim posebnim oblačilom, oltar, prižnico – vse je poganskega izvora.

Spremenjeno ali zmedeno?

Predvsem pa: Obredno mašno slavje samo, domnevno spreminjanje kruha in vina v Kristusovo meso in kri. Po katoliški dogmi, v kateri je zapovedano ob avtomatični izključitvi to verovati, drži duhovnik potem, ko izgovori besede spreminjanja, v rokah živo meso in kri!

Podobno je pri Luthru, pri katerem pa duhovnik drži v rokah oboje: oblate in vino kot tudi “pod” “kruh in vino” “pravo” telo in “pravo” kri Kristusa. kdor pa se udeleži obhajila, čeprav v to ne verujeje, tudi pri Luthru, je in pije “sodbo” (torej večno prekletstvo). Samo nekateri drugi “reformatorji” razumejo akt simbolično, kot Švicar Huldreich Zwingli, toda tudi ti so ceremonije prevzeli in s tem čudno svetovno nazorsko ozadje.

Malikovalsko darilo

Kajti slavnost se razume kot ritualna “spravna žrtev”. Če so v zgodnjem poganstvu (in delno tudi v pogansko vplivanem judovstvu) ubijali živali, da bi jih darovali kot žrtev in Boga držali “milostnega”, tako je tukaj “žrtvovan” Božji Sin, da bi ljudi “rešil” pred “Božjo jezo”. Po katoliškem pojmovanju gre pri tem, kot v poganskih kultih Dionizija, Artisa, Mitrasa ali Izisa, Božja moč z ritualnim obredom na vernike – tako da Boga takorekoč “poješ”, torej spraviš ritualno vase. Neke vrste religiozen kanibalizem? Na vsak način je to magičen ritual, ki nastane samo z duhovnim posredovanjem ter vernike veže na magično “odrešilno” cerkveno institucijo.

Jezus ni učil cirkusa

Jezus iz Nazareta ni učil nič takega. Ko je s svojimi učenci poslednjič večerjal, jim je govoril o notranji krepitvi duše, za katero je zunanja hrana le simbolj (primerjaj citat v okvirju). Govoril jim je o notranji preobrazbi človeka, ki duha resnice – simboliziranega s krvoj, ki prežema vse telo – sprejme v sebe in spremeni v svojem življenju. Tako je njegovo življenje prežeto s Kristusovim Duhom. Cerkev je iz tega naredila zunanje spreminjanje, ker o notranjem, ki ga je Jezus učil, ničesar ne ve ali ničesar vedeti noče.

Jezus iz Nazareta ni določil niti duhovnikov niti ni zagovarjal zunanjega cirkusa kot ritualne predmete, ceremonialna oblačila, blagoslavljeno vodo, kadilo in še marsikaj. Svoje učence je uči, da Božji Duh biva v vsem brez magičnih ritualov, tudi v hrani ter da naj jo hvaležno sprejemjo.

Kako je prišlo do ponarejanja?

Prvi kristjani niso obhajali ritualen zadnje večerje, temveč so skupaj lomili kruh; imeli so “obed ljubezni” (grško apage), torej skupno večerjo v tišini in v zavesti. Pavel je pozneje spodbujal, naj bi jedli doma in v zbirališču imeli samo simbolično slavje. Okoli leta 150 je bilo to preloženo na dopoldan. Še enkrat 100 let je trajalo, da je nastala predstava evharistije kot “spravna žrtev” (primerjaj Karlheinz Deschner “Abermals krahnte der Hahn, 1972, S. 270 ff). Šele 1000 let pozneje, leta 1215 je bil nauk od domnevno rednega spreminjanja kruha in vina (takoimenovana “transsubstanca”) povzdignjena v katoliško dogmo.

Jezus sam je pojasnil v Svojem razodetvenem delu “To je Moja Beseda”

Kaj se je dejansko zgodilo pri zadnji večerji?

” Kot Jezus iz Nazareta sem veliko molil k Bogu, Svojemu Očetu, in se z Njim pogovarjal. Njega, Boga, sem prosil za blagoslov zadnje večerje s Svojimi. Smiselno sem jim govoril: Kar delam zdaj, to delajte še naprej v Moj spomin. Jed je za telo. Ponujam vam jo kot simbol za notranjo krepitev. Spoznajte: Moje telo bo žrtvovano, zato da bi vi dosegli večno življenje. Pustite, naj vaše telo postane Božji tempelj, zato da bi Duh mogel delovati v vas in po vas. Po vstajenju Mojega duhovnega telesa boste vstali tudi vi, kajti Kristus Boga, ki gre k Očetu, je Duh resnice v Bogu. Duh resnice bo očistil vaše duhovno telo in Luč sveta, Jaz Sem, bo svetila v vas in po vas, kajti po vstajenju Sem Jaz luč v vas in življenje vaše duše. Kdor veruje v Mene in izpolnjuje zakone nebes, se bo po Meni, Kristusu, ponovno rodil v Duhu Mojega Očeta.

Vzel sem vino, dolil nekoliko vode in smiselno rekel: Kar vam pravim zdaj, je simbol. Spoznajte pomen in mislite na Mene, ko jeste in pijete, kajti v vsem je Duh življenja, ki je Jaz Sem.

Vino je simbol za mojo kri, ki jo bom prelil za vse duše in ljudi. Duša in človek morata spet prebuditi duha duše, to pomeni, oživiti ga v zemeljskem življenju. Kdor Duha resnice – simbolno: Moje krvi – ne dojame in ne sprejme, se njegova duša ne more vrniti v večnost, ker ne živi v absolutni resnici. Duša ostane zunaj nebes tako dolgo, dokler ne dojame in ne sprejme Mene, Luči sveta, svojega Odrešenika. Kdor torej Mene, Svojega Odrešenika, sovladarja nebes ne dojame in ne sprejme, ta ne bo dosegel absolutne popolnosti. Spoznajte: Kdor Mene ne sprejme, ta tudi ne sprejme Očeta, kajti Oče in Jaz sva eno. V Jezusu iz Nazareta sem med Svojimi izvršil to simbolično dejanje, da bi jim pojasnil, da je življenje, Božji Duh, kot substanca in moč v vseh oblikah življenja, tako v hrani kot tudi v pijači. Kajti preminil sem za vse duše in ljudi, da bi dosegli vstajenje. Ko jeste in pri vsem, kar storite, se spominjajte samo Mene. Kajti kar storite resnično v Mojem imenu, storite dobro.

Iz: To je Moja Beseda, A in O, Jezusov evangelij, Kristusovo razodetje, ki ga svet ne pozna, str. 765,766 – naročila: Univerzalno življenje, tel.in fax: 01/568 4148

4. Za sklenitev zakona nista potrebna niti cerkev niti župnik

ali: Kako se ovije ljudi okoli prstanca

Četudi večina mladih ljudi ima samo še malo AM HUT HABEN, ko gre za poroko, se vendar mnogi prijavijo pri župniku, ker se nočejo odpovedati “poroki v belem”, slovesni izmenjavi prstanov, orgelski glasbi. Cerkev pač naj da tudi svoj “blagoslov”.

Vse to se lahko seveda izvede tudi na matičnem uradu ali privatnem slavju. Toda tradicija prehodno pritegne ljudi nazaj v cerkvene ceremonije. Prav redki vedo, da je tradicija v tej obliki stara samo nekaj sto let (glej okvir na str. 14)

Poleg tega so s tem povezani običaji večinoma poganskega izvora. Prstan kot simbolj vedno trajajoče zvestobe (nima konca) so poznali že stari Egipčani. Nasprotno pa je prišla ideja, da ga nataknemu na prstanec od starih Grkov, ki os temu prstu pripisali posebno “ljubezensko žilo” kot tudi moči planeta oziroma boginje Venus/Afrodite. Nevestin pajčolan izvira iz Orienta, kjer še danes delno spada k obleki poročene ženske.

Cerkev mladi par opominja, da pusti krstiti otroke in jih vzgajati vsekakor v “pravi” veri. Vse drugo bi bil težak greh. O temeljih miroljubnega skupnega življenaj, ki bi se našla v Jezusovem Govoru na gori, jih ne informira. Biblijska mesta, ki diskriminirajo žene (Pavel: “Žena molči v skupnosti”) do danes obe veliki cerkvi nista preklicali.

Neveljavni zakon?

Kdor se loči in zopet poroči (ali poroči ločenca), živi po katoliškem pojmovanju v stanju smrtnega greha, je torej izobčen in pristane v peklu. Katoliška cerkev pa ne bi bila ona sama, če ne bi v perfektni dvojni morali pustila izhod: Pri zaprtih vratih in pri plačilu primernih pristojbin so med tem skoraj vsi zakoni na željo razglašeni za “neveljavne”. Zadostuje npr., da je bil ženin pri poroki pijan (odvisen od drog) ali da je eden od zakoncev duševno še “nezrel”. Leta 1992 je bilo samo v USA 59.030 razveljavitev katoliških zakonov.

Kaj je hotel Jezus iz Nazareta?

Jezus iz Nazareta je učil enakost moža in žene in obojestransko spoštovanje in zvestobo v zakonu. V Njegovem Govoru na gori je pokazal pot, kako se lahko ljudje stalno srečujejo miroljubno in razumevajoče – nekako tako, da najprej potegnejo bruno iz lastnega očesa, torej v konfliktu spoznamo najprej svoj delež in očistimo. Ali tako, da tisto, kar pričakujemo od drugih, razvijo v sebi. Kakšrnihkoli ritualov ni učil. Tudi obsojal ni nikogar. Če hočeta mož in žena živeti skupno, lahko to sama potrdita v skupni slovesni uri pred prijatelji in sorodniki. Župnik za to ni potreben.

“Blagoslov cerkve”

Fraza, ki jo cerkev dodaja pri poroki “njihov blagoslov”, izvira iz cerkvenega nauka. Po teologiji obeh cerkva si ženi in nevesta namreč sama posredujeta zakon. Župnik ali duhovnik samo potrdi in dokaže to zvezo.

Toliko bolj presentljivo je, da so se cerkve vendarle uspele narediti nepogrešljive s svojimi rituali in predpisi tudi pri tem življenjskem obdobju.

Cerkvena sklenitev zakonske zveze:

Iznajdba srednjega veka

Na začetku kristjanstva ni bilo potrebno skleniti zakon v cerkvi. O tem tudi ni določene liturgije. Zakon tudi ni veljal kot zakrament.

V devetem stoletju je Karl “Veliki” odredil, da mora biti vsaka sklenitev zakonske zveze prej napovedana v cerkvi (ta “oklic” velja še danes). Takrat so hoteli s tem izključiti zakon med bližnjimi sorodniki in temu incestne posledice – število nezakonskih otrok in s tem mogočih prevar v dejanskih sorodstvenih razmerjih je bilo nekoč veliko. Odtelj je cerkev zaslutila svojo možnost, da ljudi še močneje veže nase.

Cerekvena poroka je bila obvezno predpisana šele v začetku 12. stoletja v Normandiji. Prej in v mnogih delih Evrope še dolgo po tem za poroko ni bil potreben cerkveni blagoslov. Pravtako dobro so se lahko poročali v točilnici. Šele trientinski koncil je v 16. stoletju natančno določil obliko katoliškega “zakramenta svetega zakona”. Od takrat je bila cerkev dalj časa edino mesto za možno sklenitev zakonske zveze. Šele v 19. stoletju je nemška država odredila po daljšem “kulturnem boju”, da mora biti civilna sklenitev zakona pred cerkveno.

5. “Sveto” v ducatu ceneje

Življenjska okolica katolika je predvsem v katoliških predelih napolnjena s cerkvenimi simboli: cerkve, ki so posvečene določenim “svetnikom” in so kot cilj božje poti in procesij vedno znova potisnjene v človekovo zavest.

Športna ambicija ali veselje do pešačenja v prosti naravi je bila tako že zgodaj vezana na cerkvene rituale in neskončne molitve. In ne samo to: Za vsak poklicni položaj, za vsako življenjsko situacijo obstaja specialni “svetnik”, katerega lahko prosimo za pomoč, od patrona za pivovarje (Peter iz Mailanda) tja do tistih, ki bi se radi poročili (Anton Padovanski), od svetnika za kanonierie (Barbara) do tistega za prostitutke (Magdalena).

Pred njihovimi podobami se prižigajo sveče in luči in vsak ima v teku leta svoj praznik.

Pogosto uživajo čaščenje tudi njihove kosti ali drugi spominski deli – v vsaki katoliški cerkvi mora biti vgrajen v oltar kakršen koli kos relikvije, sicer ni “pripravljen za obratovanje”. Kjer pa “svetniki” ne pomagajo več, se pokliče pač “Božja mati in devica Marija”. Vse kristjansko?

Od kod izvirajo vse te šege?

Vse te šege ne izvirajo od Jezusa iz Nazareta. Nasprotno, v prvem stoletju cerkvene zgodovine so bila prevzete od raznolikih poganskih kultov.

Grki in Rimljani so naprimer častili malike, polmalike in heroje. Ti so neposredni predhodniki cerkvenih “svetnikov”. Delno so bili prevzeti tudi tudi točni termini praznikov v teku leta: Marija svečnica (2. februar) ustreza prazniku grške boginje Demetre; Marijino vnebozetje (15. avgust) je bilo prvotno datum praznika boginje Diane. Kastor in Poluks sta se pod cerkveno režijo urno spremenila v Kozma in Damijana, pri čemer sta obdržala svoje domnevne čudežne sposobnosti. Tudi poganstvo je poznalo natančne “pristojnosti” svojih idolov. Rimljani so zbrali vse svetnike v panteonskem templju, ki je bil nato 610 narejen za kristjasnko cerkev ne brez tega, da so pri tej pobožnosti uvedli praznik “vsesvetih!

Tudi heroji so že imeli svoje kipe; pogosto je ena in ista antična firma izdelovala oljne svetilke za poganske in cerkvene “svetnike”. Ugotovljeno je, da se je čaščenje svetnikov te vrste začelo ne prej kot v sredini drugega stoletja. V četrtem stoletju – ko je Konstantin cerkev obrnil že v državno institucijo – so se začeli veliki romarski tokovi k “božjim potem.” Tudi tukaj zgled: poganski templji, ki so jih redno obiskovali s procesijami. Pozneje so v cerkveno življenje integrirali tudi germanske običaje in praznike; končno so hoteli tem, ki so bili pravkar – pogosto s pritiskom in silo – spreobrnjeni v “pravo” vero, to narediti tako enostavno kot je mogoče. Tako je Martinov praznik 11. novembra prvotno germanski dan zakola. Spremenilo se ni ničesar, saj morajo danes v to verjeti gosi. Ime domnevnih “svetnikov” pa tudi spada k temu: Martin iz Tours· je bil prvotno rimski vojak, pozneje pa fanatičen preganjalec poganskih manjšin in uničevalec njihovih kultnih mest. Katoliški franki so nosili svoj domnevni plašč (ali polovico tega pred seboj kot bojno zastavo pri njihovih bojih. Tudi “začimbni šop”, ki ga nabirajo poleti v katoliških področjih, je prvotno germanska šega v čast boginji ljubezni Freyi.

Kult relikvij pa ima v poganstvu samo slabe predhodnike. Grki so tako častili spominske dele svojih herojev pri njihovih grobovih. Tu si je cerkev pridobila dvomljivo slavo, pogasntvo z njegovim živalskim trgovanjem z relikvijami je (od 4. stoletja) daleč zasenčila. Pri tem je bil marsikateri “svetnik” v podobi svojih kosti na prečudovit način “razmnožen”.

Tudi specialno čaščenje Marije kot “Božje matere” (torej de facto stoječe nad Bogom!) se nanaša na poganske vzore. Egiptovska boginja Isis in grška Artemis (rimsko: Diana) so častili na enak način, pogosto celo dobesedno z enakimi predstavami, kakor pozneje Marija. (“Kraljica nebes”, “Morska zvezda itd.). Oficielni titel “Božja mati” je bil Jezusovi materi tipično priznan leta 431 na koncilu Ephesos. Ephesos je bil takrat trdnjava Dianinega kulta.

Kaj je učil Jezus iz Nazareta?

“Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?” je vprašal Jezus iz Nazareta, ko so mu javili prihod Njegove matere in Njegovih bratov. In sam je odgovoril: “Vsak, ki dela po volji mojega Očeta v nebesih, je moj brat, moja sestra in mati.” (Mt 12.50). Specialno čaščenje posameznih ljudi nima ničesar opraviti z naukom Nazarenca. Njihova domnevna “priprošnja” za pomoč odvrača ljudi od tega, da bi se neposredno v svojih srcih obrnili na Kristusa in Boga-Očeta. Če bi ljudi z naukom o domnevnem Bogu, ki kaznuje, ne odvrnili od njihovega nebeškega Očeta, nihče ne bi prišel na idejo, da bi iskal takšne priprošnjike. Čaščenje svetnikov ljudi naprej odvrača od tega, da so sami Božji tempelj, kot je učil Jezus, in se lahko podajo na pot k popolnosti, ki je v vsakem od nas tisto osnovno: “Bodite popolni, kot je popoln vaš Oče v nebesih.”

Za rituali kot so procesije in božja pota še vedno stoji poganska predstava nepreračunljivega Boga, ki ga je z zunanjimi deli treba pomiriti in narediti milostnega. Delo, s katerim se lahko Bogu približamo, je vendar življenje po Njegovih zapovedih, ki jih v izvlečku najdemo v Govoru na gori in Desetih zapovedih.

Bogastvo srca

Žalostna je slika Božjih otrok, ki so si ustvarili priprošnjike in priprošnjice, ko vendar Duh večne ljubezni, Duh našega Očeta, biva v vsakem od nas. Bliže nam je kot roke in noge, bliže kot vsak še tako zaupen sočlovek, bliže kot vsak tako imenovani priprošnjik.

Je kak cerkveni veljak ali katolik kdaj vprašal tako imenovane “svetnike, če hočejo, da jih imenujemo “sveti”? Jih je kdo vprašal, če se strinjajo s tem, da ljudje molijo k njim ali če hočejo biti zagovorniki pri Bogu? Ali da po cestah nosijo del trupla njihovega zemeljskega telesa – kosti – kot relikvije? Ali da njihova imena, ki jih je cerkev proglasila za “sveta imena”, uporabijo za prirejanje veselic? Ali bi mi hoteli, da bi o nas odločali na tak ali podoben način?

Jezus ni govoril o “svetnikih”. Kristus Boga je govoril o “blaženih”, saj naj bi spet postali podobe našega večnega Očeta. Besedo “svet” je Jezus uporabil za Svojega nebeškega Očeta, za Edinega Svetega. Jezus ni hotel niti cerkva iz kamna niti cerkvenega obeležja in okrasja niti cerkvenega razkošja in blišča. Jezus je učil skromnost in ponižnost ter bogatstvo srca. Vedno znova je govoril o Božjem kraljestvu v nas, kraljestvu torej, ki je v nas: o Notranjem življenju, življenju v Bogu.

(Iz “Prerok – Glas srca” št. 12.)

6. Velika noč in božič – čisto poganstvo

Večina članov evangeličanske in katoliške institucije zaman iščemo med letom v njihovih cerkvah. Nedeljsko božjo službo redno obiskuje samo še osem procentov prebivalstva – čeprav na papirju še vedno dve tretjini Nemcev pripada eni velikih cerkva. Samo božični dan nekoliko izboljša statistiko: Takrat so cerkve polne. Zadnji ostanek katoličanstva v sicer posvetni družbi?

Tako cerkve rade vidijo. Preko vseh stoletij so znale vezati ljudske čustvene moči na zunanje šege, da zadovoljijo njihovi sentimentalnosti in naredijo njihove praznike – božič, veliko noč in binkošti, ki se letno ponavljajo – za udobno tradicijo. Toda ti običaji zaradi tega še dolgo niso kristjanski. Da lahko gospodarstvo tako neovirano naredi predbožični čas v potrošno orgijo, potrjuje samo izgubo vsakega smisla, ki je nastopilo že dolgo prej.

Komaj kdo vpraša ali so prvi kristjani sploh praznovali božič in veliko noč. Veliko noč v določenem smislu že – ker je bilo Kristusovo vstajenja najvažnejše v njihovi veri, simbol za to, da naj Kristus vstane v vsakem od nas. Toda Njegovo rojstvo? Nekako od 3. stoletja so se zgodnji kristjani spominjali naprej Njegovega duhovnega “rojstva”: Krsta v Jordanu, s katerim se je pričelo učno delovanje Jezusa iz Nazareta. Najstarejši evangelij, ki je Markov, se začne s krstom v Jordanu in ne z rojstvom v Betlehemu. Praznični termin za krst v Jordanu je do danes 6. januar – za vzhodno cerkev do danes božični termin. Kako malo so v katoliški cerkvi lahko s tem praznikom počeli ali hoteli, se kaže v tem, da so ga enostavno spremenili v folklorno pobarvan prihod “Svetih treh kraljev”.

V rimski cerkvi se je od 4. stoletja uveljavil kot “termin rojstva” 24. december. To je bil dan važnega praznika sončnega boga v čaščenju Mitre. Tega dne so tudi Grki in Egipčani praznovali velike praznike; Germani so začeli zimski sončni obrat.

Tudi druge adventne in božične šega nimajo ničesar opraviti s kristjanstvom, temveč so poganskega izvora. Vsa tradicija, ki je tako domača, ki prikliče toliko sentimentalnosti, je vse samo človeška iznajdba iz najrazličnejših dob. Kdor bi rad sledil tej tradiciji, lahko to stori – toda pri tem naj se ne sklicuje na Boga!

Bi moralo z veliko nočjo izgledati drugače? Kot božični praznik je bil tudi velikonočni prvotno identičen judovskemu pasijonskemu prazniku v 4. stoletju napolnjen s poganskimi šegami. Nič ne govori proti temu, da pustimo otroke iskati skrita darila. Toda če jim to prodajamo kot “priključek” domnevno kristjanskega praznika, takrat jih vežemo na institucijo, ki dejansko nima ničesar opraviti s kristjanstvom.

Kaj je učil Jezus iz Nazareta?

Kaj uči Kristus danes?

Kristus je bil duhovni revolucionar, ki je tradicionalne rituale duhovščine razkrinkaval kot prazne oblike. Človek je tempelj Duha – torej ne potrebuje ceremonij. “Pridi in sledi Mi” se je glasilo Njegovo sporočilo – Njemu, največjemu Božjemu preroku vseh časov, ne ljubkemu otroku v jaslih, ki še sploh govoriti ne zna. Kateri odrasel človek bi prišel na idejo, da bi svoj lastni rojstni dan proslavljal s postavitvijo otroške zibke in petjem uspavank?

Jezus je učil, da je Božje kraljestvo blizu – ker ga najdemo v notranjosti vsakega človeka. V Govoru na gori je učil, kako lahko človek to kraljestvo postopoma zgradi v nas. Ljudi je učil, naj ne gledajo na trpljenje in se potapljajo vanj, temveč jim je pokazal kako trpljenje in bolezen z Njegovo pomočjo lajšajo in premagajo: “Pojdi in odslej ne greši več!” Prikazovanje umorjenega Jezusa na križu pa je podoba navideznega triumpfa teme na svetlobo.

“Glejte lilije na polju!” Jezus je ljubil tudi rastline in živali. Svoje učence je učil, da je Božje življenje navzoče v vseh življenjskih oblikah. Ni rekel: “Odrežite mlada drevesa in jih okrasite z lametami in svečami. Ali: Naj vam na Moj rojstni dan praznične pečenke teknejo dobro.

Kdor je Kristusa doživel kot notranjega prijatelja, ki nam stalno pomaga, da vstanemo v Njem, tako da v sebi spoznamo in očistimo negativno, kdor je Kristusa sprejel kot notranjo luč, ki je premagala temo, ta ne potrbuje posebnega dneva, da bi izrazil Njegovo hvaležnost. Zanj je vsak dan hkrati božični in velikonočni dan.

Božič:

Germanski uroki pod kanaanskimi drevesi

Že Kanaanci so za svoj kult rezali drevesa, Germani so krasili hiše pozimi z vejami. Prvo “božično drevo” se je v Evropi pokazalo šele v 16. stoletju. Tudi jaslice niso starejše; božični kolači in piškoti so verjetno spomini na stare germanske običaje, v katerih so hoteli z žrtvenim kruhom odvrniti nesrečo. “Koledniško petje” z napisom nabožnega pregovora na vrata izvira iz germanskih čarobnih ritualov, s katerimi so hoteli odgnati pošasti. In mnoga darila? Otroke obdarujemo šele od časa reformacije, zanje je še dolgo časa prihajal 6. decembra Miklavž (in ne amerikanski “božiček”. “Jezušček” je Luthrova iznajdba. Šele nekako 150 let je božič družinski praznik, ki je preobremenjen s pričakovanji in klišeji. Adventni venec izvira celo iz 20. stoletja.

Velika noč:

Egiptovski zajec išče babilonsko jajce

V 4. stoletju, ko je rimska cerkev postala konstantinska državna cerkev, se je oblikoval tudi velikonočni praznik v poganskem smislu. Težišče je bilo na “velikem tednu” – posojilo iz kulta Mitre, kjer je bil “krvni dan” (veliki petek) pred “praznikom veselja” (velikonočna nedelja). Podobna pasionska slavja so bila v kultih Adonica, Dioniza in Osirisa. V Atiskultu je ibl Božja slika pritrjena na palici in so jo nosili okoli kot križ pri procesijah na veliki petek. Križ s telesom umorjenega Nazarenca je bil sicer popolnoma nepoznan v celem zgodnjem času kristjanstva.

Poganski je tudi 40 – dnevni postni čas pred veliko nočjo – našel se je že pri Babiloncih v čast bogu Tamuzu, ki je bil star 40 let. V Balskultu so poznali slavnostne božje službe ko se zdani – podobno velikonočni zgodnji maši. Ime “velika noč2 je mogoče povezano z babilonsko spomladansko boginjo Astarto, ki se je izvalila iz jajca – velikonočno jajce. Takšno spomladansko jajce so poslikali že Egipčani in Perzijci. In velikončno jajce? Egipčani so uporabljali za “zajec” in “življenjski ciklus” enako besedo. V 17. stoletju st se pojavila tudi skrivanje jajc in velikonočni zajec v Evropi.

7. Cerkveni pogrebni ritual – psihološko mojstrstvo

Cerkveni pripadnik ni vezan samo od zibelke do par na trike, ki ga vežejo na cerkveno institucijo, temveč tudi po smrti. Prav konec, pogreb, igra tukaj ključno vlogo.

V katoliškem katekizmu se jasno izraža lastništvo institucije do njej pripadajočih ljudi: “Cerkev, ki je kristjanska med romanjem po zemlji nosila kot mati zakramentalno v svojem naročju, ga spremlja na koncu njegove poti, da bi ga predala Očetovim rokam”. (št. 1683)

Zdaj bi lahko rekli: Umrli tako in tako ne razume več, kaj se godi z njim. Toda to je zmota. Kdor verjame v obstoj nesmrtne duše mora izhajati od tega, da duša umrlega vsekakor sledi zelo dobro pogrebnimi ceremonijami. Kot človek pa je že doživela mnoge pogrebe: črna oblačila, jokajoče sorodnike, zemljo, ki pada na krsto … in slovesno oblečenega župnika, ki govori tolažilne besede.

Toda besede dejansko tolažijo? Prepogosto je govora o “Božjih skrivnostih” “o neraziskanih sklepih”, kjer pa so dejansko človeške poti in odločitve, ki preko inkarnacij povzročajo določene usode. Od kod pride neumirljiva duša, kam gre; da po smrti živi naprej v zavesti, v kateri je živel človek – vse to ostane pri pogrebu neomenjeno. Namesto tega se goji predstava, da umrli takorekoč ležijo v grobovih do “sodnega dne”. Koliko duš bo to dejansko storilo in čakalo na pokopališčih tostranstva, namesto da gredo na pot v onstranski svet, tja, kamor spadajo ustrezno svojemu stanju zavesti? O duši, ki je pravkar zapustila telo in morda išče orientacijo, je tako in tako komaj govora. Namesto tega na krsto vržejo cvetje, v kateri leži samo še zunanji ovoj te duše. Je materija važnejša kot duh?

Prava cerkvena psihološka “mojstrovina” je v tem, ka se pri pogrebu ne izgovori. Če duhovnik daj dušo “v Božje roke” je v tem tudi prav subtilna tudi negotovost, strah, kaj se zgodi z njo: Cerkveni “bog” lahko dušo končno pošlje tudi v večno prekletstvo, v pekel. Predvsem takrat, če je človek izstopil iz cerkve. Saj nikoli ne vemo… Ta komaj omenjena grožnja, ki pa je prisotna v podzavesti vodi k temu, da mnogo ljudi kljub njihovemu občutnemu dvomu o obnašanju cerkve in njenih dogem, ne izstopi iz nje – in da marsikateri malo pred smrtjo celo spet stopi v njo. Preko stoletij velja kot velika nesreča, kar se lahko zgodi človeku in njegovi družini, da so ga zagrebli zunaj pokopališča kot navadnega zločinca ali krivoverca, brez župnika.

Kaj je učil Jezus iz Nazareta?

Nazarenec ni ustanovil cerkve in ni učil pogrebnega rituala. “Pustite, da mrtvi pokopavajo njihove mrtve, ti pa pridi in mi sledi!” V tej besedi je jasno, da je ljudem pokazal, kako lahko pravilno živijo, da ne postanejo duhovni mrtvi in zemeljska smrt postopoma izgubi njen strah. Jezus je govoril tudi o Bogu ljubezni – večnega prekletstva ni učil.

Prvi kristjani niso prirejali žalostnih pogrebov. Vedeli so, da lhako njihove pretirane pogrebne izjave mogoče dušo odvrnejo od njene poti. Nosili so svetla oblačila in se veselili, da je lahko duša ljubljenega človeka nadaljevala pot k Bogu v drugi sferi.

Kdor ve, da obstaja vez na institucijo cerkev tudi preko smrti in se lahko terja v onstranskih sferah, ta sledi nasvetu iz Biblije: “Izstopi iz nje, moje ljudstvo.” Njegovi sorodniki bodo našli mnogotere možnosti, za pogreb v dostojanstvenem okviru.

Kaj je “sodni dan”?

“Sodni dan” duše ni človekova smrtna ura, tudi ne vnaprej določen čas, temveč prebujenje duše v božansko in vstop v višja, svetlejša življenjska območja, vse do Boga Očeta-Matere, ki je absolutno življenje.

Vsi ljudje, duše in bitja, tudi Jaz, Kristus, Odrešitelj, smo otroci večnega življenja. Kot Božji Sin in kot Odrešitelj Sem povsod navzoče življenje v Bogu, Svojem Očetu. Z njegovo pomočjo vodim vsako dušo v enostno zavest z Bogom in v Bogu, v večno življenje. (Iz “To je Moja Beseda”, poglavje 30,7)

Nekdanji župnik priznava:

“Vse to je bilo zavajanje”

“Pri vsakem pogrebu sem poudaril pozitivno umrlega, v kolikor mi je bilo posredovano. Pogosto je bilo tudi omenjeno, da je bil umrli krščen – in če je ustrezalo – da je sprejel ostale zakramente in cerkvene ponudbe. Danes vem, da to sploh ne koristi. Celo zelo nevarno je, če nekdo na tem gradi napačno “gotovost”. Škoduje pa njemu, ker se stem veža na zunanjo institucijo in morda zamudi, da spozna samega sebe in svoje življenje naravna na Božje zapovedi. Vse to je bilo zavajanje. Namesto tega pa je bistveno, kako je nekdo živel, če se je spravil s bližnjim, če je mislil predvsem nase ali je bil tukaj tudi za druge in še marsikaj. Odločilno je tudi njegovo obnašanje do živali in narave. Vse je pravično tehtano in določeno. Po načelu “sejati in žeti” je določeno nadaljnje življenje duše v onstranstvu.” (D.P. iz M.)

Kaj sledi iz tega?

Cerkve so znale svoje vernike v vseh življenjskih obdobjih spretno zapreti v splet tradicije, ritualov in dogem. S kultnim cirkusom in strašenjem so vezale nase predvsem čustvene moči človeka. Istočasno poskušajo prebuditi vtis, da te praktike niso samo kristjankse, temveč krščanske nasploh, da bi te – vsaka konfesija seveda zase – vzela v zakup.

Dejansko smo lahko v posameznem primeru ugotovili, da vse te ceremonije in praktike s prvotnim kristjanskim naukom, naukom Jezusa iz Nazareta nimajo opraviti ničesar, prav ničesar, marveč poganskega izvora in so služile že antičnim misterijskim kultom za to, da vežejo ljudi na zunanje religije in dobijo ustrezno plačilo za svoje kultne službe.

Vsak naj sam odloči, kakšen sklep hoče potegniti iz teh dejstev za svoje življenje in se vpraša, kaj ga morda še drži v cerkvi, ki že stoletja do današnjega dne goljufa, kar se tiče oznake “kristjansko”.

V zadnji knjigi Svetega pisma, v skrivnostnem Janezovem razodetju, se najde beseda, katere aktualnost je na dlani: “Pojdite iz nje ljudstvo moje, da ne boš soudeležo pri njenih grehih in da te ne zadenejo njene nadloge!” (Raz 18, 4)

Navedeni tekst je prevod brošure “Von der Wiege bis zur Bahre”, ki je izšla decembra 2000.

© Verlag Das Weisse Pferd

Max-Braun Str. 2, 97828 Marktheidenfeld, Nemčija

Internet: http://www.das-weisse-pferd.com

E-mail: [email protected]

Na vrh

Poziv žrtvam spolnih zlorab

Žrtve cerkvenih spolnih in drugih zlorab oz. njihove starše pozivamo, da kazniva dejanja čimprej prijavijo policiji ali tožilstvu. Po pomoč se lahko obrnete tudi na naše društvo. Anonimnost zagotovljena.

Ali še vedno želite biti član organizacije, ki že dolgo sistematično spolno in drugače zlorablja otroke?

Ministranti naj bodo stari najmanj 18 let – zaradi zaščite pred pedofilijo.