Tožba

Upravno sodišče Freiburg, Habsburger Strasse 103, 79104 Freiburg

po faksu vnaprej: 0761 / 7089888, 21. septembra 2009, 8-h-h

Tožba
Dieter Potzel
dr. Peter Thurneysen
Matthias Holzbauer
Alfred Schulte
dr. Gert-Joachim Hetzel
dr. Christian Sailervsi iz Max-Braun-Strasse 2, 97828 MarktheidenfeldPravdni poobl.: Rae dr. Christian Sailer in dr. Gert-Joachim Hetzel,Max-Braun-Strasse 2, 97828 Marktheidenfeldprotinadškofiji / diecezi Freiburg, ki jo zastopa nadškof dr. Robert Zollitsch, Schoferstrasse 2, 79098 Freiburgtožena stran zaradi opustitve imena in s pooblastilom prej imenovanega tožitelja (priloga 1) s tem proti nadškofiji / diecezi Freiburg vlagamo T O Ž B O

in zahtevamo, da razsodi:

Toženemu se prepove imenovati se »kristjani«.
Toženi nosi pravdne stroške.
Sodba je začasno izvršljiva pod tč.U t e m e l j i t e v I. predmet postopka

Tožilci zahtevamo:

da se tožena stran ne imenuje več »kristjani«. Naj se naprej imenuje katoliška in naj še naprej

prisilno rekrutira svoje člane (kar naprej s krstom dojenčkov),
zagovarja vojne,
obdrži premoženje, ki je bilo v veliki meri pridobljeno nasilno,
ljudem grozi s kaznujočim bogom,
poziva k netolerantnosti,
je sovražna do žensk in
odobrava mučenje živali,

toda naj se ne imenuje več »kristjani«.

Na milijone ljudi po vsem svetu izstopa iz institucionalnega cerkvenega koncerna. Mnogi med njimi se pošteno trudijo tako živeti, kot je učil Jezus iz Nazareta. Spoznali so, da to, kar uči in dela institucionalni cerkveni koncern, posebno katoliška cerkev, nima nič opraviti z naukom Jezusa, Kristusa.

Veliko takšnih svobodnih kristjanov, ki se jih je ta institucija polastila, ne da bi jih vprašala, je poskušalo osvoboditi se madeža te nekristjanske organizacije in zahtevalo, da se briše njihovo ime iz registra krščenih. To pa je katoliška cerkev – kakor tudi evangeličansko-luteranska cerkev – kategorično zavrnila s trditvijo, da gre pri krstu za dogajanje, ki se ga ne da vrniti v prvotno stanje.

Katoliški kardinal Antonio Maria Rouco je pojasnil v katoliški obveščevalni službi KATH.NET 13. julija leta 2004, da krst velja za vedno in večno, »je del našega DNS«.

Ta izjava nazorno osvetljuje držo katoliške cerkve, kot je tudi zapisano v katoliških učnih izjavah.

Kristus je rekel in je bilo prvotno tudi v cerkvenih biblijah: »Najprej učite in nato krščujte«. Cerkev pa je vpeljala prisilni krst dojenčkov in to prakso še danes izvaja. Ta manipulacija otrok, ki še ne znajo govoriti, s polaščanjem za institucijo za vso večnost, z znanimi usodnimi dušnimi posledicami, kot so ekleziogene nevroze ali še hujše: travmatiziranost vse življenje zaradi zločinskih posilstev otrok, je do dna duše nekristjanska in zasmehovanje Jezusa, Kristusa.

Zavračanje cerkve, da opusti aspiracijo na tiste, ki izstopijo ter jih spusti s polaščajočih verig, je svobodnim kristjanom, ki po vsem svetu sledijo Kristusu govora na gori, dalo pobudo, da se še intenzivneje ukvarjajo s katolicizmom. Presenetljivo veliko dejstev, ki pri tem prihajajo na dan, dokazuje, da katoliška cerkev z osebkom »kristjani« zasmehuje ne le s prisilnim krstom, ampak s svojim celotnim naukom v vsej svoji zgodovini.

Tožitelji so zato od 27 škofov katoliških diecez 19.8.2009 zahtevali, da naj se ne imenujejo več »kristjani« in da to tožiteljem pisno potrdijo do 20.9.2009.

V preteklih 30 letih je Kristusov Božji duh po preroški besedi voditeljem katoliške institucije ponovno ponudil dialog. Duhovniki so se požvižgali na vse Njegove besede in Ga niso imeli za dostojnega, da Mu odgovorijo. Prav tako so tokrat reagirali škofi in s tem prisilili tožitelje, da terjajo sodno pomoč. Tožitelji storijo to v obravnavanem primeru do dieceze predsednika nemške škofovske konference.

Razloge za zahtevo so tožitelji v svoji pisni zahtevi dne 19.8.2009 takole izrazili:

Poslušajte, škofje!

Igra je končana!

Nehajte se imenovati »kristjani«!

Stoletja je cerkveni koncern, kateremu ste vsi na čelu, ljudi vlačil za nos in jih imel za neumne, da bi lahko podjarmil ljudstvo in ga naprej izžemal, s tem, da naprej pridno plačuje cerkveni davek.

Toda vse bolj očitno postaja: Institucija, na čelu katere ste, je sicer na jeziku imela ime Jezusa, Kristusa – tako, kot da bi zakonito nastopila Njegovo dediščino. Toda v resnici ste Njegovo dediščino poteptali, ste Ga z vašim naukom – in še bolj z vašimi dejanji – po tekočem traku zasmehovali in se norčevali iz Njega in to delate še danes. Jezusa, Kristusa vsak dan znova pribijate na križ, ker delate ravno nasprotno od tega, kar je On hotel. In potem Njega, ki je vendar vstal, kot mrtvega moža na križu vlačite v povorki po cestah kot trofejo, ki ste jo ubili.

Kaj počne institucija, ki jo zastopate, drugega kot pridobivanje dediščine na nepošten način, pranje denarja in duhovno goljufanje z etiketami? Povrhu še hinavščina, ker se krasite z Njegovim imenom, ki vam ne pristaja, ker ste očitno izdali dejanski nauk in etično moralni vzor Jezusa iz Nazareta. Sicer ne bi bila preteklost vaše institucije do roba napolnjena s krvjo in zločini. In sicer bi se vsaj danes tako obnašali, kot je Nazarenec živel za zgled.

Toda o tem še ne more biti govora, kot bomo še podali (glej dokumentacijo v prilogi).

Jezus je učil: »Najprej učite, in potem krščujte!« On s tem vsakomur pusti svobodno voljo. Nasprotno pa vi lovite dojenčke in jim v najbolj rani dobi vcepljate komplekse krivde, grozite s peklenskimi kaznimi in večnim prekletstvom in s tem izsilite poslušnost in cerkveni davek. Mnoge duševne bolezni, kot so npr. ekleziogene nevroze in perverznosti kot pedofilija, niso redke posledice. Vsako drugo organizacijo bi za to kot totalitarno organizacijo že davno prepovedali zaradi kršenja ustave in kršenja človekovih pravic.

Kaj je rekel Jezus, ko je iz templja v Jeruzalemu, izgnal trgovce z živimi živalmi? »Moja hiša naj bo molilnica za vsa ljudstva! Vi pa ste iz nje napravili razbojniški brlog!« (Mk 11,17)

Ne bojte se: Mi vas nikakor nočemo pregnati iz vaših razkošnih brlogov in palač. Lahko mirno ostanete tam in verujete, kar hočete – kajti nobene vere se ne da dokazati. Še naprej lahko pustite, da vas plačujejo tisti, ki se jim zdijo dobre vaše iz poganstva izvirajoče ceremonije in obredi, ki hočejo še naprej častiti kosti umrlih in kipe domnevnih svetnikov.

Imenujte se katoliki, to vam nihče ne odreka!

Mi hočemo samo eno: Ne imenujte se več »kristjani«!

Kajti vrč gre tako dolgo do vodnjaka, dokler ne poči. In to, kar ste v več stoletjih do danes naredili iz prvotno čistega Nazarenčevega nauka, to pri tistih, ki v svojem življenju resno jemljejo Jezusa, Kristusa in Njegov nauk, govor na gori, da bi ga postopno uporabili, povzroča ogorčenje.

Dovolj je! Kajti, da: Še obstajajo ljudje, ki sledijo Jezusu, Kristusu, ki svojih možganov niso pustili zamegliti z litanijami in pobožnimi izreki, ki še vejo, koliko je dve in dve, in ki lahko v svojem srcu ločijo dobro od zlobnega, tako kot nas je učil Nazarenec. Tisti bistre glave še lahko razumejo, kaj je veliki učitelj človeštva Jezus, Kristus, menil, ko je rekel: »Tudi ne kopičite zakladov, ki jih pojedo molji in rja!«, »Kdor prime za meč, bo z mečem pokončan!«, »Najprej učite, nato krščujte!«, »Kdor enega teh malih otrok, ki verujejo v Mene, zavede v zlo, bi za njega bilo bolje, da ga z mlinskim kamnom okrog vratu vržejo v morje.«, »Ne dajte se imenovati Oče!«, »Samo eden je svet, vaš Oče v nebesih.«

Ali je te stavke tako težko razumeti? In vendar je vaši instituciji uspelo, da je ravno v imenu Jezusa, Kristusa kršila vsak posamezni stavek in človeštvu prinesla neskončno trpljenje, morja solza in krvi – in se za to dala še plačati! Od te zločinske preteklosti se cerkev še do danes ni zares distancirala. Čeprav Karlheinz Deschner, eden najpomembnejših kritičnih duhov naših dni, po desetletja dolgem študiju cerkvene zgodovine zaključuje:

»Po intenzivnem ukvarjanju z zgodovino krščanstva ne poznam v antiki, srednjem veku, vključno in posebno v 20. stoletju, nobene organizacije na svetu, ki bi bila hkrati tako dolgo, stalno in tako strahotno obremenjena z zločini, kot je katoliška cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev.« (Die beleidigte Kirche«, str. 42)

Dovolj je! Čas je, da se končno rehabilitira ime Jezusa, Kristusa, največjega Božjega preroka vseh časov, ki je na križu postal naš odrešitelj, ki je vstal in v duhu ponovno prihaja, ki Ga pa vi še vedno držite na križu.

Kljub vsemu preganjanju skozi zgodovino, kljub inkviziciji in iztrebljanju vseh »gibanj krivovercev«, tudi kljub »moderni« inkviziciji danes – smo mi spet tukaj! Nastopili smo, da rehabilitiramo Jezusa, Kristusa. Mi smo svobodni kristjani, ki gremo po stopinjah svobodomisleca Jezusa iz Nazareta. Ki Njegovega govora na gori nimamo za utopijo, ampak za edino realistično šanso, ki danes še ostaja človeštvu. In ker nam je Jezus, Kristus, pri srcu, ker je naš nebeški prijatelj in naš božanski brat, odrešitelj vseh ljudi in duš, ne bomo več prenašali, da vi in vaš institucionalni cerkveni nauk stalno zlorabljate Njegovo ime za čisto druge namene. Zato:

– Še naprej mirno uživajte svoje milijardno premoženje, še naprej kopičite akcije, udeležbo v skladih in nepremičninah vašega cerkvenega koncerna, medtem ko več kot milijarda ljudi strada – toda, mi prosimo, ne imenujte se potem več »kristjani«!

– Pustite se še naprej vsako leto pitati z davkoplačevalskimi milijoni in državnimi subvencijami, vključno s škofovskimi plačami, medtem ko je med ljudstvom na milijone brez dela in trpijo revščino, vse dokler to prenaša davkoplačevalec in to dopuščajo vam poslušni glodavci v vladi – toda ne imenujte se več »kristjani«!

– Mirno naprej širite »pravljico o sociali«, ki bi zrušila nemški socialni sistem, če ne bi bilo cerkve, čeprav vse javne cerkvene ustanove skoraj stoodstotno plačuje država in konkretni uporabniki. Toda ne imenujte se »kristjani« – kajti sem bi spadalo, da spoštujete osmo zapoved.

– Še naprej odobravajte vojne in angažiranje v vojni, mogoče tudi novim vojnim vdovam natvezite, da je Božja volja braniti »Nemčijo v Hindukušu« – toda ne imenujte se več »kristjani«!

– Še naprej vcepljajte vernikom, da obstaja »večni pekel« in »kaznujoči Bog«, in jih s tem pehajte v duševno stisko in jih odtujujte od našega nebeškega Očeta, ki je edino ljubezen – toda potem se imenujte »katoliki«, ne pa več »kristjani«!

– Mirno naprej v svojih zbirkah dogem trdite, da »nihče izven katoliške cerkve, niti pogan niti jud niti nevernik«, ne more biti deležen večnega življenja, ampak da zapade »večnemu ognju, … ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom« (Neuner/Roos, obr. štev. 381) To je vaše ravnanje in vaša grozilna gesta, toda ne kristjanska.

– Še naprej diskriminirajte ženske, dokler jim je to všeč – toda ne imenujte se več »kristjani«!

– Še naprej skrivajte posiljevalce otrok v vrstah vaših klerikov, premeščajte jih iz ene župnije v drugo, vse dokler nekoč ne bodo končno vse vasi in mesta izstopili iz cerkve, ker jim je tega dosti in tega nočejo več gledati – toda, prosimo, ne imenujte se več »kristjani«!

– Bodite še naprej zadovoljni s tem, da mnogi člani vaše cerkve brez etike, brez morale, brez spodobnosti, brez stila in brez obnašanja počenjajo grdobije v družbi – toda ne dopuščajte, da se ti imenujejo »kristjani«!

– Še naprej teptajte aktivno vero, ki nam jo je prinesel Jezus, Kristus (»Kdor sliši Moj nauk in živi po njem, je pameten mož …«); še naprej oznanjajte vašo pogansko zgradbo dogem, vaše zakramente in obrede. Še naprej se imenujte »katoliki«, tega vam nihče ne oporeka. Toda potem se ne imenujte »kristjani«!

– Še naprej odobravajte bestialne okrutnosti nad živalmi, ki so danes praksa v poskusnih laboratorijih za živali in v množični živinoreji – toda ne imenujte se več »kristjani«. Kajti Jezus iz Nazareta je bil prijatelj živali.

Več kot dovolj je! Mi ne oporekamo vaši veri! Ampak zahtevamo od vas, da ne uporabljate več oznake »kristjani«. Če tega ne boste sprejeli do 20.9.2009, se bomo obrnili na sodišče zaradi prisvajanja imena, da bi rehabilitirali Kristusa.

Ker gre za zadevo javnega interesa, si bomo dovolili informirati javnost.

Navajanje tega opomina postane s tem predmet obravnavanega postopka prav tako kot opominu priložena dokumentacija, ki ima naslednje besedilo:

D o k u m e n t a c i j a

Katoliška cerkev naj se ne imenuje več »kristjanska«!

Kaj bi rekel Jezus iz Nazareta, če bi danes ponovno prišel na zemljo in videl, kaj je cerkev naredila iz Njegovega življenjskega dela?

Vatikan – največji hujskač

Jezus, Kristus, je učil ljubezen do sovražnikov in nenasilje:

»Kdor prime za meč, bo z mečem pokončan.«

Papež v Rimu pa je, kot absolutni monarh cerkvene države, pogosto sam vodil vojne in se udeleževal državljanskih vojn. Papeži so vedno znova zanetili vojne in jih podpirali, da, cela ljudstva so naščuvali na vojno drugo proti drugemu – tako Bizantince proti Vzhodnim Gotom, Franke proti Langobardom, Normane proti Stauferjem in obratno.

Vatikan je v 17. stoletju podžgal 30-letno vojno v Nemčiji, in leta 1914 je vatikanski poslanec na Dunaju naščuval Habsburžane proti Srbom v prvi svetovni vojni.

Malo pred drugo svetovno vojno je papež Pij XII. dal Hitlerju vedeti, da »se bo vzdržal vsakega prekletstva Nemčije, če se bo borila proti Poljski«. (Deschner, Ein Jahrhundert der Heilgeschichte, zv. 2, str. 41) Katoliški vojni kurati so vedno »z božjim blagoslovom« poslali vojake na obe strani v bitko na fronti. Vatikan je podpiral vse fašistične in desno usmerjene diktatorje v Evropi in Latinski Ameriki. Katoliški kardinal Frings je po drugi svetovni vojni prvi zahteval ponovno oborožitev Zvezne republike. Katoliški duhovniki so bili odločilno udeleženi v genocidu hrvaških fašistov nad ortodoksnimi Srbi v letih 1941-1943, v krvavih čistkah v Argentini od leta 1976-1983 in v genocidu Hutov nad Tutsi v Ruandi leta 1994.

Vodilni jezuiti so upravičevali celo pripravo atomskega orožja in so tako vzeli v zakup odobritev uničenja celih ljudstev.

Papež Janez Pavel II. je rekel med Golfsko vojno leta 1991: »Mi nismo pacifisti.« In leta 1995 je pozival k »pravični vojni« v Bosni. Zdajšnji papež je kot kardinal Ratzinger nekaj mesecev pred svojo izvolitvijo zavrnil pacifizem kot »nekristjanski«. Torej je zavrnil Kristusa!

Vatikan do danes v svojem katekizmu zagovarja smrtno kazen.

Netolerantnost namesto ljubezni do bližnjega

Jezus je vse ljudi pozval k bratstvu in spoštoval njihovo svobodno voljo.

Cerkev pa je drugače misleče vedno znova krvavo preganjala. Od markionitov preko katarov in bogumilov, do valdežanov in krstiteljev je izkoreninila vsa gibanja, ki so se navezovala na prvotno kristjanstvo. Zaradi svojih hujskaških parol je odgovorna za judovske pogrome, ki so vpeljali inkvizicijo in podpihovali čarovništvo. Cerkveni nauk je širila z ognjem in mečem in ima s tem na vesti genocid nad Indijanci in izropanje celega kontinenta. Tudi danes Vatikan preganja verske manjšine.

Bogastvo cerkve je krvav denar

Jezus je živel preprosto in učil, da naj človek »ne zbira zakladov, ki jih pojedo molji in rja«.

Cerkev je skozi stoletja nakopičila ogromno bogastvo, tako da je oplenila ljudstvo, dala brez usmiljenja pobirati cerkveno desetino, bogatela na račun žrtev inkvizicije in sežiganja čarovnic. Ponarejala je listine, se ukvarjala z lovom na dediščino, si zagotovila oprostitev plačila davkov in pridobitev državnih subvencij, ki so v številnih deželah do danes veljavne. Kar cerkev stori »dobrega« na svetu, tega ne financira iz svojega velikega premoženja, ampak s prispevki vernikov in z državnimi subvencijami.

Te subvencije – cerkveni davek in državne subvencije za cerkvene javne socialne ustanove niso vključeni – znašajo v Nemčiji letno najmanj 14 milijard evrov direktnih subvencij in oprostitve plačila davkov. Tudi plače škofov in »dvorjanov« plačuje država, v tem primeru konkretno zvezne dežele.

Papež in cerkev – oznanjevalci zla

Jezus je učil o Bogu ljubezni, ki enako ljubi vse Svoje otroke in stori vse, da bi jih spet imel pri sebi. O večnem peklu ni učil. Tudi ni učil o krstu dojenčkov, ampak je rekel: »Najprej učite in nato krščujte!«

Cerkev pa je uvedla prisilni krst dojenčkov in to ohranja še danes. Dojenček nima nobene možnosti, da bi se branil proti temu. To je proti Jezusu iz Nazareta; to je manipulacija, starši po naročilu cerkve duševno utesnjujejo nemočne otroke.

Toda to še ni vse: Cerkev do danes širi predstavo o kaznujočem bogu, ki ljudi, ki ne sledijo duhovniški kasti, kaznuje z večnim prekletstvom. S tem do danes spravlja v strah in grozo nešteto ljudi, spodkopava njihovo duševno zdravje in jih odtujuje od Boga. To je greh proti Svetemu duhu. Iz vseh teh dušnih obremenitev, ki jih cerkev nalaga ljudem, nastanejo številne duševne bolezni, m.d. tako imenovane ekleziogene nevroze. Ker je to prizadelo toliko ljudi, lahko razumemo stanje našega sveta.

Kompleks krivde – proizvod do seksa sovražne cerkve

Cerkev nalaga ljudem neznansko velike komplekse krivde, s tem da jim vedno znova grozi s krivdo in večnim prekletstvom. Drzne si trditi, da lahko po duhovnikih odpušča grehe, ki jih ti sploh ne morejo odpustiti. (Biblijo so na tem mestu zavestno manipulirali: V resnici naj bi si ljudje medsebojno odpuščali svoje grehe – v očenašu je še pravilno zapisano – kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom*.)

Posreduje se vtis: »Vi vsi ste grešniki in morda pridete v pekel, razen če se podvržete našim ceremonijam* – to je duševno izsiljevanje. Če bi to delalo neko društvo ali država, bi takoj posegli in rekli: To je duševni teror.

Tudi cerkvena sovražnost do spolnosti vodi do nemajhnih problemov v družbi, predvsem pri duhovnikih. Prisilni celibat nima biblijske osnove, je torej čisto cerkvena tradicija in poleg tega še nenaravno stanje, izraz cerkve, ki je sovražna do spolnosti. Pogosto je to povezano s pedofilijo in strašnimi posledicami kot rezultatom tega.

Otroci in maldostniki postanejo sužnji pedofilnih duhovnikov

Kljub vsem zagotovilom in besedičenju spolnih zločinov v vrstah klerikov še vedno niso rigorozno raziskali. Vedno znova postajajo otroci in mladostniki sužnji pedofilskih duhovnikov. Pedofilske duhovnike so stoletja skrivali in jih premeščali iz ene župnije v drugo. Tudi to je greh proti Svetemu duhu, ker mlade ljudi pustijo ne samo duševno travmatizirane, ampak jih tudi odtujijo od Boga. Nešteto domskih otrok, ki so jih v katoliških ustanovah pretepali, jih zlorabili in jih prisilile na prisilno delo, do danes ni prejelo odškodnine.

Lažni »sveti oče« v Rimu

Jezus je bil preprost, skromen človek, ki je v vsem častil Boga.

Njegovi domnevni nasledniki so se v vseh časih obdajali z vsem bliščem, ki si ga je moč izmisliti, za katerega je ljudstvo moralo krvaveti. Negovali so kult osebnosti in se dali častiti s »sveti oče«, čeprav je Jezus rekel: »Ne dajte se imenovati oče« in: »Samo eden je svet, vaš Oče v nebesih.« V očenašu Ga preprosto nagovarjamo z »Oče, Njegovega domnevnega namestnika na zemlji pa bi morali nagovoriti z »vaša svetost«. Ali je v poganska oblačila oblečen višji duhovnik rimske cerkve mar več kot Bog?

Jezus ni hotel duhovniške kaste

Jezus ni umeščal duhovnikov in tudi ni ustanovil cerkve. Ljudem je prinesel notranjo religijo srca, kajti: »Božje kraljestvo je znotraj vas!«

Cerkev pa je iz pozitivnih zasnov zgodnjega kristjanstva napravila ravno nasprotno od tega, kar je hotel Jezus: hierarhično zgrajeno duhovniško kasto z rituali, s posodami, oblačili in šegami, ki dokazljivo vse izvirajo iz poganstva. Cerkev je ljudi vezala in jih veže na zunanje poganske rituale, kot je čaščenje svetnikov, romanja, ritualno mašno slavje, blagoslovljena voda, zakramentalne ceremonije in jih na ta način drži ujete v pozunanjeni religiji.

Do žensk in otrok sovražna cerkev

Jezus se je vedno zavzemal za ženske in za njihovo enakopravnost.

Cerkev pa od svojega nastanka ženske zatira in jih ima za drugorazredne ljudi, v času preganjanja čarovnic jih je dala mučiti z izbranimi mučilnimi metodami in jih usmrtiti na okruten način. Iz nezakonskih otrok duhovnikov so naredili cerkvene sužnje. Ženske do danes niso enakopravne v cerkvi. Otroke iz zveze z duhovniki odtujijo od očetov in jih odpravijo z neznatno alimentacijo.

Izdajstvo nad živalmi

Jezus je ljubil živali. Ko se je postil v puščavi, so se mu približale in se z njim spoprijateljile. Prvi kristjani so pretežno živeli vegetarijansko in so iz svoje skupnosti poleg vojakov izključili tudi lovce.

Cerkev do danes odreka živalim dušo in do danes opravičuje milijardno trpinčenje in mučenje živali v poskusih na živalih, množično živinorejo in lov. Ravnodušnost, do katere je prišlo zaradi cerkvenega nauka, da, zaničevanje narave in živali ima znaten delež pri današnjem brezmejnem brutalnem izkoriščanju narave po celi zemlji. Končno imajo tudi podnebne spremembe tu svoje korenine.

Kljub vsem tem jasnim protislovjem se cerkev še naprej označuje za »kristjansko«. To je škandal, ki ga nočemo več prenašati.

Konec s cerkveno prevaro z etiketo!

Mi smo svobodni kristjani, ki se zavzemamo za Kristusa govora na gori. Počutimo se povezani s Kristusom in zvesti Njemu, ki je kot Jezus iz Nazareta živel med nami. Nikomur ni treba prvotnega Nazarenčevega nauka jemati za svoje življenjsko vodilo. Toda, kdor se imenuje »kristjan«, ta ne bi smel stalno delati nasprotnega od tega, kar je hotel in učil Jezus, veliki učitelj svobode.

Predstavljajmo si: Eden naših prednikov je razvil enkraten proizvod najvišje kvalitete in ga dal na tržišče. Ta proizvod je najprej užival velik ugled med uporabniki in je bil visoko cenjen. Nato pa je prišel piratski proizvod in pod ime našega prednika postavil manj vreden proizvod, ki nosi le isto ime, ampak nima vrednosti, da, po krajši uporabi človeku celo škoduje. Kako bi mi reagirali?

Dokumentaciji je priložen seznam virov, iz katerih se lahko dokaže vsa podana in nadaljnja dejstva:

Viri:

…

…

Da še enkrat ponovimo: Tožitelji ne oporekamo katoliški cerkvi katolicizma ali imena katoliška. Gre za to, da se ne imenuje več »kristjanska«.

Tožitelji mogoče sploh ne bi imeli vzroka pobliže se ukvarjati z nekristjanskim naukom in dejanji katolicizma, če ne bi bili v to prisiljeni zaradi nezaslišanega polaščanja njihove osebe na podlagi krsta in zavrnitve katoliške cerkve, da prisilni krst dojenčkov spusti iz svojih krempljev.

Oznaka kristjanska v povezavi s katoliško cerkvijo je nesramna prevara z etiketo. Nešteto ljudi je bilo in je zavedenih zaradi spravljanja v zmoto glede resničnega nauka in nagibov katolicizma. To velja tudi za nič hudega sluteče starše tožiteljev, ki so cerkvi zaupali svoje otroke in zaupali, da jih bo vzgojila v duhu Jezusa, Kristusa. Tožitelji in vsi tisti, ki delajo po Božji volji, so proti temu, da se za zvijačno polaščanje in odklanjanje, da se to spravi v prvotno stanje, zlorablja ime Kristus.

Na gospodarskem področju, kamor na osnovi prevelikega milijardnega premoženja po pravici lahko prištevamo katoliški koncern, se na primer tudi ne dopušča podjetju, da pijače, ki vsebujejo alkohol, prodaja pod etiketo »dobro za zdravje« ali »brez alkohola«. Smo proti goljufanju z etiketo. Zaradi nevarnosti za ljudi bi to bil celo primer za državnega tožilca.

In če bi nekdo rekel, da katoliška cerkev že dolgo obstaja – mora torej biti od Boga – bi mu morali odgovoriti: Če nekaj obstaja tako dolgo kot številni cerkveni nečisti posli, mora to biti od satana, kajti vse, ki so si prizadevali za resnično kristjanstvo, kot preroki, presvetljeni možje in žene, prakristjanske skupnosti in ne nazadnje Jezus, Kristus, so cerkveni oblastniki popačili, oklevetali, diskriminirali, oblatili ter mnoge tudi ubili. To so njena dela – do današnjega dne.

Škofje katoliške cerkve nimajo pravice nastopati za Jezusa, Kristusa, ali v Njegovem imenu. Njih je umestil papež in njemu so dolžni biti pokorni. Škofje pa so spet umestili papeža. Papež nima nič opraviti z Jezusom, Kristusom, njega ni umestil Kristus (»Ne dajte se imenovati rabi.«, »Samo eden je vaš Oče, vaš Oče v nebesih«) niti ne dela po Božji volji ali po volji Njegovega sina Kristusa.

Proti temu so vsi tožitelji in vsi tisti, ki delajo po Božji volji, zakoniti Jezusovi nasledniki, ker je On tako določil v Svojem testamentu, novem testamentu: »Kdo je Moj brat, Moja sestra, tisti, ki izpolnjuje voljo Mojega Očeta v nebesih.«

Tožitelji so Božji sli na zemlji in si na zemlji prizadevajo za visoki princip:

Vedno vadi zvestobo in poštenje vse do hladnega groba in ne oddaljuj se niti za prst od Božjih poti.

Zato obtožujejo odvrnitev katolicizma od Jezusovega, Kristusovega nauka, predvsem pa zlorabo Njegovega imena.

Za prakristjane ali za resnične kristjane velja princip »poveži in bodi«. Za katoliško cerkev velja »Loči, veži, vladaj.«

Tožitelji so predstojniki verske skupnosti Univerzalno življenje vseh kultur na svetu in tako govorijo za milijone prakristjanov po vsem svetu. Zastopajo nepriznano versko skupnost in so tako izenačeni s predstojniki katoliške institucije. Vsekakor obstaja razlika v zvezi z Jezusom, Kristusom: Tožitelji in vsi, ki delujejo po Božji volji, so zakoniti zastopniki Jezusa, ker niso tisoče let teptali Božjega nauka in nauka Njegovega sina. Kot zakoniti Jezusovi nasledniki so poklicani za to, da zaščitijo Njegovo ime pred zlorabo in zasmehovanjem s strani katolicizma.

Vsak tožitelj je tudi neposredno sam prizadet, ker se ga je neka institucija proti njegovi volji polastila ne le za vse življenje ampak za večno na osnovi krsta, ne po njegovi volji, za katerega se cerkev izrecno sklicuje na Jezusa Kristusa. To je v drastičnem protislovju z Jezusovim naukom in kaže predrzno zlorabo imena tistega, za katerega rehabilitacijo so nastopili tožitelji v tej inkarnaciji: Jezusa Kristusa.

Sramoto, biti proti svoji volji ujet v register in sfero oblasti institucije z značajem katoliške cerkve, tožitelji in vsi, ki delujejo po Božji volji, ne pustijo obležati na sebi, posebej pa ne na Jezusu, Kristusu, čigar ime je bilo pri tem zlorabljeno.

Podrobnosti o prisilnem krstu:

Tožena stran pridobiva svoje člane s prisilnim aktom, namreč s krstom dojenčkov, ki nimajo lastne volje, kot predpisuje kan. 96 Kodeksa kanonskega prava (C.i.C.):

»S krstom se človek včlani v Kristusovo cerkev…« Krst se po vseh pravilih izvrši v prvem letu življenja. Katoliški starši živijo v veri, da je novorojenček obremenjen z madežem izvirnega greha, ki ga je moč odstraniti samo s krstom.

Dobesedno piše zraven v danes veljavnem katekizmu katoliške cerkve:

»Ker pridejo otroci na svet s padlo in z izvirnim grehom omadeževano človeško naravo, tudi oni potrebujejo ponovno rojstvo v krstu, da bi se osvobodili moči teme in napredovali v kraljestvo svobode božjih otrok, k čemur so pozvani vsi ljudje … Cerkev in starši bi otroku kratili neprecenljivo milost, postati božji otrok, če mu ne bi kmalu po rojstvu nudili krsta.« (Katekizem, Tz 1250)

In v Kodeksu kanonskega prava piše v kan. 867 – str. L:

»Starši imajo dolžnost, da skrbijo za to, da so njihovi otroci krščeni v prvih tednih; čim prej po rojstvu, da, celo že prej se morajo obrniti na župnika, da bi za svojega otroka izprosili zakrament in da bi bili nato ustrezno pripravljeni.«

V primeru da je otrok v smrtni nevarnosti, se mora opraviti krst celo proti volji staršev. Kan. 868, str. 2 C. I. C. tukaj določa:

»V smrtni nevarnosti je otroka katoliških, da, celo tudi nekatoliških staršev tudi proti volji staršev dovoljeno krstiti.«

Večina katoliških staršev se ukloni tej izjavi in da svojega otroka, kolikor se da zgodaj krstiti, večina nekaj tednov po rojstvu. Po obstoječem mnenju za to zadošča njihova pravica vzgoje, čeprav krst po katoliškem nauku nerazvezljivo veže krščenca. Katoliški katekizem pravi o tem naslednje:

»Ko je postal član cerkve, krščeni ne pripada več sebi, ampak tistemu, ki je za nas umrl in vstal. Zato se mora v cerkveni skupnosti podrediti drugim, jim služiti in ubogati predstojnike cerkve, se jim podrejati, jih priznati in spoštovati.« (Katekizem, Tz 1269)

Vključitev krščenca v katoliško cerkev je nepreklicna (primerj. tu tudi Copenjausena, Hdb. d. – Staatskirchenrechts der Bundesrepublik Deutschland, 2. izd., Berlin 1994, str. 759), zaradi česar cerkev tistim, ki so izstopili, tudi zavrača izbris iz registra krščenih.

II. Legitimnost tožiteljev

Kljub cerkvenemu preganjanju vseh prakristjanskih gibanj, ki so se sklicevala neposredno na Jezusa iz Nazareta in odklanjala cerkveni zasuk od Njegovega nauka, od markionitov preko katarov in bogumilov do valdežanov in krstiteljev, je v današnjem času znova nastalo prakristjansko gibanje. Njegov nauk ni sestavljen iz dogem, ceremonij in hierarhij, kot to oznanjajo in prakticirajo cerkve; njegov osrednji del je govor na gori. Vera, ki vodi k uporabi govora na gori in desetih zapovedi v vsakdanjiku – po principih enakosti, svobode, enosti, bratstva in iz tega izhajajoči pravičnosti.

Današnje prakristjanstvo je postalo svetovno gibanje. Ne pozna stalnega članstva; samo za pravni promet so v posameznih deželah nastali pravni subjekti, ki nosijo ime skupnosti, organizirajo prireditve in širijo literaturo. Nosilec celotne verske skupnosti je društvo s sedežem v Nemčiji »Universelles Leben Aller Kulturen Weltweit, e. V.« (Univerzalno življenje vseh kultur po svetu, prev.) Tožitelji pod točko 1), 3), 4), 5) in 6) so člani upravnega odbora tega društva in tako v posebni meri predstavniki prakristjanov.

V imenu svobode kristjanov, ki sledijo svobodoljubnemu nauku Jezusa iz Nazareta, se tožitelji obračajo proti zgoraj opisanemu prisilnemu rekrutiranju ljudi za člane rimsko-katoliške organizacije. Tožitelji zdaj doživljajo, da se tožena stran upira brisati iz cerkvenih knjig tiste, ki so izstopili. Cerkvena organizacija na osnovi akta drži s kremplji duše nekdanjih članov, kar je za tožitelje še en razlog, da grajajo nekristjansko držo tožene strani.

To polaščanje se ne vrši samo z enkratnim aktom prisilnega krsta dojenčkov, ampak nato deluje naprej vse življenje, kajti izstop iz cerkve lahko po pojmovanju tožene strani zaključi samo zunanje članstvo (čl. 2, odst. 3 BayKirchStG). Sposobnost dajanja izstopne izjave se usmerja po nemškem državnem zakonu o verski vzgoji otrok z dne 15. 7. 1921 (RGBl, str. 939, 1263), ki otroku z dopolnjenim 14 letom prizna odločitev o verski pripadnosti (& 5, stavek 1). Na Bavarskem je zaradi čl. 137, ods. 1 BV omejitev namesto pri 14 dopolnjenih letih pri 18 dopolnjenih letih.

Bil bi potreben velik podvig, da bi številni mladostniki, ki jih dosedanja možnost izstopa zadržuje, da bi resno načrtovali ta korak: Veliko let so jim pri verouku in dopolnitvi k temu pri posebnem pouku za prvo obhajilo in za birmo približevali verovanje, ki izstop iz cerkve vidi kot »smrtni greh«.

Že zanemarjanje tako imenovane nedeljske obveznosti velja za »težak greh« (primerj. Katekizem, Tz 2181)

Še posebej velja to za dokončno odvrnitev od katoliške cerkve z izstopom iz cerkve. V neki izjavi nemških škofov diecez piše o tem:

»Če se torej katolik opredeli za izstop iz cerkve – iz kakršnih koli že razlogov – to predstavlja hud prestopek do cerkvene skupnosti.« (Izjava škofov diecez decembra 1969, cit. Po Campenhausenu, na istem mestu, str. 761)

Izjava škofov, ki govori o »hudem prestopku«, se navezuje na definicijo o smrtnem grehu kot o »usodnem« prestopku (primerj. Katekizem, Tz 1857): »Smrtni greh je greh, ki ima za predmet nekaj usodnega …«)

Po nauku katoliške cerkve to vodi v »večno smrt v peklu«, kot izrecno definira katoliški katekizem v primeru težkega greha.

Prisilni krst in zadrževanje nasilno pridobljenih članov z grožnjami o večnih peklenskih mukah nasprotuje svobodoljubnemu duhu Jezusa, Kristusa, ki je rekel: »(Najprej) učite in (nato) krščujte.« Prisilni krst razen tega nasprotuje verski svobodi po čl. 4 ustave, čl. 9 EMRK, ki vključuje svobodno izbiro religije, ki jo izredno otežuje mehanizem krsta dojenčkov in kasnejše grožnje s kaznijo za grehe v primeru izstopa, oziroma jo izključuje. In končno človeškemu dostojanstvu nasprotuje s prisilnim krstom povezano duhovno posilstvo dojenčkov i.S.v., čl. 1, odst. 1 ustave.

Da se doslej ni nihče ob to spotaknil in da se prizadeti dajo odpraviti s tem, da so za nedoletnega dojenčka ravnali starši, se je treba zgolj povrniti na to, da so se ljudje navadili na ta srednjeveški sistem in na strašno grozilno sporočilo v okviru dolge tradicije. V resnici gre za tradicijo, ki je proti človekovim pravicam, proti kateri vstajamo svobodni kristjani, podobno kot so nekoč vstali svobodni meščani proti trgovini s sužnji in rasni diskriminaciji.

Ni cerkvenega internuma

Prisvajanje imena

Tožena stran o sebi trdi, da je eno »s Kristusom« (Katekizem katoliške cerkve, št. 795), da je kot cerkev »Kristusovo telo« (Katekizem, št. 805). Poglavar tožene strani o sebi trdi, da je »Kristusov namestnik« (Katekizem, št. 882).

Sicer pa je notorično, da se tožena stran označuje s »kristjanska« in se sklicuje na Jezusa iz Nazareta, zaradi česar se v javnosti na splošno govori o »kristjanski cerkvi«.

Delovanje navzven

Kot takšna deluje katoliška cerkev tudi na javnost. Katoliški cerkvi je samoumevno, da ji pripada »naročilo javnosti«, da, celo »nadzorna funkcija«, da skrbi za uveljavitev »krščanske vere« (primerj. G. Schlaich, Der Oeffentlichkeitsauftrag der Kirchen, v: Handbuch des Staatskirchenrechts, (zv. 2, 2. izdaja, 1995, str. 131 isl. , 157). Tožena stran opravlja svoje javno naročilo po miselnih spisih.

V novi ustavi dežele Brandenburg z dne 20. 8. 1992 se to javno naročilo celo izrecno priznava v čl. 38. Sicer pa najde pot v cerkvene pogodbe, npr. v spodnjesaksonsko cerkveno pogodbo (1955) in v cerkvene pogodbe za Schleswig-Holstein (1957), Hessen (1960) in Rheinland-Pfalz (1962) (primerj. Schlaich, n. o. m., str. 131). Ustava svobodne dežele Sachsen (1992) govori v čl. 109 o »pomenu cerkva … za konsolidacijo verskih in moralnih osnov človeškega življenja.«

Dokler ima katoliška cerkev sebe za upravičeno, »da javno življenje spremlja in vrednoti s stališča religije« (Jeand’heur/Korioth, Grundzuege des Staatskirchenrechts, 1999, obr. št. 64), ona kot institucija javnega prava suvereno deluje navzven (primerj. Schlaich, n. o. m., str. 161) Kolikor se to ravnanje dotika pravic tretjih, so pristojna državna sodišča (primerj. Korioth v Maunz-Duerig, obr. št. 52, čl. 140). To velja prav tako za cerkvene izjave o tretjih, kot tudi za uveljavljanje državnih storitev s strani cerkve, zaradi katerih so prikrajšani tretji.

Kršitev verske svobode razvoja tožiteljev

Pri takšnih slabostih so lahko ovirane temeljne pravice v zaprtem območju verske svobode razvoja po čl. 4 ustave.

Terciarni učinek temeljnih pravic

V razsodbah in v literaturi obstaja enotnost, da lahko pride do posegov v temeljne pravice ne samo finalno in z ukazom ter s prisilo, ampak dejansko tudi posredno (primerj. npr. Cremer, n.o.m., str. 150, Pieroth/Schlink, Grundrechte, 22. izdaja, 2006, obr. št. 238 isl). Takšne faktične posege lahko izvrši ne le država neposredno, na primer z državnimi opozorili pred določenimi proizvodi ali z državnim subvencioniranjem določenih dejavnosti, ali pa tudi naravne in pravne osebe, ki jih je za to podprla država in s tem dosežejo prednosti pred konkurenti. Da tudi na tem področju lahko igrajo vlogo pozicije temeljnih pravic kot temelj obrambe, je nesporno. Temeljne pravice veljajo na nedržavnem področju (najsi bo med izključno privatnimi akterji ali med privatnimi in javno-pravnimi korporacijami) v obliki »posrednega terciarnega učinka« (Pieroth/Schlink, n.o.m., obr. št. 181; Cremer, n.o.m., str. 456). Posledica tega je, da prihaja do »večpolnih konstelacij oviranja« (Cremer, n.o.m., str. 161; Wolfgang Roth, Faktische Eingriffe in Freiheit und Eigentum, 1994, str. 298 isl). Zaščita temeljnih pravic in pravica, da se pusti zakonito preveriti oviranje, se v takšnih primerih ne usmerja samo proti državi, ki omogoča oviranje, ampak tudi proti privatnim ali javno-pravnim oviranjem samim. Glede na to, ali je oviranje civilnopravno ali javnopravno, se zaščita temeljnih pravic vrši pred civilnimi sodišči ali pred upravnimi sodišči. V vsakem primeru gre za preverjanje dejanskih posegov v temeljne pravice ne s strani države.

Pri tem se pomen posrednega terciarnega učinka vidi predvsem v tem, »da tudi v pogojih moderne zelo kompleksne industrijske družbe pomaga ohranjati svobodo in enakost. Za pogoj imata … stanje dejanske (faktične) simetrije, kjer ima vsak državljan enake šanse, da sledi svojim interesom in jih uveljavlja. Faktične simetrije danes pogosto ne odpravlja in ogroža samo državna oblast, ampak tudi uveljavljanje privatne, gospodarske in socialne moči.« (Pieroth/Schlink, n.o.m. , obr. št. 183)

Svobodo ogrožajoča premoč cerkva

Takšno ogrožanje je v razmerju med velikimi cerkvami in novimi verskimi gibanji v tem, da se cerkvam v škodo drugih verskih skupnosti in njihovih pripadnikov priznava raznolike privilegije in visoke subvencije. Izrazit pregled privilegijev in podpiranja najdemo pri Czermaku, Religions- und Weltanschauungsrecht, 2007, str. 23:

– Država vzdržuje številne krščanske teološke fakultete kot izobraževalna mesta ne le za učitelje verouka, ampak tudi za duhovnike. Financira jih z davkoplačevalskim denarjev vseh državljanov in jih obilno opremlja … (& 17 I 4) … Predvsem na Bavarskem morajo tako imenovane konkordatne stolice (prvotno) služiti krščanskemu vplivanju na študente na fakultetah pedagoških znanosti, čeprav osnovne šole po zvezni ustavi (1975) kljub zavajajoči oznaki ‘kristjanske skupnosti’ ne smejo biti prežete s krščansko-verskim, ampak vsekakor s kulturno-krščanskim poudarkom (str. 17 I 5).«

– »…« Država financira celotno vojaško dušebrižništvo kot tudi v zaporih in policiji. Vojaško dušebrižništvo (& 17 II l, 2) je še dopolnjeno s poukom o življenjskih spoznanjih (& 17 II 1, 2d), ki ga s strani države nudijo vojaški duhovniki na osnovi krščanske vere.

– »…« Nekatere zvezne dežele, posebno Bavarska, imajo odločno krščansko šolsko politiko (& 13 III, IV). Država in občine se poslužujejo celo križa kot simbola, utelešenja krščanske vere, ne samo v šolah in bolniških sobah in s tem opremljajo prostore družbeno-javnega pomena, ampak tudi v sodnih in sejnih dvoranah, da, celo v parlamentu – kraju izključno sekularne javne moči (& 10 V 3).

– Država obdavčuje tudi drugoverce in versko neodvisne škofe, stolne kanonike in druge duhovnike. (& 15 III 1 b). Z davkoplačevalskim denarjem velikodušno podpira cerkvene dneve in celo semenišča tudi pri skoraj praznih javnih blagajnah.« (obr. št. 47)

– Praktični obseg državnih subvencij cerkvi je v svoji dimenziji daleč neznan … So del cerkvenega financiranja, ki vključuje indirektne denarne subvencije (država se odpove prihodku), celo še pomembnejši kot prihodki iz cerkvenega davka. Sredstva za subvencioniranje cerkvenih socialnih ustanov pri tem niso upoštevana. Za red velikosti: Gre za (podatki od leta 1999 – 2001) financiranje verouka (1, 342 milijard evrov), državnih teoloških fakultet in drugih cerkvenih izobraževalnih ustanov (600 milijonov evrov, najnižja ocenitev), za vojaško dušebrižništvo (27 mil. evrov), dušebrižništvo v policiji in zaporih, da ne govorimo o plačevanju škofov in drugih duhovnikov, o cerkvenih dnevih, obveznostih za izgradnjo cerkva, dodatkih za gradnjo vseh vrst (vse do semenišč), davčnih olajšavah, storitvah za vzdrževanje spomenikov, izobraževanju odraslih (zlasti akademije), delu z mladino, radiu (brezplačno emitiranje ‘tretjih oddaj’), sodni taksi, ABM posegih, delu v inozemstvu (kultura, pomoč v razvoju, misijon). Skupaj pride Frerk za leto 2000 do direktne državne finančne pomoči v znesku 8,3 milijard evrov in do opustitve državnega prihodka v višini 10 milijard evrov. Sem spadajo tudi davčne ugodnosti zaradi popolne davčne olajšave cerkvi od davka na prihodek v višini nič manj kot 2,6 milijard evrov letno, oziroma 3,75 milijard evrov v letu 2004. Ti zneski vsekakor ne gredo v korist cerkvi, ampak cerkvenim davkoplačevalcem, ki so pri tem subvencionirani iz vseh drugih davčnih obveznosti.«

– »Država je kljub svojim še vedno nerešenim obveznostim, da odstopi od vseh zgodovinskih državnih izpolnjevanj obveznosti, ki so obstajale leta 1919, vključno z novimi zveznimi deželami, pogodbeno pravno šla v kopico novih časovno neomejenih finančno obremenilnih obveznosti (str. 15 III 3 e).«

– »Mnoge verske manjšine v protislovju z znanstvenimi izsledki pavšalno blatijo s ‘sekte’, državni organi jih žigosajo in zapostavljajo. Nasprotno celo nekaj treznejše končno poročilo zadevne anketne komisije Bundestag-a (1998) ni cerkvenim posebnim gibanjem, kot je opus dei, čigar totalitarni karakter in velik vpliv je najbolje raziskan, posvetilo nobene pozornosti.« (obr. št. 51) »…« »Od 70 tih let naprej so bile v središču javnega zanimanja tako imenovane sekte, kot so po navadi radi podcenjevalno imenovali manjše ali predvsem nenavadne verske skupnosti. Radi so govorili (in pogosto netočno) o ‘mladinskih verstvih’ ali o ‘mladinskih sektah’, tudi o novih verskih gibanjih. V poročilih in filmih so, tudi s pomočjo izmišljenih zgodb, uspešno vzbujali pavšalni vtis, da veliko število teh skupin dela s človeka zaničevalnimi metodami psihoterorja, sistematsko izrablja otroke z namenom indoktrinacije, ovira izstopnike s tem, da jim grozi ob izstopu, izvaja gospodarsko in seksualno izkoriščanje in še drugo, tako da ogroža družbo. Že nepreverjena in neupravičena trditev, da nekdo pripada ‘sekti’, je lahko pripeljala do uničenja njegove eksistence, in državni organi ter cerkveni ‘pooblaščenci za sekte’ so podžigali javno mnenje z javnimi opozorili …

Pooblaščenci velikih cerkva, predvsem evangeličanskih, so začeli s svojo vplivno dejavnostjo v tistem času, ko je začelo naglo rasti število izstopov iz cerkve in ko so cerkve ravno zaradi svoje lastne notranje erozije občutile ‘sekte’ kot konkurenco. Uspelo jim je, da so z intenzivnim javnim delovanjem posredovale medijem, politiki, izobraževalnim ustanovam in tudi sodiščem svoje videnje problema.« (obr. št. 206)

Vse to pri verskih manjšinah, torej tudi pri svobodnih kristjanih za Kristusa govora na gori vseh kultur po svetu in njihovih pripadnikih, torej tožiteljih, vodi do oviranja njihove verske svobode razvoja i. S. v. čl. 4 ustave). Da so katoliški cerkvi in njenim članom nasproti zelo zapostavljeni, je očitno spričo zgoraj opisanega državnega subvencioniranja. Tudi v pluralistično zasnovani ustavni državi je katoliška cerkev postala dejavnik moči v politiki in družbi in javnomnenjski vodja, kar se tiče obravnavanja verskih manjšin, ki jih je dolgoletna kampanja cerkvenih pooblaščencev za sekte pavšalno okvalificirala kot ‘sekte’. Medtem ko država z davkoplačevalskim denarjem podpira razvoj cerkvenega razkošja in moči na javnih prireditvah, kot so npr. cerkveni dnevi, imajo pripadniki verske manjšine težave, da se jim odobri majhno informativno stojnico. Medtem ko država katoliški cerkvi odobrava brezmejne davčne privilegije, se morajo verske manjšine s pomočjo prispevkov finančno obdržati na površini in imajo težave, da njihova verska stremljenja sploh priznajo za splošnokoristna.

Nadaljnji razlogi za tožbeno kompetenco tožilcev

Ali je oviranje verske svobode razvoja zakonito ali protizakonito, torej ne samo oviranje temeljnih pravic, ampak kršitev temeljnih pravic, je odvisno – kot pri vsakem oviranju temeljnih pravic – od njihove legitimnosti. Ko so katoliški cerkvi na škodo drugih verskih skupnosti in njihovih pripadnikov priznani privilegiji ali odobrene subvencije, ker velja za kristjansko, kar pa v resnici ni, potem manjka legitimnost. Državno podeljevanje cerkvenih privilegijev in s tem povezanim neenakim obravnavanjem na škodo drugih verskih skupnosti se potem vrši brez prvotno odločilnega stvarnega razloga in je s tem kršeno načelo enakega obravnavanja po čl. 3 ustave. Protipravnosti pa ni pripisati samo državi, ampak tudi cerkvi, ko si dostop do teh privilegijev pridobiva nezakonito z neresničnimi podatki, ko izrecno trdi ali molče posreduje vtis, da je kristjanska, čeprav to v resnici ni.

Je podobno kot pri pooblaščenem podjetniku, ki kot pooblaščenec krši temeljne pravice tretjih, ali pri podjetniku, ki dobi državno podporo in pri koriščenju podpore ovira gospodarske možnosti konkurentov. Kršitev ne nastopi šele s konkretnim ukrepom pooblaščenca ali podpiranca, ampak že z aktom posojila oz. podpore (Cremer, Freiheisgrundrechte, 2003, str. 164 in 166). Če si pooblaščenec oz. podpiranec nezakonito pridobi posojilo oz. subvencijo, ni protipraven samo akt posojila oz. subvencije, ampak je protipravno tudi oblastveno ukrepanje pooblaščenca, oz. civilnopravno uživanje podpiranca do tretjih, ker ni enega od pogojev, ki omogočajo oblastveno oz. privatno-pravno ukrepanje. Pravica do obrambe tretjega prizadetega potem ni naperjena samo proti državi, ki pooblašča oz. podpira, ampak tudi proti pooblaščencu oz. podpirancu neposredno.

In ko obstaja konkretna nevarnost, da se takšna posojila oz. podpore, ki ogrožajo temeljne pravice, vedno znova podelijo ali nezakonito pridobijo, potem to odpira možnosti, da se po čl. 19 odst. 4 ustave i.V.m. & 40 VwGO uveljavi preventivna pravna zaščita (primerj. Kopp / Schenke, VwGO, 13. izdaja, uvodna pripomba, str. 40, obr. št. 34)

Prevara z etiketami vodi do kršitve prava

Z imenom »kristjani« si katoliška cerkev ne priskrbi samo možnosti »krščansko« presojati o družbi in politiki, o drugovercih ali ateistih, ampak tudi možnost sprejemati to, kar država in družba na tako imenovanem krščanskem zahodu priznavata samo cerkvi: posebno visoke državne subvencije, posebno družbeno reputacijo, posebno institucionalizirano pravico do sodelovanja na državno-javnem področju, kot so npr. javno-pravne radijske ustanove, posvetovalni komiteji o etiki, razprave o zakonih, državni sprejemi in še marsikaj. Za vse to je pridevek »kristjansko« in sklicevanje na Jezusa iz Nazareta podlaga legitimnosti. Cerkev deluje kot predstavnica »kristjanstva«, kar na tako imenovanem krščanskem zahodu še vedno velja za podpiranja vredno. Če tožena stran ne bi bila »kristjanska« verska skupnost, niti približno ne bi doživljala državne podpore s finančnimi prispevki, oprostitve plačila davkov, političnih in družbenih privilegijev. Domneva, da gre za »kristjansko cerkev«, je samoumevni pogoj za to, da je tožena stran doživljala in doživlja politično in družbeno podporo, ki ji jo daje sedanje versko in svetovnonazorsko prevladovanje.

4.2. Kot je bilo podano na začetku ustanovitve tožbe, se katoliška cerkev po krivici imenuje »kristjanska« in se po krivici sklicuje na Jezusa iz Nazareta.

Kaj je »kristjansko« in ali se nekdo lahko sklicuje na Jezusa iz Nazareta, je izjava, ki vsebuje tako dejanske elemente kot tudi elemente vrednotenja. Navezna točka je nauk Jezusa iz Nazareta.

Zagotovo obstajajo načini vedenja in nauki verskih skupnosti, o katerih bi se lahko prepirali, ali ustrezajo Nazarenčevemu nauku ali ne. V takšnih primerih bi šlo za oceno znotraj sprejemljive možnosti vrednotenja. Ocena pa vsekakor postane dejstvo takrat, če »je zunaj sprejemljive možnosti vrednotenja« (primerj. Wenzel, Das Recht der Wort- und Bildberichterstattung, 5. izdaja, pogl. 4, obr. št. 78).

To je primer tukaj: Zgoraj podan način vedenja in nauk tožene stranke očitno nima nič več opraviti z Nazarenčevim naukom, ampak je z njim v diametralnem nasprotju. Zato je trditev cerkve, da je »kristjanska« in da se po pravici sklicuje na Jezusa iz Nazareta, neresnična trditev dejstev.

Ker ona to trditev dejstev bodisi izrecno bodisi molče permanentno postavlja in si s tem s prevaro pridobiva zgoraj navedene državne prednosti, zaradi katerih verski konkurenti, še posebej tudi tožitelji, trpijo zelo veliko škodo, lahko zahtevajo, da ona opusti te neresnične trditve.

Kršitev osebnostnih pravic Jezusa iz Nazareta

Zaščita življenjske slike

Po presoji zveznega sodišča deluje zaščita splošne osebnostne pravice še po človekovi smrti, kajti dostojanstvene vrednote osebnosti trajajo dlje kot pravna sposobnost njenega subjekta, ki ugasne s smrtjo. To naj bi veljalo zlasti pri upoštevanju reda vrednot ustave, katere »zaščita človekovega dostojanstva ne dopušča razsoditi časovne omejitve na življenje človeka« (primerj. podrobno BGHZ 50,136 isl., kakor tudi BGHZ 107, 391; nadalje Palandt, obr. št. 179 a).

Po tej presoji spada k splošni osebnostni zaščiti tudi zaščita življenjske slike, tako da so proti grobim deformacijam te slike tudi posmrtno dane pravice na opustitev.

Varstvo osebnostne zaščite sicer v prvi vrsti pritiče tistemu, ki ga je umrli poklical, ko je še živel. Po presoji zveznega sodišča pridejo vrh tega v poštev tudi »bližnji svojci umrlega, ki so bili zaradi blatenja umrlega družinskega člana pogosto sami prizadeti« (primerj. BGHZ 50,140, kjer je BGH /=zvezno sodišče/ krog upravičenih na varstvo izključno pustilo odprto.)

Tudi časovna omejitev za uveljavljanje osebnostne pravice umrlih ni dana. Odločilno je, »da upravičenec lahko prikaže zadostno potrebo po pravnem varstvu«, ki »v toliki meri kopni, kolikor bledi spomin na umrlega«. (n.o.m., str. 140)

V primeru Jezusa iz Nazareta sledi naslednje:

2. 1 Do časovne omejitve v smislu, ki jo opisuje zvezno sodišče, do danes ni prišlo: Jezus Kristus velja za ustanovitelja kristjanstva kot dajalec imena »krščanskemu zahodu« in vsem, ki se imenujejo kristjani, posebno torej cerkve in en del strank. Zagotovo ne moremo govoriti, da je v njegovem primeru »zbledel spomin na umrlega«. Tako še naprej obstaja zaščita njegove življenjske slike.

2. 2 Uveljavljanje zaščite tudi ne propade, kadar se ne najde »bližnjega svojca« v običajnem smislu, torej rodnega sorodnika. Ratio lastnosti svojca, po katerem se ravna zvezno sodišče, obstaja v tem, da se pri ugotavljanju »upravičenosti do zaščite« naveže na bližino osebnosti, ki jo je treba ščititi ter na lastni interes uveljavitelja zaščite. Ta interes imajo po navadi telesni sorodniki. Akceptirajo pa ga tudi ljudje, ki so si osebnost, ki jo je treba zaščititi, izbrali za vzor v svojem življenju. Pri uveljavljanju zaščite osebnosti Jezusa iz Nazareta je to celo zelo blizu, ker je imel duhovno povezanost, kot je znano, za veliko bolj pomembno od sorodstvenih vezi. Naj spomnimo na njegovo reakcijo, ko ga je iskala njegova mati in bratje: »Kdo je moja mati in moji bratje? In okrog sebe je pogledal tiste, ki so sedeli okrog njega in rekel: ‘Glej, to je moja mati in moji bratje! Kdor dela po Božji volji, je moj brat, moja sestra in moja mati.’« (Mt. 3, 31 isl)

2. 3 Duhovno sorodstvo kot pogoj za uveljavljanje posmrtne osebnostne pravice Jezusa zagotavlja tudi, da te pravice do tožbe v smislu popularne tožbe nima vsakdo, ki se enostavno sklicuje na Jezusa iz Nazareta. Odločilno je, da gre za nekoga, ki dokazljivo veruje v nauk, ki odgovarja Nazarenčevemu nauku, in si dokazljivo prizadeva ta nauk uresničevati v vsakdanjiku.

2. 4 To drži za tožitelje.

Oni sledijo »verovanju in življenjski opredelitvi prakristjanov v univerzalnem življenju«, kar je po & 2 odst. 2 sestavni del statuta nosilnega društva verske skupnosti (priloga 2). To se navezuje na vse bistvene točke Jezusovega nauka, kot je zgoraj podano v obliki iztočnic in izključuje vse dogme in rituale, ki sta jih veliki cerkvi razvili tekom tisočletij oz. stoletij, ki so v nasprotju z Jezusovim naukom. To usklajevanje je s primerjanjem besedila najpomembnejših izjav Jezusa iz Nazareta in besedila prakristjanske veroizpovedi dostopno sodniškemu preverjanju.

Tožitelji ne le verujejo v nauk prakristjanov v univerzalnem življenju, ampak so si že pred mnogimi leti zadali nalogo po njem živeti in pomagati pri njegovem širjenju.

Tožitelji in vsi, ki delajo po Božji volji, so pozakonjeni, da uveljavljajo posmrtno osebnostno pravico Jezusa iz Nazareta.

V tem smislu zaustavljajo masivno izkrivljanje naukov in življenjske slike velikega učitelja človeštva Jezusa iz Nazareta. Tožena stran je Njegov božanski nauk sprevrgla v njegovo popolno nasprotje. Zlasti govor na gori je bil izkrivljen oz. tako relativiziran, da v vsakdanjiku ljudi ne igra več odločilne vloge, ampak velja za neuresničljivo utopijo. Na ta način je bilo izkrivljeno osrednje sporočilo kristjanstva. Zlato pravilo »Kar ne želiš, da storijo tebi, tudi ti nikomur ne stori« je bilo praktično odpravljeno v prid vojni vseh proti vsem, ki je vodila v civilizacijo, ki je danes na robu propada in dvomi v Boga, ki ga je cerkev opisala kot kaznujočega boga. Iz veselega sporočila Jezusa iz Nazareta je nastalo grozilno sporočilo satanskega izvora.

Kako nezaslišana je prevara z etiketami, ki ga izvaja tožena stran z naukom Jezusa iz Nazareta, naj pojasni nekaj analognih primerov. Kako bi bilo:

– če bi Dalai Lami očitali, da je pozival na oborožen upor proti vsem, ki niso njegove vere?

– če bi za Nelsona Mandelo trdili, da je črnopolto prebivalstvo v svoji deželi pozval, da pobije vse belce – s klicem »Bog to hoče«?

– če bi za Martina Lutra Kinga trdili, da je pozival, da se zasužnji vse belopolte Amerikance, ki se ne podredijo njegovi volji, tako da sebe in svoje otroke dajo prisilno krstiti voodoo duhovnikom?

– če bi Willyju Brandtu očitali, da je razlagal, da je sprava z drugimi deželami usodna napaka?

Če bi bilo katoliški cerkvi dovoljeno imenovati se »kristjanska«, oz. se sklicevati na »Jezusa Kristusa«, in bi s tem izključila svoja dejanja v zgodovini, ali ne bi bilo podobno, kot če bi ob imenu Adolfa Hitlerja mislili samo na avtoceste, njegove zločine pa odrinili? Pri tem so zločini cerkve v zgodovini celo še hujši kot Hitlerjevi, Francovi ali Mussolinijevi skupaj – zločinskih diktatorjev, katerim je cerkev, kot tako pogosto v zgodovini, dajala potuho. In po milijonskih pokolih med vojno so celo še številne nacistične zločince s pomočjo Vatikana opremili z novo identiteto, jih spravili v tuje dežele in s tem odtegnili pravnemu preganjanju s strani rednih sodišč. Resnični kristjani pripravljajo poti Kristusu Boga, ne pa zločinski fašisti.

To je le nekaj primerov in analogij, da bi osvetlili razsežnost prevare z etiketami z oznako »kristjansko«, škandalozne prevare, ki se z naukom Jezusa iz Nazareta nadaljuje vse do današnjega dne. Vse to je slepitev ljudi s ciljanimi dezinformacijami. To je satanski »trik« Božjega nasprotnika.

Pri Dalai Lami, pri Nelsonu Mandeli, pri Martinu Lutru Kingu in pri Willyju Brandtu bi masivne deformacije njihove življenjske in osebnostne slike povzročile splošno ogorčenje. Pri Jezusu, Kristusu, pa družba to ravnodušno dopušča. Zakaj?

Tožitelji, predstavniki današnjih prakristjanov, nočemo tega naprej dopuščati in zato zahtevamo opustitev v smislu obravnavane tožbe.

dr. Sailer dr. Hetzel

odvetnik odvetnik

_____________________

Za smisel besedila je odločilen izvirnik v nemščini tukaj.

Na vrh

Poziv žrtvam spolnih zlorab

Žrtve cerkvenih spolnih in drugih zlorab oz. njihove starše pozivamo, da kazniva dejanja čimprej prijavijo policiji ali tožilstvu. Po pomoč se lahko obrnete tudi na naše društvo. Anonimnost zagotovljena.

Ali še vedno želite biti član organizacije, ki že dolgo sistematično spolno in drugače zlorablja otroke?

Ministranti naj bodo stari najmanj

18 let – zaradi zaščite pred pedofilijo.

cerkve200

Zločini cerkve

Cerkev ima na vesti desetine milijonov ljudi in milijarde živali. Zato je potrebno postaviti spominsko obeležje tem žrtvam.

index

Župnik Jože Pacek:

Ženska je ustvarjena kot pomočnica človeku. (Družina, 15.7.2001)

cerkev7a1

Peticija za odpravo državnega financiranja katoliške cerkve v Sloveniji

cerkve201

Cerkveno bogastvo

Katoliška cerkev v Sloveniji in po svetu je izjemno bogata, saj se njeno premoženje ceni na več 1.000 milijard po vsem svetu in v Sloveniji na več milijard evrov. S tem premoženjem upravlja samo en človek, to je rimski papež. Kaj imajo od tega revni?