Spominsko obeležje

Spominsko obeležje žrtvam cerkve

V Sloveniji teče akcija za postavitev spominskega obeležja žrtvam cerkve. Na več krajih v Sloveniji želimo postaviti spominska obeležja žrtvam cerkve. Trenutno smo skupaj z Združenjem ateistov Slovenije iz Maribora najbolj aktivni v Mariboru, kjer tečejo pogovori z Mestno občino Maribor o postavitvi obeležja žrtvam inkvizicijskih procesov na primernem javnem mestu na področju Maribora.

Tudi vi lahko zahtevate spominsko obeležje milijonom žrtvam cerkve.

Pišite politikom ali nam na naslov: info@zrtve-cerkve.org

Lahko pa pišete tudi Združenju ateistov Slovenija na njihov elektronski naslov: ateisti.slovenije@gmail.com

Ali ste za to, da se postavi spominsko obeležje žrtvam cerkve v vašem kraju? Na kakšnem javnem ali zasebnem mestu oz. v zaprtem prostoru?

Če imate kakšne ideje, nam jih lahko sporočite.

V nadaljevanju vam predstavljamo podobno pobudo iz Nemčije.

POBUDA ZA SPOMINSKO OBELEŽJE

ŽRTVAM CERKVE

Na pobudo obeh cerkva (katoliške in protestantske) so bili v prejšnjih časih ubiti milijoni ljudi. Samo v Evropi so bili to milijoni čarovnic, krivovercev in drugovercev. Ti zločini se ne smejo nikoli ponoviti.

Zato zahtevamo, da se žrtvam postavi spominsko obeležje kot vidno znamenje proti pozabi.

logo

Nekdanja predsednica nemškega zveznega parlamenta Rita Sussmuth je v nemškem zveznem parlamentu v razpravi o spominskem obeležju žrtvam holokavsta vprašala: “Kako ravnate z drugimi žrtvami?” To spominsko obeležje naj bo odgovor za veliko število žrtev.

Bolečini in trpljenju žrtev ne more zadostiti nobeno spominsko obeležje. Ostaja pa nam dolžnost, da skrbimo za dostojanstven spomin njihovih stvarnih usod. Spominsko obeležje naj poziva k temu, da se ne bo moglo nikoli več zgoditi nekaj takega kot je inkvizicija, pomori in preganjanje ter umori manjšin v Nemčiji.

Ideologija, ki omogoča take zločine, je do danes nespremenjena v obeh uradnih cerkvah. Uradni cerkvi, tudi danes, za javnost v veliki meri neopazno zahtevata, obvezujoče upoštevanje vseh učnih izjav pod grožnjo večne peklenske kazni. Sem pa sodi tudi izjava, da so moralni prestopki kot npr. zakonolom kaznovani s smrtno kaznijo (3 Mz 20,10), prav tako brutalno pa postopajo tudi v drugih primerih, ko gre za moralnih prestopkov – zlasti še pri neposlušnosti zoper duhovnikovo besedo. Po katoliškem katekizmu so te zahteve Stare zaveze navdihnjene Božje besede in zato obvezujoče.

Konec koncev je imel tudi Martin Luther visok ugled: zahteval je smrt Turkov, kmetov, prostitutk, drugovercev in neusmiljeno preganjanje Judov.

Dokler obe uradni cerkvi ohranjata to ideologijo, ki jo simbolično podkrepita s križem s telesom, obstaja nevarnost, da si pod tem znamenjem nasilje ponovno utre pot v modernih križarskih vojnah. Spomin na preteklost lahko prispeva k temu, da nam bo nasilje prihranjeno sedaj in v prihodnosti.

Žrtve cerkve:

bischof_henkerInkvizija: 13. – 18. stoletje, do 10 milijonov mrtvih kot tudi nešteto mučenih, trpinčenih in teroriziranih (Der Spiegel, 1.6.1998). Papež Gregor IX., 1170-1241, ki je organiziral inkvizicijo, je izjavil: “Dolžnost vsakega katoličana je, da preganja krivoverce.”

Križarske vojne: 11. – 13. stoletje, do 22 milijonov mrtvih, med njimi tisoči nemških Judov (Hans Wollschläger, “Die bewaffneten Wallfahrten nach Jerusalem”).

“Pogani”: 9. – 12. stoletje, v srednjem veku so nemški kralji in knezi desettisoče germanskih in slovanskih “poganov” nasilno spreobrnili v “kristjane” ali jih okrutno poklali. Cerkev to blagoslavlja ali pa poziva h “križarskim vojnam” proti Slovanom (Karlheinz Deschner, “Kriminalgeschichte des Christentums”, 4., 5. in 6. del).

Judje: V srednjem veku od 11. – 14. stoletja vedno znova krvavi pogromi. “Kristjani so pobili na stotisoče Judov.” To pogrome je cerkev pripravljala stoletja s hujskanjem. Po koncilskih sklepih so morali Judi nositi “posebno obleko”, na kateri je bil obešen “razpoznavni znak”. Niso smeli graditi sinangog in ob praznikih niso smeli na cesto, živeti so smeli v judovskih četrtih, niso si mogli pridobiti akademske izobrazbe in še marsikaj. Julius Streicher se na nurberških procesih v opravičilo holokavstva sklicuje izrecno na hujskaške govore Martina Luthra proti Judom (Friderich Heer, “Gottes erste Liebe”). Hitler je v svoji knjigi “Mein Kampf” pravilno pripomnil: “Delam samo to, kar že tisoč petsto let dela cerkev, vsekakor temeljiteje” Hitler je prišel na oblast s pomočjo cerkve in postal primeren za boljšo družbo. Državljani so bili pozvani k pokorščini, množičnim morilcem pa so po vojni samostani omogočili beg v Južno Ameriko.

Osvojitev Amerike: V prvih 150 letih po španski osvojitvi je “v imenu Boga” umrlo 100 milijonov ljudi – “največji genocid vseh časov” (Teolog Boff, Publik-Forum, 31.5.1991).

Katari, Valdežani, Husiti, baptisti: Desettisoče drugovercev je umrlo na ukaz cerkve (tudi luteranske).

“Čarovnice”: 16. – 18. stoletje – Deschner ceni, da je umrlo zaradi cerkvene blaznosti 9 milijonov ljudi (Deschner, henkerAbermals krahte der Hahn, str. 347). Večinoma so ženske umirale okrutne smrti, približno polovica le-teh v Nemčiji. Tudi Luther je dal sežigati čarovnice. Navodilo k temu, “kladivo čarovnic”, izhaja od dveh nemških dominikanskih menihov (s.a. Hubertus Mynarek, “Die neue Inquisition”). Tudi v Sloveniji je je bilo mnogo čarovniških procesov. Dokumentirano število obtoženih čarovništva je okoli 500. Največ obtoženih so obsodili na smrt – kar 265, zaradi posledic mučenja pa je življenje izgubilo 41 oseb. Oprostili so 54 oseb, kamor so bile štete tudi vse kazni, ki so bile milejše kot smrtne – npr. denarne kazni, bičanje izgon ipd. Za 131 primerov izid procesa ni znan, čeprav se sklepa, da je večina med njimi končala na grmadi.

Genocid na Hrvaškem: Še v sredini 20. stoletja, med leti 1941 in 1943, so na Hrvaškem umorili približno 750.000 pravoslavnih Srbov – z odločilno udeležbo katoliških duhovnikov in s tihim odobravanjem Vatikana (Karlheinz Deschner, “Ein Jahrhundert Heilsgeschichte”, 2. del)

Genocid v Ruandi: V Ruandi so v stotih dneh ubili 800.000 ljudi. Cerkev bi edina imela moč ustaviti pokol. Toda “večina njenih duhovnikov in nun je leta 1994 pokol ravnodušno opazovala ali celo pomagala morilcem.” Pokol v Kibehu se je začel 14. aprila, najprej so ubili 15.000 ubežnikov, ki so na območju cerkva iskali zaščito. Dva dni je trajalo, da so vse do smrti sesekali, pobili, ubili, ustrelili ali pa so delno žive sežgali. Priče obtožujejo duhovnike in nune, da so podpirali pokol Tutsev. Obdolženci danes živijo “za samostanskimi zidovi v Belgiji, vodijo redovniške hiše v Franciji, študirajo teologijo na papeževih univerzah ali v italijanskih cerkvah pridigajo o ljubezni do bližnjega in o odpuščanju.” S škofom Misago je “takorekoč obtožena katoliška cerkev v Ruandi”, poroča Spiegel (1/2000).

Župniki in duhovniki zlorabljali otroke: Žrtve zlorabe otrok večinoma leta in desetletja duševno trpijo zaradi teh ponižanj. Izvedenci ocenjujejo, da je bilo v ZDA v zadnjih 20 letih od 51.000 katoliških duhovnikov 2000 duhovnikov obtoženih spolne zlorabe (Hanauer Anzeiger, 13.7.98). To so približno 4 odstotki – število neodkritih primerov še ni všteto. Profesor Hubertus Mynarek ocenjuje, da je delež pedofilskih duhovnikov tudi v Nemčiji od 3 – 5 odstotkov (Akte 97, 14.9.99).

Duševne motnje zaradi cerkvenega nauka: Katoliški Würzburg je po podatkih študije Univerze v Würzburgu “trdnjava samomorilcev” (Main-Post 3.7.99). Raziskovalci izhajajo iz tega, da “konzervativno, močno katoliško zaznamovano okolje Wurzburga” posebno močno otežuje življenje socialnim neuspešnežem, marsikdaj jim ga celo onemogoči. Pri neki raziskavi v Berlinu se je izkazalo, da 1/6 vseh, ki so naveličani življenja in pri zdravstvenih posvetih sprašujejo za nasvet, trpi za “ekleziastično” (cerkveno pogojeno) nevrozo (Süddeutsche Zeitung, 27.10. 98). Zaradi nauka o Bogu, ki kaznuje in je nepreračunljiv, tega je Luther še okrepil, ne trpijo le preprosti cerkveni člani, temveč tudi sami župniki in duhovniki: Sedem do deset odstotkov jih je odvisnih od alkohola ali tablet (Volksblatt Würzburg, 19.7.99).

Živali: Samo v Nemčiji vsako leto opravijo 1,5 milijona poskusov na živalih, večinoma s smrtnim izidom (Der Spiegel, 40/99), po svetu približno 800 milijonov. Po svetu vsako leto transportirajo 250 milijonov živali na daljših progah, deloma pod okrutnimi pogoji, 14 milijonov na področju evropske unije. Nadaljnji milijoni živali pod klavrnimi pogoji vegetirajo v industrijsko masovni reji vse do smrti v klavnicah. Nenazadnje si vse to lahko razlagamo tudi z brezčutnim odnosom cerkve, ki proti temu ni nikoli protestirala. Tudi luteranska cerkev ne izrazi jasnega stališča. “Cerkveni učitelj” Tomaž Akvinski je živali označil zgolj kot stvari, ki ne morejo imeti občutkov kot človek. V Katoliškem katekizmu (št. 2418) je pojasnjeno, da živalim “ne smemo posvečati ljubezni, ki pripada samo ljudem.”

Invalidi: V času tretjega Reicha so številne cerkvene ustanove invalidne ljudi rade volje izročile usmrtitvi z evtanazijo. Že Martin Luther je o prizadetih rekel naslednje: “Ko pa pripovedujejo o otrocih, ki so podobni hudiču in od katerih sem nekatere videl, mislim, da jih je hudič bodisi popačil, a jih ni spočel ali pa so pravi hudiči.” (Opery exegetica, Erlanger Ausgabe, II., str. 127)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.