Slovenska vlada je Rdečemu križu Slovenije in Slovenskemu Karitasu namenila vsakemu po 500.000 evrov kot pomoč za njuno dobrodelno dejavnost. Vlada še razmišlja, tako predsednik Pahor, da bi obema organizacijama dala pomoč v višini 2,3 milijona evrov, da bi lahko obe organizaciji uspešno opravili svoje delo (Dnevnik, 3.4.2009).

V Sloveniji je vedno večja kriza. Podjetja propadajo, število brezposelnih se povečuje, vedno več je revežev. Zato je hvalevredna pomoč slovenske vlade, ki jo namenja za ublažitev socialne krize, tudi preko dobrodelnosti. Vendar pa je nerazumljivo to, da to pomoč namenja ljudem preko cerkvene organizacije, kot je to Slovenski karitas. Kaj je tu tako spornega, se bo mogoče kdo vprašal.

Slovenska Karitas je organizacija, ki jo je ustanovila katoliška cerkev in je zato dolžna uresničevati cilje oz. naloge te cerkve. Ker je glavni in bistveni cilj oz. naloga omenjene cerkve obramba in širjenje katoliške vere, velja seveda to tudi za karitas. Bistvo karitasa torej ni pomoč ljudem, temveč obramba in širjenje vere, pri čemer za to svoje poslanstvo uporablja tudi od necerkvena sredstva. Za obrambo in širjenje katoliške vere karitas tako uporablja tudi sredstva, ki jih dobi od države, pa tudi če se ta sredstva dejansko uporabijo za dobrodelnost oz. pomoč socialno šibkim. Dobrodelnost je namreč samo v funkciji širjenja vere in nima svoje lastne vrednosti, kot npr. pri Rdečem križu. Karitas je sredstvo katoliške cerkve za evangelizacijo Slovenje in pridobivanje ljudi na svojo stran. Dobrodelnost je tu torej drugotnega pomena. 

Država in verske skupnosti so po ustavi ločene. Zato država ne sme financirati nobene verske skupnosti ali njenih organizacij. Država tako ne sme financirati niti Slovenskega karitasa, saj gre za cerkveno organizacijo, ki ji je glavni namen širjenje vere, pri čemer za to uporablja dobrodelnost. Zato slovenska vlada kot del države ne bi smela dati Slovenskemu karitasu uvodoma omenjenih 500.000 evrov, temveč bi morala ta denar dati v celoti Rdečemu križu oz. kakšni drugi dobrodelni necerkveni organizaciji. Ali ni vlada s tem kršila ustave?

Karitas ima veliko premoženje, samo v Nemčiji je to premoženje po podatkih iz leta 1995 znašalo neverjetnih 65 milijard EUR (slovenski državni proračun je okoli 10 milijard evrov). Sama katoliška cerkev pa je neizmerno bogata organizacija, saj je cerkveno premoženje vredno več tisoč milijard evrov. Zelo bogata je ta cerkev tudi v Sloveniji, samo z denacionalizacijo fevdalnega premoženja je pridobila milijone evrov. Zato je nerazumljivo, da revna Slovenija financira cerkvene organizacije, tudi karitas oz. neizmerno bogato katoliško cerkev. Cerkev sicer pomaga ubogim, vendar večinoma s tujimi in ne s svojimi sredstvi, čeprav ima le-teh na pretek. Da je mera polna, država plačuje še za prispevke uslužbencev verskih skupnosti, ki delajo v okviru karitasa (več 10.000 evrov letno).

Nesporno je, da vsi davkoplačevalci, ne glede na versko pripadnost, preko sredstev, ki jih država iz proračuna namenja karitasu, financirajo evangelizacijo, ki jo pri nas izvaja cerkev. Republika Slovenija služi Svetemu sedežu pri rekatolizaciji Slovenije, pa čeprav je npr. stara zaveza v mnogih delih v nasprotju z našo ustavo, saj je v njih mnogo hude nemorale, nasilja, sovraštva do drugače mislečih, mučenj, posilstev, množičnega pobijanja žensk, otrok in starcev, grozljivih metod ubijanja in podobno. Krvavi deli biblije, ki nasprotujejo človekovim pravicam so še sedaj veljavni in so napotilo za delovanje katolikov. Ti so po cerkvenem nauku dolžni zavrniti celo slovensko ustavo, če nasprotuje evangelijem.

Do kdaj še bo trajalo takšno stanje?

vam tako želimo predstaviti:

·        predlog vladi RS za spremembo Zakona o ravnanju z gensko spremenjenimi organizmi.

V oktobru tega leta je bil svetovni teden razorožitve. Ob tem je komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci pozdravila razorožitvene pozive OZN in podprla vse pobude za razorožitev. Omenjena komisija je podprla tudi papeža pri njegovem povabilu, da naj države zmanjšajo izdatke za oboroževanje in raje pomagajo najbolj revnim in zapostavljenim.

Vsekakor omenjene besede katoliške komisije Pravičnost in mir lepo zvenijo. Vprašanje pa je, ali ne gre pri tem samo za lepe, prazne besede, izrečene samo zato, da se cerkev prikupi javnosti? Vprašanje tudi je, ali imajo omenjene besede sploh kakšno verodostojnost? Zakaj?

Katoliška cerkev že od vsega začetka podpira pravično vojno, kar pa ni v skladu z naukom pacifista in zagovornika miru Jezusa, v imenu katerega uči in deluje. Pravična vojna je zanjo tista vojna, ki pomeni obrambo in širjenje katoliške vere. Iz zgodovine je razvidno, da je cerkev sama neposredno ali posredno preko drugih vodila mnogo vojn, v katerih je padlo milijone ljudi. »V takšni vojni sovražnike z mirno vestjo daviti, ropati, žgati je krščansko in delo ljubezni,« je npr. izjavil Tomaž Akvinski, cerkveni učitelj. Ni čudno, da je II. svetovno vojno začel katolik Hitler, cerkev ga je podpirala, obe svetovni vojni pa sta se začeli na krščanskem zahodu. Ta je preplavljen s stotinami milijonov izvodov biblije, v kateri mrgoli pozivov na ubijanje in vojne. Katoliška cerkev je izrecno podprla ameriško invazijo na Irak, kar je razvidno npr. iz pisma ameriškega vojaškega nadškofa Edvina O'Brien, ki ga je dne 26.3.2003 objavila Katoliška tiskovna agencija. Cerkev je tako izrecno podprla uničevanje Iraka in stotisoče žrtev te vojne, ubijanje ljudi in uničevanje iraških domov pa še sedaj podpira. To je zanjo pravična vojna, saj sicer ne bi sodelovala v njej. Velika verjetnost je, da ima cerkev svoj kapital v dejavnosti, ki je tako ali drugače povezana z vojsko in da ima od ubijanja in uničevanja veliko korist.

Zanimivo je, da cerkev želi, da se izdatki za vojsko zmanjšajo, ne pa da se odpravijo. Če misli resno z zapovedjo Ne ubijaj in Jezusovimi besedami, da je potrebno ljubiti sovražnike, bi morala biti za odpravo vseh izdatkov za oboroževanje in vojske same. In seveda to predlagati državam. Ali niso torej takšne cerkvene besede samo lep ovoj, vendar s krvavo vsebino?

Katoliška cerkev uči zlato pravilo, ki se glasi: Kar želiš, da ti drugi storijo, stori ti prvi njim. Če cerkev želi, da bodo imele njene uvodoma navedene besede in pozivi vsaj malo verodostojnosti, naj bo vzor in naj prva naredi korake v tej smeri. Zato naj cerkev ukine svojo papeško gardo in vojaške kurate v vojskah, svojim vernikom naj zapove, da uveljavljajo ugovor vesti vojaški službi iz verskih razlogov (cerkev sedaj ugovora vesti sploh ne priznava), iz svojega nauka naj črte vse, kar napeljuje k vojni in ubijanju, ne glede na to, ali gre za pravično vojno ali ne, povrne pa naj tudi vso škodo, ki jo je povzročila s podporo vojnam. Seveda naj vso nepredstavljivo bogastvo, ki si ga je tako ali drugače prigrabila tudi z vojnami razdeli revežem. Začne naj torej živeti v skladu z naukom Desetih božjih zapovedi in Govorom na gori, ki ju sicer ima polna usta.

Ko bo katoliška cerkev storila omenjene korake, bo lahko drugim to predlagala oz. od njih zahtevala. Dokler pa sama tega ne stori, nima za kaj takega nobene moralne podlage in pravice. Zaradi pravičnosti bi zato morala iz svojega imena črtati besede krščanska, Kristusova in Jezusova. Zato so tudi uvodoma navedene besede komisije Pravičnost in mir bolj ali manj neverodostojne.

Tiskovno sporočilo

VABILO MEDIJEM NA TISKOVNO KONFERENCO

Ali je možganska smrt v nasprotju z ustavo?

Problematiko presajanja delov človeškega telesa v Sloveniji na zakonski ravni ureja Zakon o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja (ZOPDCT). Omenjeni zakon omogoča tudi odvzem delov umrli osebi. Ta je dopusten tudi v primeru možganske smrti, ki jo ugotovi komisija za ugotavljanje smrti. Deli telesa se umrli osebi lahko vzamejo, če je darovalec pred smrtjo v to privolil in je njegova pisna privolitev uradno evidentirana. Prav tako se lahko deli telesa umrle osebe, ki je državljan RS oz. ima v Sloveniji stalno prebivališče odvzamejo zaradi presaditve, če oseba to ni izrecno prepovedala, razen če iz drugih okoliščin izhaja, da bi temu nasprotovala. Omenjeni odvzem se ne opravi, če oseba, ki je bila umrlemu blizu, odvzemu nasprotuje.

Da se lahko presadi nek organ, mora biti ta živ, saj si mrtvim organom prejemnik ne more pomagati. Da pa je organ živ, ga je potrebno odvzeti živi osebi. To pa pomeni, da je oseba, ki ji je odvzet nek organ, v trenutku odvzema še živa. Ker se pri osebi, pri kateri je ugotovljena možganska smrt, odvzame del telesa in je ta del živ, pomeni, da je ta oseba v trenutku odvzema še živa. Možgansko mrtev človek je torej v času odvzema npr. srca še živ, saj mrtev človek ne more imeti živih organov oz. živega srca. Ko pa se temu človeku odvzame srce, pa ta človek v resnici umre, saj brez srca ni mogoče živeti. Zato je možganska smrt oz. odvzem organov v smislu možganske smrti v nasprotju z ustavo, predvsem 17. členom, ki določa, da je človekovo življenje nedotakljivo. Zato je potrebno zakon spremeniti. To je potrebno storiti tudi v delu zakona, ki dopušča odvzem delov telesa umrli osebi brez njenega privoljenja, saj je tudi v tem delu zakon v nasprotju z ustavo, predvsem 34. in 35. členom, ki vsakomur jamčita pravico do osebnega dostojanstva, varnosti in varstvo osebnostnih pravic. V nasprotju je tudi zaradi tega, saj je samo posameznik tisti, ki lahko odloča o svojem življenju ali smrti.

Zakon je zato potrebno spremeniti tako, da se črtajo besedna zveza »možganska smrt« in določbe o tem, da je mogoče odvzeti telesne dele zaradi presaditve umrli osebi brez njenega privoljenja – potrebno je določiti, da mora oseba obvezno dati pisno soglasje za odvzem delov telesa zaradi, seveda pa mora biti pred tem temeljito seznanjena o vseh posledicah glede odvzema, tudi duševnih. Omenjene spremembe je društvo tudi predlagalo vladi RS.

18. oktobra 2008 je v Ljubljani praznovanje 10. evropskega dne darovanja in transplantacij organov. Ob tem bo strokovno srečanje na to temo in naš predlog je tudi prispevek k temu dogodku.

Na tiskovni konferenci, ki bo

v petek, 17.10.2008 ob 12.00 uri 
v prostorih Hotela Park Tabor d.d., Tabor 9, Ljubljana

vam tako želimo predstaviti:

·        predlog vladi RS za spremembo Zakona o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa.

      Tematiko bosta predstavila:

• Moris Hoblaj, sociolog, podpredsednik društva

• Vlado Began, odvetnik in pravni zastopnik društva.

Prisrčno vabljeni!

Tekst predloga Vladi RS za spremembo Zakon o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja si lahko preberete tukaj.

Na spletni strani http://www.vest.si/2008/10/17/o-mozganski-smrti/ je prispevek iz tiskovne konference.

Tiskovno sporočilo

Je varuhinja človekovih pravic proti krstu novorojenčkov?

Pred dnevi se je končal teden otroka. S skupno poslanico sta se oglasila tudi varuhinja človekovih pravic in Zveza prijateljev mladine Slovenije. V njej sta omenila Konvencijo o otrokovih pravicah in tudi to, da morajo državne inštitucije storiti več za zaščito otrokovih pravic, zapisanih v ustavi, konvencijah in zakonih. Če varuhinja človekovih pravic meni, da morajo državne inštitucije storiti več za zaščito otrokovih pravic, je jasno, da na tem področju zaščita šepa.

Omenjena konvencija v 14. členu določa, da države stranke spoštujejo otrokovo pravico do vesti in veroizpovedi, podobno je zapisano tudi v slovenski ustavi. Po konvenciji in ustavi je torej otrokom priznana svoboda veroizpovedi, kar med drugim pomeni, da se otrok sam odloča, ali bo veren oz. ali bo član kakšne verske skupnosti. In kaj se dogaja v Sloveniji? Ali imajo v Sloveniji npr. vsi novorojenčki zagotovljeno versko svobodo, torej da se sami odločijo ali bodo člani kakšne verske skupnosti ali ne? Tisoči in tisoči te svobode nimajo, saj so brez lastnega pristanka krščeni s strani katoliške cerkve. Brez lastnega pristanka so postali verniki, saj je po kanonskem pravu vernik tisti, ki je s krstom včlenjen v cerkev. In ti otroci so vse življenje verniki, saj se krsta, po zatrjevanju cerkve, ne da izbrisati. Torej, enkrat krščen, celo življenje del cerkve oz. njen vernik. Cerkev v bistvu sploh ne priznava izstopa, čeprav je del verske svobode tudi svoboden izstop iz neke verske skupnosti. Novorojenčki torej ne samo, da brez svojega pristanka postanejo verniki neke cerkve, iz te organizacije sploh ne morejo v popolnosti izstopiti, možen samo formalen izstop. Ali ne gre v primeru krsta novorojenčkov tudi za samovoljno vmešavanje v otrokovo zasebno življenje? Konvencija pa pravi: Noben otrok ne sme biti izpostavljen samovoljnemu ali nezakonitemu vmešavanju v njegovo zasebno življenje… (16. člen).

Po Katekizmu katoliške cerkve krščenec ne pripada več sam sebi in je poklican k temu, da se podreja drugim, da jim služi v občestvu cerkve in da je cerkvenim dostojanstvenikom poslušen ter jih uboga. Novorojenček torej dobi s krstom, in to brez svojega pristanka, tudi velike dolžnosti. Ali ne pomeni potem krst skrajno ponižujoče ravnanje do otroka? In konvencija pravi: Države stranke bodo zagotovile, da noben otrok ne bo izpostavljen mučenju ali drugemu okrutnemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju (37. člen). Konvencija tudi določa: Države stranke bodo z vsemi ustreznimi zakonodajnimi, upravnimi, družbenimi in vzgojnimi ukrepi varovale otroka pred vsemi oblikami telesnega ali duševnega nasilja… zlorab … izkoriščanja… (19. člen). Ker pomeni krst poseg v dušo, saj po katoliškem nauku vtisne v dušo neizbrisno duhovno znamenje, ali ne gre v tem primeru tudi za duševno nasilje nad krščenimi novorojenčki?

Država je dolžna po že omenjenem 19. členu konvencije varovati novorojenčke z različnimi ukrepi pred vsemi oblikami nasilja, zlorab in izkoriščanja. Ali državni organi v resnici varujejo novorojenčke v smislu določil konvencije, torej jim jamčijo oz. varujejo njihovo versko svobodo in njihovo duševno celovitost? In versko svobodo otrokom krati poleg drugih tudi tuja država, konkretno Katoliška cerkev.

Ker so novorojenčki zaradi prisilnega krsta žrtve cerkve, pri čemer so jim hudo kršene osnovne pravice, mora država čimprej sprejeti ustrezne ukrepe, predvsem preprečiti njihov krst. Seveda pa lahko na tem področju mnogo naredita tudi Zveza prijateljev mladine in varuhinja otrokovih pravic. Posebno slednja lahko s pozivom cerkvi, da preneha s krstom novorojenčkov stori za otroke zelo veliko. Si bo upala? S pozivom bi lahko mogoče potrdila besede, ki jih zapisala v poslanici, da država kuštrave glavice ne more stisniti k sebi, to lahko storijo le tisti, ki jih imajo resnično radi.

Tiskovno sporočilo

Volitve v državni zbor in smrtni greh

Pred volitvami v državni zbor je katoliški župnik iz župnije Bevke v oznanilih svoje župnije zapisal, da smrtno greši vsak, ki voli stranko, ki s svojim delovanjem nasprotuje ustanovi cerkve. Vsebino tega oznanila so po Sloveniji prenesli mnogi mediji in je tako postalo javno znano.

Očitno je, da je katoliška cerkev je s tem oznanilom na zelo prefinjen način posegla v volitve. Vsem, ki bodo glasovali za stranke, ki nasprotujejo cerkvi, je namreč pripisala smrtni greh. To pa pomeni, da je vsem tem zagrozila z večnim peklom, kajti tisti, ki umre v stanju smrtnega greha, gre v večni pekel, kjer trpi peklenske muke. Seveda tega niso objavili katoliški mediji, temveč „laični“, ki so našli, verjetno „podtaknjeno“ oznanilo, ga objavili in mu s tem naredili veliko publiciteto. Ali si ni cerkev želela ravno tega? Da grožnjo s smrtnim grehom po Sloveniji raznesejo „laični“ in ne cerkveni mediji. Cerkev si je oprala roke, oznanilo pa je doseglo svoj namen, to je zagroziti tistim, ki na volitvah ne bodo glasovali po cerkvenih notah. In seveda ne samo v župniji Bevke, temveč vsepovsod po Sloveniji, kajti kar velja v teh župniji, velja tudi po Sloveniji.

Da je cerkev na zelo prefinjen način zagrozila volivcem, pa bi bilo mogoče sklepati tudi iz javno objavljenega stališča Nadškofije Ljubljana do vsebine spornega oznanila. Nadškofija se namreč ni jasno distancirala od „sporne“ vsebine oz. ni demantirala dejstva, da tisti, ki glasujejo za stranko, ki nasprotuje cerkvi, smrtno grešijo. Nadškofija tudi ni pojasnila, v katerih delih vsebina nasprotuje uradnemu učenju cerkve, čeprav govori, da v določenih delih nasprotuje temu učenju, poleg tega pa trdi, da je za vsebino odgovoren župnik in ne da je npr. to osebno stališče občana Očkona, sicer župnika v Bevkah. Ker gre pri spornem stališču za stališče župnika Očkona, kar potrjuje tudi nadškofija, in ne za stališče občana Očkona, je jasno, da gre za stališče katoliške cerkve, saj župnik deluje v imenu te cerkve. Če bi župnik deloval proti stališču cerkve, ga nadškof po telefonu verjetno ne bi samo opozoril, temveč bi ukrepal drugače.

Katoliška cerkev je s svojim posegom v volitve v državni zbor ravnala protiustavno. Ta cerkev je namreč tuja pravna osebe in zato v Sloveniji ne sme delovati politično in med drugim sodelovati v volilni kampanji. To je isto, kot da bi v volilni kampanji sodelovalo npr. neko avstrijsko ministrstvo in agitiralo za stranke, ki so naklonjene Avstriji. Šlo bi za hud napad na suverenost Slovenije. Poleg tega pa je katoliška cerkev z večnim peklom oz. smrtjo zagrozila več kot 100.000 prebivalcem Slovenije, ki so na volitvah podprli levico – ta pa je po vsebini spornega naznanila tista, ki je proti cerkvi. Zato obstaja sum storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, saj so se verjetno mnogi počutili ogrožene, kajti poznajo veliko moč cerkve, ki jo je v preteklosti jasno demonstrirala – za dosego svojih interesov je namreč pomorila milijone ljudi.

Katoliška cerkev je v tem primeru ravnala podobno kot leta 2002 na Madžarskem, ko so nekateri duhovniki vse socialiste razglasili za pripadnike "demonske in hudičeve" stranke oz. leta 2006, ko je bilo na letakih, ki so jih delili v nekaterih cerkvenih županjah na podeželju napisano, da bodo vsi volivci, ki ne bodo volili vodilne opozicijske desničarske stranke Fidesz-MPSz, poklicani na odgovornost pred strogo božje sodišče.

Slovenski organi ob teh hudih cerkvenih grožnjah, torej grožnjah tuje države našim državljanom, niso reagirali, vsaj slišati ni bilo. Verjetno zato, ker je bila na oblasti cerkvi naklonjena ideologija. Pričakujemo, da bo nova oblast slovensko ustavo vzela resno in sprovedla ustrezne postopke glede tega dogodka, ki pomeni hud napad na suverenost Slovenije ter varnost, svobodo, dostojanstvo in čast mnogih državljanov Slovenije.

Tiskovno sporočilo  

Bližajo se volitve poslancev v državni zbor. Mnogi na volitvah volijo tiste kandidate za poslance oz. stranke, ki so tako ali drugače povezani s katoliško cerkvijo oz. krščanskimi vrednotami ali tradicijo. Dobro pa bi bilo, da bi volivci premislili, preden volijo tiste, ki so povezani s cerkvijo. Vprašanje namreč je, kaj se skriva za »krščanskim«. Dobro ali pa kaj drugega?

Modro bi bilo, da bi volivci premislili ali bodo podprli tiste, ki s svojimi povezavami s cerkvijo podpirajo hude negativnosti, ki so v cerkvi in se jim ta noče odreči. In ne samo to, cerkev deluje tudi protiustavno, saj ne priznava slovenskega pravnega reda, če je v nasprotju z evangeliji, ne priznava mnogih človekovih pravic, npr. pravice do življenja in svobode vesti, v Sloveniji deluje politično, čeprav ima status tuje države. Cerkev poziva k poboju tistih, ki storijo moralne prekrške in ki jih biblija kaznuje smrtjo, krsti dojenčke, s čimer jim jemlje ustavno garantirano svobodo vesti. Razen tega niti ne priznava celovitega izstopa, kar tudi pomeni, da je krščenec „večno“ vernik cerkve, posledica tega pa je, da ima kljub formalnemu izstopu še vedno obveznosti do cerkve - tako mora npr. še po izstopu ubogati klerike.

Dejstvo je, da cerkvi še vedno uspeva velika prevara ljudi, ki hrepenijo po krščanskih vrednotah. Poslužila se je pojmovne prevare in naredila enačbo: Kristus = dobro, krščansko = dobro, zatorej krščanska stranka ali krščanske vrednote = dobro. Seveda pa zgoraj opisano krščanstvo nima nobene zveze s Jezusom, za katerega je iz zanesljivih zgodovinskih virov dokazano, da je bil pacifist, vegetarijanec, prijatelj živali in narave in se je dosledno ravnal po zlatem pravilu: »kar ne želiš, da ti drugi storijo, ne stori ti njim«. Cerkev je svoje verske nazore in poganske kulte pripisala Jezusu, zato njeni pripadniki verjamejo, da je cerkev krščanska. Dejstva kažejo drugače. Ljudje so dolga stoletja pustili cerkvi, da jih indoktrinira in z njimi manipulira. Sedaj je velika priložnost, da se to konča. Velika cerkvena prevara je razkrinkana.

Ali bo poslanec, ki podpira organizacijo, ki deluje proti slovenski ustavi, deloval za blaginjo Slovenije? Ali pa bo deloval v korist cerkve? V čigavo korist bo npr. deloval sedanji zunanji minister Rupel, ki kandidira na listi SDS in ki se je pred kratkim udeležil maše v kraju, kjer kandidira, čeprav sicer ne velja kot človek, ki bi bil blizu cerkvi oz. ki hodi v cerkev samo na povabilo. Ali je to verodostojno? Očitno je, da išče podporo pri cerkvi in če bo izvoljen, se ji bo moral verjetno tako ali drugače oddolžiti. Slovenija je na pravi poti je slogan, pod katerim nastopa na volitvah SDS oz. Rupel. Ali je Slovenija res na pravi poti, če se povečujejo revščina, cene hrane in energije, plače pa padajo? Ali ni to voda na mlin cerkvi, ki podpira delitev družbe na revne in bogate? Ali želi biti kdo reven?

V mandatu sedanje vlade ni bilo nič storjenega, da bi se končala ukinitev ustavnega načela ločitve države od cerkve. Iz pohval, ki so jih vladi izrekli nekateri vidni cerkveni kleriki, je tudi mogoče razbrati, da obstaja povezava med sedanjo vlado ter cerkvijo in v kolikor ob takšnih povezavah sedanja vlada dobi še en mandat, je velika verjetnost, da bo Slovenija postala odročna vatikanska provinca. Zato se je potrebno temu upreti. Sicer se lahko tudi zgodi, da bo napis Slovenija na mejnih prehodih zamenjan z napisom Vatikanska provinca Slovenija.