Vsak prevaja, kot ga veseli
Predstavljaj si, tvoj sosed ti pripoveduje, da je njegov praded od njegovega deda in ta zopet od njegove prababice in ta iz zanesljivega vira od pratete po materini strani… in tako naprej in tako dalje. Ti takšnim govoricam ne bi verjel? Toda prav takšna stvar je z Biblijo. Stokrat prevedena, vsakič spet »izboljšana« izdaja. Prvi zapis je bil tako in tako šele čez stoletja po konkretnih dogodkih…
»Komaj lahko dojamem, da bi si nekdo, kdorkoli že, lahko želel, da je krščanska vera prava. Kajti, če je temu tako, potem enostaven tekst (evangeliji) kaže, da bodo neverniki, in med nje bi moral šteti očeta, brata in skoraj vse najboljše prijatelje, prestajali večno kazen. Gnusen nauk!« (Charles Darwin, naravoslovec)
Kot uči zgodovinski tekst, je bila najpogosteje in predvsem namerno spreminjana v najstarejših časih… Črtali so in dodajali, parafrazirali in na dolgo in na široko opisovali detajle. Po potrebi in okusu so ravnali s skoraj dvestotimi evangeliji. Vendar so jih spreminjali tudi poznejši prepisovalci…
Papežev sekretar je spremenil besedilo za svoj predlog, ki ga je uporabil kot osnovo za »popravek« evangelijev na približno 3500 mestih… Leta 1933 je bilo okrog 4230, leta 1957 že 4680 grških rokopisev Novega testamenta – niti dveh z natančno istim tekstom.« (Karlheinz Deschner, cerkveni zgodovinar)
»Originalni tekst vedno bolj izginja; opažamo vedno številnejša nastala protislovja med rokopisi različnih izročil, ki jih skušamo odpraviti – rezultat je kaos.« (Teologa Hoksyus in Davey)
Cerkev in pravo
Prav ima ta, ki se imenuje papež
Cerkveno pravo pred državnim pravom! Jasen primer za varstvo ustavne ureditve!
»Domnevno ‘sveta Cerkev’ še naprej zahteva absolutno pokorščino do svojih predstojnikov, v paragrafu 2242 pa dovoljuje civilno neposlušnost’. Katolike poziva, da naj se ‘ne ravnajo po predpisih državnih avtoritet’, če so ti mogoče ‘v nasprotju z evangelijskimi navodili’.« (Dr. Uli Weyland, avtor, bivši urednik Sterna)
»Ali veste, kaj konkretno pomeni katoliško? Obvezno cerkveno pravo npr. predpisuje za dušne pastirje, da morajo na primer vsi verniki v ‘krščanski poslušnosti’ izpolnjevati, karkoli jih učijo ali jim zaukažejo njihovi pastirji (c. 212) in da mora biti otrok, ki je v smrtni nevarnosti, katoliško krščen tudi proti volji njegovih nekatoliških staršev (c. 868 , 2).« (Horst Herrman)
»Papež Pij XII. je po drugi svetovni vojni grozil s cerkvenim izobčenjem vsakega, ki bi si pri volitvah drznil glasovati za komunističnega namesto katoliškega kandidata.« (Michael Baigent, avtor »Jezusovega zaupnega gradiva«)
cerkev5
Cerkev in papež
Lutkovni teater
Bi se Jezus pustil voziti okrog v steklenem avtu?
»Zato pojasnjujemo, povemo, določamo in razglašamo, da mora biti vsako človeško bitje brezpogojno za nujnost zveličanja podložno rimskemu nadpastirju.« (Bonifatius VIII., poslanica »Unam sanctam«)«
Kdor verjame, da so se papeži v današnjem času distancirali od blaznih zahtev po oblasti svojih srednjeveških prednikov, se močno moti. V ritualu kronanja, v katerem je bil zdaj vladajoči Janez Pavel II. uveden v njegovo funkcijo, reče kronani kardinal novemu papežu: »… vedi, da si ti oče knezov in kraljev, usmerjevalec zemeljske oble.« (Hubertus Mynarek, verski znanstvenik, filozof in teolog)
»Edina sigurna podlaga za to najbolj nebiblijsko institucijo je zanimanje za oblast tistih, ki špekulirajo, da bi postali papež – in lastni položaj korakoma izoblikujejo tako, kar predstavlja še danes« (Horst Herrmann)«
»Njega goni grešna narava
v Rim k babilonski vlačugi…
Saj je papež, antikrist,
slabši kot Turek in Francoz«
(J. W. Goethe, pesnik)
»Neomejeno hlepenje po oblasti, karieristične blodnje o veličini in cinično ter predrzno protežirančevo gospodarjenje…, na vse to lahko naletimo v Vatikanu.« (Millenari, Zwanzig römische Prälaten über dunklen Seiten des Vatikans – Dvajset rimskih prelatov o temnih straneh Vatikana)
»Papeži niso bili samo morilci velikega stila, temveč so umor naredili tudi za pravno načelo krščanske cerkve in pogoj za odrešitev.« (Lord Acton, katoliški zgodovinar)
»Ali najdemo kakšno biblijsko opravičilo za funkcijo papeža, najvišjega duhovnika? Prav nasprotno je. Zapis jasno kaže, da naj med člani cerkve vlada enakost in da je KRISTUS »glava občestva« (Eph. 5,23), ne papež.« (Ralph Woodrow)
Cerkev in človekove pravice
Namen posvečuje sredstva
Katoliška cerkev je do II. vatikanskega koncila obsojala človekove pravice kot nekrščanske in do danes ni podpisala deklaracije človekovih pravic evropskega sveta.
»Vsaka človekova pravica se je morala uveljavljati ob zagrizenem nasprotovanju Cerkve, tako katoliške kot evangeličanske.« (Hubertus Mynarek, profesor za fundamentalno teologijo in znanstvenik za primerjalno religijo, bivši duhovnik, znan avtor knjig)
»Papež Giambattisto Cibo je 17. novembra leta 1487 izdal papeško poslanico, s katero je prvič vzpostavil urejanje knjižne cenzure za celotno zahodno «krščanstvo«. Rimski škofje so imeli tako do leta 1806 popolno kontrolo nad tiskanjem in prodajanjem knjig. Cerkev je imela s pooblastilom ukrepanja proti tiskarjem, kupcem in bralcem prepovedanih takoimenovanih heretičnih spisov, v rokah nadaljnje sredstvo, da je drugače misleče in drugoverce izsiljevala ter spravila pod svojo oblast.« (Dr. Uli Weyland, avtor in dolgoletni redaktor Stern-a)
»Mož, ki denarne kazni ne more plačati, naj prvič stoji pred cerkvenimi vrati z rokami zvezanimi na hrbtu, drugič naj ga bičajo po cestah, tretjič mu bo predro jezik in ga pošljejo na galejo.« (Navodilo svetega papeža Pija V., umrlega leta 1552, njegovim izvršiteljem kazni)
»Ni naključje, da je Katoliška cerkev do danes bolj proti seksualnim grehom kot proti zločinom zoper človeško življenje v vojni, množičnem pobijanju in smrtni kazni.« (Uta Renke Heinemann, teologinja)
»Iz Angersa in Toursa poročajo, da so nune v dvajsetem stoletju v svoji jezi… njim zaupane otroke teple s palico in koprivami, jim zapovedovale piti vodo za umivanje, pojesti umazanijo, izločke tuberkuloznih bolnikov. Šestletnika so vtaknile v prisilni jopič, deklice v zimi nage privezale na križ, druge do krvi spraskale. Otrok pripoveduje, da je moral jesti kuhinjske odpadke, drugi je poročal o kruhu, ki je bil obložen s kravjim gnojem, tretjega je nuna privezala v dvorani, kjer je moral stati enajst ur… Tu ne gre za posamezne primere… Vedno znova se najdejo … podobna poročila, ki poročajo o župnikih in nunah, ki pretepajo.« (Horst Herrmann)
»Vsa v teoloških delih običajna poveličevanja krščanstva, ki je v srednjem veku odpravilo vsaj suženjstvo, temeljijo na izraziti nevednosti ali zlaganemu opravičevanju bogoslovja. Res bo prav nasprotno… Kjer je v Evropi prenehalo, so vzrok politične in ekonomske razmere, nikoli pa cerkvena prepoved. Suženjstvo se je v južni Evropi razmahnilo proti koncu srednjega veka in Cerkev ni udeležena samo pri posesti sužnjev, temveč je naravnost izrekla zasužnjenje že kar kot kazen v najrazličnejših primerih.« (Teolog Troeltsch)
Brošura Gott ja! Kirche nein! (Bog da! Cerkev ne!)
Izdajatelj: Kultur im Leben und Denken e.V., Max-Braun-Str. 4, 97828 Marktheidenfeld, Nemčija