Bo prišla Biblija na indeks mladini nevarnih spisov?
Iz vsebine: Knjiga, polna nemorale in nasilja
Bi morali katoliški sodniki morilce in prešuštnike oprostiti obtožbe
Predsednik republike med Biblijo in ustavo
Protiustavne poteze Cerkve
Krvava dediščina Biblije
Dokumentacija neverjetnih dejstev in načinov obnašanja
“Pripašite si vsak svoj meč okoli ledij!
Pojdite po taboru sem in tja, od vrat do
vrat in ubijte tudi svojega brata, prijatelja
in sorodnika! Leviti so storili po
Mojzesovem ukazu in na tisti dan
je padlo izmed ljudstva približno
tri tisoč mož. Mojzes je rekel: Danes
ste se kot duhovniki zavzeli za Jahveja,
naj vam danes podeli blagoslov!”
(2 Mojzes 32, 27)
In Jahve je rekel Mojzesu:
Zberi vse poglavarje ljudstva. Natakni jih na kol
za Jahveja pred obličjem sonca, da se
Jahvejova jeza umakne od Izraela.
(4 Mojzes 25, 4)
“So kot brezumne živali,
ki so že po naravi rojene zato, da jih
lovijo in pobijajo … Sramotni madeži so …”
(2 Pt 2, 12, o drugače mislečih)
Čas je zrel
Doba razsvetljenstva in francoska revolucija sta cerkvi vzeli iz rok orodje za fizično mučenje, toda ideologija, ki je v cerkveni zgodovini vodila do groznih zločinov, je ostala do danes nedotaknjena. Deloma se nahaja v sami Bibliji. Njena pozitivna in etično visoka sporočila – npr. Deset Mojzesovih zapovedi, izjave preroka Izaije in Govor na gori Jezusa iz Nazareta – so uokvirjena z najhujšo nemoralo: s sovraštvom do drugače mislečih, z množičnim pobijanjem žensk, otrok in starcev, z genocidom, mučenjem in najgrozovitejšimi metodami ubijanja.
Dokler se “strankarski program” neke institucije, ki je z njim storila toliko gorja, ne umakne, obstaja nevarnost, da ga ponovno uporabi, ko politične razmere to spet dovolijo. Zato je nujno, da se cerkvene institucije ločijo od nestrpnega in človeka zaničujočega nauka svoje Biblije. Vsako drugo organizacijo s takšnim za človeka protipravnim ozadjem in s tako krvavo preteklostjo, bi v liberalni pravni državi že zdavnaj prepovedali. Doslej so bile cerkve pred tem varne samo zato, ker so privilegirane institucije javnega prava. To pa ni privilegij za širjenje spisov, ki hudo ogrožajo mladino in so sovražni ustavi. In v številnih pasažah Biblije ne gre za nič drugega. Naj nihče ne reče, da ta besedila spadajo v preteklost! V obeh cerkvah poučujejo Biblijo, in to brez omejitve, kot obvezno besedo Boga – vključno z navodili, da je treba ubiti prešuštnike, homoseksualce ali neubogljive otroke, iztrebiti oz. zasužnjiti uporne sosedne narode, mučiti in ubijati živali in še marsikaj.
Hkrati cerkvene institucije od svojih vernikov terjajo, da božje pravo bolj cenijo kot državne zakone. Po Katekizmu katoliške cerkve: “Državljan je po vesti dolžan, da ne sledi predpisom državnih oblasti, kadar te določbe nasprotujejo … naukom evangelija.” (2242). “Vsi verniki”, tako beremo naprej, “… so v prvi bojni črti življenja cerkve”. Njihova naloga je, “… da skrbijo za časne stvari in jih urejajo v skladu z božjo voljo …”. Cerkveno vezani sodniki morajo že dovoliti, da jim zastavimo vprašanje, kakšen odnos imajo do zapovedi tolerantnosti in človekovega dostojanstva nemške ustave, če jim po drugi strani cerkev predpisuje, da morajo brez omejitve spoštovati navodila Biblije kot besedo Boga. Mar taki sodniki lahko izhajajo iz ustavne predstave o človeku, ki predpostavlja svobodno voljo in možnost odločitve po lastni odgovornosti, medtem ko Bog Biblije na široko prikazuje človeka kot marioneto Boga, ki ne more sama določiti svoje usode, temveč je po nespremenljivem sklepu monstrouznega božanstva ali večno prekleta ali večno rešena? Kako lahko na cerkev vezani sodniki zadostijo nekomu, ki mu je cerkev naredila krivico, če pa so dolžni v vsaki situaciji ohranjati skupnost s cerkvijo in se zanjo boriti v prvih vrstah?
Vse to je pripeljalo do tega, da so državni zastopniki po nalogu Cerkve, stoletja morili drugoverce in sežigali čarovnice. Trenutno to ni mogoče. Toda kaj se dogaja v duši sodnika, ki je odvisen od cerkve, ko pred njim stoji obtoženi homoseksualec? Po Bibliji, ki naj bi bila za sodnika do zadnje pike beseda Boga, je treba take ljudi usmrtiti. (3. Mojzes 20, 13) Ali kako je, če pred na Biblijo vezanim sodnikom stoji morilec, ki je ubil svojega tekmeca? Po Bibliji mora sodnik ugotoviti, da je obtoženec storil prav, ko je ubil prešuštnika. (3. Mojzes 20,10) Pravzaprav bi tega človeka moral osvoboditi. Nihče ne ve, kako se indoktrinacija v zgodnjem otroštvu “z biblijskimi pripovedmi” odraža prek naše podzavesti. Mogoče Bibliji zvest sodnik pričevanje priče nezavedno presodi nekoliko drugače, da bi svojo juristično sodbo uskladil z globokimi biblijskimi predstavami; morda neopazno spremeni višino kazni ali izkrivi zakon – ne da bi sam opazil, kaj ga sili k temu. Podobno se godi tudi prenekaterim politikom, ki radi govorijo o religiozni toleranci, vendar v praksi misli s tem samo religijsko svobodo svoje lastne cerkve.
Nihče natančno ne ve, kako zelo mračni napotki tako imenovanega Svetega pisma vse do danes vplivajo na odgovorne v državi in družbi. Nespametno bi bilo misliti, da nas “knjiga knjig”, na katero so nas navajali od mladih nog in na katero nas obvezujejo cerkve, ne oblikuje do globin naše duše. Ni naključje, da je Ronald Reagan, ki je, kot vsi ameriški predsedniki, prisegel na Biblijo, na višku hladne vojne označil Sovjetsko zvezo za “kraljestvo zla” in govoril o atomarnem Harmagedonu.
Moral je priti čas, ko se bodo ljudje osvobodili duhov krvave knjige, ki je skoraj 2000 izvajala nasilje. Doslej to ni bilo mogoče, ker cerkev države in družbe ni izpustila iz svojega objema, le-ta pa pri mnogih, ki so se na zunaj zdavnaj ločili od cerkvene institucije, še naprej deluje. Po nekaj desetletjih smo prvič v situaciji, ko je ne le mogoče temveč celo zapovedano, da se državo in družbo zavaruje pred senčnim kraljestvom biblijske krvoločnosti in okrutnosti: Svobodnjaška ustava Zvezne republike Nemčije, ki zagotavlja varstvo človekovega dostojanstva, mladine, svobode in pravne države, ima prednost pred cerkvenimi ideologijami. Čas je zrel, da postanemo dosledni.
I. Bo prišla Biblija na indeks?
Da bi uveljavili prednost reda vrednot iz ustave pred indoktrinacijo z navodili iz Biblije, ki so v nasprotju s človekovimi pravicami, se je pred kratkim nekaj staršev mladostnikov prek odvetnika obrnilo na Zvezno ministrico za družino, starostnike, ženske in mladino. Odvetnik je navedel posamezna dejstva:
Spoštovana gospa zvezna ministrica,
Imenovani starši bi Vas radi opozorili na spis, ki hudo ogroža mladino in bi radi izposlovali njeno prepoved. Gre za knjigo, v kateri SE poveličujejo komaj presegljiva grozodejstva in nečloveškosti kot da so po volji Boga: genocid, ugrabitev, klanje otrok, žena in starcev, posilstvo, barbarske metode morjenja, krvavo iztrebljanje drugače mislečih, usmrtitev prešuštnikov, homoseksualcev, vedeževalcev in drugih sodobnikov, ki niso bili po volji vladajoče duhovščine. V celotni svetovni literaturi ni knjige, ki bolj zaničuje človeka in je bolj krvava, kot ta knjiga. Gotovo boste pritrdili, da take knjige v največji meri ogrožajo mladino in jih je zato treba umakniti iz prodaje, kar zahteva zakon o širjenju knjig, ki ogrožajo mladino.
Upam, da ne boste izgubili poguma za izvršitev tega zakona, ko boste izvedeli, v kateri knjigi so te nagovorjene pasaže, ki jih je obenem treba podrobneje pojasniti: V tako imenovanem Svetem pismu. Pri tem ne smemo spregledati, da Biblija v mnogih ozirih vsebuje tudi etične dragocenosti: Mojzesovih 10 zapovedi in Govor na gori Jezusa iz Nazareta, izjave velikih prerokov Stare zaveze in avtentične dele iz opisa Jezusovega življenja. Biblija pa je sestavljena iz mnogih slojev, ki so nastali šele tekom stoletij in bili – večinoma na osnovi burnih diskusij – sprejeti v kanon tako imenovanih svetih knjig. Pri tem ne gre za poročila neposrednih prič opisanih dogodkov, temveč za zapise ustnih izročil. In tudi o tem ni več originalnih tekstov, temveč le prepisi vedno novih prepisov in prevodi prevodov.1
Vtekale so nezavedne napake in zavestne ponaredbe, človeške zmote, časovno pogojeno in mitološko in vse to je omogočilo nastanek zbira spisov, ki so očigledno človeško delo, v katerem so sodelovali najrazličnejši duhovni tokovi, ne nazadnje vsakokratna duhovščina. Za Staro zavezo so medtem dokazane različne linije (“Duhovniški spis”, “Jahwist”, različna zgodovinska dela itn.). Za Novo zavezo je koncem 4. stoletja najpomembnejši prevajalec, Hieronim, ustvarjalec prve latinske Biblije (vulgate) priznal, da je bil prisiljen “ustvariti novo delo iz starega, biti takorekoč razsodnik za biblijska besedila, ki so razširjena po vsem svetu” in da se boji, da ga bodo grajali kot “ponarejevalca in verskega zločinca”, ker si je v starih knjigah drznil nekaj dodati, spremeniti ali popraviti”.2
Da so še vedno v obtoku krvavi napotki iz zmesi spiritualnega in vse preveč človeškega, je fenomen posebne vrste: Eden od vzrokov je gotovo ta, da veliko ljudi sploh ne ve, kakšne okrutne predpise vsebujejo deli Biblije in priporočajo posnemanje. Drugi razlog je v tem, da smo se od mladih nog navadili na prikazovanje zločinov kot da so po volji Boga – pri verouku, in ne nazadnje se otroške duše kujejo s takimi biblijskimi pripovedmi.
Glavni vzrok bi bila lahko še vedno obstoječa moč cerkva, ki jim komajda še kdo verjame – k nedeljski maši pride manj kot 8% prebivalstva – katerih birokracija pa še vedno pritiska na politično odgovorne, kot za časa “ljudske cerkve”, čeprav je današnja cerkev že zdavnaj izgubila ljudstvo in ga še naprej izgublja. Kot je znano, jih letno izstopi na stotisoče. Čas je, da se izvajanje veljavnega zakonskega in ustavnega prava vrši neodvisno od cerkvenega pristanka. To velja toliko bolj, ker gre za besedila, katerih ideologija je odgovorna za krvavo cerkveno zgodovino. Cerkve se nasilju ne odpovedujejo prostovoljno, temveč so ga postavile v ozadje zgolj pod pritiskom vse večjega razsvetljenstva in liberalnega državnega prava. Nihče drug kot znani filozof Karl Jaspers je zato svaril pred nevarnostjo, da bi vsak čas lahko spet zagorele grmade, če bi politične razmere to dovolile.
Temu opisu dodajam v imenu staršev, ki jih zastopam,
predlog,
da Ministrstvo za družino, starostnike, žene in mladino pri Zvezni kontroli mladini nevarnih knjig ustrezno § 11 odst.2 GjSM vloži zahtevo, da Biblijo, ustrezno § 1 odst.1 GjSM dajo na spisek knjig, ki ogrožajo mladino, dokler so v njej opisana kriminalna, okrutna, življenjsko nevarna obnašanja ter so vedenja, ki so v nasprotju s človekovim dostojanstvom, prikazana kot volja Boga ali so bagatelizirana.
V podrobnostih se ta predlog opira na naslednjo
u t e m e l j i t e v:
1. V skladu s § 1 Zakona o razširjanju spisov, ki ogrožajo mladino in medijske vsebine “se spisi, ki so primerni za moralno ogrožanje otrok in mladostnikov …, vpišejo na seznam. K temu se prištevajo predvsem nemoralni, posurovelo delujoči, k nasilju, hudodelstvom in rasnemu sovraštvu vzpodbujajoči spisi, ki poveličujejo vojno.”
Po komentarju svetnika ministrskega sveta pri ministrstvu za družino, starostnike, ženske in mladino, dr. Rainer Scholza “so za moralno ogrožanje primerni takšni spisi, ki so po človeški izkušnji sposobni, da škodujejo zdravemu moralnemu razvoju ljudi do 18. leta. To se sprejme takrat, ko se je bati, da bi zaradi branja moralno vedenje otroka ali mladostnika v mišljenju, čutenju, govorjenju in ravnanju bistveno odstopalo od norm vzgojnega cilja. Vzgojni cilj v naši pluralni družbi vidimo predvsem v ustavi, zlasti človekovo dostojanstvo, in v ustavnih pravicah, pa tudi v pedagoških spoznanjih in vrednostnih merilih, ki se ujemajo z ustavo, o katerih obstaja soglasje družbe.
Kot “posurovelo delujoči” veljajo predvsem takšni spisi, ki so “primerni, da vzbudijo surove instinkte, brezčutno, do usode in trpljenje drugih otopelo mišljenje ali ga intenzivirajo (npr. posebno brutalne predstave o Divjem zahodu …). 5
“Spisi, ki vzbujajo nasilje ali zločine so tisti, ki po objektivnem premisleku dopuščajo bojazen, da bodo mladi bralci zaradi sprejemanja zapeljani k nasilju, zločinom ali drugim kaznivim dejanjem, ker se jim zdi takšno vedenje čudovito, zgledno in vredno posnemanja.” 6
“Spisi, ki vzbujajo rasno sovraštvo so tisti, ki z vplivanjem na strasti, zbujajo sovražen odnos do oseb, ki pripadajo drugim rasam, delom prebivalstva ali narodom in so tako primerni, da pripravijo ugodna tla za sovraštvo, javne izjave, kampanje ali celo izgrede proti prizadetim krogom.” 7
K spisom, ki poveličujejo vojne, gotovo ne štejejo samo tiste predstavitve, ki jih je Scholz zgledno navedel kot “privlačne, mikavne” itd., temveč tudi prikazi množičnih umorov oziroma genocidi, kot da so ta ravnanja po volji Boga.
V ostalem obstaja po judikaturi in po sklepih zvezne kontrole enotnost, da gre v§ 1 odst. 1, str.2 GjSm samo za “neizčrpen katalog primerov za nadrejeni pojem, ‘socialno etične dezorientacije’ ” (Scholz), tako da lahko tudi spisi z drugimi vsebinami izpolnijo predpostavko za indiciranje. To velja zlasti za kršitve človeškega dostojanstva, kar je treba sprejeti pri prikazih, kjer je “človek degradiran v objekt, predvsem če je postavljen na nečloveško stopnjo.” V citiranem komentarju je med drugim omenjeno pohabljanje, grozote, scene mučenja in drugo. 8
2. Vse to zadeva številne pasaže Biblije. Naj omenim nekatere primere:
Če imata mož ali žena v sebi vedežnega duha, morata umreti s kamenjanjem; njuna krvna krivda naj se zgrne nadnju. (3. Mojzes 20, 27)
Tukaj so vnaprej programirali kasnejše sežige čarovnic. Podobno naj se godi tistemu, ki “govori bogokletno v Gospodovem imenu ” – neke vrste generalno pooblastilo za smrtne obsodbe, položene neposredno Bogu na ustnice:
“Pelji preklinjevalca ven iz tabora in vsi, ki so ga slišali, naj mu polože svoje roke na glavo in vsa občina naj ga kamenja …” (3. Mojzes 24, 14)
Kdor tako nasilno ravna s svojimi lastnimi verniki, kot je bilo dovoljeno takratni duhovščini, ta bo do drugovercev, ki bi lahko ogrozili njegov monopolni položaj, še bolj nepopustljivo strog. Tudi za to naj služi bog Biblije:
“Varuj se, da ne skleneš zveze s prebivalci dežele, v katero prideš; lahko bi ti postali past, če bi živeli v tvoji sredini! Temveč podrite njihove oltarje, razbijte spominske kamne in posekajte sveta drevesa.” (2. Mojzes 34, 12 isl.)
Pavel gre celo korak naprej, tako da o drugovercih oz. pripadnikih drugačnih običajev piše:
“Polni so vsakršnih krivičnosti, hudobnosti, lakomnosti, zlobe … Vedo, da tisti, ki delajo taka dela zaslužijo smrt … (Rimlj 1, 29 sl.)
V kasnejši svetovni misiji katoliške cerkve v Latinski Ameriki so portugalski in španski misionarji ta program udejanili, kar je, po ocenah strokovnjakov, Indijance stalo 10-20 milijonov življenj.
V 1. pismu Tesaloničanom Pavel podpihuje odklanjanje drugovercev, pa tudi antisemitizem Nove zaveze tako, da piše:
“Ti so Gospoda Jezusa in preroke umorili in nas pregnali in Bogu niso všeč in vsem ljudem so nasprotni … Toda jeza je priša nad njih in je prekipela že do vrha.” (1. Tes 2. 14 sl.)
To je postala duhovna podlaga za Luthrove pozive, da naj zažgejo sinagoge in judovske šole … “ v čast Gospodu in kristjanstvu, da Bog vidi, da smo kristjani” 9
Na Luthra pa se je ponovno skliceval Hitler, ki je zato ustanovitelja evangeličansko-luteranske cerkve slavil kot “velikega moža”, ker “je Jude videl tako, kot jih mi začenjamo gledati šele danes”. 1
V duhovnem nasledstvu biblijskega antisemitizma je nato evangeličanski deželni škof Sasse spričo kristalne noči (Reichskristallnacht) hvalil oba, Luthra in Hitlera :
“10. novembra 1938, na Luthrov rojstni dan, v Nemčiji gorijo sinagoge. Nemški narod s tem krona … od Boga blagoslovljeni boj “Führerja” za popolno osvoboditev našega naroda …”. 11
Filozof Karl Jaspers je o Luthru zapisal: “Hitler je natančno izpeljal njegove proti Judom usmerjene pozive.”12
Citirane pasaže iz Stare in Nove zaveze pa pri tem nikakor niso bile edina mesta, v katerih je moč najti ideologijo za dovoljen genocid nad drugoverci. Čeprav se ena glavnih zapovedi Mojzesovega dekaloga glasi: “Ne ubijaj!”, so pisci Biblije iz Jahve-ja naredili vojnega boga, ki neobzirno ukazuje osvajalne pohode ter poziva k morjenju in ubijanju, plenjenju in posiljevanju.
“škodujte Madiancem in jih tepite” (4. Mojzes 25, 17)
je še najnedolžnejši primer. Bog, o katerem je tukaj govora,
“bo požrl njemu sovražne narode. Zdrobil jim bo kosti in jih uničil z mečem.” (4. Mojzes 24, 8)
Tudi v 2. Petrovem pismu najdemo pravo pravcato hujskanje proti drugovercem:
“So kakor brezumne živali, po naravi rojene za to, da jih lovijo in pobijajo, … sramotni madeži so …” (2. Pet 2, 12 sl.)
Od časa do časa je v Bibliji predajanje morilski sli, ki jo podtikajo Bogu:
“S krvjo prepojim svoje puščice, in moj meč naj žre meso, s krvjo ranjenih in ujetih, iz glav prepirljivih sovražnikov.” (5. Mojzes 32, 42)
Ko so po nalogu papeža Urbana II. leta 1095 križarji napadli Jeruzalem in do gležnjev bredli v krvi ubitih Saracenov, so se lahko sklicevali na biblijske nauke Stare in Nove zaveze.
Tudi ostudne vojne zvijače naj bi potemtakem bile po volji Boga:
“Ko se približaš mestu, da bi se boril, mu najprej ponudi mir! Če ti miroljubno odgovori in ti odpre, ti bodi vse ljudstvo, ki se najde v njem, podvrženo davku in tlaki. Če pa noče s teboj skleniti mir, ampak hoče s teboj voditi boj, ga oblegaj! In če ti ga Gospod, tvoj Bog, dá v roké, pobij vse moške v njem z ostrim mečem! Le žene in otroke, živino in vse, kar je v mestu, ves plen v njem, zapleni zase in lahko uživaš plen svojih sovražnikov, ki ti ga je dál Gospod, tvoj Bog!” (5. Mojzes 20, 10-14)
Predpisi Ženevske konvencije spričo takih navodil delujejo kot odvečna humanitarna neumnost. Priporoča se tudi naslednje:
“Mojzes je govoril z ljudstvom in rekel: ‘Oborožite izmed sebe može za boj proti Madiancem, da izvrše Gospodovo maščevanje nad njimi … Šli so v boj zoper Madiance, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu in pobili so vse moške. Poleg drugih, ki so jih pobili, so ubili tudi medianske kralje … in Izraelovi otroci so ujeli medianske žene in njihove otroke. Vso njihovo živino in vse imetje pa so ugrabili in požgali vsa mesta, kjer so prebivali in vsa šotorišča … Mojzes pa se je razsrdil nad vojvodi vojske … in jim je rekel: ‘ Zakaj ste vse žene pustili pri življenju? … zdaj torej pobijte vse dečke med otroki in vse ženske, ki niso device. Vsa dekleta pa, ki so še nedotaknjena, pustite pri življenju zase.’ ” (4. Mojzes 31, 1 isl.)
Serijo okrutnosti lahko poljubno nadaljujemo, npr. z naslednjimi citati:
“Samarija bo opustela, ker je neposlušna svojemu Bogu; naj padajo pod mečem, njihove majhne otroke naj uničijo, njihove noseče žene razparajo.” (Ozej 14, 1)
“Tedaj se je vnel Gospodov srd nad Izraelom in rekel je Mojzesu: ‘Vzemi vse voditelje ljudstva in jih ob soncu obesi pred Gospodom, da se odvrne Gospodov srd od Izraela!’ In Mojzes je velel Izraelovim sodnikom: ‘Vsak naj usmrti svoje ljudi, ki so se vdali Baal-Peoru.'” (4. Mojzes 25, 3 sl.)
“In glej, prišel je mož izmed Izraelovih sinov in privedel med svoje brate Madianko … Ko je to Pinhas videl … se je vzdignil iz občinstva in vzel sulico v roko ter šel za Izralcem v mali prostor in prebodel oba, izraelskega moža in ženo skozi telo.” (Mojzes 25, 6 sl.)
“Tedaj je mož zgrabil svojo priležnico in jim jo je pripeljal ven. Lotili so se je in se z njo pečali vso noč do jutra … Ko je njen gospodar zjutraj vstal in odprl hišna vrata ter stopil ven … glej, je njegova priležnica ležala pred hišnimi vrati … Ogovoril jo je: Vstani! Pojdimo! Pa ni odgovorila. Tedaj jo je položil na osla in se odpravil ter šel v svoj kraj. Ko je prišel domov, je vzel nož, zagrabil svojo priležnico ter jo razkosal po udih na dvanajst kosov in jih razposlal po vseh Izraelovih pokrajinah.” (Sod 19, 25 sl.)
“Brž ko je pismo prišlo k njim, so prijeli kraljeve sinove in jih pomorili, vseh 70 in njihove glave položili v košare in jih poslali Jehudu v Jesrel. In ko je prišel sel ter mu javil, da so prinesli glave kraljevih sinov, je rekel: ‘Zložite jih do jutri na dva kupa pred vrata …’ ” (2. Kr 10, 7 sl.)
“Sisera pa je peš pribežal v šotor Jahele … Jahela mu je rekla: ‘Vstopi, moj gospod! Vstopi k meni in nikar se ne boj!’ … Jahela pa je tedaj vzela klin od šotora in kladivo v roko, stopila tiho k njemu ter mu zabila skozi sence klin, da se je zarinil v zemljo. On pa je bil utrujen in je globoko zaspal. Tako je umrl.” (Sod 4, 17 isl)
“Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, morata umreti oba, prešuštnik in prešuštnica …” (3. Mojzes 20, 10)
“Če kdo leži pri moškemu kakor pri ženski, sta oba storila gnusobo; morata umreti oba.” (3. Mojzes 20,13)
“Če pa bi kdo predrzno ravnal in ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo gospoda, tvojega boga ali sodnika, ta mora umreti; …” (5. Mojzes 17, 12
“Ako ima kdo upornega in neposlušnega sina, ki ne posluša očetovega in materinega glasu in ju ne uboga, tudi ko ga kaznujeta, naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratom kraja in naj rečeta starešinam mesta: ‘Ta najin sin je uporen in neposlušen, ne posluša najinega glasu in je zapravljivec in pijanec. Naj ga vsi ljudje njegovega mesta kamenjajo, da umre …’ ” (5. Mojzes 21, 18 sl.)
Od časa do časa ima človek vtis, da je preroku, ki je človeštvu oznanil Deset zapovedi, ubijanje samo sebi namen in se celo opaja nad prelivanjem krvi med lastnim narodom. Kot kazen za ples okoli zlatega teleta naj bi zaukazal:
“Pripašite si vsak svoj meč okoli ledij, pojdite po taboru sem ter tja, od vrat do vrat, in vsak naj ubije tudi svojega brata, prijatelja in sorodnika!” Leviti so to storili, kot jim je rekel Mojzes in tisti dan je padlo izmed ljudstva 3000 mož. (2. Mojzes 32, 27 isl.)
In da nikomur ne bi prišlo na misel, da predpisov teh krvavih besedil in tam opisanih načinov obnašanja mogoče le ne bi smel vzeti tako resno, Biblija bralcu še enkrat zabiča:
“Vse, kar vam zapovedujem, tega se držite in vestno spolnjujte. Ničesar ne dodajte in ničesar ne jemljite stran!” (5. Mojzes 13,1)
Obe cerkvi tako učita vse do danes. Leta 1965 je najvišji gremij katoliške cerkve v obliki II. Vatikanskega koncila v svoji dogmatski konstituciji o Božjih razodetjih deklariral naslednje:
“Kar je razodel Bog, in se nahaja v Svetem pismu in je tu predloženo, je bilo napisano po navdihu Svetega Duha; kajti na temelju apostolske vere so za našo sveto mater, cerkev, knjige Stare kot tudi Nove zaveze v celoti z vsemi njihovimi deli kot svete in kanonske, ker so bile napisane z delovanjem Svetega Duha … imajo Boga za avtorja in so kot take predane cerkvi. Za sestavljanje svetih knjig je Bog izbral ljudi, ki naj bi mu s svojimi lastnimi sposobnostmi in močmi služili,pri tem, da bi vse to in samo to, kar je on – delujoč v njih in po njih – hotel imeti zapisano, pisno izročili kot pravi avtorji. Ker torej vse, kar pravijo inspirirani avtorji ali hagiografi mora veljati kot beseda Svetega Duha, je spisom knjig treba priznati, da sigurno, zvesto in brez zmote učijo resnico, ki jo je Bog hotel imeti zapisano v svetih spisih zaradi naše odrešitve. Zato ‘je vsak spis’, navdihnjen od Boga, tudi koristen za pouk, za argumentiranje, za opomin in za vzgojo v pravičnosti, da bi bil božji človek pripravljen, in pripraven za vsako dobro delo. (2. Tim 3, 16-17 grš.)
V do danes veljavnem Katekizmu katoliške cerkve se temu primerno glasi:
“Stara zaveza je nepogrešljiv sestavni del Svetega pisma. Njene knjige je inspiriral Bog (krepko po podpis.) in ohranjajo trajno vrednost, saj Stara zaveza ni bila nikoli preklicana … Kristjani spoštujejo Staro zavezo kot resnično Božjo besedo. Misel, da bi zavrnili Staro zavezo, ker jo je Nova razveljavila, je cerkev vedno odločno zavračala.” (121 in 123)
In za Evangeličansko-luteransko cerkev še vedno velja primerno njihovemu najpomembnejšemu spisu o izpovedovanju vere, “konkordijski formuli”:
“Verujemo, učimo in priznamo, da so edino (enotno) pravilo in smernica, po kateri naj se obsodi in sodi hkrati vsem naukom in učiteljem, samo preroški in apostolski spisi Stare in Nove zaveze, kot je zapisano: ‘Tvoja beseda je svetilka mojim nogam in luč na moji poti’. Ps 119. In Pavel: “Če bi angel prišel z nebes in drugače pridigal, naj bo preklet, Gal 1.”
3. Ne gre torej za zgodovinska besedila iz davno preteklih časov; gre predvsem za predpise, ki so še danes veljavni in za praktike, ki so prikazane kot volja Boga, a štejejo med hud kriminal.
Po teh priporočilih se ravnajo še danes. Pred kratkim umrli hrvaški predsednik Franjo Tuđman se je tako v svoji knjigi Zmote zgodovinske resnice, ki je izšla 1989 leta, v opravičilo za genocid nad narodnostnimi manjšinami izrecno skliceval na Biblijo, ko je napisal:
“Zgodovino človeštva je vedno spremljal fenomen nasilja … Genocid je naravni fenomen, je v skladu s človeško-socialno in mitološko-božansko naravo. Genocid ni samo dovoljen, temveč se ga priporoča. Nadalje je vsemogočni Jehova s svojimi lastnimi besedami genocid vedno priporočal takrat, kadar je koristen za preživetje in za na novo ustoličeno oblast kraljestva izvoljenega ljudstva ali za njegovo ohranitev kot tudi za širjenje svete vere.”
Kdor je v državi odgovoren za varstvo mladine in molče spejme brutalna biblijska priporočila, je sokriv za ogrožanje duševnega in moralnega razvoja mladine, ki izhaja iz tega.
Biblija v mnogih pasažah, od katerih so v tej prošnji navedene samo nekatere, ne izpolnjuje samo ene, temveč vse v § 1 S.2 GjSM zgledno navedene in na začetku komentirane značilnosti spisa, ki ogroža mladino: “Primerna je za moralno ogrožanje,” ker drastično oporeka vzgojnim ciljem pluralistične družbe po merilih ustave. “Posurovlja,” ker prebuja surove instinkte in je primerna, da ob usodi in trpljenju drugih vzbudi brezčutno otopelo, osebno mišljenje, ali ga intenzivira kot v tej zvezi citirani komentarji omenjene “brutalne predstave Divjega zahoda”. To je knjiga, ki “vzpodbuja k nasilju in zločinu”. Podpihuje mržnjo do drugovercev, prav posebno do Judov. V zastrašujoči meri vedno znova krši človeško dostojanstvo. 13
4. Spričo hudo kriminalne vsebine citiranih pasaž nedvomno odpade tudi verski privilegij § 1 odst.2 št.1 GjSM.
Okoliščina, da je Biblija kljub svoji nečloveškosti in okrutnosti standardno delo tako imenovanega krščanskega zahoda, ne zmanjšuje nevarnega učinka na mladino, temveč ga celo še krepi. Če “Sveta knjiga” priporoča take okrutnosti, potem znatno znižuje prag oviranja podobnih grozodejstvev. Kdor to dovoljuje, ta naj potem tudi prizna, da jemlje v zakup, da se bodo nekega dne, ko bodo politične razmere to spet dovoljevale, ponovno delala nasilja v imenu Biblije.Z ustavo je to popolnoma nezdružljivo – razen, če hočemo Biblijo postaviti nad ustavo. A to bi morali potem povedati, če protislovja vrednot nočemo soočiti s prepovedjo, ki varuje mladino pred knjigo, ki nasprotuje človeškim pravicam in ustavi.
Tudi morebitno oporekanje, da se citiranih okrutnosti danes ne potrjuje več, odpade spričo zgoraj omenjenih cerkvenih naukov, ki imajo Biblijo še danes brez pridržka za obvezujočo sestavino svoje verske dobrine.
5. Dolžnost države pri ščitenju mladine (čl. 5, ods. 2 ustave) in za ustavi zvesto vzgojo otrok (čl.6 ods. 2 ustave), odgovornost države za sporazumevanje med narodi (čl. 9 ,ods. 2 ustave), za prepoved ofenzivnih vojn (čl. 26 ustave) in predvsem dolžnost države za zaščito življenja in pravice za svoboden razvoj osebnosti (čl.2, ods. 1 ustave) terjajo od Ministrstva za družino, starostnike, žene in mladino, da sproži ustrezno zahtevo za prepoved Biblije, dokler so v njenem besedilu omenjene in temu primerljive pasaže. 14
Ta dolžnost zaščite na strani prizadetih je tudi subjektivna pravica do zaščite. 15
V zaznavanju teh zaščitnih pravic za svoje otroke, postavljajo starši, ki jih zastopam, predložen predlog. Vljudno prosijo, da jih obvestite o odločitvi Vaše hiše. Če zahtevi ne boste ugodili, prosim glede na prikazano stališče ustavnega prava predlagatelja, za pravnomočni sklep.
S spoštovanjem
Dr. Sailer
II. Protiustavne poteze uradnih cerkva
Dokler obe cerkveni instituciji brez pridržka dekretirata besedilo Biblije kot obvezujočo versko vsebino, ne da bi se distancirali od pasaž besedila, ki so okrutna in proti človekovim pravicam (kot so npr. citirane v prejšnjem poglavju), gre pravzaprav za protiustavni organizaciji. Tako se vsekakor označujejo združenja, ki imajo protiustavna pravila in jih zaradi tega razpustijo, v kolikor se ne ločijo od vsebin, ki so protiustavne. Pri cerkvah je še dodaten razlog, saj protiustavnih potez nima samo del njihovih “društvenih pravil”, ampak so se tudi njihovi vodje pogosto obnašali in se obnašajo protiustavno. Tudi cerkvena podoba človeka se v marsikaterem pogledu kaže kot drastično protiustavna.
1. Luthrovi pozivi k morjenju
V Evangeličansko-luteranski cerkvi vse to ustreza celo njihovemu ustanovitelju, ki je do danes njihov vzor. Martin Luther je, kot je znano, pozival k morjenju in ubijanju kmetov, k preganjanju Judov in zažiganju njihovih sinagog. In pridigarje, ki niso imeli licence njegove cerkve, je hotel predati rablju.
Proti kmetom je hujskal med drugim z naslednjimi besedami:
“Zabodi, tepi, davi kdor lahko. Če pri tem umreš, blagor ti, blaženejše smrti ne boš nikoli umrl …” (Weimarska izdaja 18, str 357 isl.)
Svoje judovske someščane je preganjal med drugim s pozivi:
“Tudi njihove sinagoge ali šole naj se požge, …v čast našemu Gospodu in krščanstvu, da Bog vidi, da smo kristjani …” (Von den Juden und ihren Lügen, knjiga 8. str.88 isl.)
In o pridigarjih, ki mu niso bili všeč, je rekel:
“Kdor hoče pridigati, naj dokaže poklic ali ukaz … če noče, potem naj ga oblast preda mojstru Hansu (= rablju) (knjiga 5, str. 74 sl.)
To so le trije primeri iz obilja hujskaških govorov in prostaških sramotenj, s katerimi se je Luther na leta bojeval proti baptistom, kmetom, judom in čarovnicam ter jih gnal v smrt. Na koncu je celo sam priznal:
“V razburjenju sem pobil vse kmete. Vsa njihova kri je na mojem vratu.” (Tischreden, Weimarska izdaja 3, str.75) 16
Hitler je Luthra slavil kot “velikega moža”, kajti:
“Videl je Juda, kot ga mi začenjamo gledati šele danes.” 17
In evangeličanski deželni škof Sasse je spričo državne kristalne noči slavil oba, Hitlerja in Luthra:
“10. novembra 1938, na Luthrov rojstni dan, gorijo v Nemčiji sinagoge. Nemški narod bo … s tem kronal boj Führerja za popolno osvoboditev našega naroda, ki ga je blagoslovil Bog.18
Znani filozof Karl Jaspers je o Luthru pisal:
“Hitler je natanko izvršil njegove nasvete proti Judom.” 19
Luther je s svojimi pozivi k ubijanju komaj da komu prizanesel. Glede Turkov je kristjanom svetoval:
“… z veseljem uporabiti pesti in z mirno vestjo udrihati, moriti, ropati in škodovati, kolikor se komu zljubi … če bodo pri tem ubiti, blagor njim, potem niso bili le kristjani, temveč pokorni, zvesti podložniki, ki so v božji poslušnosti predali telo in posest svojemu vladarju. Blaženi in sveti so večno … (knjiga 4, str. 494 b isl.)
Oderuhe hoče usmrtiti na kolesu in jim puščati kri (knjiga 7, str.415) in za nezveste zakonce zahteva smrt:
“ …bilo bi bolje: mrtev, mrtev z njim, da bi se izognili hujšemu primeru … kriva je oblast: Zakaj ne ubijejo prešuštnike?” (cit. po Böhme, n.n.m., str. 153)
Prostitutkam kliče:
“Če bi jaz bil sodnik, bi dal táko francosko, strupeno kurbo usmrtiti nas kolesu in ji puščati kri.”
Posebno ogrožene so pri njem žene z magičnimi sposobnostmi:
“Čarovnic ne pusti živeti … pravični zakon je, da jih ubijejo. Povzročajo veliko škode … naj jih ubijejo. (Weimarska izdaja 16, str. 551)
Tudi do prizadetih otrok nima usmiljenja:
“ Če pa govorimo o hudiču podobnim otrocih, nekatere od njih sem videl, sem mnenja, da jih je hudič iznakazil, ne pa spočel ali da so pravi hudiči.” (Opera Exegetica, Erlanger Ausgabe II, str. 127)
In vedno znova se je Luther pri svojih zaradi besa zaslepljenih pozivih k morjenju in preganjanju – glede na usmrtitve krivovercev – skliceval na “gonjača krivovercev” Davida in pobožne kralje Stare zaveze 20 in glede Judov na Mojzesa: “… da sežgejo njihove sinagoge … da jih prisilijo k delu in z njimi ravnajo z vso neusmiljenostjo kot je storil Mojzes v puščavi in jih tritisoč pobil, da se ni morala pokvariti vsa množica.” (knjiga 8, Jena 1562, str. 101)
Po današnjem pravnem razumevanju je bil Luther ob koncu svojega življenja kriminalec, ki bi ga vsak državni tožilec, če bi ga dobil v roke, dal zapreti – zaradi ščuvanja množic §140 StGB), napeljevanja k morjenju, (§§ 26, 211 StGB), napeljevanja h kršenju deželnega miru (§§ 26, 125 StGB) in napeljevanja namernega netenja požara §§ 26, 306 StGB)
A kljub temu še vedno visi slika moža, ki bi ga lahko označili kot notoričnega storilca kaznivih dejanj, v pisarnah luteranskih škofov in duhovnikov. In še vedno obstajajo ulice Martina Luthra, spomeniki in šole Martina Luthra, v katerih se mladini naprej posreduje neduh hujskača ljudstva iz Wittenberga. Ulic Adolfa Hitlerja in njegovih spomenikov se je nemški narod rešil l.1945; nasprotno pa ima duhovni pobudnik Hitlerjevega genocida nad Judi še naprej velik vpliv na organizacije, ki se imenujejo po njem in na njihovo delovanje v šolah, univerzah, v družbi in politiki.
Evangeličanski deželni škof von Loewenich je v sporočilu na internetu izjavil dobesedno: “Zgodovinsko dediščino luteranske tradicije hočemo ohraniti kot kulturno in duhovno domovino.” Posledice te “domovine” pa so bile do nedavne preteklosti uničujoče. Luteranski škofje so častili rjavega diktatorja in mu pomagali pri preganjanju Judov (npr. z odpiranjem cerkvenih registrov). Uprlo se jim ni niti takrat, ko so – sklicujoč se na Lutrov državni nauk – duševno bolne otroke predali uničevalcem “nevrednega” življenja.
Mar se je luteranska institucija resnično odvrnila od svoje morilske preteklosti, če pa se ne distancira od svojega ustanovitelja in vzora Luthra, temveč se ponovno opredeljuje za moža, iz čigar totalitarne duhovne drže je izšla kolaboracija z nacionalsocializmom in njegovim barbarstvom? Dokler nek evangeličanski deželni škof hoče nadaljevati luteransko tradicijo, ni moč izključiti, da bo ob naslednji priliki, če bodo spremenjene politične razmere to dovoljevale, spet izbruhnila njena nečloveškost. Če pomislimo, da trenutno neki drugi organizaciji, ki se označuje kot “Cerkev”, po pravici očitamo, da naj bi njen preminuli ustanovitelj priporočal nasprotnike “udari tako, da se prilepi na cestni tlak”, potem je preprosto nesprejemljivo, da bi obšli nič manj hude Luthrove pozive in spregledali cerkvenemu vodji, ko se filistrsko sklicuje na enega najpodlejših požigalcev nemške zgodovine. Kar se priznava vodji luteranske organizacije na Bavarskem, bi pri vsaki drugi skupini nemudoma priklicalo na plan varstvo ustavne ureditve in bi verjetno prej ali slej privedlo do prepovedi organizacije.
Predložiti bi morala vsaj dosleden dokaz, da v njenem načinu razmišljanja in obnašanja ni “nikakršnih ostankov”. Nasprotno pa, kakor bomo še videli, evangeličansko-luteranska cerkev na leta dokazuje, da Lutrov neduh ponovno besni.
2. Svobodi sovražen nauk
Naj vnaprej navržemo vprašanje, v koliki meri je človekova predstava o nauku evangeličansko-luteranske cerkve združljiva z ustavo. Marsikaj govori v prid temu, da pri nekaterih komponentah luteranske teologije človekovo dostojanstvo ni več zagotovljeno v smislu samoodgovorne osebe, ki se lahko svobodno odloči za dobro ali zlo.
Omembe vredno je, da je na to opozoril ravno pooblaščenec evangeličansko-luteranske cerkve za sekte dr. Wolfgang Behnk v svoji disertaciji. Pri tem analizira Luthrov spis “Proti svobodni volji” 21 in dokazuje, da Luther poskuša človekovo svobodo, odločiti se za ali proti Bogu “zavrniti kot teološko popolnoma nevzdržno” (str.329). Sprašuje, ali ta teološko-antropološki aspekt Luthrovega nauka “vsaj tendenčno ne dobiva nenavadnega priokusa suženjske, pobožne, grozljive, fatalistične, na smrt pripravljene vdanosti v usodo, kot je M. Schüler neposredno po reformatorju poudaril kot pravšnjost luteranske vere (str. 326). Doktorant Behnk, ki se danes tako rad razglaša za varuha ustavnih pravic pri drugih verskih skupnostih, ugotavlja dalje: “Človekova volja, tako Luther, ne more v nobenem primeru svobodno delovati, če volja Boga pridrži vsako delovanje zase in zato vključi v to tudi vse človekovo hotenje (str.333). Behnk nadalje priznava: “Človekova volja se kaže … tudi nasproti zlu popolnoma nesposobna odločanja”, človek postane “objekt metafizičnih sil, ki razpolagajo z njim (str. 338) – “pač Božjih ali satanovih – ki imajo nad njim popolno moč razpolaganja, tako da se jim ne more izmakniti (str.339). Nič čudnega ni, če bodoči pooblaščenec za sekte končno pripomni, da je Luthrov nauk “izredno nevaren” (str.344).
Najnevarnejši postane zaradi tega, ker iz človeka naredi žogo božje predestinacije (vnaprej določitve, op.prev.) ali temnih sil. Zakaj pri tem gre, Behnk sam razkrinka z ugotovitvijo, “da sicer lahko nastane vtis, kot da Luther zdaj ljudem odreka tudi krivdo za njihovo zlobo in le-to dodeli Bogu. Bog je potemtakem videti … ne zgolj kot tisti, ki deluje v zlu in skozi zlo, temveč tudi kot tisti, ki po svoji večni volji človeka ustvarja kot zlega in ga določi za prekletstvo.” (str.350 isl.). “Povdarjeno rečeno, izgleda kot da je odvisno edino le od Boga in na noben način od nas, ali smo nepoštene, neuporabne, slabe, uničenju prepuščene‘smeti’ ali ne.” (Str.351). Vzor evangeličansko-luteranske cerkve po ugotovitvi njenega pooblaščenca za sekte opisuje voljo Boga “ne več kot konkretno svobodo za ljubezen in skupnost z ljudmi …, temveč kot … svobodo, ki si jo je Bog prek vsega in z vključitvijo vsega – tudi sovraštva, usmrtitve in prekletstva, pridržal zase. “ (str. 363).
Na koncu svojega dela Behnk nedvoumno izjavlja, da je “ Luthrov nauk o volji prav danes še teološko aktualen in ekumensko relevanten” (str.398) in, kar je odločujoče, “končno obvezujoč.” (str. 397).
3. Demoralizirajoče posledice
Vernika, ki to jemlje resno, mora nezaslišanost te teologije navdati s strahom, da postane nesvoboden in vdan v usodo. To je napad na svobodni razvoj osebnosti in na človekovo dostojanstvo. Uničuje osebno in socialno zavest odgovornosti človeka, ki je “ pri soočanju z zlom popolnoma nemočen za kakršnokoli odločanje”. Gre za teologijo, ki jo lahko označimo le še za socialno škodljivo, ker izključuje razvoj lastne odgovornosti in uresničevanje višjih etičnih in moralnih vrednot.
Kakšne posledice ima svobodi sovražen nauk luteranske cerkve, si lahko med drugim ogledamo v sanatorijih, kjer luteranski duhovniki poskušajo obvladati svoje depresije. Kako bi ocenili neprivilegirano versko skupnost, katere osebje boleha za takimi poklicnimi boleznimi? Kako bi npr. ravnali z eno od novih verskih gibanj, če bi imelo v svojih vrstah samo nekaj narkomanov, da ne govorimo o številnih mladih narkomanih, kot to velja za evangeličansko-luteransko cekev? Ali kaj bi rekli, če bi odgovorni v neki izvencerkveni verski skupnosti ubil svojo ženo in nato iz preiskovalnega zapora oddal osmrtnico za svojo ubito ženo, v kateri bi odgovornost za vse prenesel na okrutnega Boga – s pomočjo biblijskega citata iz stare zaveze: “Ti si mi se spremenil v okrutnega in se bojuješ proti meni z močjo svoje roke.” Na odgovornost ne bi poklicali le domnevnega storilca, temveč vso versko skupnost zaradi njenega “nevarnega nauka” in sprejeli “primerne ukrepe”, da bi preprečili nadaljnjo nesrečo.
“Ekleziogene nevroze” so medtem v medicini in psiholigiji postale običajen pojem. Medtem ko Luthrove vernike ogroža samovoljni Bog, ki jim jemlje svobodno voljo, visi nad katoličani vse življenje Damoklejev meč večnega prekletstva, če “sredstva milosti” svoje cerkve ne koristijo redno oz. pravočasno pred svojo smrtjo. Kdor v stanju “težkega greha” ne pride še pravočasno do spovednice in umre, za večno pristane v peklu. Jezuit in psihoterapevt Rupert Lay je v nekem intervjuju za časopis Die Woche na vprašanje, kaj meni o očitku, da zaradi notranjih cerkvenih struktur ljudje zbolevajo, med drugim ugotovil: “Polovica pacientov, ki pridejo k meni na terapijo, je zbolela zaradi izkušenj, ki so jih imeli s cerkvijo v svojem otroštvu in mladosti.”22 Po rezultatih neke univerzitetne študije katoliški Würzburg ni naključno “trdnjava samomorilcev” (Main-Post od 3.7.1999). Kot vzrok, da je v Würzburgu in okolici v letih 1989-1997 29% več ljudi naredilo samomor kot v preostali Nemčiji, raziskovalci navajajo “konzervativno močno katoliško zaznamovano Würzburško okolje”. Način življenja tega mesta otežuje življenje neuspešnim, včasih postane nemogoče. V Berlinu narejena študija navaja, da je od 22.000 ljudi, ki so iskali nasvet pri zdravniški službi za pomoč tistim, ki se nagibajo k samomoru, 3500 trpelo zaradi cerkveno pogojenih nevroz. (SZ od 27.10.1998) Pod psihičnim pritiskom strah zbujajoče božje podobe ne trpijo samo preprosti člani cerkve, ampak nenazadnje sami cerkveni pastirji. Do 10% katoliških duhovnikov in evangeličanskih župnikov je odvisno od alkohola in tablet (Volksblatt Würzburg od. 19.7.1999).
Tudi vse bolj pogoste zlorabe otrok in mladostnikov s strani cerkvenih funkcionarjev so izraz duševnih motenj in demoralizacije, kar še očitno krepi cerkveno okolje. Medtem so poročila o seksualnih napadih s strani duhovnikov in redovnikov postala že skoraj nekaj normalnega. Zlorabljene žrtve večinoma leta in desetletja duševno trpijo zaradi ponižanja, mnogi postanejo nesposobni za delo in medsebojne odnose. Nekaterim uspe prebiti molk o neverjetnih dogodkih šele po mnogih letih. Irec John Prior je spregovoril v javnosti šele 40 let po koncu svojega trpljenja, ki ga je doživel v enem od cerkevnih vzgojnih domov. Na leta so ga spolno zlorabljali in sicer več patrov in bratov laikov. Enega od njegovih sošolcev so pretepli celo do smrti (ZDF Auslandsjournal 2.9.1999). Strokovnjaki ocenjujejo, da je v ZDA v zadnjih 20 letih od 51.000 katoliških duhovnikov 2.000 obdolženih seksulane zlorabe (Hanauer Anzeiger, od 13. 7. 1998). Za Nemčijo ocenjuje prof. Mynarek delež pedofilnih duhovnikov na 3-5% (televizijski magazin “Akte 97” od 14.9.1999). Od 80-tih let plačuje katoliška cerkev Združenim državam 800 milionov dolarjev odškodnine in odškodnine za bolečine za družine spolno zlorabljenih ministrantov (Süddeutsche Zeitung od 13.7.1998).
4. Ustavi sovražna nestrpnost
Ko je Luter leta 1521 v parlamentu v Wormsu terjal zase svobodo vesti, sploh ni pomislil, da bi to svobodo priznal tudi drugovercem. Njegova poznejša priporočila za usmrtitve in pozivi k preganjanju krivovercev in Judov niso bili le spodrsljaji starajočega se in bolanega verskega vodje, nasprotno, v svojem nauku jih je že vnaprej zastavil. Kompendij cerkvene zgodovine Karla Heussi-ja, standardno delo za študente teologije, pravi, da za Luthra svoboda vesti obstajala v tem “da človek sme priznati objektivno obstoječo, božjo avtoriteto”, ne pa v tem, da si sme ustvariti lastno religiozno mnenje. Tolerantnost v smislu priznavanja drugih prepričanj za enakopravne je s tega zornega kota nemogoča. Iz dolžnosti oblasti, da prepreči neslogo in upor, sledi, da jim na njihovem področju lahko dovoli samo eno vrsto božje službe in izstopanje samo enega religioznega prepričanja. … Starocerkvene dogme … je ščitilo državno pravo; ugovor proti njim je bilo bogokletje in motenje javnega reda. Zato so krivoverce (npr. naklonjene krstu tudi če so bili sicer popolnoma nenevarni) kaznovali s smrtjo. … Pri tem se je Luther skliceval na Staro zavezo, na Mojzesa …”23
Torej tudi tukaj spet usodne biblijske korenine. Kar je glede mržnje in nasilja proti drugovercem s sklicevanjem na Biblijo prišlo prav Luthru, je danes dobrodošla “obritoglavcem” (skinheads), ki sovražijo tujce. Prikazni mračnih biblijskih pasaž, ki so jih od Luthra prek Hitlerja do Tudjmana vedno znova oživljali, kot svarilo visijo v podzavesti zahodnega človeštva. Mladostniki, ki berejo Biblijo in Luthrove pozive k nasilju, morajo dobiti vtis, da so s sovraštvom do tujcev in desničarskim ekstremizmom v najboljši družbi.
Ko se je leta 1948 v Bonnu sestal parlamentarni svet, da bi oblikoval katalog ustavnega prava, ki brezpogojno zagotavlja versko svobodo, je v rimskem jezuitskem časopisu “civilitá catholica” pisalo : Ker je katoliška cerkev edina resnična cerkev, lahko samo ona terja pravico do svobode, ker ta pravica pritiče edinole resnici in nikoli zmoti. To se je zgodilo pod pontifikatom Pia XII., ki je prav tako kot njegovi predhodniki vselej odklanjal versko svobodo in tolerantnost. “Dolžnosti, zatreti nravne in religiozne zmote” se je hotel odpovedati samo iz taktičnih razlogov. Država, ki daje vsakemu državljanu enako svobodo mišljenja in prerpičanja, je bilo za cerkev še naprej nepredstavljiva. Nekdanji ustavni sodnik Böckenförde je prav povzel: “Ta teorija je bila v principu socialno neznosna”.
In je še vedno. Pripoznanje cerkva s “socialno neznosnim” razumevanjem svobode kot institucije javnega prava je bila rojstna napaka “Državnega cerkvenega prava”, ki ni ostala brez posledic. Odkar uradne cerkve trpijo zaradi upadanja števila vernikov in nastajajo nova verska gibanja, se spet poraja njihov stari inkvizicijski duh. Katoliški škofi in evangeličanske deželne cerkve vzdržujejo tako imenovane pooblaščence za sekte in svetovni nazor, ki se s trdo roko borijo proti novim verskim gibanjem. Verske konkurente pavšalno zaznamujejo kot “nevarne sekte”, pri čemer jim pripisujejo negativne lastnosti, ki jih poznamo pretežno iz cerkvene zgodovine: težnje k absolutnosti, totalitarno prilaščanje članov, denarna poželjivost itn. Komur cerkveni svetniki in prelati prilepijo etiketo sekte, postane družbeni izobčenec, od občine ne dobi dovoljenja za informacijske stojnice, v hotelih ne dvorane za predavanja in časopisi ne sprejmejo naročil za oglase. 24
Ne pretiravamo, ko govorimo o “lovu na sekte”, ki ima delno fašistične poteze. 25
Cerkvenim pooblaščencem za sekte so se medtem pridružili državni kolegi, ki v obliki državnih svaril brez pomisleka dajejo naprej cerkvene projekcije, ki jim jih dostavijo cerkve. Status institucije cerkvam omogoča, da se z državo v določeni meri pogovarjajo kot oblastnik z oblastnikom in v boju proti drugovercem v javnosti nastopajo kot izvedenci, čeprav sledijo čisto apologetskim interesom. Javno-pravne cerkvene institucije so postale bojna zveza proti verski svobodi drugače mislečih. Biblijski program netolerantnosti vse bolj spodkopava pomembno svoboščino ustavnega prava. 26
III. Predsednik države med Biblijo in ustavo
Da bi to preprečil, se je odvetnik neke verske manjšine leta 1997 s klicem na pomoč obrnil na predsednika Herzoga, tako da mu je podrobno prikazal dolgoletno diskriminacijo skupnosti, ki jo zastopa ter ga prosil, naj opozori cerkve, da ustavijo versko vojno, naj opozori prebivalstvo, da ne obsoja pavšalno in opozori politike, da se ne profilirajo za pomočnike cerkvene inkvizicije, temveč spoštujejo versko svobodo in ohranijo dolžnost državne neutralnosti.
Čeprav gre za problem fundamentalnega pomena, predsednik ni blagovolil odgovoriti: Sodelavka njegove pisarne se je odzvala s šestimi vrsticami, v katerih zagotavlja, da “smo premisleke skrbno prebrali in vzeli na znanje”. Odvetnik se je nato obrnil na šefa predsedniškega urada. Pol leta kasneje je od “vodje predsednikove osebne pisarne” dobil sporočilo kot sledi: “Pritožujete se zaradi izključevanja vašega združenja kot ‘verske manjšine’, ki ji ni očitati zakonskih kršitev. Ocenjevati dogajanja, ki ste jih opisali, ne more biti predsednikova stvar.” “Verske vojne” ne zmore “prepoznati”. “Za potrebno svobodo v družbi” ga ni “strah”.
Ko je Herzogov naslednik, zvezni predsednik Johannes Rau, v časopisu Christ und Welt pred kratkim hvalil versko svobodo in se zahvalil cerkvam, ker pomagajo ustavo izpolniti z življenjem, se je odvetnik obrnil na novega šefa države in sicer z nasledjim pismom:
Spoštovani gospod predsednik,
z velikim zanimanjem sem prebral vaš prispevek v Christ und Welt o enakopravnem obravnavanju vseh državljanov v zadevi religija in svetovni nazor …..
Opozarjate na to, da je prepoved diskriminacije iz 3 čl. ustave nauk iz preteklosti, v katerem so bili “neverni zatirani v imenu ene edine prave vere”. Če smem pripomniti, naj drugovercev, za katere v glavnem gre, ne bi prenagljeno istovetili z neverniki. Prav tako niso bili samo zatirani, temveč delno tudi krvavo iztrebljeni – ne samo na ukaz katoliške cerkve, temveč tudi na osnovi pozivov Martina Luthra. To vam je gotovo znano, toda v pričujočem kontekstu je pomembno zato, ker na koncu Vašega prispevka izrekate hvaležnost, da cerkve v okviru svoje “varovalne službe” pomagajo ustavo izpolniti z življenjem.
Cerkve kot čuvaji religiozne tolerantnosti? Očitno Vi, spoštovani gospod predsednik, izhajate iz tega, da so se te institucije popolnoma odrekle inkvizicijskemu duhu. V škofovskih izjavah o ustavnem pravu morda nastane ta vtis. V nasprotju s tem pa v vsakdanjiku vzdržujejo 50 cerkvenih “pooblaščencev za sekte”, ki se bojujejo proti novim verskim gibanjem z vsemi razpoložljivimi sredstvi: Župane in direktorje hotelov oblegajo po telefonu, da naj nemudoma odpovedo prostore za prireditve, kar se tudi takoj zgodi; na pobudo lokalnega duhovnika vzgojiteljica izgubi službo, ker obiskuje prireditve Univerzalnega življenja; s pomočjo cerkvene izjave za tisk se ruinira celo podjetje, ker so njegovi sodelavci naklonjeni “nevarni sekti”; duhovniki mobilizirajo javnost proti ekološkim stojnicam na tržnici, ker imajo prodajalci napačen molitvenik. Pri tem gre vsakokrat za ljudi, katerih skupnost se navezuje na prakristjanstvo in temelji na načelih etike in morale, kot se učijo v Desetih zapovedih in Jezusovem Govoru na gori. (prilagam njihovo izpovedovanje vere in življenja). Da je beseda o verski skupnosti v smislu ustave, za katero ne obstaja dvom v pravno in ustavno zvestobo, so oblasti in sodišča že zdavnaj priznala. To pa kaj malo pomaga, če cerkve vršijo svojo “varovalno službo” in v povezavi z državo praktično vsako izvencerkveno skupnost diskreditirajo kot sekto in jo družbeno izobčijo.
Gotovo: danes nikogar več ne sežgejo na grmadi; to je brez dvoma napredek; toda o tem, da naša ustava “zagotavlja svobodo vere in pravice manjšin”, kakor pišete naprej, je govora samo na papirju. V ustavni resničnosti je cerkvam uspelo ustvariti vzdušje javne netolerantnosti, ki spominja prej na razmere srednjega veka kot pa na liberalni družbeni red, v katerem kot je znano “ v nebesa pride vsak po svoje”.
Upravičeno svarite pred tem, da bo ustava postala “prihranek za slabe čase, na katerega se bomo spomnili šele, ko bo vse porabljeno”. Kaj nismo že zdavnaj dosegli tega stanja, ko npr. v Berlinskem parlamentu zaključijo, da se novim verskim gibanjem, ki jih pavšalno uvrščajo v “skupine nabite s konfliktnostjo”, onemogoči uporaba vseh javnih prostorov, celo ustanov, v katerih je dežela udeležena samo kot manjšinski družabnik. Ta najhujša religiozna diskriminacija od leta 1945 nikogar več ne razburi, kajti človek se je že zdavnaj navadil na pregon sekt za katerega cerkve dajo pobudo in država odobrava. Mogoče Vam smem priložiti dva članka renomiranega učitelja državnega prava Martina Krielea, ki je situacijo natančno opisal. Dovoljujem si Vam priložiti tudi lastni prispevek o problematiki javno-pravne cerkvene oblasti.
Spoštovani gospod predsednik, zahtevate, da “naj bi imeli vsi enake možnosti oblikovati svoje življenje po lastnih predstavah”. Ne dvomim, da s tem sporočilom mislite resno; toda po dolgoletnih izkušnjah polagoma izgubljam vero, da imajo odgovorni v državi dovolj poguma, to ustavo, na katero ste prisegli tudi uresničiti v politični praksi. V tem smislu apelirate na”usmeritev in angažma v praksi vsakega posameznega državljana”. Toda državljani potrebujejo vzore. Z institucijo predsednika je ustava ustvarila uradni vzor. Kako bi bilo, če bi v izpolnjevanju te zgledne funkcije Vi pozvali prebivalce k stalni svetovno nazorski in religiozni tolerantnosti? Nemški zvezni parlament je v svojem poročilu za anketiranje javnega mnenja ugotovil, da iz novih religioznih gibanj ne izhajajo nikakršne nevarnosti. Toda to poročilo so že zdavnaj preplavili novi valovi netolerance cerkvenih in političnih zagovornikov. Nihče ne bi imel večje možnosti kot predsednik, da posvari Nemce pred ponovno svetovno nazorsko netoleranco, jih odpravi za stalno in konkretno, z opozorilom na že obstoječe nezdrave razmere in z nujnim opominom, da se to odpravi.
Bil bi Vam hvaležen, če bi o tem razmislili. Rade volje Vam posredujem nadaljnje informacije.
Prisrčne pozdrave
Dr. Christian Sailer
Odgovor je bil tokrat še krajši:
Spoštovani gospod dr. Sailer,
predsednik me je prosil, da odgovorim na Vaše pismo, ki ste mu ga pisali 3. julija 2000. Februarja 1997 vam je takratni vodja osebnega biroja predsednika prof. dr. Romana Herzoga, gospod dr. Hans-Hermann Bowitz v odgovoru na Vaše pismo temeljito opisal naše stališče. Mene je njegovo pisanje do danes prepričalo in glede tega ne morem ničesar dodati.
S prijaznimi pozdravi
Dr. Mathias Schreiber
Tako Roman Herzog kot tudi Johannes Rau sta izpovedujoča člana Evangeličansko-luteranske cerkve. Eden je prišel na mesto predsednika kot prominentni ustavni sodnik, drugi je nastopil kot “predsednik meščanov”, ki hoče “spravo”. Reakcija obeh šefov države na svarilno zadevo religiozne manjšine ponovno kaže na usodne posledice biblijske indoktrinacije in odvisnosti od cerkve: Dva najvišja državnika ignorirata očitne kršitve religiozne svobode ko gre za drugoverce, ki bi lahko postali nevarni za njihove lastne cerkve.
IV. Religiozna prisila prinaša davke
Kogar krsti cerkev, ne pritegne nase samo njenih sredstev milosti, temveč tudi državno davčno odločbo. Bogatega dojenčka, ravnokar krščenega brez vedenja in volje, takoj izdatno povabijo k blagajni, tudi če je samo bolniška sestra izvršila krst v sili brez vedenja staršev – primer, ki se je dejansko zgodil otroku, ki se je rodil milijonarju. Kdor je krščen, je član cerkve; in kdor je član, je cerkveni davčni zavezanec, kakor hitro razpolaga z dohodkom. Na ta način v blagajne obeh cerkva letno priteče okroglih 17 miljard mark cerkvenega davka (poleg drugih 11,5 miljard mark iz gospodinjstev, zveze, dežel in občin).
Cerkva ne moti, da člana cerkve niso vprašali, ko so ga krstili v združbo milosti in davkov. Rekli so, da so za otroka odločili starši. O tem bi lahko še govorili, če ta odločitev ne bi imela dvojne hibe: Prvič, da po mnenju cerkve velja večno in je krščenec nepreklicno podvržen cerkvenemu pravu, katekizmu in vsem v njem zagroženim kaznim za greh vse do večnega prekletstva. Druga pomanjkljivost je v tem, da tudi starši ne odločajo svobodno. Njim Cerkev prav tako grozi s kaznimi za greh, če otroka v roku nekaj tednov po rojstvu ne dajo krstiti. Tudi dojenčku samemu grozi strašna usoda, če ga starši ne dajo krstiti: Če bi otrok umrl, ne bi nikoli postal božji otrok, temveč bi bil vso večnost ločen od Boga. (Kat., 1250) In če se krščenec kot mladostnik ali odrasli odloči preklicati odločitev, ki so mu jo vsilili starši, mu ponovno grozijo večne kazni za greh. Izstop iz cerkve velja za hud prestopek – kot “smrtni greh” 27. Kot že omenjeno, vodi tak greh po nauku katoliške cerkve in njihovega katekizma “v večno smrt v peklu”. (Kat. 1861)
Te nečloveške grožnje najprej proti dojenčkovim zastopnikom, kasneje proti prisilno krščenemu odraščajočemu človeku so temelji za davčne odločbe države. Ustavne svoboščine prepovedujejo, da državni zakon odobravajoče sprejme v zakup, da nekdo postane oz. ostane davčni zavezanec na osnovi religioznega zastraševanja. Če država cerkvam daje možnosti, da z določenimi verskimi nauki izzovejo strah pred grehi in s tem izvajajo pritisk, mora skrbeti, da na tak način spremljajoča izguba svobode ne postane kršitev ustave, tako da cerkvenega polaščanja člana ne spremeni v državno davčno odločbo.
V. Sodnik med zvestobo cerkvi in ustavi
Povezanost groženj znotraj cerkve z državnim pobiranjem davkov je privedla do popularne tožbe pred Bavarskim ustavnim sodiščem. Razumljivo vprašanje, ali zakon o cerkvenem davku, ki se brez pridržka navezuje na izsiljeno cerkveno članstvo, še ustreza ustavi, so tam očitno občutili kot provokacijo. Vsekakor so se tožitelja poskušali otresti še pred procesom – s podukom o brezizglednosti njegove tožbe in z grožnjo o visoki akontaciji za stroške. Tožitelj, odvetnik, se ni dal prestarišiti, temveč je odgovoril, da spričo te rigorozne odvračajoče drže sodišča ne more izključiti dejstva, da so v igri cerkvene odvisnosti, zaradi česar mora prositi za informacije, kateri od 9-ih ustavnih sodnikov so člani katoliške cerkve. Kot utemeljitev te zahteve je citiral nekaj uredb cerkvenega prava, ki katoliškim sodnikom sugerirajo zaskrbljenost, da ne morejo svobodno in nepristransko odločati.
– Kot verniki so ti sodniki “dolžni tudi v svojem lastnem obnašanju vedno ohranjati skupnost s cerkvijo.” (Can.209)
– Glede na krst in birmo so kot verniki svoje cerkve dolžni, “kot posamezniki ali v društvih pomagati, da vsi ljudje na svetu spoznajo in sprejmejo božje odrešilno oznanilo.”(Can.225)
Razen tega imajo kot laiki “posebno dolžnost, in sicer vsak primerno svojemu lastnemu položaju, da oblikuje red časovnih stvari v duhu evangelija …” (Can.225)
– Razen tega v Katekizmu piše: “Pobuda krščanskih laikov je še posebej potrebna, ko gre za to, da se odkrijejo in najdejo sredstva za prepajanje socialnih, političnih, ekonomskih stvarnosti z zahtevami krščanskega nauka in življenja. Takšna pobuda je normalna prvina življenja Cerkve: Verniki, natačneje laiki, so na najbolj sprednji črti življenja Cerkve …” (Kat. 899)
S temi postulati oz. zapovedmi znotraj cerkve pride sodnik katoličan v konflikt, in mora odločiti o tožbi, ki je naravnana proti državnemu plačevanju cerkvenega davka. Če tožba uspe, odpade pomemben vir dohodkov za katoliško cerkev. To vodi do znatnih finančnih izgub. Član katoliške cerkve je po zgoraj navedenih predpisih obvezan, da to po možnosti prepreči. Zato, tako je argumentiral odvetnik, mora vedeti, če o njegovi tožbi odločajo člani katoliške cerkve, da bi preveril, če razpolagajo z za to potrebno nepristranskostjo. Ta je ogrožena tudi zaradi tega, ker so kot ena osrednjih argumentov tožbe opisane represalije znotraj cerkve. Katoliški član ustavnega sodišča, ki mora oceniti odnose znotraj cerkve in njihov vpliv na svetno pravo, naj tega ne dela neprizadeto, temveč kot soprizadet.
To je bilo sprejemljivo. Vendar predsednica ustavnega sodišča ni hotela izdati konfesionalne pripadnosti sodnikov. Nato je tožitelj, ne da bi omenil imena, odklonil vse člane rimsko-katoliške cerkve, ki so bili soudeleženi pri postopku, zaradi zaskrbljenosti glede nepristranskosti. Predsednici ustavnega sodišča je kot utemeljitev svojega vložka poslal naslednje dopolnilo:
1. Kako neki bi reagiral človek, če bi se izkazalo, da državni sodnik pripada neki verski skupnosti, ki svojim članom predpisuje, da naj ne upošteva državnih zakonov, če niso v skladu z navodili verskih spisov te skupnosti? Verjetno bi se najprej sploh čudili, kako je pripadnik takšne “sekte”, ki se hoče postavljati nad državni zakon, sploh lahko bil sprejet v sodniško službo.
Kaj pa bi šele bilo takrat, če bi ta sodnik postal dejaven v neki pravni zadevi, v kateri bi šlo za financiranje njegove “sekte? Odgovor je tako samo po sebi umeven, da je skoraj odveč: Bili bi ogorčeni, da bi “odvisen član sekte” rad sam odločal v lastni zadevi in bi tega sodnika izključili.
Vsemu temu je komaj kaj ugovarjati – mogoče z izjemo omalovažujočega jezika, ki je izposojen iz cerkvene nomenklature.
2. V nobeni drugi situaciji se ne bi znašel član katoliške cerkve, ki bi v obravnavanem primeru postal dejaven kot sodnik.
2.1 V Katekizmu katoliške cerkve pod 2242 beremo dobesedno:
Državljan je po vesti dolžan, da ne sledi predpisom državnih oblasti, kadar te določbe nasprotujejo zahtevam nravnega reda, temeljnim pravicam ljudi ali naukom evangelija.”
“Nauki evangelija” so torej poleg “nravnega reda” in “ustavnih pravic človeka” samostojno učinkujoč postulat, “da se ne ravna po predpisih državnih avtoritet”.
Splošna odvisnost od določenih spisov in njihovo favoriziranje nasproti državnemu zakonu zadostuje že sama zase, da opraviči nezaupanje, če se v zadevi, v kateri gre za dobro in gorje neke institucije, ki igra osrednjo vlogo v omenjenm evangeliju razvje sodniška dejavnost. Zato ne more biti naloga tistega, ki išče pravico, ukvarjati se s tolmačenjem spisov (po možnosti s pomočjo teoloških komentarjev), da bi prikazal, kje so “napotki evangelija” podrobno prišli v nasprotje z državnopravnim redom.
2.2 Naj omenim še primer, posebno ker potrjuje izkušnje podpisanega glede občevanja z religioznimi manjšinami s strani nekaterih zastopnikov oblasti in sodnikov:
K “evangeliju” v smislu zgoraj omenjenega tz. 2242 v katekizmu spada po tz. 121 tudi Stara zaveza:
“Stara zaveza je nepogrešljiv sestavni del Svetega pisma. Njene knjige so navdihnjene od Boga in ohranjajo trajno vrednost, saj Stara zaveza nikdar ni bila preklicana.”
V 5. Mojzesovi knjigi med drugim piše:
“Ako ti bo kaj pretežko razsoditi … vstani in pojdi na kraj …k duhovnikom Levijevega rodu in k sodniku, ki bo za tisti čas in jih povprašaj. Naj ti povedo razsodbo! Stori potem po razsodbi, ki ti jo naznanijo na tistem kraju, ki ga bo izbral Gospod in vestno izvrši vse, kakor te pouče. Stori po odredbi, ki ti jo dajo, in po razsodbi, ki ti jo izrečejo … Kdor pa bi predrzno ravnal in ne poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo Gospoda, tvojega Boga, ali sodnika, ta človek mora umreti …” (5. Mojzes 17, 8 isl.)
Gotovo je, da danes nikomur več ni treba umreti, če “ne posluša duhovnika”. Pri absolutni pravici do resnice duhovništva in njegove moči definiranja dogem in seznama grehov pa se je le malo spremenilo. Katoliški katekizem brez ovinkarjenja daje duhovništvu božje polnomočje, saj se v tz. 1548 glasi:
“V cerkvenem služenju posvečenega služabnika je Kristus sam navzoč v svoji cerkvi kot glava svojega telesa, pastir svoje črede, veliki duhovnik odrešenjske daritve, učitelj resnice.”
2.3 Po vsem navedenem torej ugotavljamo:
– Napotki evangelija so nad državnim zakonom;
– k napotkom spada tudi ta, da je treba takrat ko gre za red pri svetnih stvareh; za nasvet vprašati duhovništvo;
– duhovništvo izvršuje bogupodobna polnomočja;