Krst dojenčkov

Predlog za spremembo Zakona o verski svobodi (problematika verske svobode oz. krsta)

Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve, Sejmišče 1, 4000 Kranj, ki ga zastopa Vladko Began, odvetnik iz Celja

Vlada Republike Slovenije, Gregorčičeva 20, 1000 Ljubljana

Predlog!
Priporočeno!
Pooblastilo!

1.12.2008

Področje svobode vesti, kamor spada tudi verska svoboda, ureja poleg ustave tudi Zakon o verski svobodi (ZVS), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 14 z dne 16.2.2007.

Po Zakonu o verski svobodi je verska svoboda v zasebnem in javnem življenju nedotakljiva in zagotovljena, to velja tudi po 41. členu slovenske ustave. Ta v 41. členu zagotavlja versko svobodo tudi otrokom, saj določa, da morajo starši glede verske vzgoje usmerjati svoje otroke v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti in verske opredelitve ali prepričanja. Tudi Konvencija o otrokovih pravicah v 14. členu priznava otrokom pravico do svobode vesti in veroizpovedi. Svobode vesti pa otrokom ne priznava 10. člen Zakona o verski svobodi. Ta člen, kjer je sicer govora o verski vzgoji otrok, določa, da ima otrok, ki je dopolnil 15 let, pravico da sam sprejema odločitve, povezane z versko svobodo. To z drugimi besedami pomeni, da te pravice nima pred dopolnjenim 15 letom. To pa je protiustavno, saj ustava uživanje otrokove svobode vesti ne veže na neko določeno fiksno starost, temveč na njegovo zrelost in starost (56. člen ustave), pri čemer ustava jasno priznava otroku njegovo lastno svobodo vesti oz. veroizpovedi (zadnji stavek 41. člena ustave). Takšen zakonski odvzem svobode vesti otrokom je v nasprotju tudi z 16. členom ustave, ki določa, da se svoboda vesti ne sme omejiti ali odvzeti niti v vojnem ali izrednem stanju, seveda pa tudi z že omenjeno konvencijo. Otrokova svoboda vesti ne izhaja iz starševske pravice ali česa drugega, temveč gre za lastno pravico, ki jo ima vsak otrok kot človeško bitje.

V Sloveniji je večje število otrok, sicer slovenskih državljanov, ki se jim je vzela verska svoboda in se jih je prisilno včlanilo v neko organizacijo, kjer se jih tudi prisilno vzgaja v določeni veri. Prisilno pomeni, da so bili brez svojega soglasja včlanjeni v neko versko organizacijo oz. da jim niti ni bila dana možnost, da bi se izrekli o tem, ali želijo biti člani oz. verniki te verske skupnosti oz. se strinjajo s tem, kar seveda velja smiselno tudi za versko vzgojo. Ni jim bila dana možnost, da privolijo v včlanitev v cerkev in s tem posledično v svojo versko vzgojo. Gre za več 100.000 otrok, ki so bili kot dojenčki krščeni in so s tem postali verniki katoliške cerkve (v nadaljevanju tudi KC). Te otroke vzgajajo v katoliški veri, pa pri tem niti starši niti katoliška cerkev nimata pooblastila oz. privolitve otrok za kaj takega. Zelo čudno je, da država ne intervenira in prepreči krste otrok in s tem zelo verjetno katoliško vzgojo. Kajti država je dolžna vedno in povsod delovati v korist otrok in varovati njihove pravice. Krst otrokom jemlje njihovo svobodo vesti, kar je huda kršitev slovenske ustave, pri čemer je pomembno tudi to, da iz katoliške cerkve sploh ni celovitega izstopa. Zelo čudno je tudi to, da katoliška cerkve krsti dojenčke, po drugi strani pa uči, da je Jezus rekel, da je potrebno prvo učiti in nato krstiti (Mt 28,19) in da ni dovoljeno nikogar siliti, da bi se proti svoji volji oklenil katoliške vere. Zato je jasno, da je krst dojenčkov ničen, saj nasprotuje slovenski ustavi, morali in neodtujljivim pravicam otrok. Jasno je tudi, da otroci iz takšnega prisilnega vstopa v neko organizacijo oz. iz razmerja do te organizacije ne morejo imeti nobenih obveznosti, nasprotno, vsi, ki so za to odgovorni, so jim dolžni povrniti vso škodo, ki so jo zaradi krsta oz. pri ali zaradi katoliške vzgoje utrpeli. Seveda tudi vso nepremoženjsko škodo.

Zakon o verski svobodi je zato v tem pogledu v nasprotju z ustavo in sicer 41., 54. in 56. členom. Potrebno ga je spremeniti in sicer tako da se 10. člen, ki ureja versko vzgojo oz. svobodo otrok, črta. S tem bo odpravljena protiustavnost zakona v pogledu verske vzgoje otrok, pri čemer zaradi tega ne bo nastala nobena pravna praznina, saj to materijo v celoti ureja ustava vsaj v 16., 41. in 56. členu. Zato predlagamo Vladi RS, da pripravi spremembe omenjenega zakona, torej da črta 10. člen, in ga pošlje v sprejem Državnemu zboru. Ker gre za hudo protiustavnost, katere žrtve so vsako leto deset tisoči otrok, ki jih prisilno krstijo, kršena pa je namreč ena izmed temeljnih svoboščin otrok, torej svoboda vesti, je potrebno postopati zelo hitro in sprejeti spremembe zakona po skrajšanem postopku. To je mogoče, ker gre tehnično za zelo enostavno zadevo, saj gre samo za prenehanje veljavnosti posamezne določbe (142. člen Poslovnika Državnega zbora).

Obrazložitev:

1. Versko svobodo oz. vzgojo otrok ureja 41. člen slovenske ustave. Ta določa, da imajo starši pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko vzgojo, pri čemer mora biti usmerjanje otrok glede te vzgoje v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter njegovo svobodo vesti in verske opredelitve ali izražanja. V zvezi s tem je pomemben tudi 56. člen ustave, ki določa, da otroci uživajo svoje pravice v skladu s svojo starostjo in zrelostjo. Po drugi strani pa o verski vzgoji in svobodi otrok govori tudi 10. člen Zakona o verski svobodi.

Primerjava določb ustave in Zakona o verski svobodi

41. člen Ustave Republike Slovenije

(svoboda vesti)

Starši imajo pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo. Usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja.(verska vzgoja otrok)

10. člen Zakona o verski svobodi

(1) Starši imajo pravico, da vzgajajo svoje otroke v skladu s svojim verskim prepričanjem. Pri tem morajo spoštovati njihovo telesno in duševno nedotakljivost.

(2) Otrok, ki je dopolnil 15 let, ima pravico, da sam sprejema odločitve, povezane z versko svobodo.

2. Iz zadnjega odstavka 41. člena ustave jasno izhaja, da starši nimajo absolutne pravice do verske vzgoje svojih otrok, temveč ta vzgoja lahko poteka samo, če otrok s tem soglaša. Če otrok s tem ne soglaša, te vzgoje ne sme biti. Otrokova odločitev glede soglasja ni vezana na neko fiksno starostno mejo, kot jo določa ZVS, temveč je to odvisno od otrokove starosti in njegove zrelosti. Ko doseže primerno starost in zrelost sam odloči o svoji verski vzgoji, dokler pa tega ni, verska vzgoja ni mogoča. Starši torej ne morejo versko vzgajati otrok, ne glede na njihovo starost, če nimajo njihovega soglasja. Če otrok še ni dosegel starosti in zrelosti, da lahko sprejme zavestno in razumno odločitev odločitev glede svoje verske vzgoje, seveda mora biti predhodno dobro poučen o pozitivnih in negativnih vidikih verske vzgoje oz. vere, da se lahko pravilno odloči in seveda, da to odločitev lahko razume, te odločitve ni. Odločitve ne morejo namesto otroka sprejeti njegovi starši ali kdo drug, saj je svoboda vesti, kamor spada verska svoboda vključno z versko vzgojo, lastna pravica otroka in miruje, dokler je otrok ne začne izvajati. Posebej je potrebno poudariti, da gre za pravico in ne dolžnost otroka. Pravica pa se koristi ali ne. Tukaj ni mogoča nadomestna odločitev staršev, saj gre za strogo osebno zadevo otroka, gre za neodtujljivo pravico, ki mu jo daje ustava. Roditeljska pravica se ne sme uporabiti za zatiranje osebnosti otroka. Starši ne morejo razpolagati z otrokovo svobodo vesti, saj to pomeni poseg v osebno dobrino otrok oz. ne morejo posegati v osebne dobrine otrok, ki ne prenesejo nadomestne odločitve. Takšni posegi so nični. Sicer pa več o tem še v nadaljevanju.

3. V nadaljevanju sledi tudi primerjava določb ustave in Zakona o verski svobodi v zvezi s pojmom verska svoboda. Iz te primerjave jasno izhaja, da je vsem osebam, ki se jih dotika slovenski pravni red zagotovljena verska svoboda, katere bistvena sestavina je tudi prostovoljni vstop in izstop iz verske organizacije – seveda mora biti izstop popoln in morajo biti z njim prekinjene vse verske vezi, ki so bile vzpostavljene pri vstopu oz. kasneje, to še posebej, če gre za neprostovoljni vstop. V zakonu je posebej poudarjeno, da nihče ne sme biti prisiljen, da postane član cerkve ali druge verske skupnosti. To jasno pomeni, da krsti dojenčkov oz. otrok po slovenski zakonodaji niso dovoljeni. Jasno je tudi, da morajo vsi subjekti, ki delujejo v Sloveniji, upoštevati to, kar seveda velja tudi za katoliško cerkev. 6. člena Zakona o verski svobodi namreč jasno določa, da mora biti delovanje cerkva in drugih verskih skupnosti v skladu s pravnim redom Republike Slovenije.

41. člen Ustave Republike Slovenije

(svoboda vesti)

Izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju je svobodno.

Nihče se ni dolžan opredeliti glede svojega verskega ali drugega prepričanja.

Starši imajo pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo. Usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja.(verska svoboda)

2. člen Zakona o verski svobodi

(1) Verska svoboda v zasebnem in javnem življenju je nedotakljiva in zagotovljena.

(2) Verska svoboda obsega pravico do svobodne izbire ali sprejetja vere, svobodo izražanja verskega prepričanja in odklonitve njenega izražanja ter svobodo, da vsakdo, sam ali skupaj z drugimi, zasebno ali javno, izraža svojo vero v bogoslužju, pouku, praksi in verskih obredih ali drugače.

(3) Nihče ne sme biti prisiljen, da postane ali ostane član cerkve ali druge verske skupnosti ali da se udeležuje oziroma ne udeležuje bogoslužja, verskih obredov in drugih oblik izražanja vere.

(4) Uresničevanje verske svobode vključuje pravico do odklonitve izpolnitve obveznosti, določene z zakonom, ki resno nasprotuje verskemu prepričanju osebe, če se s tem ne omejujejo pravice in svoboščine drugih oseb, v primerih, ki jih določa zakon. Pogoje in postopek v zvezi z uveljavljanjem pravice do ugovora vesti vojaški dolžnosti določajo predpisi s področja obrambe in izvrševanja vojaške dolžnosti.

(5) Država zagotavlja nemoteno uresničevanje verske svobode.

4. Iz zgornjih navedb je torej jasno razvidno, da je verska vzgoja otrok mogoča samo v primeru, če otroci s tem soglašajo. Če otroci s tem ne soglašajo oz. niti niso imeli možnost, da dajo soglasje, gre za prisilno versko vzgojo, ki ne more biti v korist otrok. Še posebej zaradi tega, ker si je otrok ni sam izbral, temveč mu je vsiljena. Gre torej za nekaj, kar ni v korist otrok. Zato tega ne sme biti.

5. Čeprav je neprostovoljna verska vzgoja otrok v Sloveniji v nasprotju z ustavo, se ta dogaja vsak dan. Predvsem gre v tem primeru za katoliško versko vzgojo. Žrtve so tisoči in tisoči otrok vsak dan. Država ne intervenira in ne zaščiti otrok pred zavedenimi starši ter agresivno in nasilno katoliško cerkvijo, ki za dosego svojih ciljev hudo zlorablja otroke in tudi njihove starše. Ker je zadeva s katoliško versko vzgojo zelo pereča in ker je katoliška vera religija slovenskega okolja, v nadaljevanju predstavljamo problematiko neprostovoljne katoliške verske vzgoje.

6. Po nauku KC morajo starši v prvih tednih po rojstvu otroka le-tega krstiti (kanon 867 Zakonika cerkvenega prava). Krst je lahko začetek tudi verske vzgoje oz. s krstom se vstopi v KC, s krstom se pridobi status vernika. Po tem nauku pride otrok v pekel, če umre kot nekrščen. KC vrši neke vrste psihični pritisk nad starši, ko jim sugerira, da se otrok znajde v peklu, če umre nekrščen. Kdo bi tvegal, da njegov otrok ne pride k Bogu oz. da se znajde v peklu, večno ločen od Boga in večno živeč v peklenskih mukah. Zato večina katoliških staršev da svojega otroka krsti še kot dojenčka. Krst je v večini primerov prvi korak h katoliški verski vzgoja otroka.

7. Ker je krst dojenčkov oz. otrok v obravnavanem primeru ne samo osnova za katoliško versko vzgojo, temveč tudi dejanje, s katerim se krši otrokova svoboda vesti oz. verska svoboda, v nadaljevanju o tem bolj podrobno.

8. Nekateri menijo, da lahko starši versko vzgajajo svoje otroke v celoti v skladu s svojim prepričanjem, tudi verskim. Takšno stališče je napačno, saj mora biti, kot že predhodno navedeno, usmerjanje otrok glede verske vzgoje v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njihovo svobodo vesti ter verske opredelitve. To pa pomeni, da pravica staršev do verske vzgoje po njihovem prepričanju ni “absolutna”, temveč morajo pri tem upoštevati otrokovo starost, zrelost, njegovo svobodo vesti in versko opredelitev. Ali starši spoštujejo dojenčkovo svobodo vesti ter verske opredelitve, če ga brez njegovega soglasja včle(a)nijo v KC? Svoboda vesti in verske opredelitve se v enaki meri nanaša na odrasle ljudi kot na otroke oz. dojenčke, kar glede teh izrecno izhaja iz 2. stavka zadnjega odstavka 41. člena, kjer je zapisano, da mora biti usmerjanje otrok v skladu tudi z otrokovo svobodo vesti in verske opredelitve. To pa pomeni, da je otrok tisti, ki odloča o svoji veri ter o članstvu v verski skupnosti. Otroci namreč ne morejo imeti manj pravic kot odrasli na področju svobode vesti, saj bi bilo to v nasprotju z 16. členom ustave, kjer je določeno, da se pravice iz 41. člena ne morejo odvzeti ali omejiti niti v vojnem ali izrednem stanju in seveda z že omenjenim delom zadnjega stavka v 3. odstavku 41. člena. Otroci, in tako tudi dojenčki, so glede na ustavna določila in Konvencijo o otrokovih pravicah tako samostojni pravni nosilci pravic, torej so subjekt in ne objekt ali last svojih staršev ali cerkve. Iz vsega tega je mogoče tudi zaključiti, da volja staršev ne more nadomestiti volje otrok glede verske svobode oz. odločitve o vstopu v neko versko skupnost ali krstu, starši lahko v smislu tretjega odstavka 41. člena ustave otroku samo ponudijo, seveda ob upoštevanju otrokove zrelosti in starosti, določeno vero oz. versko skupnost ali versko vzgojo, otrok pa je tisti, ki se bo odločil. Glede na to, da dojenček po naravi stvari še ne more izjaviti svoje volje glede verske vzgoje, je potrebno s to vzgojo počakati. Gre za kot že omenjeno, za osebno dobrino, ki ne prenese nadomestne odločitve oz. s katero starši ali kdo drug ne more razpolagati. Tako je seveda potrebno počakati tudi z morebitnim krstom oz. včlenitvijo v KC, dokler otrok ne doseže starosti in zrelosti, ko lahko dojame, kaj zanj pomeni vstop in ko da svoj pristanek. Njegova verska svoboda, ki vključuje tudi svobodo izbire verske skupnosti in ki mu pripada od trenutka rojstva, v tem času “miruje”. Otrok jo začne uživati oz. izvrševati, ko doseže starost in zrelost, ko se lahko svobodno in odgovorno, zavedajoč se vseh posledic, odloči. Ni nepomembno tudi to, da je svoboda vesti oz. veroizpovedi pravica in ne obveznost, zato otroku te pravice ni potrebno nikdar koristiti. Na kratko rečeno: otrok je tisti, ki sprejema odločitve, starši mu pri tem le pomagajo oz. ga pri tem le usmerjajo. Starši imajo torej samo pravico usmerjanja in ne odločanja. To velja tako za vstop v KC, kot za versko vzgojo v okviru te verske skupnosti. Če se otrok ne odloči niti za krst, niti za katoliško versko vzgojo, tega ne more biti. Nasprotno je proti otrokovim interesom.

9. Potrebno je poudariti še naslednje, čeprav je to že bilo navedeno. Otrok je v skladu z ustavo Republike Slovenije samostojen nosilec pravic. Njegove pravice niso izvedene iz otrokovega položaja v družini, katere član je, temveč so mu priznane kot izvirne, to pomeni, da pravice pripadajo njemu direktno in niso samo nanj nanašajoče. Takšen pravni položaj ne izhaja samo iz slovenske ustave (41, 56. člen), temveč tudi iz Konvencije o otrokovih pravicah, ki zavezuje tudi Slovenijo. Tako ima otrok v Sloveniji samostojen pravni položaj, je subjekt pravic in ni več le objekt svojih staršev oz. objekt družinskega prava. To tudi jasno kaže na to, da svoboda vesti iz 41. člena pripada otroku in ne mogoče staršem ali skrbnikom oz. drugim.

10. Sedaj še nekaj več o katoliškem krstu.

11. V veljavnem Katekizmu katoliške cerkve piše o krstu tudi naslednje:

• po krstu se osvobodimo greha in se prerodimo v božje otroke; postanemo udje Kristusa in se včlenimo v Cerkev ter postanemo deležni pri njenem poslanstvu (str. 331)

• ker zakrament krsta pomeni osvoboditev od greha in njegovega začetnika, hudobnega duha, se izreče nad kandidatom eksorcizem (str. 336)

• krst ne očisti človeka le vseh grehov, marveč tudi napravi iz novokrščenca novo stvar (str. 341)

• ko je krščenec postal ud Cerkve, ne pripada več sam sebi, temveč tistemu, ki je umrl in vstal za nas. Od tedaj naprej je poklican k temu, da se podreja drugim, da jim služi v občestvu Cerkve, da je cerkvenim predstojnikom poslušen ter jih uboga in da jih upošteva s spoštovanjem in ljubeznijo (str. 342 in 343)

• kakor je krst za krščenca vir odgovornosti in dolžnosti, tako mu daje tudi pravice v Cerkvi… (str. 343)

• tisti, ki so s krstom “prerojeni v božje otroke, (so) dolžni pred ljudmi izpovedovati vero, ki so jo po Cerkvi prejeli od Boga, in se udeleževati apostolske ter misijonske dejavnosti božjega ljudstva (str. 343)

• krst vtisne v dušo neizbrisno duhovno znamenje, pečat (charachter), ki posveti krščenca za bogočastje krščanske cerkve (str. 345).

12. Iz navedenega je razvidno, da dobi oseba s krstom poleg pravic tudi dolžnosti. Pri pri polnoletnih osebah to ni sporno, saj so se sami prostovoljno odločili za krst in s tem za prevzem obveznosti. Kako pa je to npr. pri dojenčkih? Ali so se tudi ti prostovoljno odločili za prevzem obveznosti? Odgovor je seveda jasen: ne! V njihovem imenu so se odločili starši. Dojenčki so dobili velike obveznosti, brez da bi imeli možnost, da se o teh obveznostih izjasnijo in da jih svobodno sprejmejo, kar je tudi ena izmed bistvenih lastnosti demokratične družbe, ki naj bi vladala danes. To pomeni, da katoliška cerkev prisilno novači svoje člane, mnogim državljanom Republike Slovenije ne daje možnost svobodnega odločanja o vstopu in pri tem ji, na žalost, asistira Republika Slovenija. Ta ne varuje interesov svojih državljanov, za kar je plačana in zadolžena.

13. Po Zakoniku cerkvenega prava (ZCP) so vsi verniki dolžni izpolnjevati tudi naslednje dolžnosti:

• s samim svojim načinom delovanja so dolžni ohranjati občestvo s Cerkvijo in naj zato zelo vestno izpolnjujejo dolžnosti, ki jih imajo tako do vesoljne kakor do delne Cerkve, kateri po pravnih predpisih pripadajo (kanon 209)

• po svoji zmožnosti morajo sveto živeti in z vsemi močmi prispevati k rasti in nenehnemu posvečevanju Cerkve (kanon 210)

•prizadevati si, da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širilo med vse ljudi vseh časov po vseh krajih zemlje (kanon 211)

• v zavesti svoje odgovornosti so verniki dolžni skazovati krščansko pokoršino temu, kar posvečeni pastirji, ki predstavljajo Kristusa, kot učitelji vere razlagajo ali kot voditelji Cerkve določajo (kanon 212)

• podpirati Cerkev v potrebah, da ji pomagajo pri bogočastju, delih apostolata, krščanski dobrodelnosti in dostojnem vzdrževanju služabnikov (kanon 222)

• pri izvrševanju svojih pravic ozirati se na skupni blagor Cerkve (kanon 223)

• ker je celotna Cerkev po svoji naravi misijonarska in je delo evangelizacije treba imeti za temeljno dolžnost božjega ljudstva, naj vsi verniki, zavedajoč se svoje odgovornosti, sprejemejo svoj delež pri misijonskem delu (kanon 781).

14. Nadalje: Vsi verniki, torej krščenci, so dolžni na podlagi katoliškega nauka po svoji vesti, da ne sledijo predpisom državnih oblasti, kadar ti nasprotujejo tudi naukom evangelija (Katekizem katoliške cerkve, št. 2242 – KKC). Krščenec, torej tudi mladostnik npr. v starosti 17 let je dolžan zanikati slovensko ustavo, če ta nasprotuje katoliškemu nauku.

15. Po Katekizmu katoliške cerkve (KKC) se mora krščenec torej podrejati drugim in jim služiti v občestvu cerkve, poslušen mora biti cerkvenim dostojanstvenikom in jih ubogati (npr. tako, da bo šel kot vojak v vojno, ki jo bo KC označila kot pravično vojno, kjer bo moral ubijati ljudi in živali, uničevati okolje, skratka povzročati pekel na zemlji), pred ljudmi mora izpovedovati vero in se udeleževati apostolske ter misijonske dejavnosti božjega ljudstva, kot že navedeno. S krstom se torej pridobijo tudi dolžnosti in kot je razvidno iz njih, gre za hude obveznosti, obveznosti, ki lahko osebo negativno zaznamujejo za celo življenje, saj direktno posegajo v njeno svobodo oz. duševnost, kajti biti mora poslušna cerkvi in se ji podrejati ter širiti vero – njena svoboda je torej bistveno zožena. Za sprejem dolžnosti pa mora v demokratični državi, kadar seveda ne gre za dolžnosti v okviru državnega prava, obstajati svobodna privolitev. Ker te pri krstu dojenčkov ni, je jasno, da gre za protiustavnost in da bi bilo težko reči, da je krst v tem pogledu v korist otrok. Korist otrok pa je vrednota, ki jo varuje ustava, saj ta v 54. členu določa, da se lahko staršem pravica do vzgoje svojih otrok odvzame ali omeji iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. Pa tudi 56. člen ustave varuje koristi otrok, saj določa, da se otrokom zagotavlja posebno varstvo pred telesnim, duševnim ali drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem. In se če vzame v obzir še dejstvo, da krščena oseba postane ud cerkve in ne pripada več sama sebi (KKC, št. 1269), torej gre za neke vrste suženjstvo in da krščenec sploh ne more več celovito izstopiti iz KC, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju, notranja zakramentalna povezanost, ki nastane s krstom, se namreč ne da izbrisati, kot to uči KC – je protiustavnost neprostovoljnega krsta še toliko večja.

16. Krščenec in s tem tudi otrok, ki odraste, seveda pa tudi kot mladoleten, mora verovati v biblijo, in v bistvu tudi izpolnjevati vse določbe iz tega teksta, saj je npr. stara zaveza je eden temeljnih doktrinarnih tekstov KC in je v celoti, seveda po nauku te cerkve, božja beseda (št. 121 in 123 KKC). To besedo je potrebno po katoliškem nauku (kanon 211 ZCP), ob upoštevanju starozaveznega božjega navodila, kot ga seveda prikazuje katoliška cerkev, in ki se glasi: Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj! (5 Mz 13,1), upoštevati dobesedno, saj ni bila preklicana.

17. V stari zavezi med drugim piše:

• Čarovnice ne puščaj pri življenju (2 Mz 22,17)

• Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica” (3 Mz 20,10)

• Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju.” (3 Mz 20,13)

• Človek pa, ki bi predrzno ravnal, tako da ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo GOSPODU, tvojemu Bogu ali sodnika, ta človek mora umreti; …” (5 Mz 17,12)

• Če ima kdo trmoglavega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga, čeprav ga strahujeta, naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratom njegovega kraja. Rečeta naj starešinam njegovega mesta: »Ta najin sin je trmoglav in uporen, ne posluša najinega glasu, požrešen je in pijanec.« Potem naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, da umre…’” (5 Mz 21,18-22)

• Kdor preklinja svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo (2 MZ 21,17)

• Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo (2 MZ 21,15).

V bibliji je še mnogo mest, kjer se poziva na usmrtitev ljudi.

18. Glede na navedeno, mora krščenec, npr. tisti, ki je bil krščen kot dojenček, ali pa mladostnik v starosti 16 let, v celoti izpolnjevati navodila iz stare zaveze, kar pomeni, da je kot katolik dolžan usmrtiti vse tiste, ki so navedeni v zgornjih alinejah. Ali on to dejansko naredi, v tem trenutku ni pomembno, pomembno je to, da je to njegova dolžnost, ki izhaja iz nauka KC. In takšen krvav nauk širi KC npr. preko Univerze v Ljubljani, ki je javni zavod in tako del države. Očitno je država tukaj orodje za širjenje nauka, ki je protiustaven, saj je po 17. členu ustave človekovo življenje nedotakljivo, kar pomeni, da v Sloveniji ni dovoljeno nobeno ubijanje, niti v miru niti v vojni, saj se ta pravica po 16. členu ustave ne more omejiti ali odvzeti niti v vojnem času. Ker pa KC ne priznava pravnega reda Republike Slovenije, ki je v nasprotju z evangelijem, nauki biblije pa so del evangelija, je jasno, da so v nevarnosti vsi tisti, ki naredijo prekrške, ki so po nauku KC kaznivi tako ali drugače, ne glede na to, da po pravnem redu Slovenije to niso nikakršni prekrški ali kazniva dejanja. V ves ta krvavi protiustavni ples so brez svojega soglasja vpleteni tudi otroci, ki jih vzgajajo v katoliški veri.

19. Po 34. členu ustave ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva. Kaj je še ostalo od dojenčkovega osebnega dostojanstva, če ga je krst spremenil iz subjekta v objekt, saj krst napravi iz novokrščenca novo stvar, kot to piše v katekizmu. Dojenček torej postane nova stvar. Stvar kot je npr. pralni stroj ali kaj podobnega. In če dojenček postane npr. predsednik države, je tudi stvar. Po nauku KC je torej predsednik neke države ali pa vlade, ki je bil krščen, stvar. In stvar je predmet lastninske pravice. Dojenček postane v bistvu predmet lastninske pravice in lastnik je seveda cerkev, vsaj v duhovnem smislu, saj razglaša, da krščenec ne pripada več sebi, temveč je postal njen ud. Krščen otrok oz. človek, gledano po katoliškem nauku, sploh nima več verske svobode. Ali je tudi krščeni predsednik države last KC? In dalje: Kaj je še ostalo od dojenčkovega osebnega dostojanstva, če se bo moral takoj, ko se bo zavedal in bo tega zmožen, podrejati cerkvenim predstojnikom in jih ubogati? In če ne bo pokoren KC, mu grozi z kazenskimi sankcijami, celo z večnim prekletstvom! In to nekomu, ki ni nikoli prostovoljno stopil v to cerkev. Predsednik neke države oz. vlade, ki je bil krščen, mora tako ubogati cerkvene predstojnike in se jim podrejati. Ubogati mora npr. papeža ali nadškofa. Tudi kaplana? Kdo potem vlada v neki državi? Kaj bo KC naredila s krščenim dojenčkom, ki kot odrasel človek ne bo želel sodelovati kot vojak v vojni, ki jo bo KC razglasila za pravično, ker bo ustrezala njenim interesom? Kaj bo torej naredila z nekom, ki se bo držal zapovedi “Ne ubijaj” in ne bo želel z orožjem braniti oz. širiti katoliške vere, kar mu je sicer dolžnost? Mu bo priznala ugovor vesti? Ali mu sploh lahko prizna ugovor vesti, ne da bi zanikala svoj nauk, del katerega so tudi vojne, ubijanje, nasilje …? In ker je ponavadi predsednik države tudi vrhovni poveljnik vojske, je tudi jasno, pod čigavim poveljstvom je v bistvu vojska neke države, če je ta predsednik krščenec in mora zato ubogati cerkvene dostojanstvenike. Ali je krščeni šef generalštaba dolžan ubogati vojaškega kurata? Od dojenčkovega osebnega dostojanstva je očitno ostalo bore malo in zato je krst v nasprotju tudi z navedenim ustavnim določilom. Kaj bo KC naredila krščenim dojenčkom, ki kot odrasli ne bo dal svojih otrok krsti? Ga bo pohvalila, ker bo svojim otrokom priznal oz. ohranil svobodo vesti ali pa ga kaznovala, npr. z izobčenjem?

20. Po 56. členu ustave se otrokom zagotavlja posebno varstvo pred duševnim izkoriščanjem in zlorabljanjem, po 35. členu ustave pa je zagotovljena, seveda tudi dojenčkom, nedotakljivost duševne celovitosti. Republika Slovenija mora varovati otroke in tako skrbeti, poleg staršev, tudi za otrokove koristi. Ali so varovane dojenčkove koristi, če so jim s krstom in z včlenitvijo v katoliško cerkev naložene velike, mogoče celo življensko usodne dolžnosti? Ali je v dojenčkovo korist, če se bo moral v svojem življenju pokoravati cerkvenim dostojanstvenikom? Ali je v njegovo korist, če bo moral pred ljudmi izpovedovati svojo vero in se udeleževati apostolske ter misijonske dejavnosti božjega ljudstva, kot to piše v katekizmu? Ali je v dojenčkovo korist, da bo moral kot odrasel ravnati po krutih in krvavih določilih stare zaveze, ki jih KC prikazuje kot božjo besedo in ki jo je seveda potrebno izpolnjevati tudi danes. Ali je v dojenčkovo korist, če postane čla(e)n organizacije, iz katere po katoliškem nauku oz. pravu sploh ni celovitega izstopa? Ali je dojenčku zagotovljena njegova duševna celovitost, če krst vtisne krščencu v dušo neizbrisno duhovno znamenje? Ali ne gre torej pri krstu za nasilen in grob poseg v dojenčkovo dušo? Ali je mogoče celo reči, da gre za duhovno posilstvo? Otrok, ki se v bistvu še niti ne zaveda, že ima zaznamovano, mogoče celo poškodovano, dušo in sploh nima možnosti, da bi se o tem predhodno izjasnil, niti nima možnosti, da bi se pred takšnim duševnim posegom branil! Ali ne gre tukaj za hudo duševno zlorabljanje dojenčka? Celo bodoči predsednik države že ima zaznamovamo dušo. Namesto, da bi država zavarovala svoje državljane, jih je dejansko “prodala” KC za njene potrebe. Vse to je protiustavno in v grobem nasprotju z mnogimi ustavnimi določbami, kot je to zgoraj navedeno. Ali se krst dojenčkov ne pokaže torej kot dejanje, ki otrokom jemlje ne samo njihovih z ustavo varovanih pravic (svoboda vesti, osebno dostojanstvo, …), temveč celo posega v njihovo duševnost, saj jim v dušo vtisne neizbrisno duhovno znamenje. Ali ne gre tukaj za duševno nasilje, saj ima otrok, po nauku KC, za celo zemeljsko življenje, zaznamovano dušo? In če se pri krstu izganja še hudobni duh (eksorciziem) … Že majhni otroci, ki še niso razvili svobodne volje in se zato tudi ne morejo sami odločati, postanejo s krstom prisilno člani cerkve in so tako pripravljeni za obiskovanje cerkvenih ritualov. Zakaj KC še naprej krščuje dojenčke in s tem krši ustavo? Koliko pripadnikov bi sploh še imela, če bi bili vsi krsti prostovoljni? Verjetno zelo malo in to bi spodkopalo njeno družbeno moč, ki očitno v velikem delu temelji na protiustavnih dejanjih. In pri pri tem ji asistira Republika Slovenija. Krst dojenčkov torej služi samo ohranitvi obstoja katoliške cerkve in njene posvetne moči. Otroci so pri tem zelo pomembno sredstvo, saj ji zagotavljajo milijonsko članstvo, pridobljeno na zelo lahek, vendar nepošten, protiustaven, prevarantski in nasilen način. Ali bi katoliška cerkev še obstajala, če ne bi bilo krstov dojenčkov?

21. Iz KC je mogoče izstopiti. Vendar pa izstop, po nauku te cerkve, ni celovit, temveč samo formalen, saj ta celovitih izstopov ne pozna. Namreč, tudi po formalnem izstopu veže krščenca na KC notranja zakramentalna pripadnost in to zaradi tega, ker krsta, ki vtisne v dušo neizbrisno znamenje, ni mogoče izbrisati oz ponoviti. Tako bi bilo celo mogoče reči, da izstopa iz KC sploh ni, kajti ta je ali pa ga ni. Vmesnega stanja ni. Po kat. nauku tisti, ki izstopi, ni več subjekt pravic, hkrati pa ga še vedno vežejo vsi Božji in cerkveni zakoni, razen kanonične oblike poroke. Ko torej nekdo (formalno) izstopi, nima več pravic, očitno pa mu ostanejo dolžnosti! Ta absurdni in neetični nauk uči tudi Republika Slovenija npr. preko Teološke fakultete, ki je del Univerze v Ljubljani in s tem Republike Slovenije. Tako tudi Republika Slovenija podpira, s tem, ko dopušča, da je Teološka fakulteta del državne univerze in s tem države, nauk, ki krši osnovno pravico do svobode vesti, ki zajema tudi pravico do celovitega izstopa iz neke verske skupnosti. Republika Slovenija tako preko Teološke fakultete (ali pa obratno) širi katoliški nauk o nezmožnosti celovitega izstopa iz KC, Republika Slovenija tako širi nauk, ki je v nasprotju z njeno temeljno listino, to je ustavo. To je pa absurdno, smešno in poniževalno do vseh dojenčkov, ki so bili krščeni in ne morejo več izstopiti iz KC. Namesto, da bi Republika Slovenija zavarovala dojenčke pred zlorabo s strani KC, ki jo ta počne s krstom, kar je njena ustavna dolžnost (56. člen ustave), krste dojenčkov celo podpira in na ta način daje očitno jasno vedeti, da je v tem pogledu na strani KC in ne svojega ljudstva oz. otrok. Republika Slovenija tako daje ljudem jasno vedeti, da ji je v obravnavanem primeru KC več vredna kot pa lastni državljani in da je ustava v tem pogledu bolj ali manj mrtev papir. Ob vsem tem je potrebno jasno povedati, da je tisti, ki izstopi iz KC izobčen, to pa je najtežja cerkvena kazen, izstop je namreč po nauku KC, ki ga v javnost posreduje tudi Teološka fakulteta in s tem tudi Univerza v Ljubljani velik greh. Nekdo, ki je samo izkoristil svojo svobodo, ki mu jo daje ustava v okviru svobode vesti in je izstopil iz cerkve, je kaznovan s strani te cerkve, kaznovanje verske svobode pa očitno podpira tudi Republika Slovenija. Kot da bi bila Slovenija v srednjem veku.

22. Krst dojenčkom oz. otrokom ne jemlje torej samo njihovih z ustavo varovanih pravic (svoboda vesti, osebno dostojanstvo…), temveč brez njihovega dovoljenja posega celo, kot že navedeno, v njihovo duševnost, saj jim v dušo vtisne neizbrisno duhovno znamenje. Že majhni otroci, ki še niso razvili svobodne volje in se zato tudi ne morejo sami odločati, postanejo s krstom “prisilno” člani KC. Ali niso dojenčki žrtve cerkve in tudi države, ki bi morala po ustavi zavarovati dojenčke pred vsako zlorabo oz. nasiljem, pa tega ne stori! Zakaj niti ne opozori KC vsaj na njeno lastno pravilo, da “nikogar ni dovoljeno siliti, da bi se proti svoji vesti oklenil katoliške vere.”

23. Kot je razvidno iz predhodnih navedb, pomeni krst otrok oz. dojenčkov zelo hudo kršitev pravic otrok z izjemno težkimi posledicami za otroke. Postali so del katoliške cerkve, imajo velike obveznosti in iz nje sploh ne morejo celovito izstopiti. Navedena cerkev jim je brez njihovega soglasja posegla celo v duševnost in jim v dušo vtisnila neizbrisno znamenje. Če izkoristijo svojo ustavno pravico do izstopa iz KC so celo izobčeni, torej večno prekleti in vrženi v pekel, kjer morajo trpeti večne muke. Kot verniki oz. krščenci so podvrženi bibliji, katere krvav karakter je opisan v nadaljevanju.

24. Nekateri menijo, da zadeva s krstom dojenčkov ni sporna, saj lahko otrok, ko odraste, izstopi iz katoliške cerkve in si izbere drugo vero oz. versko skupnost. To bi lahko držalo, če seveda odmislimo, da iz katoliške cerkve ni mogoč celovit izstop in da krščenca tudi po izstopu veže zakramentalna pripadnost cerkvi in s tem tudi obveznosti. Vendar se ob tem nepopolnem izstopu pojavi vprašanje, kaj če nekdo izstopi iz katoliške cerkve in želi vstopiti v drugo versko skupnost, ta pa kot pogoj za vstop zahteva celovit izstop iz katoliške cerkve, torej da ni več tudi zakramentalne pripadnosti. Kar izstopnik iz katoliške cerkve ne more prinesti dokazila o celovitem izstopu iz KC, tudi ne more vstopiti v drugo versko skupnost. Tako je tej osebi kršena verska svoboda, saj ne more vstopiti v drugo versko skupnost. Ta oseba je bila prisilno včlanjena v cerkev, iz katere ne more v popolnosti izstopiti, v posledici tega pa ne more vstopi v neko drugo versko skupnost. Kakšne hude posledice ima prisilni krst dojenčkov.

25. Vendar pa je problem izbire verske skupnosti oz. vere v polnoletnosti prisilnega krščenca bistveno globlji. Da bi se prisilno krščena oseba v polnoletnosti oz. če bi prej spremenila vero ali pa prešla med ateiste, lahko svobodna odločila in da bi njena verska pot bila svobodna, bi bilo potrebno, da bi se v času spremembe vere oz. verske skupnosti vrnila v izhodiščno točko. To pa je trenutek prisilnega krsta. To pa je praktično nemogoče, kajti v njeni zavesti in podzavesti bi bilo potrebno izbrisati predvsem tisto versko vzgojo, ki ji je bila vsiljena in ni bila izraz njene notranjosti in njenih interesov oz. koristi. Rečeno drugače, izbrisati bi morali celotno katoliško, predvsem nasilno, indoktrinacijo, ki se nahaja v duševnosti osebe. Oseba bi tako v verskem pogledu postala bolj ali manj »nepopisan list papirja« oz. versko nevtralen in ne versko usmerjen. Kakšno hudo indoktrinacijo vrši cerkev, bo podano tudi v nadaljevanju. Šele takrat, torej v verski točki nič, takšna pa je bila ob krstu, bi bila mogoča resnična svobodna odločitev glede vere. V polnoletnosti je oseba, ki je prejemala katoliško versko vzgojo kot otrok, versko že usmerjena oz. je njen »verski volumen« bolj ali manj zapolnjen in zato bistveno težje spremeni svojo vero kot pa oseba, ki ni bila versko vzgajana in je zato njen »verski volumen« bolj ali manj prazen. Otrok, ki hodi k verouku in se seznanja npr. s krvavim starozaveznim naukom, je s tem indoktriniran in biblijske zgodbe oz. slike gredo v otrokovo duševnost oz. podzavest. Nihče natančno ne ve, kako mračni in krvavi napotki tako imenovanega svetega pisma vse do danes vplivajo na otroke oz. odgovorne v državi in družbi. V bistvu napolnjenost njenega »verskega volumna«, tudi s krvavimi biblijskimi zgodbami oz. slikami, otežuje spremembo vere, njena svobodna volja je zato v bistvu zožena. Oseba težje spremeni svojo vero, kot pa če bi ne bi bila krščena in vzgajana v katoliški veri. »Kar se Janezek nauči, to Janezek zna«, bi bilo mogoče uporabiti v tem primeru. Seveda pa je to odvisno tudi od lastnosti posamezne osebe. Verjetno pa so zelo redki, ki se jim svobodna volja ni zmanjšala zaradi prisilne katoliške indoktrinacije. Krst dojenčku trasira njegovo versko pot. Ta pot pa je lahko zelo trnava, kot je že bilo navedeno in še bo.

26. Če bi rekli teološko, krst otroku odvzema svobodno odločitev glede Boga. Otrok se ni svobodno odločil za Boga, temveč je bil prisiljen, da veruje v boga, ki so mu ga izbrali starši, mnogokrat pod strahovlado katoliške cerkve. Vera v boga ni bila njegova lastna, temveč od drugih. Takšna vera pa nima uspeha. Ni čudno, da vedno več ljudi izstopa iz cerkve, ni čudno, da so cerkve vedno bolj prazne, ni čudno, da se podpora cerkvi manjša. Postavilo se je tudi vprašanje ali ni ravno prisilni krst sredstvo, s katerim se želi ljudem preprečiti, da bi se s polno odgovornostjo, zavedajoče se vseh posledic, in seveda svobodno, odločili za Boga.

27. Postavi se vprašanje: če otrok ni krščen kot dojenček oz. kasneje, ali je to zanj škodljivo? Jasno je, da ne. Ne obstajajo nasprotni dokazi. Kaj otrok izgubi, če ni vzgojen v katoliški veri? Ničesar, saj je otroka mogoče vzgoji v poštnega človeka tudi na podlagi prevladujoče morale. Mnogi otroci npr. ateistov so zrasli v poštene, dobre in pozitivne osebnosti, čeprav niso imeli katoliške verske vzgoje. Krst in tako tudi katoliška vzgoja torej nista nujna, niti potrebna za zdrav psihofizični razvoj otroka. Nasprotno, lahko mu celo škodita. Jezuit in psihoterapevt Rupert Lay je v nekem intervjuju za časopis Die Woche rekel, da je polovica pacientov, ki so prišli k njemu na terapijo, zbolela zaradi izkušenj, ki so jih s cerkvijo imeli v otroštvu in mladosti.

28. Sedaj pa še nekaj več besed o tem, v kakšno organizacijo pride dojenček, ki ga prisilno krstijo? In seveda kakšen je nauk te organizacije. Še več o nauku in delovanju katoliške cerkve pa v predlogu za prepoved delovanja katoliške cerkve, ki si ga je mogoče prebrati na spletni strani Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve www.zrtve-cerkve.org

29. Glavni vir cerkvenega nauka in s tem seveda tudi delovanja je biblija. Biblija vsekakor vsebuje nekatera zelo pozitivna in visoko etična načela, npr. Deset Božjih zapovedi, Jezusov Govor na gori, izjave nekaterih prerokov stare zaveze, vendar pa je v njej veliko zelo hude nemorale, nasilja, vključno z ubijanjem ljudi. Vsebuje namreč sovraštvo do drugače mislečih, mučenja, posilstva, množično pobijanje žensk, otrok in starcev, genocid, grozljive metode ubijanja in podobno. V celotni svetovni zgodovini ni dela, ki bi bolj zaničevalo človeka in druga živa bitja. Da je to delo še vedno v “prometu”, je po svoje neverjetno. Eden izmed vzrokov za to je, po mnenju predlagatelja, in seveda tudi mnogih drugih, da večina ljudi sploh ne ve, kakšne okrutne predpise vsebujejo deli biblije. Po drugi strani pa je razlog v tem, da so se mnogi od mladih nog navadili na prikazovanje zločinov kot da so po volji Boga. Otroci se, ne samo pri verouku, temveč tudi drugje, indoktrinirajo s spornimi biblijskimi deli. Nasilna biblijska ideologija je odgovorna za krvavo cerkveno zgodovino, ki šteje desetine milijard ubitih in mučenih živih bitij, od tega desetine, mogoče celo stotine, milijonov ljudi. Več o tem v nadaljevanju. Sedaj katoliška cerkev sicer direktno ne izvaja fizičnega nasilja, s tem, da se temu nasilju ni odpovedala prostovoljno, temveč ga je postavila v ozadje zaradi vedno močnejšega človekovim pravicam naklonjenega državnega prava. Nihče drug kot znani filozof Karl Jaspers je zato svaril pred nevarnostjo, da bi vsak čas lahko spet zagorele grmade, če bi politične razmere to dovolile. Nauk omenjene cerkve je zato v mnogih pogledih zelo sporen, pravzaprav v nasprotju s slovensko ustavo oz. pravnim redom in mednarodnimi dokumenti s področja varstva človekovih pravic. Katoliška cerkev je do II. vatikanskega koncila obsojala človekove pravice kot nekrščanske in do danes ni podpisala evropske listine o človekovih pravicah. Demokracija ni stvar katoliške cerkve, katoliška doktrina je jasna, saj cerkev ne more biti vodena od spodaj in nima baze za odločanje, je izjavil papež Janez Pavel II. (Večer, 27.11.1998). Cerkev in demokracija sta očitno dve različni stvari. Ker pa se cerkev mnogokrat zavzema za demokracijo v družbi, očitno dela to zaradi tega, da lahko preko nje uveljavlja svoje interese.

30. Mnogi menijo, da gre pri prej omenjenih biblijskih citatih za besedila iz davnih preteklih časov, ki danes ne veljajo več. Vendar temu ni tako. Že v sami bibliji piše: “Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!” (5 Mz 31,1) Poleg tega je II. Vatikanski koncil leta 1965 v svoji dogmatski konstituciji o Božjih razodetjih izjavil naslednje:

“Kar je razodel Bog, in se nahaja v Svetem pismu in je tu predloženo, je bilo napisano po navdihu Svetega Duha; kajti na temelju apostolske vere so za našo sveto mater, cerkev, knjige Stare kot tudi Nove zaveze v celoti z vsemi njihovimi deli kot svete in kanonske, ker so bile napisane z delovanjem Svetega Duha … imajo Boga za avtorja in so kot take predane cerkvi. Za sestavljanje svetih knjig je Bog izbral ljudi, ki naj bi mu s svojimi lastnimi sposobnostmi in močmi služili, pri tem, da bi vse to in samo to, kar je on – delujoč v njih in po njih – hotel imeti zapisano, pisno izročili kot pravi avtorji. Ker torej vse, kar pravijo inspirirani avtorji ali hagiografi mora veljati kot beseda Svetega Duha, je spisom knjig treba priznati, da sigurno, zvesto in brez zmote učijo resnico, ki jo je Bog hotel imeti zapisano v svetih spisih zaradi naše odrešitve. Zato ‘je vsak spis’, navdihnjen od Boga, tudi koristen za pouk, za argumentiranje, za opomin in za vzgojo v pravičnosti, da bi bil božji človek pripravljen, in pripraven za vsako dobro delo.” (2 Tim 3, 16-17) Seveda tudi veljaven Katekizem katoliške cerkve potrjuje, da ne gre za neke zgodovinske, neveljavne tekste, temveč gre, seveda po nauku katoliške cerkve, za pravo božjo besedo, ki jo je potrebno tudi zdaj v celoti izpolnjevati. Tako se v katekizmu glasi: “Stara zaveza je nepogrešljiv sestavni del Svetega pisma. Njene knjige so od Boga navdahnjene in in ohranjajo trajno vrednost, saj Stara zaveza ni bila nikoli preklicana.” (121) “Kristjani spoštujejo Staro zavezo kot resnično Božjo besedo. Cerkev je vedno odločno odklanjala misel o zavračanju Stare zaveze, kakor da bi z nastopom Nove zaveze postala neveljavna in nepotrebna (marcioniti).” (123)

31. Biblija, vključno z navedenimi citati, torej v celoti velja še danes. Vsi katoliki so jo po nauku katoliške cerkve dolžni prepoznavati kot božjo besedo in se po njej ravnati v vsakdanjem življenju. Ne samo to, po kanonu 211 Zakonika cerkvenega prava so si dolžni prizadevati, da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širilo med vse ljudi vseh časov in po vseh krajih zemlje. Ker je celotna cerkev po svoji naravi misijonarska in je delo evangelizacije treba imeti za temeljno dolžnost božjega ljudstva, naj vsi verniki, zavedajoč se svoje odgovornosti, sprejemajo svoj delež pri misijonskem delu, piše v kanonu 781 omenjenega zakonika. Iz kanona 209 pa je razvidno, da so verniki s samim svojim načinom delovanja dolžni ohranjati občestvo s cerkvijo in naj zato zelo vestno izpolnjujejo dolžnosti, ki jih imajo tako do vesoljne kakor do delne cerkve, kateri po pravnih predpisih pripadajo. Vse to jasno kaže na dejstvo, da je biblija še vedno v celoti osnova za nauk in delovanje katoliške cerkve in njenih članov v sedanjem času. In ne samo to, po katoliškem nauku so državljani po svoji vesti dolžni, da ne sledijo predpisom državnih oblasti, če ti nasprotujejo naukom evangelija. (Katekizem katoliške cerkve, št. 2242) Po nauku katoliške cerkve je torej evangelij pred slovensko ustavo, če pride do nasprotja.

32. “To sem moral storiti. Bog je moja priča.” S temi besedami je 59-letni družinski oče iz Ratzenburga povedal, da je z nožem zabodel najstarejšega sina (22). Oče strogo veruje v biblijo in se je prepiral s sinom, ki biblije ni jemal tako dobesedno (MahnmalAktual, 2/07). Biblija daje očetu prav: “Če ima kdo trmoglavega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga, čeprav ga strahujeta, naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratom njegovega kraja. Rečeta naj starešinam njegovega mesta: “Ta najin sin je trmoglav in uporen, ne posluša najinega glasu, požrešen je in pijanec.”Potem naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, da umre. Tako odpravi zlo iz svoje srede! Ves Izrael naj to sliši in se boji.” (5 Mz 21,18-21). To torej piše v peti Mojzesovi knjigi. Oče je ravnal po krščanskem nauku, da je potrebno biblijo uresničevati. Iz tega je tudi razvidno, kakšno izjemno nevarnost predstavlja biblija. Po cerkvenem pravu oče ni odgovoren za umor svojega sina, saj je samo izvrševal navodilo iz biblije.

33. Katoliška cerkev je vse tiste, ki ne priznavajo biblije, izobčila. Tako je določila:

• “Kdor svetopisemskih knjig v celoti z vsemi njihovimi deli, kakor jih je navedel tridentinski cerkveni zbor, ne sprejema za svete in kanonične ali taji, da bi bile navdihnjene, bodi izobčen”. (Anton Sterle: Vera cerkve, Mohorjev družba Celje, 1997, št. 97)

• “Kdor v skladu s svetimi očeti ne priznava s srcem in usti prav do zadnje besedice v pravem pomenu in resnično vsega, kar so sveti očetje in peteri častivredni vesoljni cerkveni zbori svete katoliške in apostolske Cerkve božje izročili in oznanili, bodi izobčen.” (Anton Sterle: Vera cerkve, Mohorjev družba Celje, 1997, št. 84)

34. Katoliška cerkev očitno ne izobči samo svojih članov, temveč tudi nečlane, ki ne verujejo v njen nauk, saj uporablja besedo “kdor”. Prekletstvo ali izobčenje pomeni, da je izobčeni prepuščen katoliškemu večnemu prekletstvu. Takšno prekletstvo je imelo za prizadetega daljnosežne posledice že v zemeljskem življenju, saj je bil zaničevan, izključen iz družbe in tako izobčen. Včasih ni imel nobene državne zaščite in nobenih meščanskih pravic. Kdor ga je umoril, je bil izpuščen brez kazni. Anatema je pomenila isto kot neposredna smrtna obsodba. Anateme veljajo še danes.

Poleg tega katoliška cerkev trdi, da “nihče, ki je zunaj katoliške Cerkve, ne le pogani”, ampak tudi ne Judje ne krivoverci ali od edinosti ločeni (schismatici), ne morejo biti deležni večnega življenja; šli bodo marveč v večni ogenj, pripravljen hudiču in njegovim angelom (Mt 25,41), če se ne bodo pred koncem življenja njej (Cerkvi) priključili” (Anton Sterle: Vera cerkve, Mohorjev družba Celje, 1997, št. 381). Poleg tega katoliška cerkev trdi, da “Cerkev ima v moči svoje božje ustanovitve dolžnost, da kar najvestneje varuje zaklad božje vere neokrnjen in nedotaknjen ter da stalno z največjo gorečnostjo čuje nad zveličanjem duš. Zato mora z največjo skrbnostjo odstranjati in izločati vse tisto, kar utegne nasprotovati veri ali kakorkoli postavljati v nevarnost zveličanje duš. – Zaradi tega ima Cerkev na temelju tiste oblasti, katero ji je zaupal njen božji ustanovitelj, ne le pravico, temveč tudi dolžnost, da ne le trpi, marveč da prepoveduje in obsoja katerekoli zmote, če tako zahtevata neokrnjenost vere in zveličanje duš.” (Anton Sterle: Vera cerkve, Mohorjev družba Celje, 1997, št. 382) Iz obeh citatov je razvidno, da katoliška cerkev ne priznava ničesar drugega kot samo katolištvo in da zaradi čistosti vere odstranjuje vse tisto, kar ni v skladu z njenim naukom. Podobno je zapisano tudi v kanonu 750 Zakonika cerkvenega prava. Kam je takšen nasilen, mračen in v hudem nasprotju z ustavami demokratičnih držav in človekovimi pravicami ter človekovim dostojanstvom nauk pripeljal, je razvidno iz zgodovine cerkve, ki je polna krvi. In ker je v sedanjem času ta nauk nespremenjen, kri teče dalje. Papež Benedikt XVI. je pred kratkim oznanil vernikom, da je pokristjanjevanje drugih in drugačnih neodtujljiva pravica in dolžnost katoliške cerkve in da je evangelizacija glavna naloga cerkve, pri čemer je kot glavne nevarnosti, proti katerim se morajo katoliki neusmiljeno boriti, označil materializem, relativizem in laicizem. V boju proti temu zlu katolik ne sme nikoli popuščati ali sklepati kompromisov. S temi besedami je sedanji papež potrdil katoliško „vojno“ proti nekatoliškemu. Zanimivo je tudi, da je cerkveni zbor v Florenci (1438-1445) določil, “da ima sveti apostolski sedež in rimski škof prvenstvo nad vsem svetom.” (Anton Sterle: Vera cerkve, Mohorjev družba Celje, 1997, št. 434) Zato tudi ni čudno, da mnogi predsednik držav ali vlad romajo k papežu v Vatikan. Očitno mu mnogi še vedno priznavajo državniški oz. politični primat. Papež si celo lasti pravico soditi državnim poglavarjem o kršitvi cerkvenih zakonov in o vsem kar ima značaj greha (Zakonik cerkvenega prava, kanon 1405).

35. Biblija v mnogih delih vsebuje skrajno negativne vsebine. Gre za izjemno nemoralne, surove, k nasilju, uničevanju, morjenju in ubijanju vzpodbujajoče vsebine. Gre za vsebine, ki hujskajo k hudodelstvu, rasnemu in drugemu sovraštvu in k vojni. Vse te vsebine lahko škodujejo zdravemu moralnemu razvoju oseb do 18. leta, vzbujajo surove instinkte, brezčutno, do usode in trpljenja drugih otopelo mišljenje ali ga intenzivirajo. Bralci, posebej mladina, so lahko zaradi sprejemanja negativnih biblijskih sporočil, zapeljani k nasilju, zločinom ali drugim kaznivim ravnanjem, ker se jim zdi takšno ravnanje sprejemljivo, zgledno, čudovito in vredno posnemanja. Negativni biblijski deli lahko spodbujajo tudi rasno in drugo sovraštvo, saj z vplivanjem na strasti zbujajo sovražen odnos do oseb, ki pripadajo drugim rasam, delom prebivalstva ali narodom in so tako primerni, da pripravijo ugodna tla za sovraštvo, kampanje ali celo konkretne izgrede proti drugačnim, torej tistim, ki niso na “liniji” katoliške cerkve. Seveda te vsebine poveličujejo tudi vojne, kot že navedeno, saj gre tudi za prikaze množičnih umorov, ki so privlačni za mnoge, predvsem mladino, ki mnogokrat meni, da je to nesporno in da so po volji boga. Gre za socialno etične dezorientacije, gre za situacije, kjer je človek postavljen v položaj objekta, saj je na nivoju, ki nima povezave s človekom in njegovim dostojanstvom. Tukaj gre za razna pohabljenja, grozote, scene mučenja in drugo. Pri vsem tem gre za kriminalna, okrutna, življenjsko nevarna ravnanja, ki so v nasprotju tudi s človekovim dostojanstvom in ki lahko bistveno odstopajo od ciljev vzgoje, ki so v pluralni družbi zapisani predvsem v ustavi, zlasti človekovo dostojanstvo, in v drugih ustavnih pravicah, pa tudi v pedagoških spoznanjih in vrednostnih merilih, ki se ujemajo z ustavo in o katerih obstaja soglasje družbe. V mnogih primerih naj bi bog dal neke vrste generalno pooblastilo za smrtne obsodbe nad tistimi, ki ne spadajo v krog izbrancev. Takšna biblijska vsebina pripeljala tudi do nepredstavljivega števila ubitih živih bitij, ki jih lahko mirne vesti imenujemo žrtve cerkve oz. katoliške cerkve. Pisci biblije so iz Jahveja naredili vojnega boga, ki brezobzirno ukazuje osvajalne pohode ter poziva k morjenju in ubijanju, plenjenju in posiljevanju. Gre za milijarde nedolžnih živih bitij, od ljudi do živali. Ko so po nalogu papeža Urbana II. leta 1095 križarji napadli Jeruzalem in do gležnjev bredli v krvi ubitih Saracenov, so se lahko sklicevali na biblijske nauke stare in nove zaveze. Katoliška cerkev je v preteklosti preganjala Jude in vzpostavila pogoje za pregon Judov s strani drugih. Adolf Hitler je v zvezi s tem dejal: “Delam samo to, kar že tisoč petsto let dela cerkev, vsekakor temeljiteje”. “Tako sem danes prepričan, da ravnam v smislu vsemogočnega Stvarnika: s tem ko se obranim Judov, se bojujem za Gospodovo delo.” je še dejal katolik Adolf Hitler, ki ga katoliška cerkev ni izključila oz. izobčila iz svojih vrst, čeprav je pobil milijone ljudi. Očitno pregon Judov in pobijanje ljudi ni zločin po katoliškem nauku. “Stroga dolžnost vesti vsakega kristjana je zatirati izrojeno judovstvo” je v 20. stoletju izjavil škof Göllner iz Linza.

36. V demokratični družbi se lahko upošteva samo tisti verski nauk, ki je vreden spoštovanja in ne krši človekovih pravic. Katoliški nauk temu v mnogih delih ne odgovarja. Po presoji zgodovinarja Karlheinza Deschnerja na svetu ni organizacije, ki bi bila “v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev”. In nekdanji jezuit grof Hoensbroch ugotavlja: “Papeži so bili stoletja na vrhu morilskega in krvavega sistema, ki je poklal več ljudi, povzročil več kulturnih in socialnih pustošenj kot katerakoli vojna, kot katerakoli epidemija, v imenu Boga in v imenu Jezusa Kristusa.” “Papeži niso bili samo morilci velikega stila, temveč so umor naredili tudi za pravno načelo krščanske cerkve in pogoj za odrešitev”, je izjavil Lord Acton, katoliški zgodovinar. Papež Pij XII. je po drugi svetovni vojni grozil s cerkvenim izobčenjem vsakega, ki bi si pri volitvah drznil glasovati za komunističnega namesto katoliškega kandidata, je izjavil Michael Baigent, avtor “Jezusovega zaupnega gradiva”. Don Pierino, bivši duhovnik, je Vatikan označil za zemeljski paradiž bogatašev in oblastnikov in rekel, da je Vatikan včasih dvoumno in sprijeno središče politike (Dnevnik, 5.3.2008). Seveda ni spregledati niti dejstva, da sta se obe največji vojni 20. stoletja začeli v Evropi, katere večina prebivalcev je permanentno vzgajana v biblijskem duhu, saj so krščanske cerkve cerkve okolja. Tudi ni odveč omeniti, da so države, kjer prevladujejo krščanske cerkve, tako katoliška, protestantska oz. druge, največje uničevalke okolja in porabijo največ denarja za vojsko. Tako je samo ZDA, tam pa je biblija v skoraj vsakem domu, v letu 2007 porabila za vojsko in vojne, ki jih vodi, neverjetnih 351 milijard EUR (slovenski državni proračun je okoli 10 milijard EUR). Sledijo v glavnem države, kjer je večina prebivalstva krščanske vere (Velika Britanija, Francija, Nemčija – vsaka od njih porabi med 20 in 40 milijard EUR), med njimi pa sta se vrinili Kitajska in Japonska, ki vedno bolj prevzemata zahodne obrazce vedenja oz. družbenega razvoja. V “krščanskih” državah, torej državah, kjer so krščanske cerkve cerkve okolja, je tudi večina od 10.000 jedrskih glav, ki jih lahko takoj namestijo na rakete ali letala, od tega jih je več kot 5.000 v Rusiji in več kot 4.000 v ZDA (Indirekt, 10.6.2008).

37. Da ponovimo: dojenčki s krstom pristanejo v organizaciji, o kateri je zgodovinar Karlheinz Deschner rekel, da na svetu ni organizacije, ki bi bila “v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev”. Ali je potem krst dojenčkov akt starševske ljubezni ali česa drugega? Ali so starši pri krstu svojih otrok zavedeni ali pa res hočejo, da je njihov otrok v organizaciji, ki je tako hudo obremenjena z zločini, kot to ugotavlja Deschner? Še enkrat: Jezuit in psihoterapevt Rupert Lay je v nekem intervjuju za časopis Die Woche rekel, da je polovica pacientov, ki so prišli k njemu na terapijo, zbolela zaradi izkušenj, ki so jih s cerkvijo imeli v otroštvu in mladosti.

38. Vendar pa KC ne posega v duševnost otrok samo z neizbrisnim znamenjem pri krstu, temveč tudi na drug način. Otrok, ki hodi k verouku in se seznanja npr. s krvavim starozaveznim naukom, je s tem indoktriniran in biblijske zgodbe oz. slike gredo v otrokovo duševnost oz. podzavest. Nihče natančno ne ve, kako mračni in krvavi napotki tako imenovanega svetega pisma vse do danes vplivajo na otroke oz. odgovorne v državi in družbi. Nespametno bi bilo misliti, da nas “knjiga knjig”, na katero so nas navajali od mladih nog in na katero nas “obvezuje” KC, ne oblikuje do globin naše duše. Ni naključje, da je Ronald Reagan, ki je, kot vsi ameriški predsedniki, prisegel na biblijo, na višku hladne vojne označil Sovjetsko zvezo za “kraljestvo zla” in govoril o atomarnem Harmagedonu.

39. Kaj se zgodi, če ljudje berejo določene izseke biblije, npr. takšne, ki govorijo o posilstvu ali o pogromih v imenu Boga, kjer ni prizaneseno niti ženskam niti otrokom. Psihologi univerze Michigan so naredili poskus. Po vsakokratnem branju so testne osebe s pomočjo gumba povzročile zvok. Iz jakosti tega zvoka so raziskovalci sklepali, da branje omenjenih mest dela ljudi agresivne. Suddeusche Zeitung (28.3.2007) je to komentiral z besedami, ali ne bi bilo biblijo opremiti z opozorilom za mladoletnike. Šole, kjer narašča nasilje, bodo verjetno razmislile o nakupu svetega pisma (MahnmalAktual, 3/07).

40. KC pa s krstom dojenčkov oz. otrok ne krši samo slovenske ustave in drugih predpisov ter Konvencije o otrokovih pravicah, temveč tudi svoj lastni nauk. Čeprav po eni strani uči, da mora čim prej po rojstvu priti do krsta novorojenčka, KC po drugi strani uči, da “nikogar ni dovoljeno siliti, da bi se proti svoji vesti oklenil katoliške vere.” Uči pa tudi Jezusove besede, da je potrebno prvo učiti in nato krstiti (Mt 28,19). Oboje skupaj logično pomeni, da je potrebno, da se o krstu in o nauku cerkve otroke sprva pouči in šele nato se jih krsti, seveda če se otroci s tem strinjajo. Po katoliškem nauku sta torej dva pogoja za krst otrok: predhodno poučevanje in soglasje samih otrok. Ker KC tega sama ne izpolnjuje, krsta otrok ne bi smelo biti. To pomeni, da krst dojenčkov kot tudi ostalih otrok, ki niso dali soglasja in niso bili predhodno poučeni, kršitev samega nauka KC. Posebej je to kritično, saj ta cerkev deluje v tem primeru v direktnem nasprotju z Jezusovim naukom, saj je ta rekel, kot že navedeno, da je potrebno prvo učiti in šele na to krstiti. KC tako pri krstih dojenčkov oz. otrok ne krši samo Ustave Republike Slovenije, temveč celo lasten nauk oz. nauk, ki ga je posredoval njen ustanovitelj, tako ta cerkev namreč trdi, Jezus Kristus. Ali ni cerkev zelo neverodostojna, če krši celo lasten nauk?

41. Krst otrok oz. katoliška verska vzgoja je lahko tudi stopnica do spolnih zlorab krščenih otrok. Več o tem nadaljevanju.

42. Tudi v Sloveniji vedno bolj prihajajo na dan spolne zlorabe mladoletnih otrok, ki se dogajajo v katoliški cerkvi. Znani so primeri Frantar, Jošt, Žnidarič, … Še bolj je to razširjeno v drugih delih KC. Samo v ZDA je približno 4400 duhovnikov med leti 1950 in 2002 spolno zlorabilo okoli 11.000 otrok. Podobno je tudi drugje. V Braziliji je v preiskavi kar 1700 duhovnikov, mnogo pedofilskih duhovnikov pa je tudi Franciji, Nemčiji, Veliki Britaniji, na Irskem, v Avstriji, na Poljskem, na Filipinih, v Hongkongu, Mehiki, Argentini, Salvadorju … Cerkev je že do sedaj morala plačati velikanske odškodnine žrtvam. Samo v ZDA gredo te odškodnine v stotine milijonov dolarjev, bostonska škofija je morala plačati celo 85 milijonov dolarjev. Tudi na Irskem je podobno. Žrtvam spolnih zlorab, teh naj bi bilo kar 2.555, je morala doslej RKC izplačati 200 milijonov evrov odškodnine. Evidentno je, da so pedofilski zločini močno razširjeni med kleriki v KC. Namesto da bi vodstvo te cerkve pedofilske klerike kaznovala in prijavila policiji, je vse to obdržala v tajnosti in duhovnike premestila v novo župnijo, kjer so mnogi zopet spolno zlorabljali otroke. Sedanji papež je, ko je bil še kardinal, leta 2001 poslal vsem škofom po svetu pismo, v katerem je škofom odredil, da morajo vse spolne zločine, ki jim pridejo na ušesa, javiti Vatikanu in jih obdržati v tajnosti, kršiteljem te odredbe pa je zagrozil tudi z izobčenjem. To pismo je javno objavil britanski Observer (24.4.2005). Dejstvo je, da je podobno tudi v Sloveniji. Tudi v Sloveniji so se bili dolžni škofje držati omenjenega pisma in v tajnosti držati spolne zločine proti mladoletnim osebam, ki so jih storili kleriki. Ker škofje dobro vedo, kaj v Sloveniji delajo duhovniki, saj ima KC učinkovit pregled in nadzor nad delom duhovnikov, kot je to javno izjavil dr. Saje, tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference (Mag, 11.10.2006), je mogoče skoraj z gotovostjo trditi, da ti vedo, kateri duhovniki spolno zlorabljajo otroke oz. so jih. Ni se mogoče izogniti sklepu, da je slovenska KC izpolnjevala tajno pismo kardinala Ratzingerja in prikrivala spolne zločine svojih klerikov. Za KC očitno niso pomembne usode otrok, temveč ji gre samo za lastno korist, otroci so ji samo sredstvo za doseganje teh interesov.

43. Predvsem so žrtve klerikov tisti otroci, ki so bili krščeni in ki hodijo k verouku oz. so drugače prisotni v cerkvi. Če otroci niso krščeni in tako niso člani cerkve, je verjetnost spolnih zlorab minimalna, ker klerik po navadi nima kakšnega tesnejšega stika z otrokom. Zato krst otroka zelo poveča možnost spolne ali druge zlorabe otrok. Zato je tudi mogoče postaviti trditev, da je lahko krst otrok prva stopnica do morebitnih spolnih zlorab mladoletnikov s strani klerikov KC, druga stopnica pa je katoliška verska vzgoja, vključno z veroukom, ali drugače: če otroci ne bi bili krščeni, teh zlorab v bistvu ne bi bilo ali pa zelo minimalno. Zato je bistven ključ zaščite otrok v krstu oz. opustitvi krsta dojenčkov oz. otrok.

44. Stvar je jasna. Da se preprečijo spolne zlorabe otrok, ki se dogajajo v KC, glede katerih pa je verjetno odkrit samo vrh ledene gore, in tako zaščitijo otroci, je potrebno, da se prepove oz. opusti krst dojenčkov in otrok. Na ta način se bo število spolnih zlorab otrok s strani klerikov bolj ali manj približalo številu 0. Seveda prepoved krsta otrok oz. dojenčkov pomeni tudi zaščito drugih otrokovih pravic kot tudi otrokove duševnosti.

45. Ob koncu še nekaj besed o odnosu katoliške cerkve do otrok ženskega spola.

46. Cerkev ženskam ne priznava enakopravnega položaja z moškimi, kar je razvidno tudi iz naslednjih nepreklicanih izjav:

• Ženske so določene predvsem za to, da zadovoljijo moško pohotnost. (Johannes Chryostomos, 349-407, gr. cerkveni učitelj)

• Ženska je manjvredno bitje, ki ga Bog ni ustvaril po svoji podobi. Naravnemu redu ustreza, da žene služijo možem. (Cerkveni oče Avguštin, 354-430 – Avguštin velja za enega najpomembnejših cerkvenih učiteljev)

•Bistvena vrednota žene je v njeni sposobnosti rojevanja in v njeni gospodinjski koristi. (Tomaž Akvinski, cerkveni učitelj 1225-1275)

• Žena mora pokriti glavo, ker ni podoba Boga. (Ambrozij, cerkveni učitelj, 339-397)

• Moški fetus postane človek po 40 dneh, ženski po 80 dneh. Deklice nastanejo zaradi poškodovanih semen ali vlažnih vetrov. (Tomaž Akvinski, cerk. učitelj in patron katoliških visokih šol)

• Ko vidiš žensko, misli, da je hudič! Je neke vrste pekel! (Papež Pij II., 1405-1464)

• Ženske je narava določila za skupni užitek. (Kapokrates, zgodnji kristjan in ustanovitelj samostanov)

• Ženska je napaka narave … s svojim presežkom vlage in s svojo podtemperaturo je telesno in duhovno … manjvredna … neke vrste pohabljen, zgrešen, spodletel moški … polno udejanjanje človeške vrste je samo moški. (Tomaž Akvinski, sv. cerkveni učitelj 1225-1274)

• Dekleta, ki nosijo mini krila, pridejo v pekel. (Jezuit Wild v 20. stol.)

• Blizu cerkve ne smejo stanovati ženske. (Sinoda v Coyaci, 1050)

• Kjer se zadržuje duhovnik, tja ženska ne sme vstopiti. (Sinoda v Parizu, 846)

• Duhovniki, ki prenočujejo sum vzbujajoče ženske, morajo biti kaznovani. Ženske pa mora škof prodati v suženjstvo. (2. sinoda iz Toleda, 589)

• Ženskam mora že zavest o lastnem bitju priklicati sram. (Klemen Aleksandrijski)

• Ženske ne smejo v lastnem imenu napisati pisma niti ga sprejeti! (Sinoda iz Elvira, 4. stol.)

• Ves (ženski) spol je šibak in lahkomiseln. Odrešenje najdejo samo zaradi otrok. (Johannes Chrysostomos, sv., 349-407, grški cerkveni učitelj).

Očitno je iz cerkvenega nauka izhajal tudi župnik Jože Pacek, ki je v Družini (15.7.2001) zapisal, da je ženska ustvarjena kot pomočnica človeku.

47. Nerazumljivo je, da starši včlanijo, torej dajo krstiti, svoje hčerke v organizacijo, ki ima do njihovih otrok tako negativen odnos in jim odvzema vsako dostojanstvo. In v tem duhu dopuščajo katoliško versko vzgojo svojih hčera. Kakšne rezultate bo dala takšna vzgoja? Kakšen bo psihofizični razvoj teh deklet? Ali je v njihovo korist, da se vzgajajo v takšnem, do žensk, negativnem duhu? Kako bodo ravnale kot odrasle osebe, če bodo indoktrinirane s takšnim, mogoče celo, demonskim naukom? Ali so takšen cerkvene izjave do žensk akt ljubezni ali sovraštva? In podobno.

48. Na podlagi navedenega predlagamo, kot že uvodoma navedeno, da se črta 10. člen Zakona o verski svobodi in da se postopek sprovede po hitrem postopku, saj gre za velike kršitve ustave in hudo ogrožanje otrok, torej oseb, ki po naravi stvari same zase še ne morejo poskrbeti. Menimo, da je potrebno črtati celoten člen, saj je prvi odstavek, tako kot je zapisan, tudi v nasprotju z 41. členom, saj manjka zadnji stavek 41. člena ustave, ki daje problematiki celovitost. Jasno je, da manjka zato, ker sicer ne bi moglo biti drugega odstavka, ki otrokom jemlje versko svobodo in je zato v hudem nasprotju z ustavo. Drugi stavek prvega odstavka bi lahko teoretično ostal, vendar bi bil sam in zato nesmiseln.

49. Poleg tega pa še predlagamo, da sprovedete ustrezne postopke za ugotovitev, da so dosedanji krsti dojenčkov in drugih otrok, ki niso imeli možnosti, da se pod polno odgovornostjo in pri polni zavesti odločijo za ali proti krstu, nični. Če sami te možnosti nimate, potem je potrebno sporočiti javnosti, kdo naj sprovede te postopke in kako naj potekajo.

50. Ker gre za peticijo splošnega pomena (45. člen ustave), vas pozivamo, da nas obvestite o tem, kaj boste oz. ste storili na podlagi te pobude. Odgovor pričakujemo v roku, ki ga določajo predpisi.

Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.